VSL Vmesna sodba in sklep II Cp 62/2020

Jedro

Po določbi četrtega odstavka 154. člena OZ je v primeru, ko za škodo, ki jo utrpijo drugi, v celoti ali delno odgovarjata dva imetnika motornih vozil, njuna odgovornost solidarna.

Pravno relevantno je vprašanje, ali lahko toženka v razmerju do tožnika, ki v prometni nesreči ni bil udeležen kot imetnik premikajočega motornega vozila, uspešno uveljavlja ugovor, da je za nastanek škodnega dogodka izključno odgovoren voznik osebnega avtomobila. Pretežno enotna praksa, oblikovana po sprejetju OZ, dopušča ugovor o izključni odgovornosti imetnika motornega vozila (vsaj deloma).

Pri presoji podlage toženkine odgovornosti je sodišče prve stopnje očitno prezrlo določbo 149. člena OZ, ki vzpostavlja domnevo, da škoda, ki nastane v zvezi z nevarno stvarjo, izvira iz te nevarne stvari. V primeru, ko se nevarna dejavnost udejanji, postane v razmerju do tretjih zanjo objektivno odgovoren njen imetnik (150. člen OZ). Takšna je (v razmerju do tretjih) vedno odgovornost imetnika motornega vozila, saj gre motorno vozilo šteti za nevarno stvar (ob tem gre pritrditi pritožniku, da je za primer udejanjenja tveganj nevarne stvari v razmerju do tretjega določena objektivna odgovornost zaradi varstva slednjega oziroma lajšanja njegove spoznavne stiske). Zato je v takšnem sporu, ko škoda po trditvah tožnika in ugotovitvah sodišča izvira iz premikajočega se motornega vozila, bistveno le, ali je vzrok za nastanek škode v delovanju motornega vozila.

Zmotno je prepričanje nižjega sodišča, da je odgovornost imetnika motornega vozila do tretjega kot oškodovanca po četrtem odstavku 154. člena OZ krivdna oziroma da se navedeni lahko razbremeni svoje odškodnine odgovornosti, če dokaže, da je za škodni dogodek izključno krivdno odgovoren drugi imetnik premikajočega motornega vozila. Zapis sodišča prve stopnje, da pride za odločitev v konkretnem primeru v razmerju do tožnika v poštev (tudi) prvi (in drugi) odstavek 154. člena OZ, je tako napačen, saj navedeni določili urejata kriterije za porazdelitev odgovornosti med samimi imetniki motornih vozil (ko je krivda obojestranska, ko je kriv eden), ne pa pravil za razbremenitev odgovornosti imetnika nevarne stvari v razmerju do tretjega oškodovanca oziroma v relaciji s pravilom iz četrtega odstavka 154. člena OZ.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje:

- delno spremeni tako, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen;

- v preostalem (tj. glede višine tožbenega zahtevka ter stroškov) pa se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 1.950,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 1. 2016 do plačila ter stroškov pravdnega postopka (I. točka izreka) ter tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke (v nadaljevanju toženka) v višini 32,86 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču primarno predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen in v zadevi dopolni dokazni postopek, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v odločanje o višini odškodnine, s stroškovno posledico. Meni, da je sodišče napačno uporabilo določbo četrtega odstavka 154. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ko se je postavilo na stališče, da lahko toženka uveljavlja ugovor izključne odgovornosti. Za škodo tožnika kot oškodovanca in sopotnika v avtu sta solidarno odgovorna imetnika motornih vozil. Tožnik ima izbirno pravico terjati celotno odškodnino od kateregakoli od njiju, ne glede na delež njune krivde, porazdelitev krivde pa je stvar njunega notranjega regresnega razmerja. Smisel obravnavane določbe je varstvo oškodovanca. Sklicuje se na članek Tomaža Pavčnik »(Ne)dopustnost ugovora, da je za nesrečo izključno odgovoren le en voznik (člen 154/4 OZ)«, iz katerega kot bistveno izhaja, da čeprav popolna izključitev ugovora izključne odgovornosti sicer ne pride v poštev, bo objektivno odgovorni imetnik motornega vozila lahko uveljavljal navedeni ugovor le v smislu, da domnevna baza objektivne odgovornosti zanj ni vzpostavljena oziroma da ni s škodnim dogodkom v prav nič močnejši zvezi kot kdor koli drug. Meni, da je sodišče dopustilo navedeni ugovor v preveliki meri. Lahko bi ga dopustilo le, če voznik motornega vozila ne bi bil objektivno odgovoren za nastanek nesreče oziroma zanj ne bi bila vzpostavljena domnevna baza po 149. členu OZ. Tudi sodna praksa pretežno ne dopušča navedenega ugovora zaradi varstva oškodovanca. Tožnik bi imel nesorazmerne težave z dokazovanjem vsaj delne odgovornosti voznika motornega vozila. Glede na višino spornega predmeta bi bilo nesorazmerno pričakovati, da bi predlagal postavitev ustreznega izvedenca, saj razpolaga izključno s policijskim zapisnikom. Tem situacijam se je skušal izogniti zakonodajalec s četrtim odstavkom 154. člena OZ. Sodišče je napačno razumelo Pavčnikovo ugotovitev, da navedena določba ni identična s četrtim odstavkom 178. člena Zakona o Obligacijskih razmerjih (ZOR), saj je ratio obeh določb enak. Tudi Dunja Jadek Pensa v komentarju OZ meni, da nova določba predpisuje povsem isto kot prejšnja. Večinska sodna praksa stoji na stališču, da ugovor delne ali izključne odgovornosti imetnika motornega vozila ni dopusten proti tretjemu. Enak ratio legis stare in nove določbe ZOR in OZ izhaja tudi iz Poročevalca DZ. Sodišče je neustrezno zaključilo, da bi neupoštevanje ugovora izključne odgovornosti predstavljalo neke vrste avtomatizem, saj bi takšno stališče lahko zavzelo le, če imetnik motornega vozila očitno ne bi sodil v krog tistih, ki so v vzročni zvezi s prometno nesrečo. Ker je sodišče v nasprotju z zapisom v zapisniku o glavni obravnavi, da bo izdalo vmesno sodbo, zavrnilo tožbeni zahtevek, je ravnalo v nasprotju s 315. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Uvodoma gre kot neutemeljen zavrniti pritožbeni očitek o procesni kršitvi, ker je sodišče prve stopnje v nasprotju z zapisom v zapisniku o naroku za glavno obravnavo, da bo o zahtevku odločilo z vmesno sodbo, izdalo zavrnilno sodbo. Takšna sprememba presoje o utemeljenosti zahtevka po zaključku glavne obravnave oziroma ob pisanju odločbe sodišču prve stopnje ni zakonsko onemogočena.

6. Sodišče prve stopnje je odločitev glede na zatrjevana in ugotovljena dejstva¹ o tožnikovem odškodninskem zahtevku, da:

- škodni dogodek predstavlja prometna nesreča, v kateri je prišlo do trčenja dveh premikajočih se motornih vozil – osebni avtomobil je ob zavijanju levo (čez polno črto) trčil v nasproti vozeče motorno kolo;

- je bil tožnik v prometni nezgodi udeležen kot sopotnik v osebnem avtomobilu;

- je toženka odgovorna zavarovalnica za imetnika motornega kolesa, udeleženega v trčenju;

ravnalo pravilno, ko je podlago za odločitev iskalo v določbi četrtega odstavka 154. člena OZ, po kateri je v primeru, ko za škodo, ki jo utrpijo drugi, v celoti ali delno odgovarjata dva imetnika motornih vozil, njuna odgovornost solidarna.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno prepoznalo tudi (nadaljnje) pravno relevantno vprašanje: ali lahko toženka v razmerju do tožnika, ki v prometni nesreči ni bil udeležen kot imetnik premikajočega motornega vozila, uspešno uveljavlja ugovor, da je za nastanek škodnega dogodka izključno odgovoren voznik osebnega avtomobila. Pretežno enotna praksa², oblikovana po sprejetju OZ, ugovor o izključni odgovornosti imetnika motornega vozila (vsaj deloma) dopušča.

8. Pritožba ob tem pravilno izpostavlja, da predstavljajo ključen vidik, ki ga je potrebno razčistiti za odločitev v konkretni pravdi, razlogi za dopustnost omenjenega ugovora oziroma obseg, v katerem je ta ugovor dopusten. Ta vidik pa je sodišče prve stopnje razumelo napačno in je pri odgovoru na to dilemo (na kar opozarja tudi pritožba) izhajalo iz napačnih materialno pravnih izhodišč (sodišče prve stopnje je na podlagi povzetih ugotovitev sprejelo zaključek, da se toženka kot odgovorna zavarovalnica v razmerju do tožnika lahko razbremeni odškodninske odgovornosti, ker njenemu zavarovancu ni mogoče očitati nobene krivde, ki bi se kazala v kršitvi cestno prometnih predpisov - tožnik ni uspel dokazati prekoračitve hitrosti toženkinega zavarovanca, drugi očitki o cestnoprometnih predpisih pa niso v vzročni zvezi z nastalo škodno situacijo).

9. Pri presoji podlage toženkine odgovornosti je sodišče prve stopnje očitno prezrlo določbo 149. člena OZ, ki vzpostavlja domnevo, da škoda, ki nastane v zvezi z nevarno stvarjo, izvira iz te nevarne stvari. V primeru, ko se nevarna dejavnost udejanji, postane v razmerju do tretjih zanjo objektivno odgovoren njen imetnik (150. člen OZ).³ Takšna je (v razmerju do tretjih) vedno odgovornost imetnika motornega vozila⁴, saj gre motorno vozilo šteti za nevarno stvar (ob tem gre pritrditi pritožniku, da je za primer udejanjenja tveganj nevarne stvari v razmerju do tretjega določena objektivna odgovornost zaradi varstva slednjega oziroma lajšanja njegove spoznavne stiske). Zato je v takšnem sporu, ko škoda po trditvah tožnika in ugotovitvah sodišča izvira iz premikajočega se motornega vozila, bistveno le, ali je vzrok za nastanek škode v delovanju motornega vozila.

10. Pri objektivni odgovornosti se vzročnost domneva, nosilec objektivne odgovornosti pa lahko dokazuje (le), da je pravnorelevantni vzrok za škodo izven lastnosti nevarne stvari ali v dejanju tretjega ali oškodovanca. Sodišče prve stopnje bi ob pravilni uporabi načel materialnega prava (in ustreznih trditvah) tako morebitno (delno) oprostitev odgovornosti imetnika nevarne stvari lahko presojalo le v smislu določil 153. člena OZ.⁵ Stališče sodišča prve stopnje, ki izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, tako že v temelju stoji na napačnih izhodiščih oziroma nima podlage v relevantni zakonodaji, saj izhaja iz prepričanja, da je odgovornost imetnika motornega vozila do tretjega kot oškodovanca po četrtem odstavku 154. člena OZ krivdna oziroma da se navedeni lahko razbremeni svoje odškodnine odgovornosti, če dokaže, da je za škodni dogodek izključno krivdno odgovoren drugi imetnik premikajočega motornega vozila. Zapis sodišča prve stopnje, da pride za odločitev v konkretnem primeru v razmerju do tožnika v poštev (tudi) prvi (in drugi) odstavek 154. člena OZ, je tako napačen, saj navedeni določili urejata kriterije za porazdelitev odgovornosti med samimi imetniki motornih vozil (ko je krivda obojestranska, ko je kriv eden), ne pa pravil za razbremenitev odgovornosti imetnika nevarne stvari v razmerju do tretjega oškodovanca oziroma v relaciji s pravilom iz četrtega odstavka 154. člena OZ. Vprašanje, v kakšni meri je kateri od imetnikov premikajočih se motornih vozil krivdno prispeval k nastanku škode (lahko tudi izključno), pa je lahko le predmet morebitne regresne pravde med udeleženimi imetniki motornih vozil.

11. Pritožba ima v zastavljenem kontekstu prav, da je sodišče prve stopnje tudi argumente iz članka avtorja Tomaža Pavčnika z naslovom »(Ne)dopustnost ugovora, da je za nesrečo izključno odgovoren le en voznik (člen 154/4 OZ)«⁶, iz katerega je črpalo razloge za sprejeto odločitev, razumelo napačno in posledično določilo preširok obseg, v katerem je dopustilo navedeni ugovor. Iz navedenega prispevka⁷ ne izhaja, da se v primeru, ko je škodni dogodek kompleksen in so vanj s svojo gibalno količino ali s svojo prometno dinamiko vključena različna motorna vozila, kar pomeni, da je škoda nastala z udejanjenjem njihove skupne nevarne dejavnosti, na katero se navezuje objektivna odgovornost (kot v konkretnem primeru), lahko imetnik kateregakoli izmed premikajočih se vozil reši odškodninske odgovornosti do tretjega oškodovanca z dokazom izključne krivdne odgovornosti, ampak avtorjevi argumenti sledijo zgornjim pojasnilom pritožbenega sodišča. Avtor se pri udeležbi tretje osebe kot oškodovanca v trčenju dveh ali več premikajočih se vozil zavzema za dopustitev ugovora le, če je sam oškodovanec delno ali v celoti prispeval k nastanku škodnega dogodka, če imetnik premikajočega motornega vozila izpodbije domnevno bazo⁸ za obstoj odgovornosti po načelu domnevne vzročnosti oziroma če objektivno odgovoren drug imetnik premikajočega se motornega vozila dokaže, da je za škodni dogodek izključno objektivno odgovoren drug imetnik premikajočega se motornega vozila do te (evidentne) stopnje, da je izpodbita domnevna baza njegove objektivne odgovornosti.

12. Iz pojasnjenega izhaja, da je sodišče prve stopnje možnost ugovora toženke o izključni odgovornosti drugega voznika razlagalo preširoko in v tem oziru napačno uporabilo materialno pravo (kršitev 341. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ob vpogledu v spis ugotavlja, da toženka ni podala trditev, s katerimi bi se glede na zgoraj pojasnjeno lahko razbremenila objektivne odgovornosti (prvi in drugi odstavek 153. člena OZ), ampak le trditve v smeri izključne krivdne odgovornosti imetnika drugega motornega vozila, udeleženega v škodnem dogodku, s katerimi, kot razvidno zgoraj, ne more biti uspešna. Brez nevarnega obratovanja obeh motornih vozil (tudi toženkinega zavarovanca) do nesreče ne bi prišlo. Obe vozili sta se premikali, z njune strani je pretila sorazmerno velika gibalna količina, to pa je tisto, zaradi česar obratovanje avtomobila pomeni nevarno dejavnost in zaradi česar je prišlo do škode takšnega obsega, do kakršnega brez tega vzroka ne bi prišlo. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je potrebno tožbenemu zahtevku po temelju že na tej točki ugoditi (ker ni ustreznih trditev, tudi dokaznega postopka zaradi napačno ali nepopolno ugotovljenega stanja ni potrebno ponoviti ali dopolnjevati).

13. Ker je temelj tožnikovega zahtevka podan, je pritožbeno sodišče v skladu s prvo alinejo 358. člena v zvezi s prvim odstavkom 315. člena ZPP izpodbijano sodbo posledično delno spremenilo tako, da je izdalo vmesno sodbo glede temelja tožbenega zahtevka.

14. Toženka je v postopku pred sodiščem prve stopnje ugovarjala višini tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje se zaradi zmotne uporabe materialnega prava z višino tožnikovega zahtevka ni ukvarjalo, zato višje sodišče v tem trenutku ne more opraviti svoje temeljne funkcije – kontrole izpodbijane sodbe v celoti. Zato je v preostalem (tj. glede višine in glede stroškov) izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrača prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (355. člen ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena OZ.

-------------------------------
¹ Zahtevek je obravnavan v sporu majhne vrednosti, pri katerem je pritožbeno sodišče vezano na ugotovljena dejstva pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 458. člena ZPP).
² Prim. sklep VSL II Cp 301/2013, sodba in sklep VSL II Cp 1366/2015, sodba VSL I Cp 103/2010, sodba VSL II Cp 451/2010, sklep VSL II Cp 3812/2010, sodba VSL II Cp 334/2017, sodba VSL II Cp 1555/2012, idr., iz katerih izhajajo tudi nadaljnja pojasnila pritožbenega sodišča.
³ Povedano drugače, v primeru, ko je vzrok za škodo v uresničitvi tveganj, zaradi katerih je določena objektivna odgovornost, velja, da je imetnik nevarne stvari ustvaril povečano nevarnost, ki je bila vzrok za nastanek škode.
⁴ Odgovornost več imetnikov (udeleženih) motornih vozil pa je, kot razvidno zgoraj, tudi solidarna.
⁵ Skladno s to se objektivno odgovorni subjekt lahko v celoti razbremeni odgovornosti le če dokaže, da škoda ne izvira iz nevarne stvari oziroma nevarne dejavnosti, temveč iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti ali da škoda deloma ali v celoti izvira iz dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (1. - 3. odstavek 153. člena OZ).
⁶ Objavljen v: Pravni letopis 2014, str. 113-126.
⁷ Gl. predvsem str. 119 – 125.
⁸ O domnevni bazi govori, ko je evidentno, da so razlogi, zaradi katerih je obratovanje avtomobila nevarna dejavnost, v konkretni zvezi s škodnim dogodkom. Vozilo je v zvezi s škodnim dogodkom šele tedaj, ko bo intenzivno vpeto v dinamiko škodnega dogodka ali tedaj, ko bo s svojo gibalno količino fizikalno, mehansko vpeto vanj. Če bo imetniku motornega vozila uspelo dokazati nasprotno (da ni bil intenzivno vpet v dinamiko škodnega dogodka) mu bo uspelo ovreči domnevano vzročnost.

Datum zadnje spremembe:

20.01.2021

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 462/92
• Sodba II Ips 673/93
• VSC sodba Cp 871/97