VSL Sklep I Ip 1471/2020

Jedro

Sodbo se prisilno lahko objavi samo enkrat.

Višje sodišče je toženko v točki I.4 obsodilo na: "Ta sodba bo ...objavljena... enkratno v tiskani in spletni izdaji časnika Delo." S tem je bila civilna sankcija, ki jo je višje sodišče v izvršilnem naslovu naložilo toženki (dolžniku), izčrpana. Nobene podlage ni ne v izvršilnem naslovu ne v zakonu (ne v ZIZ - tudi ne v 228. členu ZIZ - niti ne v sedaj veljavnem 63.b členu ZPOmK-1), da bi lahko upnik na podlagi v tem postopku uveljavljenega izvršilnega naslova zahteval več zaporednih izvršb, vsakič za ponovno objavo taiste sodbe.

Če bi držalo pritožnikovo stališče, bi izvršilno sodišče v izvršilnem postopku moralo ugotavljati, ali je uresničen zakonski dejanski stan iz tretjega odstavka 63.b člena ZPOmK-1, ki upnika opravičuje do civilnopravne sankcije v obliki objave sodbe. Kar seveda ne drži. To je stvar pravdnega postopka. Izvršilno sodišče odloča le na podlagi izvršilnega naslova, kar prevedeno na ta konkretni primer pomeni, da sme zgolj v okviru že prisojenega dajatvenega zahtevka (tj. prepovednega zahtevka) odločati, ali je kasnejše dolžnikovo ravnanje takšno, da dolžnik z njim krši s sodbo naloženo mu opustitev.

Civilnopravna sankcija na prepoved ponovnih dejanj je tista, ki zajema prihodnost, zajema potencialne prihodnje kršitve ali njihove ponovitve, če do njih dejansko pride. Če do njih pride, tožniku ni treba vlagati ponovne tožbe. Na voljo ima izvršbo zaradi izvršitve nedenarne terjatve opustitve (227. člen ZIZ). Izvršilni naslovi, s katerimi je tožencu naložena določena pasivnost (konkretno opustitev) se praviloma ne nanašajo na enkratno izpolnitev te dolžnikove obveznosti, temveč je praviloma njihov učinek trajne narave. Takšni izvršilni naslovi zagotavljajo ohranitev ali ponovno vzpostavitev v izvršilnem naslovu določenega pravnega stanja. Takšen "trajen" učinek ima v konkretni zadevi izvršilni naslov v točkah I.1 in I.2.

Izrek

I. Pritožbi upnika se delno ugodi tako, da se izpodbijani sklep razveljavi v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izvršbo, ki se glasi: "7. Dolžniku se določi denarna kazen v višini 50.000,00 EUR za primer, da bi dolžnik ponovno kršil pravnomočno prepoved iz 1. in 2. točke I. razdelka izreka sodbe Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. V Cpg 31/2018 z dne 17. 5. 2018.", in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, v preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo dolžnikov predlog za izvršbo z dne 6. 5. 2020.

2. Upnik se je zoper sklep pritožil iz vseh pritožbenih razlogov.

O predlogu za izvršbo

3. Pritožnik (upnik) je predlog za izvršbo vložil na podlagi pravnomočne sodbe Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. V Cpg 31/2018 z dne 17. 5. 2018. Postavil je naslednji pravovarstveni zahtevek:

Na podlagi pravnomočne sodbe Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. V Cpg 31/2018 z dne 17. 5. 2018 se zaradi izvršitve nadomestnih in nenadomestnih dejanj zoper dolžnika dovoli izvršba:

1. Drugostopenjska sodba (sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. V Cpg 31/2018 z dne 17. 5. 2018) se objavi v tistem delu, ki obsega uvod (brez imen sodnikov) in izrek v tiskani izdaji časnika Delo.

2. Drugostopenjska sodba (sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. V Cpg 31/2018 z dne 17. 5. 2018) se objavi v tistem delu, ki obsega uvod (brez imen sodnikov) in izrek v spletni izdaji časnika Delo.

3. Upnika: A. d. o. o. ... se pooblasti, da izvede oziroma naroči objavi sodbe iz 1. in 2. točke tega izreka.

4. Stroške objav sodbe in 1. in 2. točke tega izreka, ki ju bo v skladu s 3. točko izreka izvedel oziroma naročil upnik, nosi dolžnik.

