VSL Sklep V Kp 40970/2019

Jedro

Obdolženec v lastni zadevi nikoli ne more biti priča, saj gre za kolizijo pravic oziroma dolžnosti dveh procesnopravnih položajev, ki sta si med seboj bistveno različna in posledično tudi nezdružljiva. Temeljna kavtela kazenskega postopka, in tako tudi osnovna komponenta pravice do obrambe, je obdolženčeva pravica do molka, če pa se zagovarja, (praviloma) ni dolžan govoriti resnice. Poleg same pravice do molka je izrednega pomena tudi obdolženčevo zavedanje te pravice - preden karkoli izjavi, ga je skladno z drugim odstavkom 227. člena ZKP treba o tem poučiti in to skladno z desetim odstavkom istega člena tudi zapisati na zapisnik. Nadalje ima pravica do molka pomembno dokazno procesnopravno posledico, saj se preko nje zagotavlja domneva nedolžnosti skladno s 27. členom Ustave in prvim odstavkom 3. člena ZKP. Upoštevaje tako imenovan privilegij zoper samoobtožbo, vsebovan v četrti alineji 29. člena Ustave, lahko ostane obdolženec popolnoma pasiven, vse prvine obtožnice pa mora dokazati tožilec. Po drugi strani zakon od priče zahteva aktivno ravnanje, saj je priča (praviloma) dolžna izpovedovati in pri tem vedno tudi govoriti resnico. V nasprotnem primeru se lahko kaznuje z denarno kaznijo, če pa tudi potem noče pričati, se sme zapreti (drugi odstavek 244. člena ZKP), kriva izpovedba priče pa predstavlja kaznivo dejanje (284. členu KZ-1). Z izločitvijo obdolženčevih izjav je bilo tako zagotovljeno spoštovanje navedenih obdolženčevih jamstev v predmetnem kazenskem postopku.

Teh jamstev ne more nadomestiti niti pravni pouk priči po 238. členu v zvezi z drugim odstavkom 240. členom ZKP, da ni dolžna odgovarjati na posamezna vprašanja, če je verjetno, da bi s tem spravila sebe ali svojega bližnjega sorodnika v hudo sramoto, znatno materialno škodo ali v kazenski pregon, kot to zmotno meni pritožnica. Ta pouk ne zagotavlja pravice do molka, temveč daje priči zgolj pravico odkloniti odgovor na posamezno vprašanje, ki bi na ravni verjetnosti njej ali njenim bližnjim povzročil navedene posledice, v preostalem pa je priča dolžna izpovedati po resnici.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom izločilo izjavi pridobljeni od obdolženega A. A., preden je bil poučen o svojih pravicah v skladu s 5. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP), in sicer:

- zapisnik o zaslišanju A. A. kot priče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v zadevi II Kpr 40970/2019 z dne 24. 9. 2019, na list. št. 39-43 ter z njegove strani izrisana skica dogodka na list. št. 44 in

