VSL Sodba VII Kp 11660/2015

Jedro

Določba prvega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ, ki določa, da roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom, ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne, se glede teka rokov, kot izhaja tudi iz utemeljitve predloga zakona, nanaša tako na procesne kot tudi na materialne roke.

Obravnavana zadeva ne šteje za nujno, zato materialni rok, to je zastaranje kazenskega pregona, ni tekel med 29. 3. 2020 in 1. 6. 2020, ko je začel veljati Sklep o ugotovitvi prenehanja razlogov za začasne ukrepe v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni Sars-CoV-2 (Covid-19). Za ta čas se je rok zastaranja kazenskega pregona za kaznivo dejanje, opisano pod točko I/III, podaljšal.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 450,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1, treh kaznivih dejanj ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 in kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Za posamezna kazniva dejanja mu je določilo kazni, in sicer za kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1 štiri mesece zapora, za vsako kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 po dva meseca zapora in za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 osem mesecev zapora, nato pa mu je izreklo enotno kazen eno leto in pet mesecev zapora. Odločilo je, da je obdolženec oškodovancu B. B. dolžan plačati premoženjskopravni zahtevek v znesku 24.497,31 EUR, v plačilo pa mu je naložilo tudi stroške kazenskega postopka in sodno takso, kar bo odmerjeno po pravnomočnosti sodbe. Z isto sodbo je iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obdolženca oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, oškodovanca B. B. v tem delu s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo in odločilo, da na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obdolženca ter nagrada in potrebni izdatki njegovega zagovornika v zvezi z oprostilnim delom sodbe obremenjujejo proračun.

2. Zoper obsodilni del sodbe je vložil pritožbo obdolženčev zagovornik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve določb kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi odločbe o kazenski sankciji, pritožbenemu sodišču pa predlagal, da sodbo v obsodilnem delu spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbenega očitka, podrejeno pa je predlagal razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje „pred popolnoma spremenjenim senatom“, še podredno, da sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu „določi bistveno milejšo kazen in nato izreče enotno pogojno kazen“.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe, pritožbenih navedb in preučitvi podatkov spisa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze, jih pravilno ocenilo ter pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, na podlagi katerih je sprejelo utemeljene dokazne zaključke, da je obdolženec storil vsa v obsodilnem delu izreka sodbe opisana kazniva dejanja. Oceno dokazov in svoje zaključke je prepričljivo in logično obrazložilo, zato v pritožbi zatrjevana pritožbena razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja nista podana.

5. Pritožnik očita sodišču prve stopnje absolutno bistveno kršitev iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar pritožbeno sodišče tega očitka ne sprejema. Držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje naroke za glavno obravnavo dne 4. 4. 2019, dne 20. 6. 2019, dne 7. 11. 2019 in dne 14. 1. 2020 opravilo v nenavzočnosti obdolženca, dne 20. 6. 2019 pa tudi v nenavzočnosti njegovega zagovornika, vendar zaradi tega zatrjevana kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje je v točki 1 sodbe obrazložilo razloge za sojenje v nenavzočnosti obdolženca (in dne 20. 6. 2019 tudi v nenavzočnosti njegovega zagovornika), ki so potrjeni s podatki spisa, zato jih pritožbeno sodišče sprejema.

6. Med ustavno zagotovljenimi pravnimi jamstvi v kazenskem postopku je tudi pravica obdolženca, da se mu sodi v njegovi navzočnosti. Tej pravici se lahko odpove bodisi izrecno, bodisi s konkludentnim ravnanjem (na primer izostanek, ki ga opravičuje z navajanjem neutemeljenih razlogov). Ocena o tem, ali je razlog utemeljen ali ne, je v pristojnosti sodišča. Zato zgolj obsojenčevo sporočilo sodišču o odsotnosti z glavne obravnave in navedba razloga sama po sebi še nista opravičljiv razlog za preložitev glavne obravnave.¹ Sodišče prve stopnje je v sodbi obrazložilo, da obdolženec ni opravičil izostanka z narokov za glavno obravnavo dne 4. 4. 2019 in dne 14. 1. 2020, pritožba pa temu ne nasprotuje. Glede narokov za glavno obravnavo dne 20. 6. 2019 in dne 7. 11. 2019 pa zatrjuje, da je obdolženec svoj izostanek opravičil, prav tako njegov zagovornik za dne 20. 6. 2019. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da sta obdolženec in zagovornik dan pred narokom, ki je bil določen za 20. 6. 2019, sodišču po elektronski pošti poslala predlog za preložitev naroka, ker naj bi bil obdolženec zaradi nepričakovanih službenih obveznosti v tujini (list. št. 674 in 676), vendar predlogu nista priložila nobenih dokazil, zato je sodišče prve stopnje izostanek štelo za neupravičen. Pritožnik v pritožbi ne zatrjuje, da sta opravičilu oziroma predlogu za preklic glavne obravnave priložila dokaze. Pritožbeno sodišče pa dodaja, da je v sodni praksi sprejeto stališče, da sta obdolženec in zagovornik dolžna pristopiti na glavno obravnavo, če ju sodišče ni obvestilo o preklicu². Pritožnik zato ne more biti uspešen s trditvijo, da sta izostanek opravičila. Drži pritožbena navedba, da je obdolženec (zjutraj) pred narokom dne 7. 11. 2019 sodišču poslal sporočilo, da se obravnave ne more udeležiti, ker je zaradi okvare tovornega vozila obtičal v tujini, prav tako ni mogoče nasprotovati pritožbeni navedbi, da takrat ni mogel poslati dokazila o okvari vozila, vendar tega tudi pozneje ni predložil, čeprav ga je sodišče pozvalo na predložitev dokazov (list. št. 735). Iz obrazloženega izhaja, da je pravilna presoja izpodbijane sodbe, da so bili izostanki obdolženca (in zagovornika) za zgoraj navedene naroke za glavno obravnavo neupravičeni. Sodišče prve stopnje je zato (ob ugotovitvi, da je bil obdolženec v redu povabljen in da je bil pred tem že zaslišan) utemeljeno zaključilo, da je izpolnjen formalni pogoj za sojenje v nenavzočnosti obdolženca. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je pravilna tudi presoja sodišča prve stopnje, da je bil izpolnjen materialni pogoj za sojenje v nenavzočnosti obdolženca, to je, da obdolženčeva navzočnost ni nujna. Kot pravilno ugotavlja izpodbijana sodba, je bil obdolženec seznanjen z izpovedbama prič C. C. in B. B., ki sta bila v njegovi navzočnosti zaslišana že 10. 10. 2017, sicer pa je bil seznanjen tudi z ostalimi dokazi, ki so bili izvedeni na narokih za glavno obravnavo v njegovi nenavzočnosti, saj so mu bili vročeni zapisniki oziroma se je imel z njihovo vsebino možnost seznaniti na naslednjih narokih. Priča B. B., ki je v kazenskem postopku uveljavljal PPZ (vložil je pisni zahtevek), je bil zaslišan v prisotnosti obdolženca tudi na glavni obravnavi dne 27. 11. 2018 (prepis izpovedbe na list. št. 564), zato ni nobenega dvoma, da se je obdolženec imel možnost izreči glede ključnih dokazov. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodbe, da obdolženčeva navzočnost na naroku za glavno obravnavo dne 14. 1. 2020 ni bila nujna, saj je bil B. B. zaslišan zgolj v zvezi z e-sporočili, ki jih je vložila v spis obramba, torej je bil obdolženec seznanjen z njihovo vsebino, vedel je, kateri dokazi se bodo izvajali in se je zavestno odpovedal svoji navzočnosti pri njihovi izvedbi. Pritožbena trditev, da je šlo za izvedbo ključnega dokaza, je povsem neobrazložena in gre za posplošeno navedbo. Prav tako ne drži očitek, da sodišče prve stopnje ni opravilo presoje nujnosti obdolženčeve navzočnosti na naroku (zapisnik o glavni obravnavi z dne 14. 1. 2020, list. št. 768).

