VSL Sodba I Cp 2367/2019

Jedro

Sodišče ne more odločati o obsegu in deležih na stvari, ki naj bi sodila v skupno premoženje, če ima lastninsko pravico na tej stvari v resnici tretja oseba, ki v postopku ne sodeluje. V skupno premoženje kvečjemu sodi terjatev zakoncev do lastnika, da izstavi zemljiškoknjižno dovolilo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

»1. Ugotovi se, da obsega skupno premoženje pokojnega A. A., rojenega ... 1933, umrlega ... 2013, nazadnje L., in B. A., rojene ...1933, umrle ...2011, nazadnje L.:

- zemljiško parcelo z ID znakom parcela 0000 1562/29;

- osebno vozilo A. ...

2. Delež pokojnega A. A. na skupnem premoženju iz 1. točke znaša 50% in delež B. A. 50 %.

3. V zapuščino po pok. A. A. ne sodi ½:

- zemljiške parcele z ID znakom parcela 0000 1562/29;

- osebnega vozila A. ...«

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje stopnje (glede zavrnitve tožbenega zahtevka za stanovanje (posamezni del stavbe z ID znakom posamezni del stavbe 0000-402-2) in glede ugotovitve solastnine na skupnem premoženju).

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, vključno s pritožbenimi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je o zadevi odločalo drugič. Z izpodbijano sodbo je tudi tokrat zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da se ugotovi, da obsega skupno premoženje pokojnih A. in B. A. posamezni del stavbe z ID znakom del stavbe 0000-402-2 (v nadaljevanju: stanovanje), zemljiško parcelo z ID znakom parcela 0000 1562/29 (v nadaljevanju: garaža) in osebno vozilo A. ...; da delež pokojnega A. A. na tem premoženju znaša 50 % in delež pokojne B. A. 50 %; da sta oba vsak do ½ lastnika opisanega premoženja; ter da v zapuščino po pokojnem A. A. ne sodi ½ opisanega premoženja (I. točka izreka). Odločilo je tudi, da je tožnica dolžna toženki povrniti pravdne stroške v znesku 1.758,89 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od vročitve sodbe dalje (II. točka izreka).

Tako je presodilo, ker je ugotovilo, da tožnica v nobenem primeru ne bo dedovala deleža na skupnem premoženju pok. B. A., zato ji nobena odločitev ne bi koristila. Glede stanovanja pa je še dodalo, da ne more ugotoviti, da gre za skupno premoženje pokojnih zakoncev A., ker zemljiška knjiga izkazuje lastnino Občine X.

2. Tožnica se je proti taki sodbi ponovno pritožila, uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku oz. podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje drugemu sodniku sodišča prve stopnje, v obeh primerih pa naj se ji povrnejo pravdni stroški. Očita, da je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je zmotno zaključilo, da nima pravnega interesa za tožbo in kljub izrecnim drugačnim napotkom pritožbenega sodišča ni vsebinsko odločalo o njenem zahtevku. Meni, da je zato tudi izrek sodbe v nasprotju z njeno obrazložitvijo, sodbe pa se tudi ne more preizkusiti. Očita, da prvostopenjsko sodišče o zahtevku ni odločalo meritorno in ni ugotavljalo obsega in deležev na skupnem premoženju ter ni uporabilo ustreznih določb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Dejansko stanje je zato nepopolno ugotovljeno. Nadalje graja stališče, da naj stranki ne bi mogli zahtevati ugotovitve, da stanovanje predstavlja skupno premoženje zakoncev, ker je v zemljiški knjigi vknjižena tretja oseba. Meni, da ta postopek ne posega v pravni položaj te tretje osebe (pri tem se sklicuje na sklep tukajšnjega pritožbenega sodišča II Cp 227/2012) in da učinkuje le med strankama. Navaja, da je zemljiškoknjižni lastnik (Občina X) sam izjavil, da ni lastnik in posredoval kupoprodajno pogodbo ter bo tudi podal ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo, če bi se izkazalo, da bo to treba. Pritožnica priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev in tudi ona opredeljuje svoje stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, delno je tudi zmotno uporabilo materialno pravo in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Vendar je vse napake lahko odpravilo pritožbeno sodišče samo, in sicer na seji senata.

6. Tožnica utemeljeno očita, da ji je sodišče prve stopnje neutemeljeno in v nasprotju z navodili pritožbenega sodišča ponovno (delno) odreklo vsebinsko presojo njene pravovarstvene zahteve. Prvostopenjsko sodišče je v 14. tč. obrazložitve sicer navedlo, da je tožnica pravni interes izkazala, vendar je iz obrazložitve hkrati mogoče jasno razbrati, da sodišče tožnici dejansko odreka pravni interes, s tem ko v 13. tč. zapiše, da navedeno z ničemer ne bi koristilo tožnici, v 14. tč. pa še, da bi bil rezultat, tudi, če bi sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo, enak. Že v prejšnjem pritožbenem postopku v tej isti zadevi je bilo razloženo, da pravnega interesa tožnici ni možno odrekati, ker razpolaga s pravnomočnim napotitvenim sklepom zapuščinskega sodišča. V posledici tega je (delno) utemeljena tudi pritožbena graja, da sodišče prve stopnje ni uporabilo ustreznih določb materialnega prava (51. čl. ZZZDR) in da tudi dejanskega stanja glede nastanka skupnega premoženja pokojnih zakoncev A. in deležev na njem in ni ugotavljalo.

7. Prvostopenjsko sodišče je vsebinske razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka (sicer le dodatno, ex abudanti cautela, 15. tč. na str. 9 izpodbijane sodbe) podalo le glede stanovanja. A odločitev je ravno iz teh razlogov pravilna. Prvostopenjsko sodišče v tem delu svoje obrazložitve pravilno navaja, da ne more odločati o obsegu in deležih na stvari, ki naj bi sodila v skupno premoženje, če ima lastninsko pravico na tej stvari tretja oseba, ki v postopku ne sodeluje. V skladu z 11. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ) se domneva, je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo (v tem primeru Občina X). Samo dejstvo, da obstaja zavezovalni pravni posel, tj. kupoprodajna pogodba, iz katere izhaja, da je pokojni A. A. predmetno stanovanje dejansko kupil, in dejstvo, da Občina X pogodbo priznava, pa kvečjemu izkazuje, da v skupno premoženje pokojnih zakoncev spada terjatev do Občina X na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Ugotovitve, da v skupno premoženje spada tovrstna terjatev, pa tožnica ni zahtevala. Tega ne spreminja trditev, da ta terjatev sploh ni sporna in da bi sodba učinkovala le med strankama. Domneve lastninske pravice pred sodiščem ni mogoče izpodbijati brez sodelovanja lastnika, zato je zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka popolnoma pravilna. Ustaljena enotna sodna praksa, kljub navajanju enega na videz podobnega primera, ni drugačna.

8. Utemeljen pa je torej pritožbeni očitek, da sodišče ni opravilo meritorne presoje, ali v skupno premoženje spadata garaža in osebno vozilo, in je tako v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

9. Ker je prvostopenjsko sodišče že drugič ravnalo enako, kljub izrecnim drugačnim napotkom pritožbenega sodišča, je senat ocenil, da bo o zadevi odločilo pritožbeno sodišče in da je ne bo ponovno vračalo v sojenje sodišču prve stopnje. Pri tem je imelo pred očmi vse okoliščine sporne zadeve; dejstvo, da gre za prekinjeni zapuščinski postopek, da je treba spoštovati pravico do sojenja v razumnem roku, in oceno pravne in dejanske zapletenosti zadeve. Pritožbeno sodišče je namreč ugotovilo, da dejstva, ki bi jih bilo treba ugotavljati v ponovljenem postopku oziroma na pritožbeni obravnavi, sploh niso sporna. Zato pritožbene obravnave niti ni razpisalo in je odločilo na seji senata. Razpis pritožbene obravnave bi bil v takih okoliščinah popolnoma nesmotrn in sam sebi namen (1. in 2. odst. 214. čl. in 1. odst. 347. čl. ZPP).

10. Iz toženkinih trditev je namreč razvidno, da konkretno, to je obrazloženo, prereka le trditve, da v skupno premoženje sodi stanovanje (kar je pravilno zavrnjeno iz drugih, zgoraj že pojasnjenih razlogov), trditve glede obstoja skupnega premoženja na garaži in osebnem vozilu pa toženka prereka zgolj pavšalno. Tožnica je izrecno navedla, da je bilo premoženje, ki je predmet zahtevka (stanovanje, garaža in osebni avtomobil), pridobljeno v času trajanja zakonske zveze iz sredstev, pridobljenih z delom zakoncev. Toženka pa je na to navedla le, da to, da sta bila pokojnika zakonca, ni dokaz, da je bilo vse premoženje, ki je bilo pridobljeno po sklenitvi zakonske zveze, tudi njuno skupno premoženje, in da določbe ZZZDR niso podlaga za nastanek skupnega premoženja. V tem slednjem se toženka usodno moti; vse, kar z delom pridobita zakonca (katerikoli od njiju) tekom njune zakonske zveze, po sili 2. odst. 51. čl. ZZZDR postane njuno skupno premoženje. Dejstev pa toženka v zvezi s tem ne navede nobenih. Prav tako je konkretno neprerekana ostala navedba zakonske domneve, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka.

11. Ker tako ni sporno, da sta pokojni A. in B. A. garažo in osebno vozilo A. pridobila v času trajanja zakonske zveze s svojim delom, ob pravilni uporabi 2. odst. 51. čl. ZZZDR navedeno premoženje predstavlja skupno premoženje pokojnih zakoncev. Ker ni izpodbita zakonska domneva, da sta njuna deleža na tem premoženju enaka (59. čl. ZZZDR), v zapuščino po pokojnem A. A. ne sodi ½ omenjenega premoženja. V tem delu je zato tožbeni zahtevek utemeljen. (Neutemeljen pa je v delu, ko se hkrati z ugotovitvijo, da gre za skupno premoženje z enakimi deleži na njem, zahteva ugotovitev, da sta bila pok. zakonca solastnika tega premoženja, saj gre za nasprotje.)

12. Glede na vse navedeno je bilo treba pritožbi delno ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se tožbenemu zahtevku delno ugodi, zavrne pa se pritožba v delu, kjer je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničino zahtevo za ugotovitev, da v skupno premoženje sodi stanovanje, in da sta zakonca solastnika skupnega premoženja; v tem je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. in 358. čl. ZPP).

13. Še o stroških: Tožnica je s svojim zahtevkom deloma uspela, njenega uspeha in neuspeha pa ni možno posebej ovrednotiti, ker ne gre za denarni zahtevek. Pritožbeno sodišče glede na vse okoliščine, doseženi uspeh ter obseg stroškov, ocenjuje kot najprimerneje, da vsaka stranka krije svoje stroške, vključno s pritožbenimi (2. odst. 154. čl. ZPP).

Datum zadnje spremembe:

11.01.2021

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba Cp 172/2021
• VSL Sklep II Cp 574/2022
• VSL sodba I Cpg 634/2009