VSL Sodba VII Kp 1020/2018

Jedro

Na obstoj nesorazmernosti, med pomenom ravnanja, ki se očita obdolžencu, ki ni predkaznovan, glede na posledice, ki bi jih povzročila obsodba, kažejo okoliščine, v katerih je obdolženec storil očitano dejanje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obdolženega A. A.

oprosti obtožbe

da je drugemu zato, da bi ga ustrahoval, resno zagrozil, da bo napadel njegovo življenje in telo,

s tem da je dne 19. 4. 2017 okoli 18.45 ure na območju L. preko telefona zagrozil svoji bivši ženi B. B., da jo bo „zjebal“, jo uničil, da naj pazi, če jo dobi, in da jo bo ubil, zaradi teh groženj pa se je B. B. počutila resno ogroženo, saj je bila močno prestrašena in se je bala za svoje življenje, ker ga pozna in zanj ve, da je svoje grožnje tudi sposoben uresničiti, kajti do nje je bil v preteklosti že nasilen,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1.

II. Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika proračun.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z v uvodu navedeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen en mesec zapora s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je sodišče prve stopnje odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom in po pravnomočnosti sodbe odmerjeno sodno takso.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču je predlagal, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Neutemeljena so pritožbena zatrjevanja, da bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi tudi dokaznim predlogom obrambe za zaslišanje prič C. C. in policista Č. Č. s Policijske postaje (PP) L. ter po opravi poizvedb na PP L. Sodišče druge stopnje se namreč povsem strinja z oceno prvostopenjskega sodišča v točki 4 obrazložitve izpodbijane sodbe, da dogodek, o katerem naj bi izpovedali predlagani priči in ki naj bi ga potrdila pridobljena poročila, zapisniki in uradni zaznamki PP L. o intervencijah v stanovanju, katerega lastnika sta obdolženec in oškodovanka, ni predmet tega kazenskega postopka in zato izvedba teh dokaznih predlogov ne bi pripomogla k dodatni razjasnitvi zadeve. Pravilna je ocena prvostopenjskega sodišča, da je izvedeni dokazni postopek povsem jasno izkazal obstoj spora med obdolžencem in oškodovanko v zvezi z njunim stanovanjem na naslovu ... ter zahtevami oškodovanke, da se hči C. C. iz tega stanovanja izseli. Da vzrok spora med obdolžencem in oškodovanko izvira iz tega spora, je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo že na podlagi izpovedbe oškodovanke in njenega partnerja ter listinske dokumentacije v spisu. Kakršnokoli podrobnejše ugotavljanje teh okoliščin pa tudi po presoji sodišča druge stopnje za obravnavani primer ni bistveno, saj ne bi dodatno prispevalo k razjasnitvi okoliščin, ki so pomembne za odločitev v predmetni zadevi. Sodišče druge stopnje se torej strinja s presojo v izpodbijani sodbi, da izvedba navedenih dokazov ni potrebna ter posledično pritrjuje odločitvi prvostopenjskega sodišča, da je te dokazne predloge zavrnilo kot nepotrebne.

5. Ob preizkusu razlogov sodbe v zvezi s pritožbenimi navedbami in podatki spisa se sodišče druge stopnje sicer povsem strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje ter pritrjuje vsem ugotovitvam glede odločilnih dejstev v izpodbijani sodbi, vendar pa zaključuje, da je upoštevajoč vse okoliščine obravnavane zadeve, bolj pravilno in pravično, da se obdolženca oprosti obtožbe (po 4. točki 358. člena ZKP).

6. Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da je izpoved oškodovanke, da jo je obdolženec kritičnega dne poklical po telefonu ter izrekel vse v izreku navedene grožnje, prepričljiva in verodostojna. Že obdolženec je namreč v zagovoru potrdil, da jo je kritičnega dne poklical po telefonu zaradi spora v zvezi s stanovanjem, katerega solastnika sta ter da je bil pri tem „glasen“. Obdolženec je sicer zanikal, da ji je pri tem izrekel inkriminirane besede. Vendar pa sodišče druge stopnje verjame oškodovanki, da ji je vse inkriminirane besede izrekel, saj je izpovedbo oškodovanke v tem delu v celoti potrdil oškodovankin partner D. D. Slednji sicer res o ključni očitani grožnji „da jo bo ubil“ ni povedal, ko je po obravnavanem dogodku podal izjavo na policiji. Neutemeljeno pa je pri tem pritožnikovo zatrjevanje, da obdolženec policistom ni „potrdil“, da je obdolženi izrekel navedeno grožnjo. Že sodišče prve stopnje je v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe povsem pravilno navedlo, da je D. D. na policiji povedal, da je bilo s strani obdolženega izrečenih še veliko več besed, ki se jih takrat ni spomnil. Ne drži torej, da navedena priča policistom grožnje „ubil te bom“ ni potrdil, kot to želi prikazati pritožnik. Res je, da D. D. te grožnje na policiji izrecno ni navedel, vendar pa je tudi ni zanikal ali potrdil (o tem ni bil izrecno vprašan), pri čemer pa je, kot že navedeno, izrecno izjavil, da je obdolženi kritičnega dne oškodovanki izrekel „še veliko več“ (list. št. 8). Glede na to, da je priča D. D. nato na glavni obravnavi prepričljivo potrdil izpovedbo oškodovanke, da ji je obdolženi kritičnega dne grozil tudi z besedami, da jo bo „ubil“, se sodišče druge stopnje strinja s prepričljivim zaključkom sodišča prve stopnje, da je obdolženec kritičnega dne oškodovanki izrekel tudi te besede, torej vse v izreku navedene grožnje.

