VSL Sodba II Cp 1419/2020

Jedro

Za škodo, ki je obsojencu nastala na delu ali v zvezi z delom, odgovarja država, ne glede na to, kje je obsojenec opravljal delo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da so tožene stranke dolžne solidarno tožniku plačati 2.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2016 dalje do plačila. Sklenilo je, da je tožnik dolžan prvi toženki povrniti 72,08 EUR, drugi toženki 998,73 EUR ter tretji toženki 411,06 EUR in 39,57 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper izpodbijano sodbo se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik ter predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe. Kot bistveno navaja, da sodišče ni ločilo obravnavanja nastalega konflikta med obsojencema od nadzora obsojencev na delu ter pri gibanju po poslovnem obratu. Nadzor nad obsojenci ni bil pravilno in zadostno opravljen, zato je prišlo do škodnega dogodka. Delavci družbe so pri zaslišanju minimizirali svoje obveznosti, zato jim ni moč slediti, da so bile njihove obveznosti le odrejanje dela in preverjanje opravljanja delovnih obveznosti ter da njihova dolžnost ni bila nadzor nad gibanjem obsojencev in zagotavljanje varnosti med njimi. Ker se je sodišče oprlo na njihovo izpovedbo in zanemarilo notranja pravila obnašanja, je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Potem, ko je obrat prevzela tretja toženka, so obveznosti za nadzor obsojencev poleg pravosodnih policistov prevzeli tudi zaposleni tretje toženke. To izhaja tudi iz pogodbe o zagotavljanju dela obsojencev, glede katere izpodbijana sodba nima razlogov, zato je ni mogoče preizkusiti. Iz tožnikove izpovedbe in izpovedb prič izhaja, da se delovno mesto brez dovoljenja ne sme zapuščati in da je zapustitev delovnega mesta brez dovoljenja kršitev pravil gibanja. Navedeno potrjuje, da so bili preddelavci zadolženi za dovolitev gibanja obsojencev po obratu ter posledično za nadzor nad gibanjem. Ž. M. je izpovedal, da klepet med obsojenci ni dovoljen ter da se obsojenca opozori, če se na drugem delovnem mestu nahaja brez dovoljenja. V nasprotju z navedenim je zaključek sodišča, da zaposleni tretje toženke niso opustili delovne obveznosti. Njihova delovna obveznost je bila nadzor nad gibanjem, zato je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Preddelavec je opustil delovno obveznost, ker I. R. ni pospremil nazaj na delovno mesto oziroma ga opozoril, da se mora vrniti nazaj. Zmoten je zaključek sodišča, da je bil nadzor nad obsojenci opravljen redno, dovolj pogosto in učinkovito, saj se navedenega ne da preizkusiti. Preizkuševalnica ni označena z rumeno, kjer se je I. R. lahko nahajal. Prav tako I. R. ni imel dovoljenja, da bi se gibal na tožnikovem delovnem mestu, zato ne drži zaključek sodišča, da je bilo gibanje I. R. v skladu z njegovimi zadolžitvami. Tudi priča Ž. M. je izpovedala, „da bi ga vprašal, kaj tam počne“. Posledično je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Gibanje obsojencev je bilo omejeno ne glede na njihove medsebojne konflikte, zato je zmoten zaključek sodišča, da jima gibanje po poslovnem obratu ni bilo omejeno, ker nista bila v konfliktu. Iz Pravil obnašanja izhaja, da sme delavec delo opravljati samo na lokaciji, ki mu je bila dodeljena, in tega prostora brez dovoljenja ne sme zapuščati. Zato je napačen zaključek sodišča, da je gibanje obsojencev omejeno le v zvezi z njihovimi nalogami, ni pa prepovedano, glede na to, da je zapuščanje delovnega mesta dovoljeno le z dovoljenjem. Preddelavec T. K. je torej opustil navedena pravila, saj je dovolil, da se je I. R. neomejeno gibal brez dovoljenja. Sodišče se do Pravil obnašanja in tožnikovih navedb v zvezi s tem ni opredelilo, zato se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti. Pravosodni policisti so dolžni nadzorovati zapornika in njegovo gibanje, skrbeti za varnost in red, omejevati gibanje in preprečevati zapuščanje delovnih mest in vzpostavljanje stika z drugimi zaporniki. Nasprotni zaključki sodišča so nepravilni in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Ni sprejemljivo, da v poslovnem obratu ne bi bil nihče zadolžen za nadzor nad obsojenci in za zagotavljanje varnosti pri delu, kot to izhaja iz izpodbijane sodbe. Tretja toženka ni zagotovila varnosti pri delu v skladu s Pravili obnašanja, nasprotni zaključki sodišča so nepravilni. Iz izpovedb pravosodnih policistov izhaja, da je nadzor nad gibanjem njihova dolžnost kot tudi dolžnost preddelavcev, zato je podana odškodninska odgovornost. Prav tako ni bilo zagotovljeno zadostno število pravosodnih policistov. Meni, da je prva toženka pasivno legitimirana, saj odbitna franšiza za drugo toženko ni bila dogovorjena. Prav tako je podana pasivna legitimacija tretje toženke, v zvezi s tem je odločitev sodišča nepravilna in se je ne da preizkusiti. Uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, in sicer ni pridobilo dogovora o izvajanju varnostnega načrta, ni zaslišalo G. Š., M. R. in S. Š. ter ni postavilo sodnega izvedenca za varnost in varovanje.

