<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba VI Kp 50466/2019

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2020:VI.KP.50466.2019
Evidenčna številka:VSL00039757
Datum odločbe:05.11.2020
Senat, sodnik posameznik:Barbara Črešnar Debeljak (preds.), Stanka Živič (poroč.), mag. Andreja Sedej Grčar
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:tatvina - zakonski znaki kaznivega dejanja - protipravna prilastitev - preizkus sodbe po uradni dolžnosti - kršitev kazenskega zakona v obdolženčevo škodo - prekoračitev pravice, ki jo ima sodišče po zakonu - odločba o kazni - odmera kazni obsojencu - stek kaznivih dejanj - izrek enotne kazni

Jedro

Čeprav je po vsebini šlo za odpadne stvari, le-te niso predstavljale zavrženih stvari (res derelicta), ki bi bile brez lastnika in bi jih bilo mogoče zakonito okupirati. Lastnik stvari ima v okviru zakonsko dopustnih možnosti pravico početi s stvarjo, kar želi, lahko jo tudi uniči, vendar pa prilastitev stvari, ki jo njen lastnik sicer namerava uničiti, a lastninske pravice na njej ne opusti oziroma nedvoumno ne izrazi volje, da je ne želi imeti več v lastnini, ostaja protipravna.

Sodišče prve stopnje bi, ob pravilni ugotovitvi, da je bil obdolženi v času sojenja v sedaj obravnavani kazenski zadevi na prestajanju zaporne kazni po prejšnji sodbi istega sodišča I K 12157/2017, obdolžencu moralo izreči enotno kazen zapora po pravilih o odmeri kazni obsojencu. Ker prvostopenjsko sodišče enotne kazni ni izreklo, je zagrešilo kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP v škodo obdolženca.

Izrek

I. Ob reševanju pritožbe se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti spremeni v odločbi o kazenski sankciji tako, da se

obdolženemu A. A. upoštevaje kot določeno kazen 4 (štiri) mesece zapora po izpodbijani sodbi,

po 55. členu KZ-1, upoštevaje kot določeno kazen 3 (tri) mesece zapora po sodbi Okrajnega sodišča v Novem mestu I K 12157/2017 z dne 2. 11. 2017, pravnomočni dne 23. 11. 2017,

na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreče

enotna kazen

6 (šest) mesecev zapora.

II. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 se obdolžencu v izrečeno kazen všteje v celoti prestana kazen po sodbi Okrajnega sodišča v Novem mestu I K 12157/2017 z dne 2. 11. 2017 .

III. Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in mu po drugem odstavku 204. člena KZ-1 izreklo kazen štiri mesece zapora. Po drugem odstavku 105. člena KZ-1 (pravilno: Zakona o kazenskem postopku (ZKP)) je oškodovano družbo B. d.o.o. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 450,00 EUR napotilo na pravdo. Obdolženca je po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo sta pritožbo vložila zagovornika obdolženca iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala sta, naj sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe; podrejeno, da obdolžencu namesto kazni zapora izreče opomin ali pogojno obsodbo.

3. Pritožba ni utemeljena, izpodbijano sodbo pa je pritožbeno sodišče spremenilo po uradni dolžnosti.

4. Zagovornika v pritožbi navajata, da si je obdolženi prilastil odpadne stvari, namenjene uničenju. Sodišču prve stopnje očitata, da je obdolženca spoznalo za krivega ravnanja, ki ni protipravno, zato ne more predstavljati kaznivega dejanja (16. člen KZ-1).

5. Takšni pritožbeni očitki niso utemeljeni. Iz opisa dejanja v izreku prvostopenjske sodbe izhaja, da je obdolženi iz odsluženih hladilnih naprav, ki so se nahajale na dvorišču zbirno-reciklažnega centra oškodovane družbe B. d.o.o., odstranil najmanj dva kompresorja v vrednosti 20,00 EUR in si jih na škodo omenjene družbe protipravno prilastil. Pritožbeno sodišče upoštevaje navedeni opis in podatke spisa ugotavlja, da sta kompresorja iz odsluženih hladilnikov pripadala gospodarski družbi B. d.o.o., ki se med drugim ukvarja z zbiranjem nenevarne odpadne elektronike in bele tehnike1, slednja pa je nad njima izvajala lastninska upravičenja, med drugim upravičenje imeti stvar v posesti, kar je bilo tudi navzven spoznavno, saj je bilo dvorišče zbirno-reciklažnega centra, kot je razvidno iz spisovnega gradiva, ograjeno z visoko ograjo, vhod vanj pa je bil zaklenjen. Čeprav je po vsebini šlo za odpadne stvari, le-te niso predstavljale zavrženih stvari (res derelicta), ki bi bile brez lastnika in bi jih bilo mogoče zakonito okupirati.

6. Sodišče druge stopnje nadalje ugotavlja, da pritožbena navedba, da si je obdolženi prilastil stvari, namenjene uničenju, ni točna. Zakoniti zastopnik oškodovane družbe C. C. je namreč na naroku za glavno obravnavo z dne 21. 11. 2019 izpovedal, da „material“ oddajajo koncesionarju D. d.o.o., slednji pa se po podatkih spleta med drugim ukvarja z zbiranjem in prevzemanjem, obdelavo in predelavo odpadne električne in elektronske opreme2. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče poudarja, da ima lastnik stvari v okviru zakonsko dopustnih možnosti pravico početi s stvarjo, kar želi, lahko jo tudi uniči, vendar pa prilastitev stvari, ki jo njen lastnik sicer namerava uničiti, a lastninske pravice na njej ne opusti oziroma nedvoumno ne izrazi volje, da je ne želi imeti več v lastnini, ostaja protipravna.

7. Pritožbeno sodišče kot zgrešene zavrača tudi pritožbene navedbe, da si je obdolženi prilastil stvari brez vrednosti. Nasprotno izhaja že iz opisa kaznivega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe, kjer je navedeno, da sta bila kompresorja vredna 20,00 EUR. Da kompresorja nista bila brez vrednosti, sicer posredno priznavata tudi pritožnika, ko nadalje zatrjujeta, da sta bila kompresorja glede na izpoved priče E. E. vredna zgolj 4,00 EUR, ne pa 20,00 EUR, kot se očita obdolžencu glede na njegov zagovor, da naj bi toliko iztržil za kompresorja in odpadlo železo. Slednje pa ne predstavlja očitka protispisnosti ali nejasnosti oziroma nasprotja v razlogih izpodbijane sodbe o odločilnih dejstvih (bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP), kot zmotno navajata zagovornika, ampak pomeni uveljavljanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ta pritožbeni razlog pa je, upoštevaje dejstvo, da je bila izpodbijana sodba izrečena na podlagi priznanja krivde, nedovoljen (drugi odstavek 370. člena ZKP).

Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je obdolženi s svojim protipravnim ravnanjem, opisanim v izreku izpodbijane sodbe, nedvomno izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1.

8. Zagovornika se prav tako brezuspešno zavzemata za izrek oprostilne sodbe na podlagi 4. točke 358. člena ZKP. Obdolženi je, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v točki 4 razlogov izpodbijane sodbe, specialni povratnik premoženjskih kaznivih dejanj. Od leta 2015 dalje je bil za tovrstna kazniva dejanja že sedemkrat pravnomočno obsojen in je pravzaprav t. i. karierni storilec. Ob navedenem zato, kljub relativno nizki vrednosti ukradenih kompresorjev, ni mogoče zagovarjati stališča, da je obdolženčevo kaznivo dejanje majhnega pomena in v nesorazmerju s posledicami, ki bi jih povzročila obsodba. Iz enakih razlogov je absolutno neutemeljeno tudi zavzemanje zagovornikov za izrek sankcije opominjevalne narave, pri čemer je sodišče prve stopnje olajševalno okoliščino, da obdolženi sam preživlja tri mladoletne otroke, po presoji pritožbenega sodišča zadosti upoštevalo.

9. Izpodbijano sodbo je pritožbeno sodišče preizkusilo tudi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) in pri tem preizkusu ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje v škodo obdolženca prekršilo kazenski zakon v vprašanju, ali je bila z odločbo o kazni prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (5. točka 372. člena ZKP).

10. Sodišče prve stopnje je v točki 4 razlogov izpodbijane sodbe in pred tem tudi že na glavni obravnavi 2. 7. 2020 ugotovilo, da je obdolženi trenutno na prestajanju kazni zapora po prejšnji sodbi Okrajnega sodišča v Novem mestu I K 12157/2017 z dne 2. 11. 2017 (priloga C6), pri čemer je bil na prestajanje zaporne kazni po navedeni sodbi napoten dne 22. 6. 2020.

11. Pritožbenemu sodišču spis Okrajnega sodišča v Novem mestu I K 12157/2017 ni bil predložen, zato ga je pred opravo seje senata v skladu z določbo tretjega odstavka 377. člena ZKP pribavilo samo. Po njegovi proučitvi je ugotovilo, da je bila obdolžencu s sodbo I K 12157/2017 z dne 2. 11. 2017, ki je postala pravnomočna dne 23. 11. 2017 in izvršljiva dne 2. 12. 2017, izrečena kazen tri mesece zapora, z isto sodbo pa je bila izrečena kazen v skladu z določbo osmega odstavka 86. člena KZ-1 nadomeščena s 180 urami dela v splošno korist. Obdolženi je opravil 8 ur in pol dela, nato pa je z izpolnjevanjem svojih obveznosti prenehal, zato je sodišče prve stopnje s sklepom III Kr 12157/2017 z dne 5. 12. 2019 (list. št. 172 do 175) odločilo, da se kazen zapora v obsegu neopravljenega dela, to je 171 ur in pol, kar predstavlja 86 dni zapora, izvrši. Obdolženi je zaporno kazen prestajal od dne 22. 6. 2020 dalje; dne 19. 8. 2020 je bil s prestajanja kazni predčasno odpuščen, kazen zapora pa je v celoti prestal dne 16. 9. 2020 (list. št. 189).

12. Sodišče prve stopnje bi, ob pravilni ugotovitvi, da je bil obdolženi v času sojenja v sedaj obravnavani kazenski zadevi na prestajanju zaporne kazni po prejšnji sodbi istega sodišča I K 12157/2017, obdolžencu moralo izreči enotno kazen zapora po pravilih o odmeri kazni obsojencu. Ker prvostopenjsko sodišče enotne kazni ni izreklo, je zagrešilo kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP v škodo obdolženca.

13. Pritožbeno sodišče je zato ob odločanju o pritožbi zagovornikov izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti v odločbi o kazenski sankciji spremenilo (prvi odstavek 394. člena ZKP). Obdolžencu je ob upoštevanju kazni štirih mesecev zapora po izpodbijani sodbi ter kazni tri mesece zapora po sodbi Okrajnega sodišča v Novem mestu I K 12157/2017 z dne 2. 11. 2017, pravnomočni 23. 11. 2017, ki ju je štelo za določeni, ter upoštevaje ugotovljene olajševalne in obteževalne okoliščine, po pravilih o steku (3. točka drugega odstavka 53. člena KZ-1 v zvezi s 55. členom KZ-1) izreklo enotno kazen šest mesecev zapora. Obdolžencu je po prvem odstavku 56. člena KZ-1 v izrečeno enotno kazen vštelo v celoti prestano kazen po sodbi Okrajnega sodišča v Novem mestu I K 12157/2017 z dne 2. 11. 2017.

14. Razlogi, s katerimi sta zagovornika izpodbijala prvostopenjsko sodbo, niso bili podani. Pritožbeno sodišče je zato njuno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (391. člen ZKP).

15. Ker je bilo deloma odločeno v korist obdolženca, sodišče druge stopnje sodne takse kot stroška pritožbenega postopka ni določilo (drugi odstavek 98. člena ZKP).

PRAVNI POUK:

Zoper to sodbo ni pritožbe.

-------------------------------
1 Https:// ...
2 Https:// ...


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 53, 53/2, 53/2-3, 55, 55/1, 204, 204/1
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 372, 372-5, 383, 383/1, 383/1-2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
26.01.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQzOTkx