VSL sklep Cst 285/2020

Jedro

Domneva iz 2. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP se nanaša le na javna sredstva, torej mora biti posojilo dano iz javnih sredstev.

Velja, če se ne dokaže drugače, da predlog za odpust obveznosti pomeni zlorabo pravice do odpusta obveznosti, tudi v primeru, če je stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem. V takem primeru se torej domneva, da iz ravnanja stečajnega dolžnika izhaja, da odpust obveznosti ne bi bil dovoljen. Pri odločanju o upnikovem ugovoru proti odpustu obveznosti gre za ugotavljanje dejstev, ki so tudi časovno povezana s pridobitvijo posojila in ne s kasnejšim (delnim) vračilom posojila. Pravno relevanten je premoženjski položaj dolžnice v trenutku prejema posojila.

Izrek

1.Pritožbi zoper 1. in 2. točko izreka se ugodi in se izpodbijani sklep:

- v 1. točki izreka spremeni tako, da se ugovor upnika D. Ž. (p. d. 44) zavrne,

- v 2. točki izreka pa razveljavi.

2. Pritožba zoper 3. točko izpodbijanega sklepa se zavrže.

3. Upnik D. Ž. nosi sam svoje stroške za odgovor na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se ugovoru upnika D. Ž. z dne 6. 11. 2018 (p. d. 44) ugodi, postopek odpusta obveznosti ustavi in predlog za odpust obveznosti zavrne (1. točka), ugovor dolžnice o prerekanju prijavljene terjatve z dne 3. 12. 2018 zavrne (2. točka) in izvedenca s področja preiskave dokumentov dr. D. K., imenovanega s sklepom z dne 22. 8. 2019, razreši (3. točka).

2. Zoper sklep v celoti se pritožuje dolžnica iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma podredno, da izpodbijani sklep spremeni in upnikov ugovor zoper odpust obveznosti zavrne.

3. Na pritožbo je odgovoril upnik D. Ž., ki nasprotuje pritožbi kot neutemeljeni in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo dolžnice zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje, dolžniku pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba zoper 1. in 2. točko izreka je utemeljena, pritožba zoper 3. točko izreka pa ni dovoljena.

K odločitvi iz 1. točke izreka izpodbijanega sklepa

5. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 3. 7. 2018 (p. d. 20) na predlog dolžnice začelo postopek odpusta obveznosti stečajni dolžnici. Zoper sklep je upnik D. Ž. (v nadaljevanju upnik) vložil ugovor, da ni pogojev za odpust obveznosti dolžnici, ker obstajajo ovire za odpust obveznosti iz 399. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje je njegovemu ugovoru z izpodbijanim sklepom ugodilo in predlog za odpust obveznosti dolžnice zavrnilo.

6. Pritožbena graja dolžnice, da ne obstoji terjatev upnika do dolžnice v višini 5.000 EUR in je prijavljena terjatev nedopustna ter nezakonita, zaradi česar je nedopustno in dolozno ravnanje upnika v smeri ugovora, je neutemeljena. Nesporno v tem postopku je namreč, da sta upnik in dolžnica dne 5. 1. 2017 sklenila posojilno pogodbo, na podlagi katere je upnik izročil dolžnici znesek 5.000 EUR posojila z rokom vračila do 30. 6. 2017. Dolžnica sama v okviru svojih trditev v postopku na prvi stopnji in tudi sedaj v pritožbi trdi, da naj bi upniku dne 23. 3. 2018 vrnila 4.600 EUR. To ne predstavlja celotnega zneska posojila, zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje glede aktivne legitimacije upnika iz razloga, da ima terjatev do dolžnice najmanj v višini 400 EUR. Za položaj upnika v stečajnem postopku je namreč pomembno, da terjatev obstoji, ne pa tudi v kakšni višini. Dolžnica tako ne trdi, da terjatev upnika ni obstajala ali da je v celoti prenehala, ampak ugovarja le njeni višini. Položaj upnika v stečajnem postopku ima vsak upnik, ki v tem postopku uveljavlja terjatev do insolventnega dolžnika (1. točka 56. člena ZFPPIPP), upravičenja za opravljanje procesnih dejanj v glavnem postopku zaradi insolventnosti pa pridobi, če v tem postopku prijavi svojo terjatev v roku za prijavo terjatev (prvi odstavek 57. člena ZFPPIPP). Pri tem se v postopku osebnega stečaja pravila o prenehanju terjatve upnika do stečajnega dolžnika zaradi zamude rokov za njihovo prijavo oziroma uveljavljanje ne uporabljajo (1. in 2. točka 383. člena ZFPPIPP). V tem postopku je upnik terjatev prijavil, kar ni sporno. Zato se dolžnica sedaj v pritožbi neutemeljeno sklicuje na nezakonitost in nedopustnost terjatve, pri čemer ji ne nasprotuje po temelju, temveč le po višini. Slednje pa na aktivno legitimacijo upnika nima vpliva.

7. Za odločanje o upnikovem ugovoru proti odpustu obveznosti je pomembno, ali obstajajo ovire za odpust obveznosti iz 399. člena ZFPPIPP. V konkretnem primeru je pravno relevantno dejstvo v zvezi s temi ovirami za odpust obveznosti, ali je prišlo pri dolžnici do zlorabe pravice do odpusta obveznosti. Velja, če se ne dokaže drugače, da je do zlorabe prišlo, če je dolžnica v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja z neresničnimi, nepravilnimi ali nepopolnimi podatki o svojem premoženjskem položaju v svojo korist pridobila posojilo, subvencijo ali pomoč iz javnih sredstev v znesku najmanj 4.000 EUR (2. točka četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP) oziroma če je v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemala obveznosti, ki so nesorazmerne z njenim premoženjskim položajem (3. točka četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP). Trditveno in dokazno breme je na upniku.

8. Domneva iz 2. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP se nanaša le na javna sredstva¹ torej mora biti posojilo dano iz javnih sredstev. V obravnavani zadevi pa ni šlo za tako posojilo. Zato s trditvami o zlorabi pravice na temelju domneve iz te določbe, ko je dolžnica prejela posojilo od upnika kot fizične osebe, ni mogoče utemeljiti. Utemeljevanje odločitve sodišča prve stopnje na tej pravni podlagi je zato napačno.

9. Velja, če se ne dokaže drugače, da predlog za odpust obveznosti pomeni zlorabo pravice do odpusta obveznosti, tudi v primeru, če je stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem. V takem primeru se torej domneva, da iz ravnanja stečajnega dolžnika izhaja, da odpust obveznosti ne bi bil dovoljen (tretji odstavek 399. člena ZFPPIPP). Namen odpusta obveznosti je poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti, da preneha tisti del njegovih obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja ali ga lahko pridobi med postopkom osebnega stečaja do poteka preizkusnega obdobja (prvi odstavek 399. člena ZFPPIPP).