3. Tretja toženka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru tožnik zahteva odškodnino zaradi poškodb, ki mu jih je I. R. povzročil v času prestajanja kazni zapora, in sicer pri opravljanju dela pri tretji toženki. I. R. je bil s pravnomočno sodbo spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe. Tožnik je tretji toženki očital opustitev nadzora nad gibanjem obsojencev ter da ni preprečila zapuščanja delovnega mesta in vzpostavljanja stikov. Zaposleni (preddelavec) tretje toženke M. K. I. R. ni opozoril, da se giba izven delovnega mesta, ga ni napotil in pospremil nazaj na delovno mesto ter ni obvestil pravosodnih policistov. Drugi toženki je tožnik očital, da pravosodni policist ni opozoril I. R. na nedopuščeno zapuščanje delovnega mesta ter da je dopustil, da je M. K. I. R. izročil material, s katerim je nato ta udaril tožnika. Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena navedba o premajhnem številu prisotnih pravosodnih policistov. Naveden očitek protipravnosti ravnanja je tožnik zatrjeval šele v četrti pripravljalni vlogi z dne 11. 11. 2019, torej po prvem naroku za glavno obravnavo in zato prepozno (286. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

6. Glede na podane očitke o opustitvi nadzora nad gibanjem I. R. je odločilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je I. R. lahko gibal na območju, ki je na požarnem načrtu (priloga B21) označeno z rumeno barvo. Navedeno je sodišče ugotovilo na podlagi jasne in prepričljive dokazne ocene. Zaslišane priče (T. K., B. D., B. A.) so namreč potrdile, da se je I. R. lahko gibal po prostorih, označenih z rumeno barvo. Tožnik neposredno tudi ne nasprotuje dokazni oceni sodišča v zvezi z navedenim zaključkom, saj navaja, da priče oziroma zaposleni pri tretji toženki niso verodostojno izpovedali glede njihovih delovnih nalog, ne pa v zvezi z njihovo izpovedbo, kje se je I. R. lahko gibal. Poleg tega iz pritožbe izhaja, da se je tožnik lahko gibal na območju, ki je označeno z rumeno barvo.¹

7. Neutemeljene so tožnikove pritožbene navedbe, da preizkuševalnica, kjer je sam opravljal delo, ni označena z rumeno barvo, zato I. R. v preizkuševalnici ne bi smel biti. Drži sicer, da preizkuševalnica ni označena z rumeno barvo, vendar kot izhaja iz tožnikove izpovedbe, I. R. ni vstopil v preizkuševalnico, ampak je potrkal na vrata preizkuševalnice. Ta je tožnik odprl in z njim začel pogovor. Iz navedenega izhaja, da I. R. ni bil v preizkuševalnici oziroma na območju, ki ni obarvano z rumeno barvo in na katerem se torej ne bi smel gibati. Stal je pred vrati, na hodniku, ki pa je označen z rumeno barvo.²

8. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča, da je bilo gibanje I. R. (in tudi tožnika) po poslovnem prostoru tretje toženke v času škodnega dogodka v skladu z njegovimi zadolžitvami. Razumen in prepričljiv je zaključek sodišča, da obsojenci zaradi narave dela hodijo iz enega prostora v drugega. Zaradi potreb delovnega procesa prostori (namreč) niso fizično ločeni. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izpovedbi priče T. K., da je obsojencu I. R. izročil material z navodilom, da ga odnese v lakirnico. To dodatno kaže na pravilnost ugotovitve o dovoljenosti gibanja I. R. v povezavi z naravo dela oziroma njegovimi zadolžitvami.

9. Dokazne ocene sodišča prve stopnje ne omaja pritožbeno izpostavljanje iz konteksta izvzetega dela izpovedbe pravosodnega policista Ž. M., „da bi I. R. vprašal, kaj počne, če bi ga videl pred vrati preizkuševalnice“. Tudi Ž. M. je potrdil, da je I. R. uporabljal vse prostore, ki so označeni z rumeno barvo in da ne bi nič posumil, če bi I. R. pred preizkuševalnico videl s cevmi v roki, ki so jih testirali v preizkuševalnici.

10. Zmotno je razlogovanje pritožbe o sklepanju sodišča, da je bilo gibanje prosto, ker pravosodni policisti in niti preddelavci niso bili seznanjeni s konfliktom med tožnikom in I. R. Sodišče je obrazložilo, da zaradi odsotnosti seznanitve s konfliktom ni bilo razloga za omejevanje njunega gibanja oziroma, da bi moralo biti omejeno znotraj ugotovljenega obsega dovoljenega gibanja. Pa tudi okoliščina odsotnosti obvestitve o (predhodnem) konfliktu utemeljuje pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil škodni dogodek nepričakovan oz., da je do škodnega dogodka prišlo v trenutku in nepričakovano. Sam pogovor med tožnikom in I. R. je potekal mirno, pri čemer iz izpovedbe priče D. P. izhaja, da je komunikacijo med obsojenci nemogoče preprečiti glede na naravo dela. Zaradi narave dela se torej obsojenci pri delu pri tretji toženki gibljejo, se pogovarjajo in med njimi prihaja do kontaktov. Navedenega zato ne omaja pritožbeno izpostavljanje izpovedbe priče Ž. M., da klepet delavca z drugim sodelavcem na poti od točke A do točke B ni dovoljen.

11. Pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje o dovoljenosti gibanja I. R. ne omaja niti pritožbeno sklicevanje na Pravila obnašanja (priloga A15), iz katerih izhaja, da sme delavec opravljati delo samo na lokaciji, ki mu je bila dodeljena in tega prostora brez dovoljenja ne sme zapuščati. Sodišče je ugotovilo, da se je I. R. gibal na lokaciji, ki mu je bila dodeljena, in torej skladno s Pravili obnašanja, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče do navedenih Pravil obnašanja ni opredelilo. Glede na vse obrazloženo tožnik (tudi) neutemeljeno uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

12. Ker se je I. R. gibal v skladu z zadolžitvami v proizvodnem procesu, tožnik ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je podana opustitev pravosodnih policistov in zaposlenih pri tretji toženki, ker I. R. niso opozorili, da se giba izven delovnega mesta oz. brez dovoljenja, in očitki, da ga niso pospremili nazaj na delovno mesto. Zato je nepomembno pritožbeno zavzemanje, da je bil nadzor nad gibanjem (tudi) naloga zaposlenih pri tretji toženki. Prav tako so iz tega razloga neutemeljene pritožbene navedbe, da iz Pogodbe o zagotavljanju dela za obsojence izhaja, da so za nadzor nad gibanjem obsojencev odgovorni zaposleni pri tretji toženki.³

13. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da iz izpodbijane sodbe izhaja, kot da za nadzor nad gibanjem ni odgovoren nihče. Vsa vprašanja, kdo je bil odgovoren oziroma zadolžen za ravnanja, ki naj bi bila opuščena, se v obravnavanem primeru glede na ugotovitev sodišča o dovoljenem gibanju I. R. in posledično o odsotnosti očitanih opustitev izkažejo za neodločilna. Zato tožnik neutemeljeno (smiselno) uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Ob upoštevanju vseh navedenih ugotovitev, ki izhajajo tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni podan temelj odškodninske odgovornosti, zato je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek. Tožnik sodišču neutemeljeno očita, da ni ločilo očitane protipravnosti glede opustitve nadzora nad gibanjem od obravnave nastalega konflikta oziroma škodnega dogodka s strani pravosodnih policistov. Ustrezno obravnavo nastalega škodnega dogodka, ki tudi sicer ni bila predmet podanih očitkov protipravnosti, je sodišče obrazložilo v okviru proste dokazne ocene.

15. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da ni podana pasivna legitimacija tretje toženke, saj za škodo, ki je obsojencu nastala na delu ali v zvezi z delom, odgovarja država, ne glede na to, kje je obsojenec opravljal delo.⁴ Neutemeljena je pritožbena navedba, da navedenega zaključka ni mogoče preizkusiti. Prav tako je sodišče pravilno sledilo ugovoru pasivne legitimacije, ker je tožbeni zahtevek nižji od v pogodbi s tretjo toženko dogovorjene odbitne franšize, ki ga je prva toženka uveljavljala v pripravljalni vlogi z dne 11. 9. 2018 v povezavi z odgovorom na tožbo. Tožnik v pritožbi neutemeljeno opozarja, da je bila odbitna franšiza dogovorjena le s tretjo in ne tudi z drugo toženko. Sodišče prve stopnje je ugovor pasivne legitimacije v zvezi z dogovorjeno odbitno franšizo upoštevalo samo glede tretje toženke, kar izhaja tudi iz navedene številke police. Vse pritožbene navedbe v zvezi s tem pa so neodločilne glede na to, da ni podan temelj odškodninske odgovornosti.

16. Neutemeljen je pritožbeni očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Navedeni očitek v povezavi s pritožbeno navedbo, da sodišče ni pridobilo dogovora o izvajanju varnostnega načrta, kjer so opredeljene pravice in obveznosti preddelavcev in pravosodnih policistov, ni relevanten glede na že obrazložen zaključek, da se I. R. ni gibal na območju, kjer se ne bi smel. Glede preostalih neizvedenih dokazov pa tožnik v pritožbi le posplošeno in zato neutemeljeno navaja, da jih sodišče ni izvedlo, pri tem pa ne obrazloži, kako bi izvedba navedenih dokazov vplivala na ugotovljeno dejansko stanje. Procesnih kršitev v zvezi s tem tožnik ne uveljavlja.

17. Glede na navedeno so vse pritožbene navedbe neutemeljene. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18.Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tretja toženka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

-------------------------------

¹ Tožnik trdi, da preizkuševalnica ni delovno mesto I. R., ki se je lahko gibal na območju, ki je na skici poslovnega obrata označeno rumeno. Preizkuševalnica ni označena z rumeno in ne gre za mesto, kjer se je I. R. lahko nahajal.

² Tudi iz uradnega zaznamka (priloga B12) izhaja, da sta se obsojenca mirno pogovarjala na hodniku skladišča polizdelkov (in torej ne v preizkuševalnici).

³ Tudi sicer iz pogodbe o zagotavljanju dela za obsojence izhaja, da se Uprava Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij zavezuje, da bo zagotovila primerno število pravosodnih policistov za nadzor nad delavci. Glede na navedeno se izkaže, da se pogodbeno določilo, da je uporabnik (tretja toženka) dolžna delavce ob začetku dela v zadostni meri vpeljati v zahteve dela vsakokratnega delovnega mesta ter zagotoviti varnost delavcev pri delu, nanaša na samo varnost v zvezi z delovnim procesom.

⁴ Prim. sodbo in sklep VSL II Cp 1501/98 z dne 29. 3. 2000. Tudi iz pogodbe o zagotavljanju dela za obsojence izhaja, da posrednik delovne sile prevzema odgovornost za zahtevke obsojencev iz naslova kršitve Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij.

Datum zadnje spremembe:

14.01.2021

Podobni dokumenti:

• sodba II U 401/2012
• UPRS Sklep II U 26/2021-23
• VSL sodba I Cp 4295/2010