<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cp 833/2020

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2020:II.CP.833.2020
Evidenčna številka:VSL00038036
Datum odločbe:01.07.2020
Senat, sodnik posameznik:Anton Panjan (preds.), Karmen Ceranja (poroč.), mag. Nataša Ložina
Področje:DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:izstavitev zemljiškoknjižne listine - dedni dogovor - zavezovalni pravni posel - pogodbena zaveza - izpolnitvena obveznost - terjatev, ugotovljena s pravnomočno odločbo (judikatna terjatev) - ugovor zastaranja - zastaranje judikatne terjatve - zastaralni rok - prepozen ugovor - ugovor zastaranja v pritožbi - ugovor zastaranja v ponovljenem sojenju - novela ZPP-E - pritožbena novota

Jedro

Iz dednega dogovora izhaja obveznost toženca (pod odložnim pogojem), da z ustrezno pogodbo brezplačno podari stavbni parceli. Navedeno predstavlja judikatno terjatev, glede katere ne drži pritožbena navedba, da njen predmet ni zaveza toženca izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo.

Toženec je prepozno podal ugovor zastaranja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnikoma pa je dolžan v roku 15 dni plačati 754,57 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim se bo lahko pri delu nepremičnin ID znak 0000 302 in ID 0000 308 (v elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru označeno z rezervnim ID znakom 0000 302/1) vpisala lastninska pravica na ime in v korist prve tožnice, ter zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim se bo lahko pri delu nepremičnin ID znak 0000 302 in ID 0000 308 (v elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru označeno z rezervnim ID znakom 0000 302/2) vpisala lastninska pravica na ime in v korist drugega tožnika. Tožencu je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnikov v višini 6.841,08 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženec v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da ne drži stališče sodišča v zvezi z ugovorom zastaranja. Sklicuje se na sodno prakso (II Ips 121/2006 in VIII Ips 74/2009), da je dopustno ugovor zastaranja podati tudi po prvem naroku za glavno obravnavo. Ugovor zastaranja je materialnopravni ugovor, za katerega pred novelo Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni veljala prekluzija. Če navedeno ne bi držalo, zakonodajalec ne bi imel razloga za spremembo zakona. Nepravilno je torej stališče, da je ugovor zastaranja mogoče podati le do konca postopka v prvem sojenju. Sklicuje se na sodbo in sklep I Cpg 1426/2010, ki potrjuje stališče, da je ugovor zastaranja, prvič podan v ponovljenem postopku, pravočasen. Navedeno stališče posredno potrjuje tudi sklep II Cp 2227/94. Ni res, da toženec ni pravočasno podal potrebnih trditev, ki bi utemeljevale ugovor zastaranja. Sodišče mora upoštevati trditve in dokaze obeh pravdnih strank. Iz tožnikovih trditev in predložene sodbe izhaja, da se je pogoj iz dednega dogovora izpolnil že leta 1990, zato je tožbeni zahtevek že zastaral. Meni, da je zastaralni rok 5-letni in ne 10-letni, saj dedni dogovor ne predstavlja judikatne zaveze, poleg tega se dedni dogovor ne nanaša na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, temveč na sklenitev zavezovalnega pravnega posla (sklenitev dogovora o brezplačnem prenosu lastninske pravice). Sprememba v naziranju sodišča prve stopnje glede podanosti zadostne trditvene podlage v zvezi z ugovorom zastaranja je neposredno povezana s kršitvijo materialnega procesnega vodstva. Iz razveljavljene sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da sodnica ni opozarjala strank, da sklicevanje na predhodno zaključeni postopek ne zadostuje, kot je to obrazložilo sodišče v izpodbijani sodbi. Posledično gre za sodbo presenečenja. Navedeno pravno naziranje sodišča v izpodbijani sodbi je tudi arbitrarno, saj takšno stališče zavzame le glede ugovora zastaranja, ne pa tudi glede ugotavljanja drugih dejstev. Opozarja, da če v spisu ni navedb o tem, kdaj je terjatev zastarala, potem očitno tudi ni navedb o zapadlosti terjatve. Meni, da je tožbeni zahtevek nesklepčen, saj zaradi neurejenosti mej ni mogoče pravilno odmeriti površine parcele v smislu tožbenega zahtevka. Prava površina parcel je nujna glede na obveznost iz dednega dogovora, da toženec izroči parcele v velikosti 1000 m². Odmera ne more presegati 1000 m². Odstopanje 1 m² (kot je odmeril izvedenec) je sicer zanemarljivo in lahko ustreza pojmu približne izmere, ni pa dopustno, da je toženec dolžan izročiti parceli, ki po površini lahko za 142 m² presegata idealno površino iz dednega dogovora. Temu bi se lahko izognili s predhodno ureditvijo meje. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožnika sta na pritožbo odgovorila in predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru je bil med tožnico in pravno prednico tožnika ter tožencem sklenjen dedni dogovor, zapisan v sklepu o dedovanju Okrajnega sodišča v Cerknici D 100/83 z dne 29. 5. 1984, po katerem je premoženje dedoval toženec, svojima sestrama pa se zavezal brezplačno podariti vsaki po eno stavbno parcelo v približni površini 1000 m² v primeru, da bo v naslednjih dvajsetih letih na parc. št. 302 in 308, k. o. X, možna gradnja individualnih stanovanjskih hiš.

