VSL sklep Cst 468/2020

Jedro

Tako upnikovo ravnanje ni ravnanje, ki bi izkazovalo zadostno skrbnost gospodarskega subjekta, ki se ukvarja s posojanjem denarja. Takega upnika institut ovire za odpust obveznosti ne varuje, saj ni žrtev dolžnikovega lahkomiselnega in neodgovornega ravnanja, čemur je namenjeno varstvo na podlagi te domneve za obstoj ovire za odpust obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor proti odpustu obveznosti, ki ga je dne 28. 7. 2020 (PD 70) vložil upnik I. d. o. o., M.

2. Upnik v pravočasni pritožbi navaja, da je ugotovitev dejanskega stanja nepopolna, saj v izpodbijanem sklepu ni zaslediti, da bi sodišče glede notarske listine SV 61/2019 notarke B. B. zavzelo kakršnokoli dokazno oceno, predvsem bi se moralo opredeliti do določbe v točki 7., tretji in četrti odstavek, ki postavlja na laž izjave dolžnika o predstavitvi finančnega stanja. Dolžnik je zato imel goljufiv namen. Prav tako je napačna ugotovitev dejanskega stanja glede poravnave obveznosti do upnika Banke, saj se ta upnik pojavlja v končnem seznamu preizkušenih terjatev z znatno višjo terjatvijo, kot jo navaja sodišče prve stopnje. Iz seznama terjatev pa tudi izhaja, da je bil dolžnik prezadolžen že pred najemanjem posojila, ki ga je izposloval ob prikrivanju dejanskega finančnega položaja, zaključni računi za preteklo leto za družbo pa takrat še ni niso bili na voljo. Ostalim upnikom je dolžnik dolžan okoli 75.000,00 EUR, torej je bil že pred najemanjem posojila prezadolžen. Podatki o višini zadolženosti pa morajo biti znani tudi sodišču, saj so se z objavo končnega seznama preizkušenih terjatev seznanili vsi, moralo bi se tudi sodišče. Upnik je ugovor zoper odpust obveznosti vložil tudi zoper drugega solidarnega poroka – dolžnikovo ženo, v stečajnem postopku, ki teče nad njo, pa tamkajšnji upravitelj nesporno ugotavlja, da je bilo v času sklenitve posojilne pogodbe mogoče sklepati, da obveznost ne bo poravnana. S to izjavo upravitelja je bil upnik seznanjen šele po zaključku naroka v obravnavani zadevi in je prej ni mogel predložiti. Prav tako je zmotno uporabljeno materialno pravo. Potrebno je upoštevati ustaljeno sodno prakso, ki je jasna, dolžnik bi moral zatrjevati in dokazati, da je imel možnost poplačila in da je ob prevzemu poroštva v višini 5.000,00 EUR razpolagal s premoženjem v navedeni višini, česar pa dolžnik ni nikoli trdil. Prav tako so bistveno kršene tudi določbe postopka, saj je sklep v nasprotju z dokazi, ki se nahajajo v spisu (notarski zapis SV 61/2019) ter podatki stečajnega spisa (končni seznam preizkušenih terjatev), do dokaza se sodišče sploh ni opredelilo.

3. Upravitelj se je o pritožbi izjavil, pritožbi je v celoti nasprotoval, predlagal je, naj jo sodišče zavrže. Upnik ni uspel dokazati, da bi dolžnik k temu posojilu pristopil kot solidarni porok z goljufivim namenom in namenom prevare, saj je izkazal voljo in interes, da bi družba L. d. o. o. tudi uspešno poslovala in prejeti kredit vrnila. Upnik glede na svoje izkušnje na področju finančnega poslovanja in kreditiranja ne more trditi, da bi bil s strani dolžnika zaveden.

4. Sodišče prve stopnje je pritožbo poslalo v odgovor dolžniku, ki pa nanjo ni odgovoril.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Namen odpusta obveznosti je poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti, da preneha tisti del njegovih obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja ali ga lahko pridobi med postopkom osebnega stečaja do poteka preizkusnega obdobja (prvi odstavek 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP). Odpust obveznosti ni dovoljen, če iz ravnanja stečajnega dolžnika v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali glede na njegov premoženjski položaj izhaja, da bi bil odpust obveznosti temu stečajnemu dolžniku v nasprotju z namenom odpusta obveznosti iz prvega odstavka tega člena – zloraba pravice do odpusta obveznosti (tretji odstavek 399. člena ZFPPIPP). Med drugim velja, če se ne dokaže drugače, da predlog za odpust obveznosti pomeni zlorabo pravice do odpusta obveznosti, če je stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem (3. točka četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP).

7. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do notarskega zapisa SV 61/2019 notarke B. B., pri čemer bi se moralo opredeliti predvsem do določbe v točki 7., tretji in četrti odstavek, kar naj bi postavljalo na laž izjave dolžnika o predstavitvi finančnega stanja tako podjetja kot samega sebe upniku. Višje sodišče ugotavlja, da take navedbe upnik prvič podaja šele v pritožbi in se v postopku pred sodiščem prve stopnje na to določilo notarskega zapisa sploh ni skliceval. V ugovoru se je sicer skliceval na to listino, vendar pa v delu, ko je trdil, da je bila sklenjena posojilna pogodba, h kateri je dolžnik pristopil kot porok in plačnik, kar pa niti ni bilo sporno. Sodišče prve stopnje pa vsekakor ni bilo dolžno samo brskati po predloženi listini in ugotavljati, katera določila bi morda šla v korist upnika. Postavljanje trditev je pač obveznost upnika, ki pa je v tem postopku ni zmogel. Tudi na naroku ni glede te listine navedel ničesar od tega, kar zdaj zatrjuje v pritožbi. Navedbe o tem šele v pritožbi pa so prepozne (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP)

8. Glede trditev v zvezi z upnikom Banka višje sodišče najprej opozarja, da za odločitev niti niso bistvene, kar bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve. Sodišče prve stopnje pa ni trdilo, da bi dolžnik poplačal vse terjatve te banke, navedlo je le, da je poplačal terjatev, ki je bila uveljavljena v točno navedenem izvršilnem postopku. Sodišče prve stopnje pa ni trdilo, da mu podatki o višini zadolženosti stečajnega dolžnika ne bi bili znani in so vsakršne nasprotne navedbe neutemeljene.

9. Navedbe glede postopka osebnega stečaja nad dolžnikovo ženo v obravnavani zadevi niso pomembne; pri tem višje sodišče še poudarja, da je odločitev o ugovoru odvisna tudi od navedb dolžnika v posameznem postopku osebnega stečaja. Sodišče pa vsekakor v obravnavani zadevi ni le nekritično sledilo navedbam upravitelja, temveč je vsa relevantna dejstva samo presodilo. Višje sodišče se sicer strinja z upnikovo navedbo, da je bil stečajni dolžnik že v času sklepanja posojilne pogodbe insolventen. Vendar pa samo to še ne zadostuje za ugoditev ugovoru.

10. Sodišče prve stopnje je jasno in večkrat zapisalo, da je bil upnik skrajno neskrben pri sklepanju posojilne pogodbe in dolžnikovega finančnega stanja v ničemer ni preverjal, čeprav bi lahko podatke zelo enostavno pridobil, v kolikor bi od dolžnika zahteval vsaj izpiske njegovega transakcijskega računa ter plačne liste, prav tako bi lahko preveril morebitne izvršilne postopke, vsekakor pa so hipoteke na dolžnikovih solastnih deležih nepremičnin vpisane v zemljiško knjigo, ki je javno dostopna in bi lahko upnik brez kakega posebnega truda preveril, kakšno je stanje glede nepremičnin. Vsega tega, kar je jasno in logično zapisalo sodišče prve stopnje, pa upnik ne prereka, vsega tega niti ne zanika. Prav tako ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil račun glavnega dolžnika L. d. o. o. blokiran vsaj od 14. 11. 2018 dalje, kar je kazalo na njegovo slabo finančno stanje oziroma insolventnost. To bi lahko upnik preveril ne glede na to, ali je bila v času sklepanja pogodbe na voljo bilanca za preteklo leto. Tako upnikovo ravnanje pa ni ravnanje, ki bi izkazovalo zadostno skrbnost gospodarskega subjekta, ki se ukvarja s posojanjem denarja. Takega upnika institut ovire za odpust obveznosti ne varuje, saj ni žrtev dolžnikovega lahkomiselnega in neodgovornega ravnanja, čemur je namenjeno varstvo na podlagi te domneve za obstoj ovire za odpust obveznosti. Vse okoliščine na strani upnika je pravilno upoštevalo že sodišče prve stopnje, pravilen pa je tudi njegov zaključek, da glede na vse okoliščine obravnavanega primera ni podana zatrjevana ovira za odpust obveznosti. Taka je tudi usklajena sodna praksa (glej na primer sklepe VSL Cst 283/2012 z dne 2. 10. 2012, Cst 468/2017 z dne 22. 8. 2017, Cst 541/2016 z dne 24. 8. 2016, Cst 523/2015 z dne 9. 9. 2015 in druge).

11. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ovrednotilo vse okoliščine in tudi pravilno odločilo, da ne obstaja zatrjevana ovira za odpust obveznosti, na katero se upnik, ki je ob dajanju posojila ravnal zelo neskrbno, niti ne more sklicevati. Zato je ob ugotovitvi, da izpodbijani sklep tudi ni obremenjen s kršitvami, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

Datum zadnje spremembe:

13.01.2021

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cst 468/2017
• VSL Sklep Cst 553/2019
• VSL Sklep Cst 82/2020