VSL Sodba VI Kp 33892/2020

Jedro

V delu, ko pritožnik sicer utemeljeno opozarja na zaostritev kaznovalne politike v zvezi s kaznivim dejanjem, za katero je bil obtoženi A. A. spoznan za krivega, višje sodišče ugotavlja, da je bila obtožencu odmerjena kazen v skladu z veljavno zakonodajo v času izvršitve le tega, zato poznejša sprememba zakonodaje, četudi v obliki ostrejšega sankcioniranja, na obtožencu izrečeno kazen ni imela nobenega vpliva, ga pa morebiti utegne imeti v primeru vnovičnega odločanja obtoženca ali drugih storilcev za izvrševanje tovrstnih kaznivih dejanj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Krškem je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika - 1 (KZ-1) in mu izreklo kazen eno leto zapora. V tako izrečeno kazen mu je po 56. členu KZ-1 vštelo v priporu prebit čas od 7. 7. 2020 dalje, izreklo pa mu je tudi stransko denarno kazen v višini 100 dnevnih zneskov po 5,00 EUR – v skupnem znesku 500,00 EUR ter odločilo, da jo je dolžan plačati v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe in način izvršitve denarne kazni za primer, če je ne bi bilo moč prisilno izterjati, tako da bo za vsaka dva dnevna zneska določen en dan zapora. Obtožencu je izreklo še stransko kazen izgon tujca iz Slovenije za čas štirih let po pravnomočnosti sodbe, oprostilo pa ga je plačila stroškov kazenskega postopka in sodne takse.

2. Zoper navedeno sodbo se je zaradi odločbe o kazenski sankciji pritožil obtoženčev zagovornik in predlagal spremembo izpodbijane sodbe tako, da se obtožencu izreče zaporna kazen največ v trajanju sedmih mesecev zapora.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obtoženčev zagovornik poudarja pomen okoliščin, ki jih znova navaja in sicer priznanje obtoženčeve krivde, obžalovanja nastale situacije, izkazanost njegovih zatrjevanj o razlogih, ki so ga vodili k izvršitvi kaznivega dejanja, premalo premišljena dejanja, kar vse so okoliščine, ki jih prvostopenjsko sodišče na noben način ni prezrlo, temveč jih je izrecno upoštevalo kot olajševalne okoliščine in to navedlo v točkah 3 in 4 izpodbijane sodbe. Po oceni višjega sodišča je tem okoliščinam dalo znaten pomen, povsem pravilno pa ni moglo prezreti na drugi strani tudi okoliščin, ki jih pritožnik posebej ne omenja, izkazujejo pa znatno kriminalno količino izvrševanega kaznivega dejanja glede na število tujcev, ki jih je obtoženec vodil peš čez mejo, okoliščine v katerih je bilo to storjeno in kar izkazuje tudi drugo plat obtoženčevega ravnanja. Zato obtožencu izrečeni kazni ni moč odrekati primernosti in pravičnosti. Poudarjanje pritožnika, da je obtoženi vojna sirota, ker je oče umrl v domovinski vojni, z materjo pa sta se prebijala skozi življenje, je okoliščina, ki je obtoženca sicer lahko zaznamovala, vendar ne gre prezreti, da je obtoženi odrasel človek, star 26 let, da je bil tudi zaposlen in vpet v običajen življenjski tok, ter da izvršitev kaznivega dejanja še posebej na tak način, kot ga je storil, gotovo ni bila edini način za pridobivanje dodatnih finančnih sredstev za kakršenkoli že namen. Ob védenju, da gre za tvegano in kriminalno dejavnost pri izvrševanju katere je potrebno vzeti v zakup tudi morebitne neugodne posledice le tega v primeru razkritja tovrstne dejavnosti, je jasno, da je šlo za posebej motivirano odločitev za izvršitev le-tega.

5. V delu, ko pritožnik sicer utemeljeno opozarja na zaostritev kaznovalne politike v zvezi s kaznivim dejanjem, za katero je bil tudi obtoženi A. A. spoznan za krivega, višje sodišče ugotavlja, da je bila obtožencu odmerjena kazen v skladu z veljavno zakonodajo v času izvršitve le tega, zato poznejša sprememba le te, četudi v obliki ostrejšega sankcioniranja, na obtožencu izrečeno kazen ni imela nobenega vpliva, ga pa morebiti utegne imeti v primeru vnovičnega odločanja obtoženca ali drugih storilcev za izvrševanje tovrstnih kaznivih dejanj.

6. Po navedenem višje sodišče ocenjuje, da je bila obtožencu izrečena kazen primerna in pravična, zato ob ugotovitvi, da višje sodišče tudi pri preizkusu izpodbijane sodbe, ki ga je opravilo v okviru določbe prvega odstavka 383. člena ZKP in ko pri tem ni ugotovilo kršitev na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

7. Iz vsebinsko enakih razlogov kot je to storilo prvostopenjsko sodišče je tudi višje sodišče obtoženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, upoštevaje določbo četrtega odstavka 95. člena in prvega odstavka 98. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter pri ugotovitvi, da je taka odločitev utemeljena, upoštevalo tudi dejstvo, da bo za obtoženca po pravnomočnosti sodbe nastopila obveznost plačila tudi denarne kazni.

Datum zadnje spremembe:

15.01.2021

Podobni dokumenti:

• VSK Sodba III Kp 31805/2019
• VSC Sodba II Kp 16834/2017
• VSM Sodba II Kp 18586/2020