10. Pri odločanju o upnikovem ugovoru proti odpustu obveznosti gre za ugotavljanje dejstev, ki so tudi časovno povezana s pridobitvijo posojila in ne s kasnejšim (delnim) vračilom posojila. Zato pritožba z grajo izvedbe postopka sodišča prve stopnje, ki se nanaša na procesne kršitve pri postavitvi izvedenca finančne stroke (ta naj bi ugotovil, ali je dolžnica na dan 23. 3. 2018 razpolagala z dobroimetjem v višini 4.600 EUR, torej na dan, za katerega dolžnica trdi, da je plačala upniku 4.600 EUR), za ugotavljanje ovir za odpust obveznosti ne more uspeti, saj se ne nanaša na dejstva, ki so v tem sporu odločilna. Enako velja za uveljavljanje procesnih kršitev ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja glede listine z dne 1. 3. 2018, v zvezi s katero je sodišče angažiralo izvedenca grafološke stroke dr. D. K. Dolžnica je k svojemu odgovoru na ugovor upnika (p. d. 50) priložila Pisni dogovor med upnikom in dolžnico z dne 1. 3. 2018. Pri tem upnik ne zanika, da samega podpisa dne 1. 3. 2018 ni sklenil, temveč zanika le zapis na tej listini in dejstvo, da je dne 23. 3. 2019 prejel 4.600 EUR ter svoj podpis v zvezi s tem dejstvom na le tako sporni listini. Upnik namreč trdi, da je prejel 400 EUR in ne 4.600 EUR. Zato pritožba nima prav, da je upnik zanikal listino in njen obstoj. Glede na izpoved upnika v okviru njegovega zaslišanja, ki jih je v izpodbijanem sklepu povzelo tudi sodišče prve stopnje (zadnji odstavek na strani 4/8 in prvi odstavek na strani 5/8), upnik ne nasprotuje obstoju listine, temveč le zapisu na listini glede višine dne 23. 3. 2018 prejetega zneska. Gre torej za spor o višini plačila oz. vračila posojila dne 23. 3. 2018, kar pa za odločanje o obstoju ovir za odpust obveznosti, kot je pritožbeno sodišče že obrazložilo, ni relevantno. Vse pritožbene trditve, ki se nanašajo na kršitve sodišča prve stopnje v zvezi z obstojem in podpisom listine z dne 1. 3. 2018, kakor tudi v zvezi s plačilom (zaslišanje priče Z. D. in pogodba št. 2018-3504 z dne 20. 3.018, ki jo je dolžnica sklenila z družbo C. d. o. o. za prejem posojila v višini 4.600 EUR, kar naj bi dokazovalo, da je dne 23. 3. 2018 nato denar v tem znesku izročila upniku), so iz tega razloga neutemeljene.

11. Svojo odločitev v zvezi z ugovorom upnika je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu utemeljilo na izpovedbi upnika, da je šlo za premostitveno posojilo, ki ga je dolžnica pri upniku izposlovala zato, da bi poplačala dolgove na njenem d. o. o., ki ga je zaprla decembra 2016 in začela normalno poslovati kot s. p. Odločilo je še, da je dolžnica upniku zatrdila, da mu bo posojilo vrnila, ko bo prejela novo posojilo pri banki, kar se ni zgodilo, saj po oceni upnika ni bila likvidna. Sodišče prve stopnje je sledilo tem trditvam upnika. Z vpogledom v stečajni postopek družbe P. d. o. o. je namreč tudi ugotovilo, da se je stečajni postopek nad to družbo končal brez razdelitve upnikom dne 7. 7. 2017. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je dolžnica v času prejema imela odprt račun, zato ni razumljivo, zakaj posojila ni pridobila pri banki. Po presoji sodišča prve stopnje je dolžnica tako z neresničnimi podatki o svojem premoženjskem stanju od upnika v svojo korist pridobila posojilo v višini 5.000 EUR, s čimer je upnika zavedla glede svojega premoženja, saj če bi premoženje imela, bi dolg plačala. Ker je imela dolžnica v času najema posojila odprt račun, podatki o poslovanju njenega s. p. za leto 2015 in 2016 pa so izkazovali pozitivno poslovanje, upnik ni mogel vedeti, da mu dolžnica ni zmožna plačati dolga.

12. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje, napačno uporabilo materialno pravo. Kot že pojasnjeno, je uporaba 2. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP v konkretnem primeru izključena, saj ne gre za posojilo iz javnih sredstev. Utemeljitev odločitve sodišča prve stopnje na tej pravni podlagi je zato nepravilna. Za odločanje je zato pomembno le, ali iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je dolžnica s prevzemom posojila nase prevzemala obveznosti, ki so nesorazmerne z njenim premoženjskim položajem. Pravno relevanten je premoženjski položaj dolžnice v trenutku prejema posojila, to je ob sklenitvi posojilne pogodbe z upnikom dne 5. 1. 2017. Dolžnica je bila v tistem času samostojna podjetnica, ki je v letih 2015 in 2016 poslovala pozitivno. Dolžnica trdi, in tega upnik ne izpodbija, sodišče prve stopnje pa slednje ugotovi v okviru pravno relevantnega dejanskega stanja, da je imela v letu 2015 promet v obsegu 19.857,00 EUR in 3.169,00 EUR bilančnega dobička, v letu 2016 pa 46.126,00 EUR prometa in 1.335,00 EUR bilančnega dobička. Račun je imela odprt in njeno poslovanje kot samostojne podjetnice ni bilo v ničemer nenavadno. Trditve upnika, da je bila dolžnica nelikvidna, so bile povsem pavšalne. Pa tudi sicer trenutna nelikvidnost ne more pomeniti, da je izpolnjena zakonska zahteva po nesorazmernem prevzemanju obveznosti ob siceršnjem normalnem, pozitivnem poslovanju dolžnice. Tudi to, da je dolžnica najela posojilo pri upniku in ne pri banki, ne more biti tako nenavadno, da bi to kazalo na nesorazmerno prevzemanje obveznosti. Prav v ničemer ni nenavadno, da fizične osebe (kar je samostojni podjetnik) posojilne pogodbe sklepajo tudi z drugimi fizičnimi osebami, saj jim to ni prepovedano.

13. V zvezi z razlogi za najem posojila pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dolžnica res bila lastnica družbe z omejeno odgovornostjo P. d. o. o., vendar je bila ta družba tedaj že v stečaju,² Za obveznosti družbe z omejeno odgovornostjo družbeniki niso odgovorni (472. člen Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1). Zakaj bi morala dolžnica kot družbenica pokrivati dolgove svoje družbe z omejeno odgovornostjo, upnik ne pojasni in so njegove trditve s tem v zvezi povsem nekonkretizirane.

14. Iz podatkov upravitelja (p. d. 51) izhaja, da so upniki v tem postopku osebnega stečaja prijavili za skupaj 17.548,21 EUR terjatev. Upoštevaje tudi to dejstvo o skupni višini dolgov v povezavi s prihodkih dolžnice iz poslovanja kot samostojne podjetnice v času najema posojila, po oceni pritožbenega sodišča najem posojila v višini 5.000,00 EUR, ki ga je dolžnica prejela od upnika s sklenitvijo posojilne pogodbe dne 5. 1. 2017, v tistem trenutku ni predstavljal nesorazmernega prevzemanja obveznosti.

15. Pritožbeno sodišče se pri tem sicer strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da okoliščina odpovedi najemne pogodbe z dne 17. 8. 2017 na najem posojila ni mogla vplivati, saj je do nje prišlo potem, ko bi posojilo glede na zavezo iz posojilne pogodbe (to je 30. 6. 2017) že morala vrniti. A to dejstvo na ugotavljanje prevzemanja nesorazmernih obveznosti nima vpliva, saj je zanj dolžnica izvedela šele več kot pol leta po najemu posojila.

16. Odločitev sodišča prve stopnje iz 1. točke izreka izpodbijanega sklepa se tako izkaže za napačno, zato jo je pritožbeno sodišče spremenilo tako, da je pritožbi dolžnice ugodilo in ugovor upnika D. Ž. (p. d. 44) zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

