VSL Sodba II Cp 93/2020

Jedro

Toženec je po prometni nesreči zapustil kraj dogodka, ne da bi oškodovancu posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju, zato je izgubil svoje pravice iz zavarovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 000/2016 z dne 6. 10. 2016 v veljavi v prvem odstavku izreka tako, da je toženec dolžan tožnici plačati 1.524,78 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 10. 2016 dalje do plačila, in v tretjem odstavku izreka tako, da se stroški upnika odmerijo na 29,04 EUR (I. točka izreka). V preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in glede zneska 783,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 10. 2016 dalje do plačila tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženca je v III. točki izreka zavezalo k povračilu 481,91 EUR tožničinih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je toženec vložil pravočasno pritožbo. V njej uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker se izpodbijana sodba ne more preizkusiti, njen izrek je nerazumljiv, nasprotuje samemu sebi in navedenim razlogom. Razlogi so nejasni in nasprotujoči. Sodišče je odločitev oprlo le na izpoved priče A. A. Njena izpovedba pa je ohlapna in nezanesljiva. Udarca tovornega vozila v nadstrešek ni videla, ker je na blagajni kupovalki izstavljala račun. Nejasen je datum škodnega dogodka. Iz poročila je razviden datum 23. 4. 2014, tožnica pa ga je popravila na 23.7.2014. Prav tako se pojavljajo nejasnosti v zvezi s krajem dogodka: tožnica sprva navaja, da je do poškodbe prišlo v Avstriji, kasneje trdi, da se je zgodila v Nemčiji. Navedbe priče B. B., da je škodo takoj opazila ter da so bili na tleh delci poškodovanega stekla in plastike, ne dokazuje njegovega poškodovanja nadstreška. Priča dogodka ni neposredno zaznala, ni se spominjala datuma obravnavanega dogodka, niti označbe kamiona.

Vprašljiva je aktivna/pasivna legitimacija, saj je nesporno, da je toženka oškodovancu izplačala škodo iz naslova zavarovalne police toženčevega delodajalca. Če bi moral plačati tožnici, bi šlo za dvakratno plačilo, kar pomeni neopravičeno pridobitev.

3. Tožnici je bila pritožba poslana v odgovor, vendar se nanjo ni odzvala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka, izhajalo je iz pravilnih materialnopravnih izhodišč ter ugotovilo vsa pravnorelevantna dejstva. Dokazna ocena je notranje skladna, logična in življenjsko prepričljiva ter napravljena v skladu z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP.

6. Pritožnik konkretizirano izpodbija le ugotovljeno dejansko stanje in dokazno oceno prvega sodišča. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pa podrobneje ne pojasni.

7. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev gradilo na naslednjem dejstvenem substratu:

- toženec je 23. 7. 2014 s tovornim vozilom poškodoval vogal steklenega nadstreška;

- škoda je bila takoj zaznavna, ker so bili na tleh poškodovani delci, steklo in plastika;

- toženec je po škodnem dogodku odprl vrata in preveril, če je s kamionom vse v redu, nato pa odpeljal s kraja nesreče, ne da bi oškodovancu posredoval svoje podatke;

- tožnica je oškodovancu poravnala škodo v višini 1.524,45 EUR.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenih pravnorelevantnih dejstev zaključilo, da je izpolnjen zakonski dejanski stan iz 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu. Toženec je po prometni nesreči zapustil kraj dogodka, ne da bi oškodovancu posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju, zato je izgubil svoje pravice iz zavarovanja. Tožnica je imela z U., d. o. o., delodajalko toženca, sklenjeno zavarovalno pogodbo za zavarovanje avtomobilske odgovornosti. Po izvršenem plačilu tuji zavarovalnici, ki je izplačala škodo oškodovancu, je tožnica pridobila v razmerju do toženca regresni zahtevek. Tožnica vtožuje poplačilo dolgovanega zneska in ne toženčevega dodatnega plačila, kot zmotno razloguje pritožba. Ne gre za neupravičeno obogatitev oz. dvakratno plačilo, ampak za regres zavarovalnice (tožnice), ki je oškodovancu oz. tuji zavarovalnici poravnala nastalo škodo. Zato aktivna oz. pasivna legitimacija ne moreta biti vprašljivi.

9. Prvotno napačen zapis datuma in države škodnega dogodka, ki ga je tožnica v nadaljevanju ustrezno popravila, za odločitev ni bistven. Pritožnikova kritika dokazne ocene in ugotovljenega dejanskega stanja pa ni utemeljena. Izpovedbi prič A. A. in B. B. v povezavi s predloženo fotografijo – sicer slabše kakovosti – dajejo prepričljivo podlago za zaključek, da je vogal steklenega nadstreška s tovornim vozilom poškodoval toženec. Tudi ni mogoče prezreti navedbe toženca, da je 23. 7. 2014 upravljal tovorno vozilo, čeprav ni zasledil, da bi na domnevnem mestu udaril v nadstrešek; je pa odprl vrata, ker je to pri odhodu običajno

10. Pritožba poskuša neuspešno odvzeti težo in verodostojnost izpovedbama prič. Odsotnost posamičnih detajlov v izpovedbah ne zmanjšuje njune prepričljivosti. Upoštevati je namreč treba celoten dokazni sklop, ki pritrjuje zaključku prvega sodišča, da je ravno toženec s tovornim vozilom poškodoval nadstrešek. Priča A. A. je zaznala dogajanje in si zabeležila registrsko številko vozila ter tekom policijskega postopka podala opis vozila, ki je ustrezal toženčevemu vozilu. Povsem razumljivo je, da se priči A. A. in B. B. vseh podrobnosti dogodka zaradi poteka čas – med dogodkom in pričanjem so pretekla štiri leta – nista več spominjali. Sodišče prve stopnje je njuni izpovedbi, fotografijo nadstreška in preostale dokaze skrbno ocenilo v točkah 16 do 21 obrazložitve. To oceno pritožbeno sodišče v celoti sprejema in odločno zavrača pritožbeno tezo o nejasnih in pavšalnih izpovedbah. Čeprav nobena od prič ni videla udarca tovornega vozila v nadstrešek, pa preostali dokazi, ki jih je sodišče v prej navedenih točkah jasno izpostavilo, prepričljivo odkazujejo na toženca. Toženec svoje prisotnosti 23. 7. 2014 na kraju škodnega dogodka niti ne zanika. Njegov ugovor, da ni občutil udarca v nadstrešek, pa glede na prej izpostavljene okoliščine, ni prepričljiv. Zato pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ni sledilo. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. člena ZPP).

11. O pritožbenih stroških pritožbeno sodišče ni odločalo, ker jih toženec ni priglasil.

Datum zadnje spremembe:

11.01.2021

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 4374/2010
• VSL sodba II Cp 2488/2015
• VSL sodba II Cp 2696/2012