<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba VII Kp 44624/2018

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2020:VII.KP.44624.2018
Evidenčna številka:VSL00035527
Datum odločbe:09.06.2020
Senat, sodnik posameznik:Igor Mokorel (preds.), Boris G. Hrovat (poroč.), Lea Habjanič
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:glavna obravnava - dokazni postopek - dopolnitev dokaznega postopka - znova začeta glavna obravnava - nadaljevanje glavne obravnave - sprememba obtožnega predloga

Jedro

Prvi odstavek 353. člena ZKP določa, da sodišče na novo začne glavno obravnavo, če med posvetovanjem spozna, da bi bilo potrebno dopolniti postopek ali razjasniti posamezno vprašanje. Vendar pa na novo začeti glavno obravnavo ne pomeni, da se znova prebere obtožnica in ponovijo vsi že izvedeni dokazi, temveč se ta nadaljuje v ustreznem delu oziroma fazi. Glavna obravnava se mora namreč na novo začeti, ker je bila že končana, ni pa razlogov, da bi se morala začeti od začetka. Kdaj se mora glavna obravnava začeti znova, določa 311. člen ZKP, in sicer, če se je spremenila sestava senata ali če je bila glavna obravnava preložena za več kot tri mesece, predsednik senata pa lahko odloči, da se začne znova tudi v primeru, ko je bila obravnava preložena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 360,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Brežicah je z v uvodu navedeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Izreklo mu je denarno kazen 30 dnevnih zneskov po 20,00 EUR, to je 600,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da mora obdolženec plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, sodno takso v višini 250,00 EUR in potrebne izdatke oškodovanke ter nagrado in potrebne izdatke njenega pooblaščenca B. B., odvetnika v K.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču je predlagal, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe ZKP s tem, ko je po zaključnih besedah ponovno odprlo dokazni postopek, s čimer je tožilstvu omogočilo spremembo obtožnega predloga.

5. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje med posvetovanjem ugotovilo, da je potrebno dopolniti dokazni postopek. Na naroku za glavno obravnavo dne 4. 7. 2019 je po tem, ko je že zaključilo dokazovanje in začelo posvetovanje, le-to prekinilo ter pozvalo stranke, da se vrnejo v razpravno dvorano in zadevo vrnilo v fazo dokazovanja. Prvi odstavek 353. člena ZKP določa, da sodišče na novo začne glavno obravnavo, če med posvetovanjem spozna, da bi bilo potrebno dopolniti postopek ali razjasniti posamezno vprašanje. Vendar pa na novo začeti glavno obravnavo ne pomeni, da se znova prebere obtožnica in ponovijo vsi že izvedeni dokazi, temveč se ta nadaljuje v ustreznem delu oziroma fazi. Glavna obravnava se mora namreč na novo začeti, ker je bila že končana, ni pa razlogov, da bi se morala začeti od začetka. Kdaj se mora glavna obravnava začeti znova, določa 311. člen ZKP, in sicer, če se je spremenila sestava senata ali če je bila glavna obravnava preložena za več kot tri mesece, predsednik senata pa lahko odloči, da se začne znova tudi v primeru, ko je bila obravnava preložena. V obravnavanem primeru pa ni šlo za nobeno od taksativno naštetih situacij v 311. členu ZKP, temveč se je zadeva zaradi razjasnitve dejanskega stanja vrnila v fazo dokazovanja. Pri tem pa 353. člen ZKP ne določa, da se mora glavna obravnava začeti znova (od začetka), temveč se lahko le nadaljuje v ustreznem delu.

6. S tem, ko je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru zadevo vrnilo v fazo dokazovanja ter ponovno zaslišalo oškodovanko, po presoji sodišča druge stopnje ni kršilo določb ZKP. Šteti namreč je, da se je glavna obravnava z vrnitvijo v fazo dokazovanja ponovno začela, in sicer tako, da se je nadaljevala v ustreznem delu oziroma fazi, tj. z zaslišanjem oškodovanke. Obdolženec in zagovornik sta bila med tem nadaljevanjem dokaznega postopka (ob zaslišanju oškodovanke) prisotna. Prav tako sta bila prisotna, ko je državni tožilec v nadaljevanju glede na izpovedbo oškodovanke spremenil obtožni predlog. Obdolžencu in zagovorniku je bila dana možnost, da se do spremembe opredelita. Obdolženec je izjavil, da je spremembo razumel in da se ne bo dodatno zagovarjal. Njegov zagovornik pa je dejal, da spremembi nasprotuje, ker je sodišče prve stopnje zadevo vrnilo v fazo dokazovanja, zato da je tožilstvu dalo možnost spreminjati obtožni predlog. Po prvem odstavku 344. člena ZKP lahko tožilec med dokaznim postopkom ustno spremeni obtožnico, če spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje. S tem, ko je bila (kot že obrazloženo zgoraj) zadeva predhodno pravilno vrnjena v fazo dokazovanja, pa je bila tožilcu posledično tudi dana možnost, da med tako ustrezno nadaljevanim dokaznim postopkom glede na izveden dokaz (zaslišanje oškodovanke), ki je kazal na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, spremeni obtožni predlog. Pri tem pa obdolženec in njegov zagovornik nista predlagala morebitne prekinitve glavne obravnave za pripravo obrambe glede na spremenjen obtožni predlog (drugi odstavek 344. člena ZKP). Upoštevajoč vse navedeno po presoji sodišča druge stopnje prvostopenjsko sodišče v obravnavanem primeru, ko je na naroku 4. 7. 2019 sklenilo, da se glavna obravnava nadaljuje z zaslišanjem oškodovanke, ni ravnalo v nasprotju s prvim odstavkom 353. člena ZKP, zato zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka niso podane.

7. Glede dejanja, ki se v predmetnem postopku očita obdolžencu, in sicer, da je kritičnega dne oškodovanko „z roko najmanj enkrat udaril po obrazu“, je že sodišče prve stopnje v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno navedlo, da je oškodovanka prepričljivo izpovedala, da je obdolženec stekel za njo, ko se je po cesti vračala s kraja prometne nesreče proti hiši, prišel do nje in jo udaril z roko v desno ličnico, v lično kost tako, da je padla po tleh in jo na tleh ležečo brcal v zadnjico dokler ga oče ni zgrabil in odpeljal naprej proti hiši. Čeprav obdolženec in obdolženčev oče C. C. nista potrdila, da je na poti do hiše med obdolžencem in oškodovanko prišlo do fizičnega kontakta, tudi sodišče druge stopnje verjame oškodovanki, da je obdolženec (očitno jezen zaradi predhodnega medsebojnega obračuna, med katerim je tudi oškodovanka poškodovala obdolženca), potem ko se je očetu izmuznil iz rok (da se mu je izmuznil in pri tem slekel jakno, je oče potrdil), očitno oškodovanko nepričakovano in povsem nepripravljeno presenetil z direktnim udarcem z roko po obrazu. Pritožnik sicer utemeljeno navaja, da oškodovankini izpovedbi ni slediti v celoti, vendar se je tudi do tega povsem pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe (tč. 7, 8, 9 in 10), kjer je argumentirano pojasnilo, katerim delom oškodovankine izpovedbe in zakaj je sledilo ter kateri niso bili potrjeni s preostalimi dokazi v spisu. Pri tem pa je potrebno upoštevati, da je glede očitanega udarca v obraz med predmetnim postopkom vseskozi izpovedovala smiselno enako in prepričljivo, prav tako pa je zatrjevani nastanek poškodbe potrjen tudi z zdravstveno dokumentacijo v spisu, slikovnim gradivom in izvedenskim mnenjem. Pravilno je sodišče prve stopnje v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe nadalje zaključilo, da se oškodovankina izpoved ujema s posledico, torej oteklino in udarnino na vrhu in ob strani desne ličnice in krvnim odlivom, ki je kasneje nastal okoli desnega očesa, posebno v zunanjem očesnem kotu in v spodnji veki, kot je videti na fotografiji v prilogi C7. Zatrjevana poškodba je izkazana tudi z zdravstveno dokumentacijo v spisu pod prilogami od C2 do C5. V postopku angažiran izvedenec medicinske stroke Č. Č. je glede te poškodbe ocenil, da je bila posledica udarca trdega topega predmeta (pest, komolec, hrbtišče roke, koleno, ...). Izvedenec je sicer res dopustil možnost, da bi takšna poškodba lahko nastala tudi zaradi udarca z desno stranjo obraza ob trdo gladko površino (karoserijo avtomobila ...), vendar takšnega načina nastanka poškodbe nihče ni zatrjeval, kar je pravilno poudarilo že prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi. Hkrati je tudi poudaril, da glede na to, da kontinuiteta kože ni bila prekinjena, po njegovem mnenju ni verjetno, da bi taka poškodba nastala zaradi udarca ob robata tla, kamenje, veje ali podobne predmete ob padcu na tla ali med prerivanjem.

