VSL Sodba VI Kp 25754/2020

Jedro

Podlaga za preklic pogojne obsodbe, če obsojenec stori v preizkusni dobi eno ali več kaznivih dejanj po prvem odstavku 59. člena KZ-1, ni enotno izrečena kazen zapora dveh let ali daljša kazen, ampak da je za vsaj eno kaznivo dejanje v steku določena kazen dveh let ali daljša. Kar pa seveda ni ovira, da sodišče, če ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 59. člena KZ-1, ne uporabi pravnega pravila za fakultativen preklic pogojne obsodbe po drugem odstavku 59. člena KZ-1.

Izrek

I. Pritožbi državne tožilke se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji glede kaznivega dejanja v tč. I/1. izreka spremeni tako, da se obtoženemu za to kaznivo dejanje po prvem odstavku 170. člena KZ-1 in po prvi alineji 50. člena KZ-1 in 3. točki drugega odstavka 51. člena KZ-1 določi kazen 10 (deset) mesecev zapora, sicer pa se v ostalem pritožba državne tožilke, pritožba obtoženca pa v celoti, zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je obtoženega A. A. z izpodbijano sodbo spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj posilstva po prvem odstavku 170. člena KZ (opisani v točkah I/1 in 2 odločbe o krivdi) in kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1 (točka II izreka odločbe o krivdi). Obtožencu je določilo posamezne kazni za kaznivo dejanje v točki I/1 deset mesecev zapora, za kaznivo dejanje v točki I/2 eno leto zapora, za kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena KZ-1 pa je obtožencu določilo kazen šest mesecev zapora in nato po asperacijskem načelu iz 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen dve leti in dva meseca zapora. Obtožencu je v enotno izrečeno kazen vštelo čas pripora od 26. 5. 2020 od 18.05 ure dalje (prvi odstavek 56. člena KZ-1). Prvo sodišče obtožencu ni preklicalo pogojne obsodbe, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju II K 46602/2019 z dne 9. 9. 2019 za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1 in v kateri je bila obtožencu določena kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo dve leti. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, medtem ko potrebni izdatki in nagrada zagovornika ter pooblaščenca oškodovanke obremenjujejo proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožila državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 5. točko 372. člena ZKP. Pritožnica je predlagala, da se obtožencu prekliče pogojna obsodba Okrajnega sodišča v Kočevju in da se nato upoštevaje določeno kazen iz preklicane pogojne obsodbe izreče nova enotna kazen, upoštevaje določene kazni iz izpodbijane sodbe. Prav tako pa še predlaga, da sodišče druge stopnje doda pravno podlago za določitev kazni deset mesecev zapora za kaznivo dejanje v točki I/1 izreka in sicer, kot citira: „na podlagi drugega odstavka 51. člena KZ-1“; podrejeno pa predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in da se zadeva vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču.

3. Obtoženi je vložil pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da se mu izreče bodisi pogojna obsodba ali da se zaporna kazen ustrezno zniža.

4. Delno je utemeljena pritožba državne tožilke, neutemeljena pa je pritožba obtoženca.

K pritožbi državne tožilke

5. Pritožnica zatrjuje, da je sodišče prve stopnje, ko obtožencu ni preklicalo pogojne obsodbe po sodbi Okrajnega sodišča v Kočevju II K 46602/2019 z dne 9. 9. 2019 zagrešilo kršitev kazenskega zakona po prvem odstavku 59. člena KZ-1. Navedeno pravilo določa, da sodišče prekliče pogojno obsodbo, če stori obsojenec v preizkusni dobi eno ali več kaznivih dejanj, za katera je izreklo kazen zapora dveh let ali daljšo kazen. V obravnavani zadevi je, kot še nadalje izpostavlja državna tožilka, sodišče prve stopnje določilo obtožencu posamezne kazni ter nato izreklo enotno kazen dve leti in dva meseca zapora. Upoštevaje še določeno kazen pet mesecev zapora iz pogojne obsodbe je po razlogovanju pritožnice očitno, da bi moralo sodišče prve stopnje razlagati pravno pravilo iz prvega odstavka 59. člena KZ-1 tako, da prekliče obtožencu pogojno obsodbo Okrajnega sodišča v Kranju.

6. Navedeno stališče državne tožilke ni pravilno. Prvi odstavek 59. člena KZ-1 ureja situacijo obligatornega preklica pogojne obsodbe obsojencu. S tovrstno problematiko se je soočilo Vrhovno sodišče, ki je v sodbi I Ips 61028/2012-173 z dne 5. 12. 2013 ugotovilo, da sodišče v citirani zadevi ni zagrešilo kršitve kazenskega zakona. Iz obrazložitve judicirane sodbe pritožbeno sodišče povzema, da je Vrhovno sodišče obravnavalo pravzaprav obsojenca, ki je primerljiv z enotno izrečeno kaznijo obtoženemu A. A. Tako je ugotovilo, da je bila obsojencu izrečena enotna kazen dve leti in dva meseca zapora, pri čemer je obsojenec kazniva dejanja storil v času preizkusne dobe, tako kot je sodišče prve stopnje ugotovilo za obtoženega A. A. Nosilni stavek judikata je zapisan v 7. točki, ko je Vrhovno sodišče vezalo obligatoren preklic pogojne obsodbe z ugotovitvijo, da bi bil podan obligatoren preklic pogojne obsodbe le v primeru, če bi za katerokoli kaznivo dejanje v steku bila določena kazen dve leti ali več zapora. Ker pa tega konstitutivnega pogoja v judiciranem primeru ni bilo, primerljiv pa je z dejanskim stanjem v kazenski zadevi zoper A. A., je tako na dlani, da je glede tega vprašanja pritožba državne tožilke neutemeljena, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da pa pritožnica ni uveljavljala kršitev v zvezi s fakultativnim preklicem pogojne obsodbe (drugi odstavek 59. člena KZ-1).

7. Sodišče mora vezati svojo odločitev na posamezno pravno pravilo. Za kaznivo dejanje v točki I/1 je sodišče prve stopnje določilo obtožencu kazen deset mesecev zapora, kar je manj kot je eno leto, ki je poseben minimum zagrožene kazni za navedeno kaznivo dejanje po prvem odstavku 170. člena KZ-1. Tudi če sodišče določi ali izreče kazen, ki je nižja od najmanjše predpisane v kazensko materialni pravni normi – kazenski sankciji, mora svojo odločitev utemeljiti na podlagi omilitvenih določil. Obtoženi A. A. je priznal krivdo po obtožbi, zato je utemeljeno opozorilo, da bi sodišče prve stopnje moralo poleg izhodišča prvega odstavka 170. člena KZ-1 v odločbi o kazenski sankciji za kaznivo dejanje v točki I/1 uporabiti tudi določbo 3. točke drugega odstavka 51. člena KZ-1. Skratka, glede na to, da je A. A. kaznivo dejanje priznal, je dopustno kazen omiliti. Vendar pa velja tudi splošna omilitvena določba v KZ-1, ki je opredeljena v 50. členu, le-ta pa določa, da sodišče sme storilcu odmeriti kazen pod mejo, ki je predpisana z zakonom, če zakon določa, da se sme storilec mileje kaznovati in ker je zakonodajalec v drugem odstavku 51. člena uredil prav takšno situacijo milejšega kaznovanja po zakonu (obtoženi je krivdo za storjena kazniva dejanja priznal), je zato pritožbeno sodišče odločbo o kazenski sankciji glede določene kazni deset mesecev zapora za kaznivo dejanje v točki I/1 korigiralo tako, da je navedlo ustrezne zakonske določbe za takšno odločitev, torej ne samo uporabo 51. člena KZ-1, kot je to zapisala pritožnica, ampak tudi splošno omilitveno določbo 1. alineje 50. člena KZ-1.

K pritožbi obtoženca

8. Obtoženi je v svoji pritožbi zapisal, da kazniva dejanja močno obžaluje in da bi bilo bolj koristno, da je na prostosti, ker bi lahko na ta način pomagal očetu in materi. Kakšnih drugih okoliščin, ki lahko vplivajo na odmero določenih kazni oziroma izreka enotne kazni obtoženi v pritožbi ni navedel.

9. Sodišče prve stopnje je za utemeljitev določene kazni zapora za posamezna kazniva dejanja upoštevalo izrecno tudi obtoženčevo obžalovanje. Prav tako pa je pravilno zaznalo način izvršitve kaznivih dejanj (II. točka obrazložitve). Glede na to, da so določene kazni v okviru spodnjega minimuma zagroženih kazni, zato pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje tako glede posameznih določenih kazni, kakor tudi enotno izrečene kazni zapora.

10. Ob ugotovitvi, da je delno utemeljena le pritožba državne tožilke, neutemeljena pa pritožba obtoženca in ker sodišče druge stopnje pri odločanju o obeh pritožbah ni zaznalo kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je sprejelo odločitev kot je razvidna iz izreka te sodbe.

11. Čeprav obtoženi s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi enakega dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje glede premoženjskih razmer obtoženca, slednjega oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95, člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

12.02.2021

Podobni dokumenti:

• VSK Sodba III Kp 42472/2017
• VSL Sklep VI Kp 29125/2017
• VSL Sklep VI Kp 22146/2018