5. Dolžnik mora v roku 15 dni od vročitve sklepa o izvršbi objaviti drugostopenjsko sodbo (sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. V Cpg 31/2018 z dne 17. 5. 2018) v tistem delu, ki obsega uvod (brez imen sodnikov) in izrek na dolžnikovi spletni strani (navedeni) v vidnem (prvo) zaslonskem polju za čas neprekinjeno najmanj 30 dni.

6. Če dolžnik v roku iz 5. točke tega izreka ne opravi dejanj iz 5. točke tega izreka, se mu izreče denarna kazen v višini 50.000,00 EUR.

7. Dolžniku se določi denarna kazen v višini 50.000,00 EUR za primer, da bi dolžnik ponovno kršil pravnomočno prepoved iz 1. in 2. točke razdelka I. izreka sodbe Višjega sodišča sodišča v Ljubljani, opr. št. V Cpg 31/2018 z dne 17. 5. 2018.

4. Pritožnik je predlog za izvršbo je utemeljil tako, da je povzel vsebino izvršilnega naslova ter navedel, da dolžnik iz izvršilnega naslova ponovno ravna v nasprotju s prepovedjo, ki mu je bila izrečena z izvršilnim naslovom. S takšnimi dejanji, ki jih je pritožnik v predlogu za izvršbo natančno opisal in zanje predlagal dokaze, dolžnik nadaljuje tudi po izdaji izvršilnega naslova. S tem nadaljuje z dejanji nelojalne konkurence, ki so mu z izvršilnim naslovom prepovedana. Predlaga, da sodišče določi dolžniku denarno kazen za primer ponovne kršitve prepovedi nelojalnega ravnanja. Pritožnik je v predlogu za izvršbo tudi navedel, da je bila sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. V Cpg 31/2018 z dne 17. 5. 2018, prisilno objavljena. Dolžnik sodbe ni hotel objaviti prostovoljno, zato je upnik njeno objavo dosegel v izvršilnem postopku, ki se je vodil pred Okrajnim sodiščem v Radovljici, opr. št. I 144/2018 (sklep o izvršbi z dne 2. 10. 2018).

Razlogi sodišča prve stopnje

5. Sodišče prve stopnje je predlog za izvršbo v celoti zavrnilo. Odločitev je utemeljilo z naslednjim. Po vpogledu v spis Okrajnega sodišča v Radovljici I 144/2018 je ugotovilo, da držijo pritožnikove trditve, da je bila sodba, ki je tudi v tem postopku zatrjevana kot izvršilni naslov, objavljena. Dolžnik je svojo obveznost na podlagi izdanega sklepa o izvršbi izpolnil 9. 7. 2019. Ugotovilo je, da so bila vsa dejanja nelojalne konkurence, ki jih pritožnik v predlogu za izvršbo zatrjuje in izkazuje z dokazi, storjena v obdobju preden je dolžnik prisilno izpolnil svojo obveznost. Za izdajo sklepa o izvršbi tako v predmetni zadevi ni pogojev, saj pritožnik ni dokazal, da je dolžnik po tem, ko je izpolnil svojo obveznost v izvršilnem postopku, ponovno ravnal v nasprotju z izvršilnim naslovom. Sodišče prve stopnje je tudi upoštevalo namen pravnega varstva, ki se nanaša na prepoved dejanj nelojalne konkurence, in sicer, da je namen pravnega varstva zavarovanje tržne discipline (pri tem se sklicuje na sklep VSL I Cpg 740/2002). Ta namen je bil po presoji sodišča prve stopnje dosežen v izvršilnem postopku, ki je tekel pri Okrajnem sodišču v Radovljici. Sodišče je nadalje navedlo svoje stališče, tj. da meni, da so dejanja nelojalne konkurence s ponovitvenega vidika podobna dejanjem motenja posesti, zaradi česar sodišče presoja, da je potrebno v zvezi z dovolitvijo izvršbe tudi za dejanja nelojalne konkurence izhajati iz 229. člena ZIZ.

Odločitev o pritožbi

6. Pritožba je delno utemeljena.

O predlogu za ponovno objavo sodbe Višjega sodišča v Ljubljani V Cpg 31/2018 z dne 17. 5. 2018 (predlog za izvršbo od točke 1 do 6 predloga za izvršbo).

7. Odločitev sodišča prve stopnje je v tem delu pravilna, vendar je utemeljena z napačnimi razlogi. Zato je višje sodišče materialnopravno podlago za odločitev podalo samo in s tem tudi hkrati odgovorilo na pritožbo.

8. Bistvo pritožbe je, da so bila vsa dejanja, ki jih pritožnik navaja v predlogu za izvršbo in za katere meni, da pomenijo kršitev prepovedi iz izvršilnega naslova, storjena po 26. 9. 2017, tj. po trenutku, na katerega se vežejo učinki pravnomočnosti že objavljene sodbe Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. V Cpg 31/2018 z dne 17. 5. 2018. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je namen objave sodbe tako restitucija kot tudi seznanitev odjemalcev električne energije s takšnim protipravnim ravnanjem, kar jim omogoča, da se lahko ustrezno odzovejo. To izhaja iz tretjega odstavka 63.b člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence – ZPOmK-1 (pri tem se sklicuje na stališče pravne teorije in sodne prakse). Prizadeti tržni udeleženci zaradi odločitve sodišča niso mogli biti obveščeni o tistih dolžnikovih nelojalnih ravnanjih, ki jih je dolžnik storil po 26. 9. 2017. Slovenska sodišča zato upniku onemogočajo objavo sodbe iz tretjega odstavka 63.b člena ZPOmK-1. Upnik se je znašel v neizhodnem položaju. Sodišče je v gospodarskem sporu njegovo tožbo zavrglo (sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Pg 2547/2018 z dne 15. 1. 2020) z obrazložitvijo, da bi svoje pravice moral varovati v izvršbi, saj že ima izvršilni naslov. Sedaj pa je izvršilno sodišče zavrnilo prav takšno izvršbo, ki jo prvo- in drugostopenjsko sodišče v gospodarskem sporu izpostavljata kot upnikovo ustrezno pravno sredstvo. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo tretji odstavek 63.b člena ZPOmK-1 in 225. ter 226. člen ZIZ, s tem pa mu je grobo kršilo ustavno pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

9. Ni sporno, da je bila sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. V Cpg 31/2018 z dne 17. 5. 2018 že objavljena tako, kot je v izvršilnem naslovu določeno v točki I.4. Pritožnik je zaradi zatrjevanih ponovnih kršitev prepovedi ravnanj nelojalne konkurence, ki so bila dolžniku prepovedana v točkah I.1 do 2 izvršilnega naslova,¹ v tem izvršilnem postopku predlagal ponovno objavo te sodbe v časniku Delo. V tem delu je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za izvršbo pravilna, vendar iz drugih razlogov. S tem, ko je bila sodba višjega sodišča objavljena, je bil izvršilni naslov v točki I.4 izvršen, realiziran. ZIZ v nobenem od členov, ki ureja izvršbo nedenarne terjatve, ne določa, da bi takšen izvršilni naslov lahko predstavljal ponovni izvršilni naslov za ponovno izvršbo v primeru ponovljenih dejanj, ki imajo znake kršitve pravil konkurence in katerih ponavljanje v prihodnje je višje sodišče dolžniku prepovedalo. Sodbo se prisilno lahko objavi samo enkrat. Višje sodišče opozarja, da je to v izvršilnem naslovu celo izrecno določeno. Višje sodišče je toženko v točki I.4 obsodilo na: »Ta sodba bo ...objavljena... enkratno v tiskani in spletni izdaji časnika Delo.« S tem je bila civilna sankcija, ki jo je višje sodišče v izvršilnem naslovu naložilo toženki (dolžniku), izčrpana. Nobene podlage ni ne v izvršilnem naslovu ne v zakonu (ne v ZIZ – tudi ne v 228. členu ZIZ – niti ne v sedaj veljavnem 63.b členu ZPOmK-1), da bi lahko upnik na podlagi v tem postopku uveljavljenega izvršilnega naslova zahteval več zaporednih izvršb, vsakič za ponovno objavo taiste sodbe.

10. Pritožnik sicer skuša v nasprotno prepričati višje sodišče z razlogi sodišča prve stopnje v postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, IV Pg 2547/2018. V tem postopku je pritožnik kot tožnik (v za ta izvršilni postopek pomembnem obsegu!) predlagal prepovedni zahtevek zaradi dejanj, ki so dejanja nelojalne konkurence, in nato še, da se toženi stranki naloži, da v 15 dneh po pravnomočnosti te sodbe na lastne stroške objavi sodbo v tiskani in spletni izdaje časnika Delo. Sodišče prve stopnje je tožbo v tem delu zavrglo (glede objave sodbe v časniku Delo gl. točko 2.3 sodbe in sklepa Okrožnega sodišča IV Pg 254/2018 z dne 15. 1. 2020). In v tej odločbi je sodišče prve stopnje v 38. točki obrazložitve dejansko napisalo to, kar navaja pritožnik: »Ocena tožeče stranke, da objava pravnomočne sodbe na spletni strani tožene stranke in v Delu ni dosegla svojega namena, ni vmesna. Tožeča stranka je prezrla možnost uveljavitve prepovedi nadaljnjih dejanj nelojalne konkurence v postopku izvršbe. Povedano preprosto, ob ponavljanju enakovrstnih ravnanj tožene stranke je lahko objavo sodbe (na spletni strani in v Delu) zahtevala v izvršilnem postopku.«

11. Vendar se višje sodišče s tem ne strinja zaradi zgoraj povedanega (gl. razloge v 9. točki obrazložitve). Ne drži, da bi lahko upnik dosegel prisilno izvršbo ponovne objave sodbe Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. V Cpg 31/2018 z dne 17. 5. 2018 v časniku Delo. In prav temu je ob pritožnikovi pritožbi v pritožbenem postopku proti odločbi sodišča prve stopnje IV Pg 2547/2018 z dne 15. 1. 2020 pritrdilo tudi Višje sodišče v Ljubljani. Višje sodišče je v odločbi VSL V Cpg 419/2020 z dne 3. 9. 2020, s katero je potrdilo zgoraj citirani sklep sodišča prve stopnje, v 17. točki razlogov povedalo naslednje: »Drži pritožbeni očitek (opomba višjega sodišča: pritožbeni očitek tam tožnice, sedaj pa upnika), da je tožeča stranka izčrpala restitucijski zahtevek iz pravnomočne sodbe, ker se je nanašal na enkratno objavo v tiskani in spletni izdaji časnika Delo ter na spletni strani tožene stranke za čas neprekinjeno najmanj 30 dni. Sodba je bila v restitucijskem delu na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Radovljici I 144/2018 z dne 2. 10. 2018 že izvršena. Vendar pa tožeča stranka ni izčrpala izvršilnega sredstva za izvršitev prepovednega zahtevka po 226. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju.« Torej je sedanje stališče pritožnika nasprotno razlogom Višjega sodišča v Ljubljani, s katerimi se višje sodišče tudi v tem izvršilnem postopku v celoti strinja.

12. Ponovna prisilna objava sodbe bi bila torej v nasprotju z izvršilnim naslovom. Slednje zato ni več odločilno, pa vendarle višje sodišče zaradi podkrepitve svoje odločitve dodaja, da bi v primeru, če bi držalo pritožnikovo stališče, izvršilno sodišče v izvršilnem postopku moralo ugotavljati, ali je uresničen zakonski dejanski stan iz tretjega odstavka 63.b člena ZPOmK-1, ki upnika opravičuje do civilnopravne sankcije v obliki objave sodbe. Kar seveda ne drži. To je stvar pravdnega postopka. Izvršilno sodišče odloča le na podlagi izvršilnega naslova, kar prevedeno na ta konkretni primer pomeni, da sme zgolj v okviru že prisojenega dajatvenega zahtevka (tj. prepovednega zahtevka) odločati, ali je kasnejše dolžnikovo ravnanje takšno, da dolžnik z njim krši s sodbo naloženo mu opustitev (gl. nadaljevanje obrazložitve).

