VSL Sklep VII Kp 52243/2020

Jedro

Sodišče prve stopnje je stališče Vrhovnega sodišča RS, zavzeto v sodbi I Ips 53767/2013 z dne 20. 6. 2019, katere nosilni argument je, da nevrnitev predmetov pogodbe leasinga sama po sebi še ne pomeni njihove prilastitve, ter da bi zato, da bi ravnanje, ki je v nasprotju s pogodbenimi določili, preraslo v kaznivo dejanje zatajitve, moralo biti opisano (in ne zgolj zatrjevano), kako si je obsojeni predmete leasinga prisvojil, napačno razširilo na katerokoli pogodbo oziroma pravni posel, tudi na enostaven ustni dogovor o posodbi prenosnega računalnika med obdolžencem in oškodovancem v tej zadevi.

Zaradi dejanske in pravne jasnosti predmetne zadeve, zlasti v zvezi z odpadlim pravnim temeljem za obdolženčevo nadaljnjo posest (in uporabo) prenosnega računalnika po lastnikovem pozivu na vrnitev, dodajanje drugih okoliščin obdolženčeve prilastitve prenosnega računalnika v sam opis dejanja za konkretizacijo zakonskega znaka protipravne prilastitve ni potrebno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Trebnjem je z izpodbijanim sklepom po prvem odstavku 437. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP zavrglo obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Novi Gorici z dne 28. 9. 2020, zoper obdolženega A. A., zaradi kaznivega dejanja zatajitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 208. člena KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca obremenjujejo proračun.

2. Zoper sklep se je pritožila višja državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po proučitvi razlogov izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče se strinja z državno tožilko, da so v opisu dejanja, navedenem v obtožnem predlogu in povzetem v izpodbijanem sklepu, konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja zatajitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 208. člena KZ-1.

5. V konkretnem delu opisa kaznivega dejanja se obdolžencu očita, da v Zavodu za prestajanje zaporne kazni ... dne 4. 2. 2020, kljub zahtevi lastnika B. B., slednjemu ni vrnil prenosnega računalnika znamke Lenovo, vrednega 200,00 evrov, ki mu ga je B. B. v decembru 2019 posodil, s čimer si ga je protipravno prilastil. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotavlja, da iz navedenega opisa izhaja, da je oškodovanec B. B. lastnik prenosnega računalnika Lenovo, vrednega 200,00 EUR; da je B. B. prenosni računalnik v decembru 2019 posodil obdolžencu in ga je imel obdolženi v posesti na podlagi pravnega posla - ustnega dogovora o posodbi oz. ustne posodbene pogodbe; ter da ga obdolženi B. B., kljub zahtevi slednjega, da mu ga dne 4. 2. 2020 vrne, ni vrnil, s čimer si ga je protipravno prilastil.

6. Eden od zakonskih znakov kaznivega dejanja zatajitve je protipravna prilastitev tuje premične stvari, ki je bila zaupana storilcu. Pritožbeno sodišče pritrjuje državni tožilki, da je obdolženčeva protipravna prilastitev oškodovančevega prenosnega računalnika v opisu dejanja ustrezno konkretizirana. Obdolženi si je s tem, ko po izrecnem pozivu lastnika prenosnega računalnika B. B. na njegovo vrnitev, le-tega ni vrnil, ampak ga je obdržal, tudi po presoji pritožbenega sodišča oškodovančev prenosni računalnik protipravno prilastil, saj je bilo jasno, da je ustni dogovor o posodbi s pozivom lastnika na vrnitev predmeta posodbe prenehal in je obdolženi vedel, da nima več nikakršne pravne podlage za nadaljnjo posest (in uporabo) prenosnega računalnika. Obdolženi je s svojim ravnanjem, kot v pritožbi pravilno izpostavlja državna tožilka, lastniku B. B. trajno preprečil razpolaganje z zatajenim prenosnim računalnikom, ki ga je obdolženi inkorporiral v svoje premoženje.

7. Stališče Vrhovnega sodišča RS, zavzeto v sodbi I Ips 53767/2013 z dne 20. 6. 2019, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, v predmetni zadevi po presoji pritožbenega sodišča ni uporabljivo, saj gre za drugačno pravno in dejansko situacijo od tiste, ki jo je v navedeni sodbi obravnavalo Vrhovno sodišče RS. Nosilni argument citirane sodbe je, da nevrnitev predmetov pogodbe leasinga sama po sebi še ne pomeni njihove prilastitve, ter da bi zato, da bi ravnanje, ki je v nasprotju s pogodbenimi določili, preraslo v kaznivo dejanje zatajitve, moralo biti opisano (in ne zgolj zatrjevano), kako si je obsojeni predmete leasinga prisvojil. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje to stališče napačno razširilo na katerokoli pogodbo oziroma pravni posel (točka 7 razlogov izpodbijanega sklepa), tudi na enostaven ustni dogovor o posodbi prenosnega računalnika med obdolžencem in oškodovancem v tej zadevi, pri katerem zaradi njene dejanske in pravne jasnosti, zlasti v zvezi z odpadlim pravnim temeljem za obdolženčevo nadaljnjo posest (in uporabo) prenosnega računalnika po lastnikovem pozivu na vrnitev, dodajanje drugih okoliščin obdolženčeve prilastitve prenosnega računalnika (kot izhajajo iz obrazložitve obtožnega predloga in jih sodišče prve stopnje navaja v točki 8 razlogov izpodbijanega sklepa), v sam opis dejanja za konkretizacijo zakonskega znaka protipravne prilastitve ni potrebno.

8. Ker so pritožbene navedbe državne tožilke utemeljene, je sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep ni pritožbe.

Datum zadnje spremembe:

20.01.2021

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 53767/2013
• VSC Sodba II Kp 37127/2015
• VSL Sklep VII Kp 17141/2019