7. Zmotno je stališče pritožbe, da za glavno obravnavo dne 20. 6. 2019 niso bili izpolnjeni pogoji za sojenje v nenavzočnosti obdolženca, ker na narok ni pristopil njegov zagovornik. Prav ima pritožba, da 422. člen ZKP ureja dve ločeni situaciji in sicer v prvem odstavku nenavzočnost obdolženca, v drugem pa nenavzočnost zagovornika, vendar je pritožnik prezrl, da se za sojenje v nenavzočnosti obdolženca v skrajšanem postopku ne zahteva navzočnost zagovornika, tako kot je to določeno za redni postopek (tretji odstavek 307. člena ZKP).

8. Pritožnik neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznih predlogov. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodbe, da sta oba dokazna predloga nepotrebna. Dokazni predlog za postavitev izvedenca grafologa je obramba podala na glavni obravnavi dne 20. 9. 2018 in ga utemeljevala s trditvijo, „da dokumentov, ki so pod obtožbo, ni podpisal A. A., zato meni, da je postavitev izvedenca v tem primeru nujna. Pri tem je prav vseeno, ali je zapisan kakšen drug priimek in ime kot je od obdolženca, saj bo grafolog iz samih črk, moči pritiskov, oblike in specifičnih značilnosti morda lahko ugotovil, ali je zapis obdolženčev ali ne“. Ker je obtožni akt obdolžencu očital uporabo ponarejenih listin (in ne ponareditve), je sodišče prve stopnje tako obrazložen dokazni predlog za postavitev izvedenca grafološke stroke utemeljeno zavrnilo, kar je tudi prepričljivo obrazložilo v točki 3 izpodbijane sodbe. Drugačne odločitve ne dopuščajo pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje verjame C. C. in B. B., da podpisa nista njegova, zato je edini možni zaključek, da je podpise, če so v resnici ponarejeni, ponaredil obdolženi. Trditev pritožbe, da takšen zaključek v nadaljevanju izpelje tudi sodišče prve stopnje, nima podlage v razlogih sodbe. Pritožbeno sodišče tudi nima nobenih pomislekov glede odločitve o zavrnitvi dokaznega predloga za opravo poizvedb o identiteti osebe, za katero naj bi direktorica X. d.o.o. B. B. povedala, da naj bi ta oseba obdolžencu urejala, „da so šle stvari skozi“. Tudi po presoji pritožbenega sodišča izvedba tega dokaza ni potrebna, saj obramba ni izkazala njegove pravne relevantnosti. Verodostojnost izpovedbe B. B., ki jo izpostavlja pritožba, pa je sodišče prve stopnje ugotavljalo tudi na podlagi drugih v sodbi obrazloženih dokazov.

9. Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbenega očitka o nerazumljivosti izreka sodbe, zaradi česar naj bi bila podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožnik očita nerazumljivost odločbe o izreku kazenske sankcije in njenega trajanja. Po presoji pritožbenega sodišča iz izreka sodbe povsem jasno izhaja, da je obdolženec spoznan za krivega treh kaznivih dejanj ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, ki so opisana pod točkami I/II/1 in 2, saj sta pod točko I/II/1 v dveh alinejah opisani dve kaznivi dejanji. Povsem jasno in razumljivo je tudi zapisano, da se „za dejanja pod točkami I/II/1 in 2 na podlagi prvega odstavka 251. člena KZ-1 za vsako dejanje določi po 2 (dva) meseca zapora. Zapisana je torej množina in ne morebiti dvojina ali celo ednina, kot nakazuje pritožba. Povsem nerazumljiva pa je pritožbena trditev o kršitvi pravnih jamstev obdolženca, ker naj bi upravičeno menil, da mu je sodišče za kazniva dejanja ponarejanja listin prisodilo zgolj dva meseca zapora (in ne šest), kar je četrtina izrečene kazni, saj zgolj z izrekom sodbe ni možna kršitev pravnih jamstev obdolženca.

10. Pritožnik v nadaljevanju uveljavlja absolutno bistveno kršitev postopka, ker sodba sploh nima razlogov. Zatrjuje, da je bil obdolženec spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije, vendar v obrazložitvi sodbe ni nikjer moč najti razlogov za takšno odločitev - opisa kaznivega dejanja, protipravnih ravnanj, dokazne ocene in drugih znakov kaznivega dejanja, med drugim goljufivega namena. Sodišče prve stopnje je oceno dokazov, ki se nanašajo na to kaznivo dejanje ter dokazanost zakonskih znakov obrazložilo v več točkah sodbe in sicer 18, 20, 23 in 24 ter nenazadnje tudi v točki 22, v kateri je presojalo dokaze v zvezi z verodostojnostjo izpovedbe oškodovanca B. B. Očitek, da se sodbe sodišča prve stopnje ne da preizkusiti, je neobrazložen in zato neutemeljen.

11. V točki 12 izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje obrazložilo, da je obdolženec z ravnanjima (očitanima v obtožnem predlogu Kt 23515/2014 pod točko 1 in v tretji alineji pod točko 2) storil eno kaznivo dejanje overitve lažne vsebine, v opis dejanja pod točko I/I izreka sodbe pa povzelo opisa obeh očitkov. Ne drži zato pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje kljub temu obdolženca obsodilo za kaznivo dejanje ponarejanja listin in je bil za isto dejanje dvakrat obsojen. V izreku sodbe opisana kazniva dejanja ponarejanja listin pod točko I/II se nanašajo na druga obdolženčeva ravnanja in niso povezana s kaznivim dejanjem overitve lažne vsebine pod točko I/I, za katerega je bil obdolženec spoznan za krivega. Zato tudi zatrjevano neskladje med izrekom in obrazložitvijo, ki ga v zvezi s tem uveljavlja pritožba, ni podano. Prav tako ni podana kršitev materialnega prava, ki jo pritožba uveljavlja v zadnjem odstavku na strani 7 pritožbe, saj v opisu kaznivega dejanja goljufije ni zajeta nobena od ponarejenih listin, opisanih v točki I/II izreka sodbe. Tudi v oprostilnem delu sodbe niso opisana ista ravnanja, kot pri kaznivem dejanju ponarejanja listin pod točko I/II izreka, zato je kljub pravilno zavzetem stališču pritožbe, da ponareditev listine izgubi svojo samostojnost, ker je ponarejena listina in uporaba takšne listine v pravnem prometu običajno sredstvo za izvršitev kaznivega dejanja goljufije, v obravnavanem primeru ni podana takšna situacija. Primerjava opisov dejanj v izreku sodbe namreč pokaže, da očitki o ponarejenih listinah niso zajeti v opisu kaznivega dejanja goljufije (niti v obsodilnem niti v oprostilnem delu).

12. Čeprav pritožnik točko 3 pritožbe imenuje napačna uporaba materialnega prava, vsebinsko ta del pritožbe (razen že odgovorjenih očitkov v prejšnji točki) uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje s krivdo in oblikami krivde za kazniva dejanja ponarejanja listin in uporabe teh listin v prometu ni ukvarjalo. V točki 24 sodbe je obrazložilo, da je obdolženec ravnal s krivdno obliko direktnega naklepa in sicer, da je kot vsak povprečno razumen in izobražen človek tudi vedel, da ponarejenih listin ni dopustno uporabiti in na podlagi tega registrirati vozilo ter pridobiti prometno dovoljenje, še zlasti, ker se je ukvarjal z nakupom in prodajo rabljenih vozil, zato so mu bili postopki nedvomno znani. Pritožnik tem razlogom ne oporeka, zatrjuje le, da iz izreka ne izhaja nikakršen motiv ali premoženjska korist, vendar obstoj motiva za izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja ni odločilnega pomena. Glede na navedeno je tudi neutemeljen pomislek pritožbe, zakaj bi obdolženi storil očitana mu kazniva dejanja, ker od tega, da je registracija prešla na D. D. oziroma E. E., ni imel nobene koristi. Sodišče prve stopnje je v sodbi prepričljivo obrazložilo, da je obdolženec s svojim ravnanjem izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja ponarejanja listin, dejanja pa je storil z direktnim naklepom. Za uporabo ponarejenih listin, ki se nanašajo na spremembo lastništva avtomobila na D. D., pa obdolženec ni bil posebej spoznan za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listin, ker je to obdolženčevo ravnanje sestavni del kaznivega dejanja overitve lažne vsebine. Drži, da je kaznivo dejanje ponarejanja listin mogoče storiti tudi z eventualnim naklepom, vendar pritožnik z navedbami, da ni nujno, da je obdolženec vedel, da so bile listine ponarejene, ne vnaša dvomov v pravilno presojo sodbe o obdolženčevem direktnem naklepu uporabe ponarejenih listin, ki ga je sodišče prve stopnje obrazložilo v točki 24 sodbe.

13. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo krivde in goljufivega namena obdolženca, niti ostalih znakov kaznivega dejanja goljufije. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in v sodbi obrazložilo vse zakonske znake kaznivega dejanja goljufije. V točki 18 sodbe je obrazložilo obdolženčevo izvršitveno ravnanje, ki je pri oškodovanemu B. B. ustvarilo zmotno predstavo o dejstvih in sicer mu je lažno zatrjeval, da bo leasing, za katerega bo solidarni porok, v celoti poplačal v treh mesecih, tega namena pa že od vsega začetka ni imel, saj avtomobila BMW 525D, za katerega je obdolženec kot direktor družbe Y. d.o.o. (leasingojemalec) z družbo W. d.o.o. (leasingodajalec) že dne 12. 5. 2010 sklenil pogodbo o finančnem leasingu, vendar mu je bil le-ta zaradi neplačila odvzet že dne 10. 8. 2010. Zato je očitno obdolženi sklenil pogodbo o finančnem leasingu z družbo X. d.o.o. (pri katerem je bil solidarni porok oškodovani B. B.) zgolj zaradi pridobitve denarnih sredstev v obliki nakazila kupnine za vozilo, ki ga ni imel več v posesti. Izrabil pa je predhodno zaupanje B. B., ki ga je ta imel vanj kot znanec iz srednje šole ter zaradi zagotavljanja, da bo kredit v celoti poplačan v treh mesecih, zato je bil prepričan, da gre zgolj za formalnega poroka.

14. Pritožnik oporeka dokaznim zaključkom sodbe, da je obdolženec storil kaznivi dejanji ponarejanja listin, opisani pod točko I/II/1 s trditvijo, da je priča F. F. „jasno izpovedal“, da v postopku registracije vedno ugotavljajo identiteto stranke na podlagi veljavnega osebnega dokumenta, tudi z vpogledom fotografije. Navaja, da sodišče tej priči ne verjame, brez prepričljivih razlogov pa verjame priči C. C., da na listi ni njegovega podpisa. Ta očitek ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje dovolj prepričljivo in logično obrazložilo razloge za zaključke, da referenta v obravnavanih dveh primerih (G. G. (ki ni bil zaslišan) v postopku registracije dne 26. 8. 2009, F. F. pa v postopku registracije dne 15. 10. 2010), identitete stranke očitno nista ugotavljala na podlagi osebnega dokumenta oziroma tega nista storila s posebno skrbnostjo, vendar pritožba izraža zgolj nestrinjanje s takšno oceno, ne poda pa nobenih konkretnih argumentov za drugačne zaključke. Tega ne pojasni niti s trditvijo, da sodišče prve stopnje bolj verjame C. C., da na listini ni njegov podpis, saj je tudi za takšno oceno, ki ji pritožba ne oporeka, v sodbi navedlo argumentirane zaključke, ki so potrjeni tudi s podatki v spisu. Ne drži očitek pritožbe o arbitrarnosti sodišča prve stopnje pri ocenjevanju verodostojnosti izpovedbe priče C. C. in obdolženčevega zagovora, saj je za svojo odločitev, zakaj obdolžencu ne verjame (tako kot za presojo, zakaj verjame priči C. C., da se je z obdolžencem zgolj ustno dogovoril, da najde kupca za avto BMW) navedlo prepričljive razloge (točke 8, 9 in 11 sodbe).

15. Pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov glede presoje izpodbijane sodbe, da C. C. ni podpisal komisijske pogodbe za prodajo osebnega avtomobila BMW 530D, kar je v točki 8 sodbe obširno obrazložilo, saj je C. C. zanikal, da bi bil na pogodbi njegov podpis, pri oceni glede pristnosti pogodbe pa se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo tudi na ponarejeno potrdilo o overitvi podpisa. Če bi C. C. dejansko podpisal komisijsko pogodbo, ni nobenega logičnega razloga, da podpisa ne bi overil. C. C. je, kot pravilno ugotavlja izpodbijana sodba, tudi povedal, da predlogov za registracijo (točka I/II/1) ni podpisal, kar mu je sodišče utemeljeno verjelo, saj takšen zaključek potrjuje tudi mnenje Nacionalnega forenzičnega laboratorija. Ne drži pritožbena navedba, da je C. C. izrecno prepoznal svoj podpis na predlogu z dne 26. 8. 2009, prav tako ne drži, da je povedal, da misli, da je na predlogu njegov podpis. Iz njegove izpovedbe, kot pravilno ugotavlja izpodbijana sodba, namreč izhaja, da na predlogih ni njegovega podpisa. Nastanek škode za obstoj kaznivega dejanja ponarejanja listin sploh ni relevanten, zato so tudi pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

16. Tudi pritožbena izvajanja, da je H. H. na zaslišanju izpovedala, da je na listini njen podpis, niso utemeljena, saj je pritožnik prezrl, da je izpovedala tudi, da ne more potrditi, da je to ona podpisala, da se ona tako podpiše, ker „je to kopija, pa je lahko tudi prirejeno“. Pevčeva torej ni potrdila, da je listini podpisala, pač pa je povedala, da se sama tako podpisuje. Ne drži, da gre v sodbi za „selekcionirano razlago“ njene izpovedbe. Pritožba tudi neutemeljeno graja oceno sodbe o podobnosti med obema izjavama z dne 5. 10. 2010 (točka 17 sodbe), s trditvijo, da gre za vnaprej pripravljene vzorce, ki jih žigosajo na istem mestu, saj je bistvo „teh podobnosti“ v istem datumu izdaje potrdila in na oko identičnem podpisu H. H. , na enakem mestu glede na tekst, ki se nahaja pod podpisom. Glede na navedeno ni upoštevna pritožbena navedba, da je „seveda tudi podpis referentke H. H. na vseh pogodbah identičen, ker bi bil sicer ponarejen“, saj gre za vprašanje pristnosti podpisov na izjavah z dne 5. 10. 2010 (in ne na pogodbah). Da listine, ki dokazujejo, da so vse obveznosti iz leasing pogodb poravnane, niso pristne, je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo tudi z dejstvom, da teh listin ni v evidenci leasingodajalca, da je navedena napačna številka pogodbe, da gre torej za neobstoječo pogodbo o leasingu, in da obveznosti po pogodbah, ki sta ju sklenila leasingojemalca z leasingodajalcem v času, ko naj bi bilo to potrdilo izdano, še nista bili poravnani.