O predlogu za izvršitev prepovednega zahtevka na podlagi sodbe Višjega sodišča v Ljubljani V Cpg 31/2018 z dne 17. 5. 2018 (predlog za izvršbo v točki 7 predloga za izvršbo).

13. Pritožba je utemeljena v delu, ki se nanaša na prepovedni zahtevek po izvršilnem naslovu. Prav civilnopravna sankcija na prepoved ponovnih dejanj je tista, ki zajema prihodnost, zajema potencialne prihodnje kršitve ali njihove ponovitve, če do njih dejansko pride. Če do njih pride, tožniku ni treba vlagati ponovne tožbe. Na voljo ima izvršbo zaradi izvršitve nedenarne terjatve opustitve (227. člen ZIZ). Izvršilni naslovi, s katerimi je tožencu naložena določena pasivnost (konkretno opustitev) se praviloma ne nanašajo na enkratno izpolnitev te dolžnikove obveznosti, temveč je praviloma njihov učinek trajne narave. Takšni izvršilni naslovi zagotavljajo ohranitev ali ponovno vzpostavitev v izvršilnem naslovu določenega pravnega stanja.² Takšen „trajen“ učinek ima v konkretni zadevi izvršilni naslov v točkah I.1 in I.2.

14. Višje sodišče se do ostalih pritožbenih razlogov in razlogov iz predloga za izvršbo v večjem obsegu ne bo posebej opredeljevalo, da ne prejudicira odločitve v ponovljenem postopku. Pritožnik ima namreč prav že v delu, ko trdi, da sklep sodišča prve stopnje v tem delu nima razlogov (podana je absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je namreč obrazložitev odločitve v celoti oprlo na razloge, s katerimi je utemeljevalo zavrnitev predloga za izvršbo, ki se nanaša na ponovno objavo sodbe v Delu. Dostavek o 229. členu ZIZ je pavšalen in zgolj dodan, obrazložitev je v tem delu le navidezna. O tistem dela zavrnjenega predloga za izvršbo, v katerem je upnik uveljavljal izvršitev prepovednega zahtevka, sodišče prve stopnje ni navedlo nobenih pravno pomembnih razlogov.

15. Če bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ponovno zavrnilo predlog za izvršbo tudi v tem delu, naj odgovori na navedbe upnika v predlogu za izvršbo in v sedaj ugodeni pritožbi. Če bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku menilo, da so izpolnjeni pogoji za dovolitev izvršbe, višje sodišče opozarja, da upnik nedenarne terjatve, ki jo v tem delu uveljavlja v izvršbi, ni natančno določil. Zgolj sklicevanje na točko sodbenega izreka sodbe višjega sodišča (točki 1 in 2 I. razdelka oziroma točki I.1 in I.2) ne zadošča. V tem primeru naj sodišče prve stopnje upnika s primernim materialnopravnim vodstvom pozove k dopolnitvi predloga za izvršbo. V predlogu za izvršbo mora biti jasno povedano, katero nedenarno terjatev izterjuje upnik v tem postopku oziroma povedano drugače, katero ravnanje predlaga, da naj sodišče zahteva od dolžnika. Gola referenca na izvršilni naslov ne zadošča.

16. Odločitev višjega sodišča temelji na 2. in 3. točki 365. člena ZPP.

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ I.1: »Toženi stranki se prepoveduje, da trži električno energijo na način, da se odjemalcem tožeče stranke predstavlja kot zastopnik tožeče stranke ali na drug zavajajoč način, ki bi pri odjemalcih tožeče stranke vzbujal vtis, da tožena stranka deluje v imenu tožeče stranke.« I.2: »Toženi stranki se prepoveduje tržiti električno energijo odjemalcem tožeče stranke na način, ki je usmerjen v prekinitev poslovnega razmerja odjemalcev tožeče stranke s tožečo stranko, na primer z navajanjem neresničnih informacij o tožeči stranki oziroma o njenem poslovanju.«
² Prim. Mihajlo Dika, Građansko ovršno pravo, I. Knjiga, Narodne novine, Zagreb, 2007, § 214/1.

Datum zadnje spremembe:

22.01.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep in sodba V Cpg 419/2020
• Sklep II Ips 536/96
• VSL Sklep I Ip 890/2023