VSL Sklep II Kp 48533/2010

Jedro

Višje sodišče navedbe pritožnika, da je bilo potrebno uporabiti določbe KZ-1 v zvezi z zastaranjem izvršitve odvzema premoženjske koristi, zavrača kot neutemeljene. Pritožnik je že sam pravilno ugotovil, da niti Kazenski zakonik niti Kazenski zakonik-1 nima določb o zastaranju izvršitve odvzema premoženjske koristi, kar že samo po sebi napotuje na zaključek, da noben od navedenih zakonov ne daje pravne podlage za odločanje o zastaranju izvršitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 30,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom odločilo, da ni stvarno pristojno za obravnavanje ugovora zastaranja odvzema zneska, ki ustreza protipravni premoženjski koristi in odločilo, da se po pravnomočnosti navedenega sklepa zadeva odstopi pristojnemu davčnemu uradu.

2. Zoper naveden sklep se je pritožil obsojenčev zagovornik zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlagal je, da sodišče pritožbi ugodi in odloči, da je ugovor zastaranja utemeljen in da je izvršitev odvzema premoženjske koristi po sodbi X K 48533/2010 zastarala.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kolikor pritožnik povzema ugotovitve prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu, navezujoč se na sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 48533/2010 z dne 18. 6. 2014, ki je postala pravnomočna 3. 1. 2015, ko navaja zakonsko podlago za odločitev o odvzemu premoženjske koristi in zastaranje izvršitve le - te (93. člen KZ-1); da je obsojenec že v prejšnjih vlogah naslovljenih na sodišče navajal, da je razen stranske denarne kazni zastarala tudi izvršitev odvzema premoženjske koristi po navedeni sodbi, višje sodišče ugotavlja, da so to navedbe in povzetki podatkov v spisu, ne pa vsebinske pritožbene navedbe.

5. Pritožnik se zavzema za to, da bi sodišče moralo za zastaranje izvršitve odvzema premoženjske koristi tako kot za zastaranje stranske denarne kazni, uporabiti določbo prvega odstavka 93. člena KZ-1, ki je tudi upoštevaje stališče v sklepu višjega sodišča IV Kp 7576/2010, za obsojenca najmilejši zakon, ker nima določb o pretrganju zastaranja izvršitve odvzema premoženjske koristi. Po stališču pritožnika uvedena izvršba davčnega organa v tej zadevi pod opr. št. Dt 4933-000/20183, ni prekinila rokov zastaranja in zato zastaranja ni moč ocenjevati po Zakonu o davčnem postopku.

6. Višje sodišče navedbe pritožnika v obravnavani zadevi, da je bilo potrebno uporabiti določbe KZ-1 v zvezi z zastaranjem izvršitve odvzema premoženjske koristi, zavrača kot neutemeljene. Pritožnik je že sam pravilno ugotovil, da niti Kazenski zakonik niti Kazenski zakonik-1 nima določb o zastaranju izvršitve odvzema premoženjske koristi, kar že samo po sebi napotuje na zaključek, da noben od navedenih zakonov ne daje pravne podlage za odločanje o zastaranju izvršitve. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, ko je v točki 3 izpodbijanega sklepa ugotovilo, da upoštevaje določbo 131. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), pravnomočno sodbo glede odvzema premoženjske koristi izvrši pristojen davčni organ po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov, na predlog sodišča, ki je izdalo sodbo. Takšna ugotovitev velja tudi glede prisilne izterjave stroškov kazenskega postopka, v navedeni zakonski določbi pa je določen tudi način izvršitve sodbe glede odvzema predmetov. Izvršitev stranske denarne kazni in varnostnih ukrepov ter zastaranja izvršitve pa je dejansko urejeno v določbi 93. člena KZ-1. Že zato, ker je za izvršitev pravnomočne sodbe podana različna zakonska podlaga (kazenski materialni zakon, procesni zakon, ki napotuje na drug zakon), ko vsak od teh zakonov izrecno in konkretno za posamezen del sodbe (kazen zapora, denarna kazen, stranska kazen, odvzem premoženjske koristi, stroški postopka, varnostni ukrepi) ureja način izvršitve, na noben način ni moč uporabiti analogije, za kar se sicer neutemeljeno zavzema pritožnik. Skladna s podatki spisa je tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je FURS že pričel z ukrepi za plačilo, ker je bil zoper obsojenca izdan sklep o davčni izvršbi, zato je glede na jasno napotitev v 131. členu ZKP, da je za postopek prisilne izterjave odvzema premoženjske koristi pristojen davčni organ, ki postopa po določbah Zakona o davčnem postopku, jasno tudi, da je ugovor zastaranja obdolženi lahko oziroma ga bo lahko podal le v postopku davčne izterjave. Določba 125. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2)¹, pa ureja zastaranje izterjave davka v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati. Glede na te ugotovitve in ob izostanku kazenskopravne ureditve instituta zastaranja izvršitve odvzema premoženjske koristi v kazenskem materialnem zakonu in napotitvi na uporabo določb davčnega postopka, v obravnavanem primeru ni moč uporabiti določb kazenskega zakonika glede zastaranja izvršitve odvzema premoženjske koristi. Kolikor pritožnik izrecno ponavlja stališče, zavzeto v sklepu višjega sodišča v zadevi IV Kp 7576/2010 z dne 26. 7. 2016 pa višje sodišče tudi ugotavlja, da ne gre za primerljivo situacijo, saj se je odločitev v navedeni zadevi nanašala na zastaranje izvršitve stranske denarne kazni in ugotavljanje okoliščin, ki vplivajo na tek oziroma pretrganje rokov za zastaranje po Kazenskem zakoniku oziroma Kazenskem zakoniku-1. Odločitev prvostopenjskega sodišča je zato pravilna, pritožbo obsojenčevega zagovornika pa je bilo potrebno zavrniti kot neutemeljeno.

-------------------------------
¹ Uradni list RS, št. 117/2006 z dopolnitvami in spremembami.

Datum zadnje spremembe:

20.01.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Kp 4980/2011-852
• VSL Sklep II Kp 97604/2010
• VSM sklep I Ip 292/2017