8. Držijo sicer pritožbene navedbe, da sta priči D. D. in obdolženčev brat E. E. izpovedovali, da je med obdolžencem in oškodovanko na kraju prometne nesreče prišlo do prerivanja, med katerim je tudi oškodovanka fizično napadala obdolženca, vendar pa je potrebno pri tem upoštevati, da sta se navedeni priči po tem prerivanju odpeljali s kraja nesreče, obdolženec, oškodovanka in obdolženčev oče pa odšli peš proti hiši, kjer sta v kritičnem času stanovala obdolženec in oškodovanka. Po prepričljivi izpovedbi oškodovanke je do obravnavanega udarca v ličnico prišlo med to hojo proti domu, kar pomeni, da navedeni priči D. D. in E. E. kritičnega dogodka sploh nista mogli videti. Njuni izpovedbi se torej nanašata le na dogajanje na kraju prometne nesreče in ne tudi na nadaljnje dogajanje, ko so se obdolženec, oškodovanka in obdolženčev oče vračali s kraja prometne nesreče.

9. Pri dogajanju, ki je predmet tega kazenskega postopka je bil torej poleg oškodovanke in obdolženca dejansko prisoten le obdolženčev oče C. C. Pritožnik sicer utemeljeno navaja, da tudi on ni potrdil, da je obdolženec izvršil inkriminiran udarec, s katerim naj bi poškodoval oškodovanko. Vendar pa, kot je to pravilno poudarilo sodišče prve stopnje v točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe, je potrebno upoštevati, da je obdolženčev oče C. C. izpovedal, da je bil obdolženec kritičnega dne precej opit ter da v takšnem stanju obdolženec „če ga kdo razjezi, hoče tudi fizično obračunati“. To je obdolženčev oče tudi navedel kot razlog, zakaj je on ostal ob oškodovanki in obdolžencu tudi po tem, ko so odšli s kraja nesreče ter sta se obdolženčev brat E. E. in D. D. že odpeljala stran. Izrecno je izpovedal, da je pri sinu, tj. obdolžencu, ostal, ker je bil sin v vinjenem stanju in ga ni hotel pustiti v takem stanju, „da ne bi še kdo koga napadel“. Prav tako je povedal še, da je sin „sedaj drugačen“, da ima drugačen odnos do pijače ter da se ne zgodi več, da bi koga napadel.

10. Glede na prepričljivo izpovedbo oškodovanke, da se je obdolženec po končanem medsebojnem prerivanju z njo, ko ga je držal oče, nato izmuznil očetu ter se zapodil proti njej ter jo presenetil z nepričakovanim udarcem v obraz, pri čemer je zatrjevana poškodba oškodovankinega obraza potrjena tudi z zdravstveno dokumentacijo v spisu ter izvedenskim mnenjem, se sodišče druge stopnje strinja z zaključkom v izpodbijani sodbi v točki 10 obrazložitve, da je dokazano, da je obdolženec na način, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, oškodovanki povzročil zatrjevano lahko telesno poškodbo.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi razpoložljivih podatkov v spisu in drugih ugotovljenih okoliščin o premoženjskih razmerah obdolženca (četrti odstavek 47. člena KZ-1) višino dnevnega zenska ustrezno določilo v višini 20,00 EUR, ker je obdolženec zaposlen v X. d. o. o. in prejema 800,00 EUR plače ter je lastnik osebnega vozila BMW 318d, letnik 2004, stanovanjske hiše in 5 arov zemlje. Prav tako je pri določitvi števila dnevnih zneskov v točki 12 obrazložitve pravilno upoštevalo težo kaznivega dejanja (udarec v občutljiv del telesa), obdolženčevo krivdo ter okoliščine iz drugega odstavka 49. člena KZ-1, in sicer je pravilno kot olajševalne okoliščine upoštevalo, da je obdolženec nekaznovan za kazniva dejanja, da ima sedaj urejeno življenje ter dejstvo, da je bil ob obravnavanem dogodku tudi sam poškodovan. Glede na vse navedeno je izrek denarne kazni 30 dnevnih zneskov, torej skupaj 600,00 EUR, pri čemer je dnevni znesek glede na premoženjske razmere obdolženca pravilno določen v višini 20,00 EUR, tudi po presoji sodišča druge stopnje povsem primerno in pravično povračilo za storjeno kaznivo dejanje.

12. Pri preizkusu izpodbijane sodbe, ki ga naredi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), ni ugotovilo kršitev zakona v škodo obdolženca, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

13. Obdolženec s pritožbo ni uspel, zato je po prvem odstavku 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, ki jo je pritožbeno sodišče odmerilo po tarifnih številkah 7112 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v znesku 360,00 EUR.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 311, 344, 344/1, 344/2, 353, 353/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
11.01.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQzMDMw