VSL Sodba III Cp 692/2020

Jedro

Ob upoštevanju vseh opisanih okoliščin primera ter dejstva, da je zavarovanka tožene stranke gospodarska družba, od katere se pričakuje, da vzdržuje in zagotavlja kupcem pred trgovskim centrom varne površine za hojo, je po oceni pritožbenega sodišča njen prispevek višji, in sicer 60 %, prispevek tožnika pa 40 %.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se znesek odškodnine zniža za 3.600,00 EUR (na 2.193,30 EUR) in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne, v III. točki izreka pa tako, da se znesek pravdnih stroškov zniža za 881,17 EUR (na 1.883,24 EUR).

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožniku 5.793,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2018 dalje, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo in toženki naložilo, da je tožniku dolžna povrniti 2.764,40 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženka se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) ter predlaga ustrezno spremembo sodbe. Navaja, da je tožnik k nastali telesni poškodbi vsekakor delno soprispeval sam, in sicer po mnenju toženke najmanj v višini 50 %. Do poškodbe je prišlo v običajnih zimskih razmerah, ko so bile vse površine zasnežene in spolzke. Tožnik pri hoji ni bil dovolj skrben, pazljiv in pozoren. Sodna praksa se je v podobnih primerih že večkrat izrekla, da mora sleherni povprečno skrben človek v takšnih zimskih razmerah pričakovati, da so vse površine spolzke in je potrebna posebna pazljivost. Četudi tla parkirišča naj ne bi bila zdrsljiva, pa so bila na določenih delih zasnežena in bi tožnik moral pričakovati, da so tla na nekaterih drugih mestih tudi spolzka. Temu bi moral prilagoditi hojo in hoditi skrajno pazljivo. Za tožnika torej nevarnost ni bila nepredvidljiva, neobičajna, lahko bi se ji izognil, če bi najprej preveril, ali so tla pred vhodom, ki so bila zasnežena, poledenela. Toženka se strinja, da njen zavarovanec res ni ustrezno in pravočasno poskrbel za očiščena tla pred vhodom in ni namestil ustrezne table, vendar vse to v posledici vremenskih razmer, zaradi katerih ni mogel popolnoma odstraniti snega z vhoda. Tožniku prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti za strah in predvsem za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je previsoka, ni v skladu določbo 179. člena OZ in tudi ne v skladu z odškodninami, ki so se za takšne in podobne škode izoblikovale v sodni praksi. Glede teka zamudnih obresti bi moralo sodišče uporabiti 943. člen OZ, na podlagi katerega toženka ne pride v zamudo, preden poteče 14 dni od dne prejema odškodninskega zahtevka.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik se je poškodoval 22. 2. 2018 ob padcu pri vhodu v trgovski center .... Toženka priznava, da so bila pred škodnim dogodkom tla tam spolzka in da njen zavarovanec ..., res ni ustrezno in pravočasno poskrbel za čiščenje tal pred vhodom, niti ni namestil ustrezne opozorilne table. Vendar ves čas postopka trdi in vztraja tudi v pritožbi, da je tožnik v določeni meri (po njenem najmanj 50 %) tudi sam soodgovoren za svojo poškodbo, ker bi moral glede na vremenske razmere prilagoditi hojo in hoditi skrajno pazljivo.

6. Sodišče prve stopnje je odločitev, da tožnik ni soprispeval k nastanku škodnega dogodka, oprlo na sledeče okoliščine škodnega dogodka: tožnik je na parkirišču izstopil iz avtomobila in preveril, da tla tam niso bila spolzka; primerno obut je hodil počasi, v rokah ni nosil ničesar, kar bi ga oviralo pri hoji; tla so bila spolzka le pred vhodom v trgovino, kjer so položene ploščice, ki so bile prekrite z nanošenim snegom; opozorilne table ni bilo; tožnik je vedno vstopal v trgovski center pri prednjem vhodu in mu razmere na zadnjem vhodu niso mogle biti znane.

7. Kljub pravilni ugotovitvi zgoraj povzetih odločilnih pravno pomembnih dejstev glede škodnega dogodka, pa je sodišče prve stopnje napravilo napačen materialnopravni zaključek, da je tožbeni zahtevek po temelju v celoti utemeljen oziroma da tožnik ni soprispeval k nastanku škode. Po določbi prvega odstavka 171. člena Obligacijskega zakonika – OZ ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Pritrditi je treba pritožbi, da mora vsak povprečno skrben človek v zimskih razmerah pričakovati, da so lahko spolzke vse površine in mora biti zato pri hoji še posebno pazljiv. Tožnik očitno ni bil dovolj previden pri hoji, četudi bi moral pričakovati spolzko podlago tudi pred vhodom v trgovino. Sam je izpovedal, da je tisti dan rahlo snežilo in se je na parkirišču nahajalo 1 do 2 cm snega ter da so bila tla zasnežena tudi pred vhodom v trgovski center, kjer mu je na spolzkih ploščicah spodrsnilo. Od povprečno skrbnega posameznika pa se lahko pričakuje, da v opisanih vremenskih razmerah preveri, kam stopi oziroma na kakšno podlago stopi.

8. Presoja prvostopenjskega sodišča, da soodgovornosti tožnika za nastalo škodo ni, je zato napačna. Ob upoštevanju vseh opisanih okoliščin tega primera ter dejstva, da je zavarovanka tožene stranke gospodarska družba, od katere se pričakuje, da vzdržuje in zagotavlja kupcem pred trgovskim centrom varne površine za hojo, je po oceni pritožbenega sodišča njen prispevek višji, in sicer 60 %, prispevek tožnika pa 40 %.

9. Pritožba pa neutemeljeno graja odmero višine odškodnine za nepremoženjsko škodo. Brez konkretnejše utemeljitve, zgolj splošno meni, da prisojena odškodnina 9.000,00 EUR glede na težo poškodb ni v skladu z določbo 179. člena OZ in s sodno prakso. Glede obstoja in obsega pretrpljenih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, strahu ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je sodišče prve stopnje odločitev v celoti oprlo na mnenje izvedenca medicinske stroke, saj nanj pravdni stranki nista imeli vsebinskih pripomb. Pritožbeno sodišče prav tako ugotavlja, da celotna prisojena odškodnina ni previsoka in v celoti ustreza predpisanim merilom iz 179. člena OZ. Pri odmeri nepremoženjske škode tožniku je sodišče pravilno upoštevalo tako načelo individualizacije odškodnine, torej upoštevanje tožnikovih lastnosti, kot načelo njene objektivne pogojenosti, po katerem mora biti odškodnina v ustreznem razmerju z blažjimi in hujšimi primeri. Tožniku prisojena odškodnina je primerna in ne odstopa od ustaljene sodne prakse. Poškodbe, ki jih je tožnik utrpel (izpah levega komolca z manjšim odlomkom koronoidnega nastavka), sodijo po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih bolečin med lahke, zanje mu je bila odmerjena odškodnina, ki ustreza približno sedmim neto povprečnim plačam na zaposlenega v RS, kar ne odstopa od prisojenih odškodnin v podobnih primerih.² Pritožbeni očitki zoper odmero, češ, da je previsoka, so pavšalni in niso oprti na primerljivo prakso.

10. Pritožbi toženke je glede na navedeno treba delno ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se znesek odškodnine zniža za 40 % soprispevek tožnika (za 3.600,00 EUR), od preostalega zneska nepremoženjske škode 5.400,00 EUR pa je potrebno odšteti delno plačilo toženke v valoriziranem znesku 3.206,70 EUR, kar znese 2.193,30EUR. V tem delu se pritožbi ugodi in sodba spremeni (peta alineja 358. člena ZPP), v preostalem delu pa se kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Po spremembi sodbe je uspeh tožnika v pravdi nižji (60 %). V tem obsegu je upravičen do pravdnih stroškov, nastalih pred sodiščem prve stopnje, ki mu jih mora povrniti toženka. Tožniku je sodišče prve stopnje odmerilo 3.178,74 EUR stroškov postopka, toženki pa 60,00 EUR. Ob upoštevanju uspeha v pravdi ter po pobotanju se izkaže, da toženka dolguje tožniku 1.883,24 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

12. Toženka je s pritožbo delno uspela ter priglasila je stroške za sodno takso 285 EUR. Tožnik je vložil odgovor na pritožbo in je prav tako delno upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov 382,50 EUR. Ker se ti glede na višino in delni uspeh skoraj izenačijo, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. O povrnitvi pravdnih stroškov je odločeno na podlagi drugega odstavka 165. člena v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 154. člena ZPP.

-------------------------------

¹ V skladu z Odredbo o prenosu pristojnosti predsednika VS RS Su 199/2020 z dne 4. 2. 2020.
² Primerjaj odločbe VSRS II Ips 847/2008, 204/2006, 5/2005, 359/2004, 48/2004, 118/2002, 11/2001 ter VSL II Cp 645/2019.

Datum zadnje spremembe:

11.01.2021

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 2861/2015
• VSL sodba III Cp 1021/2016
• VSL Sodba II Cp 1729/2017