- povzetek navedenega zapisnika, zapisan v obrazložitvi obtožnega predloga Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani Kt/6980/2019 z dne 26. 2. 2020, vloženega dne 3. 3. 2020, od začetka drugega odstavka na list. št. 85 do zaključka istega odstavka na list. št. 86.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila okrajna državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP. Utemeljen sum, da je A. A. storil kaznivo dejanje zoper B. B., naj bi se namreč pojavil šele po tem, ko je bilo izdelano medicinsko izvedensko mnenje tudi zanjo, prav tako pa je bilo zaslišanje B. B. opravljeno po zaslišanju A. A., zato naj se utemeljenost suma ne bi mogla vzpostaviti že prej. Nadalje je bil obdolženi A. A. v preiskavi zaslišan kot oškodovanec glede kaznivega dejanja pod 1. točko omenjenega obtožnega predloga, pri čemer je bil poučen glede katerega kaznivega dejanja je zaslišan in zoper koga naj bi to kaznivo dejanje storil, prav tako je prejel opozorilo, da mu kot priči ni treba odgovarjati na posamezna vprašanja, če je verjetno, da bi s tem spravil sebe ali svojega bližnjega sorodnika v hudo sramoto, znatno materialno škodo ali v kazenski pregon. Glede na navedeno pritožnica meni, da ni razloga za izločitev in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obdolženi A. A. je bil v predmetni kazenski zadevi sprva zaslišan v preiskavi kot oškodovanec, kasneje v postopku pa se je z vložitvijo omenjenega obtožnega predloga njegov procesni položaj spremenil tako, da nastopa tudi v vlogi obdolženca. V fazi preiskave je kot obdolženi nastopal zgolj C. C., ki se mu je sprva očitalo kaznivo dejanje hude telesne poškodbe zoper A. A. Po izdelavi izvedenskega mnenja o poškodbah A. A. in B. B. (iz katerega izhaja, da sta oba utrpela lahki telesni poškodbi) je bil vložen obtožni predlog tako zoper C. C. kot zoper A. A., zaradi vsakemu izmed njiju očitane storitve po enega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1, in sicer naj bi C. C. lahko telesno poškodoval A. A., le-ta pa naj bi lahko telesno poškodoval B. B. Glede na to, da A. A. prvotno kot priča ni bil poučen o pravicah in pravnih jamstvih, ki veljajo za zaslišanje obdolženca skladno s tretjim odstavkom 5. člena in drugim odstavkom 227. člena ZKP, je prvostopenjsko sodišče iz sodnega spisa izločilo zapisnik o njegovem zaslišanju kot priče z dne 24. 9. 2019, skico o poteku dogodkov, ki jo je ob zaslišanju narisal, ter povzetek zapisnika, zapisanega v obrazložitvi obtožnega predloga.

5. Pritožbeno sodišče poudarja, da obdolženec v lastni zadevi nikoli ne more biti priča, saj gre za kolizijo pravic oziroma dolžnosti dveh procesnopravnih položajev, ki sta si med seboj bistveno različna in posledično tudi nezdružljiva. Temeljna kavtela kazenskega postopka, in tako tudi osnovna komponenta pravice do obrambe, je obdolženčeva pravica do molka, če pa se zagovarja pa (praviloma) ni dolžan govoriti resnice. Poleg same pravice do molka je izrednega pomena tudi obdolženčevo zavedanje te pravice – preden karkoli izjavi, ga je skladno z drugim odstavkom 227. člena ZKP treba o tem poučiti in to skladno z desetim odstavkom istega člena tudi zapisati na zapisnik. Nadalje ima pravica do molka pomembno dokazno procesnopravno posledico, saj se preko nje zagotavlja domneva nedolžnosti skladno s 27. členom Ustave Republike Slovenije (Ustave) in prvim odstavkom 3. člena ZKP. Upoštevaje tako imenovan privilegij zoper samoobtožbo, vsebovan v četrti alineji 29. člena Ustave, lahko ostane obdolženec popolnoma pasiven, vse prvine obtožnice pa mora dokazati tožilec.¹ Po drugi strani zakon od priče zahteva aktivno ravnanje, saj je priča (praviloma) dolžna izpovedovati in pri tem vedno tudi govoriti resnico. V nasprotnem primeru se lahko kaznuje z denarno kaznijo, če pa tudi potem noče pričati, se sme zapreti (drugi odstavek 244. člena ZKP), kriva izpovedba priče pa predstavlja kaznivo dejanje (284. členu KZ-1)². Z izločitvijo obdolženčevih izjav je bilo tako zagotovljeno spoštovanje navedenih obdolženčevih jamstev v predmetnem kazenskem postopku.

6. Teh jamstev ne more nadomestiti niti pravni pouk priči po 238. členu v zvezi z drugim odstavkom 240. členom ZKP, da ni dolžna odgovarjati na posamezna vprašanja, če je verjetno, da bi s tem spravila sebe ali svojega bližnjega sorodnika v hudo sramoto, znatno materialno škodo ali v kazenski pregon, kot to zmotno meni pritožnica. Ta pouk ne zagotavlja pravice do molka, temveč daje priči zgolj pravico odkloniti odgovor na posamezno vprašanje, ki bi na ravni verjetnosti njej ali njenim bližnjim povzročil navedene posledice, v preostalem pa je priča dolžna izpovedati po resnici.

7. Nadalje ne drži pritožbena navedba, da se je utemeljenost suma, da je obdolženi A. A. storil kaznivo dejanje, vzpostavila šele po izdelavi izvedenskega mnenja z dne 12. 1. 2020 oziroma po zaslišanju oškodovanke B. B. dne 24. 9. 2019. Iz uradnih zaznamkov z dne 17., 25. in 30. 7. 2016 ter iz kazenske ovadbe z dne 4. 4. 2019 jasno izhaja, da so bile že takrat znane okoliščine nastanka lahke telesne poškodbe pri oškodovanki (ureznine po prstih), ki utemeljujejo sum, da je obdolženi storil kaznivo dejanje kot se mu očita po obtožbi. Nadalje po oceni pritožbenega sodišča niti ni bistveno v kateri časovni točki postopka točno se je utemeljeni sum vzpostavil. Bistveno je zgolj to, da se je, ter da je bila ista oseba, ki sedaj nastopa tudi v vlogi obdolženca, predhodno v preiskavi zaslišana kot priča. To posledično ob smiselni uporabi 83. člena ZKP narekuje izločitev zapisnika o njenem zaslišanju kot priče, skice ter povzetkov tega zapisnika iz obrazložitve obtožnega predloga, saj tej osebi ob podaji navedenih izjav še niso bila zagotovljena vsa prej omenjena procesna jamstva, ki jih je kot obdolženec deležna v kazenskem postopku.

8. Drugostopenjsko sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam, da je le v primeru, če je nekdo zaslišan kot priča, pozneje pa je v istem postopku zaslišan kot obdolženec o istih dejstvih, treba izločiti iz spisov zapisnik o njegovem zaslišanju kot priče. Vendar pa se sodišče ne strinja s stališčem, da v konkretni zadevi ni šlo za ista dejstva, kot je v tem delu razumeti pritožbo, saj A. A. glede kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe na škodo B. B. še ni bil zaslišan kot obdolženec. Kot je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, naj bi obdolženca storila očitani jima kaznivi dejanji v istih krajevnih in časovnih okoliščinah. Kot sta povedali priči B. B. in D. D. ter obdolženi C. C., naj bi A. A. pristopil do oškodovanke in proti njej zamahoval z nožem, ko pa je to opazil obdolženi C. C., naj bi pritekel do A. A. in ga zbil po tleh, oziroma ga zabodel, kot je o tem izpovedal A. A. Mogoče je sklepati, da naj bi ravnanje A. A. – besedni konflikt in domnevno zamahovanje z nožem proti B. B., materi C. C., predstavljalo odločilni razlog za ravnanje C. C. Glede na navedeno vzročno povezanost ravnanj ter njuno kratko časovno sosledje, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča šlo za isti historični dogodek, v katerem A. A. nastopa tako v vlogi oškodovanca kot obdolženca. Nadalje iz izločenega zapisnika jasno izhaja, da je A. A. kot priča izpovedoval tudi o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na njemu očitano kaznivo dejanje. Povedal je namreč, da se je prerekal z oškodovanko, da je le-ta mahala s sekiro, ko je pristopil do nje sekire ni več imela, ni pa vedel povedati, kam jo je dala. Kljub prerekanju do fizičnega kontakta ni prišlo in mu tako ni jasno, kako naj bi se oškodovanka poškodovala. Povedal je še, da je imel v avtu tudi nož, ki so mu ga policisti zasegli. Narisal je skico poteka dogodka. Skladno z napisanim pritožbeno sodišče zaključuje, da ni mogoče trditi, da A. A. kot priča ni izpovedoval o istih dejstvih, ki se nanašajo tudi na kaznivo dejanje, glede katerega je v položaju obdolženega. Zaradi že obrazloženih razlogov vsebinske, časovne in krajevne povezanosti izvršitvenih ravnanj je predmetni historični dogodek treba obravnavati celostno in posameznega sklopa dejstev ni mogoče izluščiti ter ga obravnavati samostojno, za kar se zavzema pritožnica.

9. Glede na vse navedeno je prvostopenjski sklep pravilen in zakonit, pritožbo pa je bilo potrebno zavrniti kot neutemeljeno.

-------------------------------

¹ Odločba Ustavnega sodišča RS Up-134/97 z dne 14. 3. 2002.
² Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 451/2008 z dne 11. 12. 2008 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 58810/2018 z dne 9. 1. 2020.

Datum zadnje spremembe:

21.01.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep V Kp 58810/2018
• VSL Sklep V Kp 66789/2019
• VSC Sklep III Kp 15312/2019