K odločitvi iz 2. točke izreka izpodbijanega sklepa

17. V vsakem stečajnem postopku (torej tudi postopku osebnega stečaja) se o priznanih in prerekanih terjatvah najprej izreče upravitelj tako, da sestavi osnovni seznam preizkušenih terjatev, v katerem za vsako terjatev navede, ali jo priznava ali prereka (prvi odstavek 61. člena ZFPPIPP). Če ima insolventni dolžnik v postopku zaradi insolventnosti položaj stranke postopka, lahko tudi on prereka pravočasno prijavljeno terjatev upnika v tem postopku, za odločanje o ugovoru insolventnega dolžnika o prerekanju terjatev pa se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o ugovoru upnika o prerekanju terjatev (64. člen ZFPPIPP). Ugovor vloži dolžnik v določenem roku po objavi osnovnega seznama preizkušenih terjatev (tretji odstavek 63. člena ZFPPIPP), o njem pa se nato izjavi upravitelj v okviru izdelave dopolnjenega osnovnega seznama. Tudi zoper dopolnjen osnovni seznam je možnost vložitve ugovora (66. člen ZFPPIPP). O samem preizkusu terjatev odloči sodišče s sklepom o preizkusu terjatev, na podlagi katerega mora upravitelj pripraviti končni seznam preizkušenih terjatev, ki ga sodišče objavi skupaj s svojim sklepom o preizkusu terjatev (69. in 70. člen ZFPPIPP). Končni seznam mora med drugim vsebovati tudi navedbo, kdo mora v drugem postopku uveljavljati zahtevek za ugotovitev obstoja ali neobstoja terjatve (4. točka drugega odstavka 70. člena ZFPPIPP). Na podlagi take odločitve o ugovorih in podatkov, ki so vsebovani v dopolnjenem seznamu preizkušenih terjatev, odloči sodišče o tem, katera terjatev velja za priznano in katera za prerekano (2. točka drugega odstavka 69. člena ZFPPIPP) ter o tem, kdo mora v drugem postopku uveljavljati zahtevek za ugotovitev obstoja ali neobstoja prerekane terjatve.

18. V konkretnem primeru je sodišče ob odločanju o ugovoru zoper odpust obveznosti, hkrati odločilo tudi o ugovoru dolžnice o prerekanju prijavljene terjatve in ga kot neutemeljenega zavrnilo. Glede na zgoraj opisana pravila stečajnega postopka v zvezi s preizkusom terjatev, sodišče prve stopnje za tako odločitev ni imelo pravne podlage. Pritožbeno sodišče je zato ob preizkusu po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), pritožbi dolžnice zoper 2. točko izreka izpodbijanega sklepa ugodilo in sklep v tem delu razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

K odločitvi iz 3. točke izreka izpodbijanega sklepa

19. V delu, s katerim je sodišče prve stopnje razrešilo v tem postopku postavljenega izvedenca dr. D. K., gre po svoji vsebini za sklep procesnega vodstva, saj se nanaša na vodenje postopka (270. člen v zvezi z 299. členom ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Zoper tak sklep ni posebne pritožbe (tretji odstavek 270. člena oziroma četrti odstavek 298. člena ZPP). Če zakon izrecno določa, da ni posebne pritožbe, se sme sklep sodišča prve stopnje izpodbijati samo v pritožbi zoper končno odločbo (tretji odstavek 363. člena ZPP). Izpodbijani sklep v svoji 3. točki izreka ne predstavlja končne odločitve sodišča prve stopnje, zato je pritožbeno sodišče pritožbo dolžnice v delu, v katerem izpodbija 3. točko izreka (pritožnica izpodbija namreč sklep v celoti) kot nedovoljeno zavrglo (1. točka 365. člena ZPP).

20. Vsak upnik mora sam pokrivati svoje stroške udeležbe v postopku zaradi insolventnosti (129. člen ZFPPIPP). Upnik D. Ž., ki je vložil odgovor na pritožbo dolžnice, je zato dolžan sam kriti svoje stroške za odgovor na pritožbo.

___________________

¹ Prim. sklep VSL Cst 498/2017

² Iz javno dostopnih podatkov izhaja, da se je stečajni postopek nad družbo P. d. o. o. začel s sklepom o začetku stečaja St ... z dne 8. 12. 2016.

Datum zadnje spremembe:

04.02.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep Cst 377/2022
• VSL sklep Cst 214/2011
• VSL sklep Cst 283/2012