6. Pritožbeno sodišče v tej zadevi odloča tretjič. S sklepom VSL II Cp 3496/2014 je obrazložilo, da zavezovalni posel predstavlja dedni dogovor iz leta 1984, v katerem je vsebovana zaveza toženca, da bo pod določenimi pogoji na tožnico in pravno prednico tožnika prenesel lastninsko pravico na nepremičninah. S sklepom II Cp 2674/2017 je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek zaradi utemeljenosti ugovora zastaranja, podanega v ponovljenem postopku. Pritožbeno sodišče je obrazložilo, da je v ponovljenem postopku mogoče uveljavljati ugovor zastaranja le pod pogoji, ki veljajo za pritožbeni postopek, to je, da pritožnik izkaže, da ga brez svoje krivde ni mogel navesti v prvem postopku. Ker navedenega toženec ni izkazal, je ugovor zastaranja, podan v ponovljenem postopku, prepozen. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje nato izdalo izpodbijano sodbo, s katero je odločilo, da je toženec dolžan tožnikoma izstaviti zemljiškoknjižna dovolila.

7. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da ugovor zastaranja, prvič podan v ponovljenem postopku, ni podan prepozno. Navedenega stališča ne utemeljujeta v pritožbi navedeni zadevi VS RS II Ips 121/2006 in VIII Ips 174/2009, saj se ne nanašata na pravočasnost ugovora zastaranja, podanega v ponovljenem postopku, in zato nista primerljivi z obravnavano situacijo. Iz navedenih odločb izhaja, da je ugovor zastaranja mogoče podati tudi po koncu prvega naroka za glavno obravnavo, če so bila dejstva, potrebna za njegovo presojo, navedena najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Navedeno stališče v sodni praksi ni bilo sporno in je bilo spremenjeno z novelo ZPP-E. V zvezi s tem je neutemeljeno pritožbeno razlogovanje, da je sprememba zakonodaje posledica dejstva, da prekluzija za ugovor zastaranja ni veljala (in ga je torej bilo mogoče podati tudi v ponovljenem postopku). Ugovor zastaranja je bilo namreč mogoče skladno s teorijo in sodno prakso uveljavljati v pritožbenem postopku le ob izpolnjenem pogoju iz 337. člena ZPP,1 kot je to obrazložilo pritožbeno sodišče že v razveljavitvenem sklepu II Cp 2674/2017.2 Posledično, če toženec ugovora zastaranja ni mogel podati v pritožbenem postopku, (ker ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 337. člena ZPP), ga ne more podati niti v ponovljenem postopku, ki sledi pritožbenemu postopku, in je namenjen odpravi kršitev, ki jih ugotovi višje sodišče.

8. Navedenega ne omaja niti opozarjanje toženca na sodbo in sklep VSL I Cpg 1426/2010, kjer je bil upoštevan ugovor zastaranja, ki je bil prvič podan v ponovljenem postopku pred sodiščem prve stopnje, z obrazložitvijo, da se procesni situaciji (pritožba - ponovljeni postopek pred sodiščem prve stopnje) razlikujeta. Nasprotno stališče namreč izhaja iz sodbe I Cpg 302/2011, kjer je pritožbeno sodišče izrecno obrazložilo, da je glede na enotno zavzeto stališče v sodni praksi, da predstavlja pritožbeni ugovor zastaranja nedovoljeno novoto, razen če stranka izkaže, da ga brez svoje krivde v prvostopnem postopku ni mogla navesti, treba na enak način presojati dopustnost tega ugovora v ponovljenem postopku po drugem odstavku 362. člena ZPP.

9. Glede na to, da je toženec podal ugovor zastaranja prepozno, je neodločilno pritožbeno nestrinjanje z zaključkom sodišča prve stopnje o odsotnosti trditev, potrebnih za presojo utemeljenosti ugovora zastaranja. Sodišče prve stopnje je z navedenim zaključkom le dodatno (sicer neutemeljeno glede na v razveljavitvenem sklepu II Cp 2674/2017 potrjeno ugotovitev, da sta dejstva za presojo ugovora zastaranja pravočasno navedla tožnika) obrazložilo zavrnitev ugovora zastaranja. Sodišče prve stopnje je namreč kljub navedenemu zaključku nato dodatno presodilo, da ugovor zastaranja tudi sicer ni utemeljen in je torej upoštevalo navedbe pravdnih strank v zvezi s tem. Posledično sta neutemeljena pritožbena očitka o kršitvi materialnega procesnega vodstva ter o arbitrarnosti. Navedeno tudi ne predstavlja sodbe presenečenja.

10. Ugotovitve sodišča prve stopnje glede začetka teka zastaralnega roka in pretrganja zastaranja, na podlagi katerih je sodišče zaključilo, da ugovor zastaranja (tudi sicer) ni utemeljen oziroma terjatev tožnikov še ni zastarala, toženec v pritožbi izrecno ne izpodbija. V zvezi s tem toženec zgolj nasprotuje 10-letnemu zastaralnemu roku. Tem pritožbenim navedbam toženca, da ne gre za judikatno terjatev in posledično ne velja 10-letni zastaralni rok, ni mogoče pritrditi. Kot že obrazloženo, iz dednega dogovora izhaja obveznost toženca (pod odložnim pogojem), da z ustrezno pogodbo brezplačno podari stavbni parceli. Navedeno predstavlja judikatno terjatev, glede katere ne drži pritožbena navedba, da njen predmet ni zaveza toženca izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo.

11. Na podlagi obrazloženega je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenima zahtevkoma, da je toženec dolžan izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, in sicer prvi tožnici za novo nastalo parcelo 302/1 v izmeri 1001 m² in drugemu tožniku za novo nastalo parcelo 302/2 v izmeri 1001 m². Neutemeljena je pritožbena navedba, da odmera ne sme presegati 1000 m². Iz dednega dogovora namreč izhaja, da morata biti parceli v približni izmeri 1000 m². Poleg tega toženec sam v pritožbi navaja, da je odstopanje 1 m² zanemarljivo oziroma ustreza pojmu približne izmere. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi razlogom sodišča prve stopnje, da sta parceli kljub možnemu odstopanju zaradi neurejenosti mej v okviru zaveze toženca iz dednega dogovora. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da neurejena meja v konkretnem primeru predstavlja zgolj tveganje za tožnika, ki sta to tveganje sprejela. Toženec s pritožbo navedeni ugotovitvi sodišča izrecno ne nasprotuje. Izvedenec je ocenil, da površina med žičnato ograjo (zaradi katere lahko pride do odstopanja) in približno mejo parc. št. 296/6 znaša 70 m². To pomeni, da bo lahko parcela prve tožnice zaradi ureditve meje eventualno manjša za 70 m². Posledično so neutemeljene pritožbene navedbe, da je toženec po izpodbijani sodbi dolžan izročiti parceli, ki po površini lahko vsaka za 71 m² presega idealno površino iz dednega dogovora (tj. 1001 m² in dodatno 70 m² namesto 1000 m²).

12. Glede na navedeno so vse pritožbene navedbe neutemeljene. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnikoma pa mora povrniti 754,57 EUR pritožbenih stroškov. Tožnikoma je pritožbeno sodišče priznalo 598,50 EUR za nagrado za postopek po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) v zvezi s tar. št. 1200 ZOdvT ter 20,00 EUR materialnih stroškov (tar. št. 6002 ZOdvT), skupaj 618,50 EUR, z upoštevanjem 22 % DDV 754,57 EUR.

-------------------------------
1 Posledično je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na sklep VSL II Cp 2227/94, da mora sodišče upoštevati ugovor zastaranja, ki je podan šele v pritožbi.
2 Glej J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 232.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 337
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 356

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
18.01.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQzNTYx