VSL Sodba II Cp 996/2020

Jedro

Čim gre za pogodbeno razmerje, pa utemeljenosti tožničinega zahtevka ni mogoče presojati po pravilih o neupravičeni pridobitvi, zato so neutemeljene pritožbene trditve, da bi prvo sodišče moralo upoštevati daljši zastaralni rok (pet let), ki velja za zastaranje terjatev iz tega naslova.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 306,00 EUR v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo tožencu, da je dolžan plačati tožnici 4.283,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot je to razvidno iz II. točke izreka. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (III. točka) in tožnici naložilo, da tožencu povrne pravdne stroške v znesku 113,87 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki izpodbija zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka, pri čemer uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je zmotno stališče prvega sodišča, da je za zastaranje vtoževanih terjatev treba uporabiti 347. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Zmotno je njegovo stališče, da so vtoževane terjatve občasne. Na podlagi medsebojnega dogovora bi moral toženec plačati vtoževane terjatve, ker pa se toženec ni držal dogovora, je kršil pogodbo. Zato je odškodninsko odgovoren tožnici. Sodišče bi moralo upoštevati petletni zastaralni rok iz tretjega odstavka 352. člena OZ. Razen tega je tožbeni zahtevek utemeljen tudi na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi, za zastaranje terjatev iz tega naslova pa prav tako velja petletni zastaralni rok.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je zatrjevala, da ji je bil toženec dolžan plačevati vtoževane terjatve (za obdobje pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe z dne 15. 10. 2016) na podlagi medsebojnega dogovora. Po njenih trditvah je šlo za toženčevo pogodbeno obveznost. Čim gre za pogodbeno razmerje, pa utemeljenosti tožničinega zahtevka ni mogoče presojati po pravilih o neupravičeni pridobitvi, zato so neutemeljene pritožbene trditve, da bi prvo sodišče moralo upoštevati daljši zastaralni rok (pet let), ki velja za zastaranje terjatev iz tega naslova. V tem pogledu so pritožbene trditve tudi neupoštevne, ker gre za nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Tožnica v postopku pred prvim sodiščem ni zatrjevala obstoja predpostavk, ki morajo biti izpolnjene za utemeljenost zahtevka iz neupravičene pridobitve.

6. Pravilno je stališče prvega sodišča, da so predmet tožbenega zahtevka občasne terjatve, za katere velja triletni zastaralni rok (prvi odstavek 347. člena OZ). Tožnica je plačevala stroške, katerih plačilo uveljavlja od toženca, dobaviteljem storitev (električna in toplotna energija, plin, voda, komunalne storitve), te terjatve pa so po svoji naravi občasne terjatve (355. člen OZ). S tem, ko je tožnica račune za te storitve plačala dobaviteljem ter jih nato prefakturirala tožencu, te terjatve niso izgubile značaja občasnih terjatev. Razlika je le v tem, da velja v razmerju med pravdnima strankama triletni zastaralni rok, ne pa enoletni (355. člen OZ), ki je veljal za zastaranje terjatev dobaviteljev do tožnice. Za zastaranje tožničinih terjatev do toženca ne velja petletni zastaralni rok (tožnica se neutemeljeno sklicuje na drugi odstavek 352. člena v zvezi s 346. členom OZ), ker je treba za njihovo zastaranje upoštevati triletni zastaralni rok iz prvega odstavka 347. člena OZ. Tožnica ne vtožuje odškodnine za škodo, ki bi ji nastala zaradi toženčeve kršitve dogovora, ampak zahteva plačilo terjatev, ki jih je toženec dolžan poravnati na pogodbeni podlagi.

7. Odločitev prvega sodišča o delnem zastaranju tožničinih terjatev je zato pravilna. Pritožba zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka iz naslova kupnine je gola, v okviru uradnega preizkusa tega dela odločitve (drugi odstavek 350. člena ZPP) pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvega sodišča pravilna tudi v tem delu.

8. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo prvega sodišča (353. člen ZPP).

9. Tožnica je dolžna povrniti tožencu stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Te predstavlja nagrada za odgovor na pritožbo z 2 % materialnimi stroški, kar v skladu z določili Odvetniške tarife in glede na vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku znaša 306,00 EUR. V primeru zamude je tožnica dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti.

Datum zadnje spremembe:

11.01.2021

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1232/2011
• VSL sodba II Cpg 1697/2015
• VSC Sodba Cp 420/2018