17. Pritožbeno sodišče se pridružuje razlogom sodbe o prepričljivosti izpovedbe oškodovanca B. B. o okoliščinah, na podlagi katerih se je odločil, da kot solidarni porok družbi Y. podpiše pogodbo o finančnem leasingu. Sodišče prve stopnje je v točki 19 sodbe obširno ocenilo obdolženčev zagovor za neverodostojnega in pravilno presodilo, da ne drži, da bi B. B. nakazoval oziroma posojal denar. Prepričljivi so tudi razlogi o namenu nakazil na račun B. B. v znesku 30.000 in 25.000 EUR v oktobru leta 2009. B. B. je kot porok nastopil v septembru 2010, zato tudi po oceni pritožbenega sodišča iz razlogov, ki jih je obrazložilo sodišče prve stopnje v točki 19 na strani 24 sodbe glede neresničnega obdolženčevega zagovora, obdolžencu ni mogoče verjeti, da se je B. B. s podpisom pogodbe kot solidarni porok zavezal vračati dolg obdolžencu. Ne drži pritožbena trditev, da oškodovanec ni dokazal, da je denar naslednjega dne po nakazilu dvignil, saj to izhaja iz priloge C4 (izpis prometa na oškodovančevem TRR). Čeprav pritožba pravilno izpostavlja, da I. I. ni potrdil, da bi s strani fizične osebe videl izročitev večjih zneskov obdolžencu, še to ne pomeni, da oškodovani B. B. obdolžencu denarja ni izročil, kot pravilno ocenjuje sodišče prve stopnje. V zvezi z očitkom pritožbe, da ni verjeti, da bi oškodovani B. B. šest let odplačeval nekaj, čeprav bi vedel, da ni nič dolžan, pritožbeno sodišče odgovarja, da so te navedbe neutemeljene. Oškodovanec je vedel, da je podpisal pogodbo o leasingu kot solidarni porok, zato mu je bilo nedvomno razumljivo, da se obveznosti plačila, ker dolžnik pogodbe ni izpolnil, ne more izogniti. Ker je bil s tem oškodovan, je zoper obdolženca podal ovadbo, zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da odplačevanje dolga B. B. leasingodajalcu dokazuje, da se je s podpisom pogodbe kot porok zavezal obdolžencu vračati dolg. Neutemeljen je očitek pritožbe, da oškodovanec ni ugovarjal višini dolga, ki ga mora sedaj plačati obdolženec. Obdolženec v dokaznem postopku višini ni ugovarjal oziroma ni izrazil nikakršnih pomislekov, da v izreku sodbe naveden znesek ne ustreza višini dejanskega dolga leasingodajalcu. V zvezi s trditvijo pritožbe, da je obdolženec oškodovancu nakazal 55.000 EUR, vendar tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo, pritožbeno sodišče odgovarja, da iz razlogov sodbe izhaja, da je verjelo oškodovancu, da je ta denar izročil obdolžencu. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da mu denarja ni izročil pa pripominja, da v postopku tudi obdolženec ni izkazal, da bi od oškodovanca zahteval vrnitev tega denarja, saj gre za več kot enkrat večji znesek, kot je znašal dolg po leasing pogodbi. Pritožba tudi neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje s trditvijo, da iz elektronskih sporočil med obdolžencem in B. B. izhaja finančna stiska B. B., zato sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni pravilno ugotovilo. Sodišče prve stopnje v sodbi ugotavlja, da je bil takrat oškodovanec v finančni stiski, kar izhaja tudi iz njegove izpovedbe, ker je ravno iz tega razloga zaupal obdolžencu prodajo vozila, vendar s temi navedbami ne more omajati pravilne presoje izpodbijane sodbe, da je obdolženec oškodovanca preslepil, da je kot solidarni porok podpisal pogodbo o finančnem leasingu. V nadaljevanju pritožnik ponuja lastno oceno izpovedbe oškodovanca B. B., vendar s temi navedbami ne omaje pravilne presoje sodbe o prepričljivosti oškodovančeve izpovedbe, zato so neutemeljene.

18. V okviru preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti in v zvezi s sicer neobrazloženo pritožbeno navedbo, da „bi kazniva dejanja morala že zastarati“ pritožbeno sodišče ugotavlja, da za nobeno od kaznivih dejanj, opisanih v izreku sodbe, ni nastopilo zastaranje kazenskega pregona. Za kaznivo dejanje opisano pod prvo alinejo točke I/II/1 je sodišče prve stopnje v točki 10 obrazložilo okoliščine, zaradi katerih še ni nastopilo zastaranje kazenskega pregona za kaznivo dejanje, ki je bilo storjeno dne 26. 8. 2009. S temi razlogi se pritožbeno sodišče strinja in jim tudi pritožba konkretno ne oporeka. Tudi glede dejanja, opisanega pod točko I/III, ki je bilo storjeno v septembru 2010 oziroma 15. 9. 2010, ko je oškodovanec podpisal pogodbo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da še ni nastopilo zastaranje kazenskega pregona, čeprav je od dejanja preteklo že več kot 10 let. Dne 29. 3. 2020 je začel veljati Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni Sars-CoV-2 (Covid-19) (ZZUSUDJZ), ki v prvem odstavku 3. člena določa, da roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom, ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. Navedena določba se glede zastaranja teka rokov (tako izhaja tudi iz utemeljitve predloga zakona) nanaša tako na procesne kot tudi materialne roke. Ker se obravnavana zadeva glede na določbe zakona ne šteje za nujno, materialni rok, to je zastaranje kazenskega pregona, ni tekel med 29. 3. 2020 in 1. 6. 2020, ko je začel veljati Sklep o ugotovitvi prenehanja razlogov za začasne ukrepe v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni Sars-CoV-2 (Covid-19). Za ta čas, to je več kot dva meseca, se je rok zastaranja kazenskega pregona za kaznivo dejanje, opisano pod točko I/III, podaljšal in bo zastaranje nastopilo v mesecu novembru 2020.

19. Čeprav pritožba pravilno izpostavlja, da je od storitve kaznivega dejanja preteklo že precej časa, od nekaterih skoraj 10 let, in da od takrat obdolženec ni storil novega kaznivega dejanja, nima prav, da ti okoliščini upravičujejo izrek pogojne obsodbe. Pritožbeno sodišče se pridružuje razlogom izpodbijane sodbe, da obdolžencu za obravnavana kazniva dejanja ni mogoče izreči pogojne obsodbe, zato je pravilna odločitev o izreku zaporne kazni. Sodišče prve stopnje je utemeljeno presodilo, da je obdolžencu že izrečena pravnomočna pogojna obsodba z določeno enotno kaznijo dve leti zapora in preizkusno dobo pet let, torej mu je bila v okviru pogojne obsodbe določena maksimalna možna zaporna kazen (prvi odstavek 58. člena KZ-1), zato nove pogojne obsodbe obdolžencu ni mogoče izreči in pride v poštev samo izrek zaporne kazni. Glede na obrazloženo se pritožnik neutemeljeno, sklicujoč se na določbo četrtega odstavka 59. člena KZ-1, zavzema za izrek tako imenovane razširjene pogojne obsodbe. Prav tako neutemeljeno uveljavlja, da je višina izrečene kazni zapora nesorazmerna. V točki 25 sodbe je sodišče prve stopnje obrazložilo vse obteževalne in olajševalne okoliščine, ki jim pritrjuje tudi pritožbeno sodišče in je ob njihovem ustreznem vrednotenju obdolžencu določilo primerno visoke posamezne zaporne kazni in izreklo primerno enotno kazen zapora. Tudi dejstvu, da je od dejanj minilo že več let, je sodišče prve stopnje dalo ustrezno težo, zato pritožnik nima prav, da je to okoliščino upoštevalo v premajhni meri. Kot obteževalne okoliščine je sodišče prve stopnje upoštevalo „dosedanjo obsojenost“ in ne predkaznovanost. Obdolženec je bil namreč že obsojen zaradi istovrstnih kaznivih dejanj s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, V K 59392/2012 z dne 25. 5. 2015, pravnomočno istega dne, ki so bila storjena v obdobju od 13. 4. 2010 do 15. 11. 2010, torej v istem časovnem obdobju kot obravnavana kazniva dejanja, vendar je napačno stališče pritožbe, da te okoliščine sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati pri odmeri kazni. Sodišče prve stopnje je „višino oškodovanja B. B.“ in dejstvo, da mu škode do sedaj še ni poravnal (čeprav mu je naložilo plačilo PPZ oškodovancu), kot obteževalno okoliščino upoštevalo (zgolj) pri dejanju pod točko I/III. Brezpredmetna je zato pritožbena navedba, da te okoliščine sodišče ne bi smelo upoštevati pri ostalih dejanjih. Neutemeljena je sicer neobrazložena trditev pritožbe „o kršitvi sodišča prve stopnje“.

20. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni pritožnik v pritožbi navedel nobenih okoliščin, s katerimi bi omajal pravilno presojo sodbe. Pritožbene navedbe, na katere pritožbeno sodišče ni izrecno odgovorilo, se ne nanašajo na odločilna dejstva ali pa je sodišče prve stopnje na njih že odgovorilo dovolj prepričljivo in logično.

21. Pritožba obdolženčevega zagovornika je torej neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče, ker ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (člen 383 ZKP) ni ugotovilo kršitev zakona, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

22. Ker obdolženčev zagovornik s pritožbo ni uspel, mora obdolženec plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka. Odmerjena je na podlagi tarifnih številk 7113 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah ter ob upoštevanju trajanja in zapletenosti te zadeve ter obdolženčevih premoženjskih razmer.

-------------------------------
¹ Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 113/2007 z dne 28. 6. 2007.
² Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 290/2001 z dne 4. 9. 2003.

Datum zadnje spremembe:

27.01.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba VII Kp 13704/2015
• UPRS Sklep IV U 39/2020-6, enako tudi ,
• VSL Sodba VII Kp 85640/2010