7. Sodišče druge stopnje nadalje pritrjuje tudi zaključku prvostopenjskega sodišča v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe, da je obdolženec oškodovanki zatrjevane besede izrekel z namenom ustrahovanja. Že obdolženec je povedal, da je bil med pogovorom „glasen“. Namen njegovega klica je bil oškodovanko opozoriti, da stanovanja ne more oddajati brez njegovega soglasja. Klical jo je v jezi, ker je oškodovanka iz stanovanja skušala izseliti njuno hči. Le-to pa je obdolženec poskusil preprečiti z obravnavanim klicem, in sicer tako, da je oškodovanko ustrahoval z v izreku navedenimi besedami, kar je povsem pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje v navedeni točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

8. Glede na v dokaznem postopku ugotovljeno dejansko stanje in v pritožbi izpostavljene okoliščine, v katerih je bilo očitano kaznivo dejanje grožnje storjeno, pa je po oceni pritožbenega sodišča podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja (glede na težo dejanja, okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, in glede na medsebojni odnos med obdolžencem in oškodovanko) in posledicami, ki bi jih povzročila obsodba.

9. Na obstoj nesorazmernosti, med pomenom ravnanja, ki se očita obdolžencu glede na posledice, ki bi jih povzročila obsodba, po presoji sodišča druge stopnje v obravnavanem primeru kažejo okoliščine, v katerih je bilo očitano dejanje storjeno. Iz razlogov sodbe (točka 11 obrazložitve izpodbijane sodbe) izhaja, da so bile v postopku z gotovostjo ugotovljene okoliščine, ki so obdolženca vzpodbudile in izzvale k izvršitvi očitanega mu kaznivega dejanja. Sodišče druge stopnje se strinja z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča, da je bil razlog za izrečene grožnje po telefonu čedalje bolj zaostrujoč spor med oškodovanko na eni strani ter obdolžencem in hčerko C. C. na drugi strani glede bivanja slednje v stanovanju, katerega solastnika sta oškodovanka in obdolženec. Oškodovanka je namreč želela, da se hčerka C. C. izseli iz stanovanja, obdolženec pa je temu nasprotoval. Iz spisovnega gradiva izhaja, da sta obdolženec in oškodovanka zaradi tega stanovanja že v večletnem sporu, ki v času teka tega kazenskega postopka pred sodiščem prve stopnje še ni bil rešen. Pri tem pa ni zanemarljivo tudi dejstvo, da je oškodovanka na naroku za glavno obravnavo dne 10. 1. 2019 (list. št. 42) izjavila, da je v obravnavani kazenski zadevi pripravljena umakniti predlog za kazenski pregon zoper obdolženca, če bodo sklenili dogovor glede predmetnega stanovanja. Iz navedenega torej izhaja, da je oškodovanka pogojevala umik kazenskega pregona zoper obdolženca z dokončno ureditvijo civilnopravnega spora, ki ga ima z obdolžencem glede skupnega stanovanja. Po oceni pritožbenega sodišča je torej storjeno kaznivo dejanje izraz močno skrhanih odnosov med obdolžencem in oškodovanko, vzrok za tak odnos pa je potrebno iskati pri obeh vpletenih straneh. Vse navedene okoliščine pa ravnanju obdolženca dajejo znatno manjšo težo, zato gre po presoji sodišča druge stopnje za majhen pomen obdolženčevega ravnanja, tj. očitanega kaznivega dejanja, glede na posledice, ki bi jih za obdolženca, ki ni predkaznovan (list. št. 29), povzročila obsodba.

10. Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi ter izpodbijano sodbo po prvem odstavku 394. člena ZKP spremenilo tako, da je obdolženca po 4. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, ker je presodilo, da je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba.

11. Ker je sodišče druge stopnje obdolženca oprostilo obtožbe, je po prvem odstavku 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika bremenijo proračun.

Datum zadnje spremembe:

11.01.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba VII Kp 26445/2015
• VSL Sklep II Kp 28465/2019
• VSL Sklep VI Kp 20824/2020