VSL Sodba I Cp 77/2020

Jedro

Ker je bil pogodbeni interes za preoblikovanje zavarovalnega razmerja predvsem na strani zavarovalnice, bi slednja morala skladno z načelom vestnosti in poštenja, upoštevajoč profesionalno skrbnost, poskrbeti, da so zavarovancema predočene vse modalitete novega zavarovanja. Sodišče je v tej luči tudi interpretiralo njeno pojasnilno dolžnost, pri čemer ni odstopilo od kriterijev, ki jih je oblikovala sodna praksa v zadevah kreditojemalcev, ki so posojila najeli v CHF. Ugotovilo je namreč, da zavarovalnica, ki je imela vse informacije o razliki med obema zavarovalnima pogodbama, tožnikoma ni posredovala ključnih informacij o spremembi zavarovalne pogodbe, temveč jima je preko zavarovalne zastopnice zavajajoče zatrjevala, da se za njiju ne bo nič bistvenega spremenilo. Gre za ključno razliko od pojasnilne dolžnosti bank, ki so morda apreciacijo CHF lahko pričakovale, ne pa njene višine in konkretnega vpliva na posojilna razmerja, kar je bilo v sklenitveni fazi negotovo dejstvo. Povedano drugače, pravna prednica toženke je točno vedela, da tožnika z novo pogodbo nimata več zajamčenega zneska zavarovalne vsote ob nastopu doživetja, temveč je ta odvisen od naložbene politike, pa je to zamolčala, banka pa je zamolčala zgolj informacije o pričakovanjih apreciacije CHF, ne pa o tem, da je višina obveznosti v EUR odvisna od tečaja tuje valute. Pri kreditojemalcih zato o neskladju dejanske volje z izjavljeno v sklenitveni fazi ni mogoče govoriti, saj so bili praviloma seznanjeni, da najemajo kredit v tuji valuti, tožnika pa z elementi zavarovalnega razmerja po X. polici po ugotovitvah sodišča prve stopnje nista bila seznanjena.

Izrek

I. Pritožbi tožnikov se delno ugodi in se sodba v izreku o stroških tako spremeni, da se znesek 692,31 EUR iz III. točke izreka zviša na 833,99 EUR, znesek 338,80 EUR iz VI. točke izreka pa na 399,91 EUR, v preostalem delu se pritožba tožnikov, tožene pa v celoti zavrneta ter se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna plačati prvemu tožniku 6.852,50 EUR in mu povrniti 692,31 pravdnih stroškov, drugi tožnici pa 2.955,97 EUR in ji povrniti 338,80 EUR pravdnih stroškov. V preostalem delu je tožbena zahtevka tožnikov zavrnilo.

2. Zoper sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

3. Tožnika vlagata pritožbo zoper zavrnilni del sodbe glede zavrnitve obogatitvenega zahtevka ter glede pravdnih stroškov. Kot bistveno izpostavljata, da sodišče ni ustrezno ugotovilo ustvarjenega dobička toženke in posledično deleža dobička, pri katerem bi kot zavarovanca morala biti udeležena. Dokazov za presežke nimata, a bi jih toženka morala objavljati v letnih poročilih, česar ni storila. Podatkom, ki jih je predložila zavarovalnica, ne verjameta, od Agencije za zavarovalni nadzor pa jih nista uspela pridobiti. Predlagata, da jih sodišče pridobi po uradni dolžnosti. V letih od 2011 do 2017 je toženka imela za 100,9 mio EUR čistega poslovnega izida, za matematično rezervacijo je uporabljala tablice umrljivosti iz leta 1990 – 1992, zato je zaradi daljše življenjske dobe gotovo ustvarjala presežek.

S poslovanjem toženke sta bila neupravičeno oškodovana. Ker nista bila seznanjena z institutom neupravičene obogatitve, v pritožbi dopolnjujeta svoje trditve. Navajata, koliko bi morala plačati po veljavnih pogodbah življenjskega zavarovanja s 1. 10. 1997 in 1. 9. 1997 ter koliko sta dejansko preplačala. Iz naslova preplačanih premij prvi tožnik zahteva plačilo 408,42 EUR, druga tožnica pa 712,28 EUR.

Ne strinjata se z odločitvijo sodišča, ki jima je priznalo le del njunih pravdnih stroškov. Toženka je ravnala etično nesprejemljivo, ker je z zavajanjem, prikrivanjem in z naklepno povzročeno zmoto tožnika oškodovala. Zneske za odvetniško zastopanje sta morala plačati po izstavljenih računih, ki so bili višji, kot določa Odvetniška tarifa. Ko sta to ugotovila, sta zastopanje prekinila. Sodišču sta predložila vseh 12 računov v skupni vrednosti 4.528,61 EUR, plačala pa sta tudi sodno takso v višini 912 EUR. Sodišče jima je priznalo le 1.734,74 EUR stroškov, ki pa jih je, enako kot sodno takso, zmanjšalo še po kriteriju uspeha v pravdi. Ponovno povzemata vse stroške po odvetniških računih in navajata, da sta prikrajšana za 4.409,58 EUR. Stroški ne bi nastali, če bi toženka pristala na mediacijo ali bi se bila pripravljena pogovoriti pred pravdo. V pritožbi vztrajata, da jima toženka poleg že naloženega izplača še:

- za prvega tožnika znesek iz naslova neupravičene obogatitve v višini 408,42 EUR in razliko do celotnega zneska pravdnih stroškov,

- za drugo tožnico znesek iz naslova neupravičene obogatitve v višini 712,28 EUR in razliko do celotnega zneska pravdnih stroškov.

Sodišče je pri odmeri višine stroškov izhajalo tudi iz napačne vrednosti odvetniške točke, saj je ta ob zaključku postopka znašala 0,60 EUR. Iz sodbe ne izhaja, katero vrednost točke je sodišče uporabilo ter odločitve v tem delu ni mogoče preizkusiti. Predlagata, da Višje sodišče njuni pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni.

4. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja, da sodišče ni odgovorilo na vprašanje, ali bi do pravde prišlo, če bi tožnika po sklenjenih X. policah z 22. 10. 2003 in 20. 11. 2003 ob izteku zavarovanja prejela več, kot bi prejela ob doživetju po predhodno sklenjenih policah življenjskega zavarovanja. V takem primeru namreč pravde ne bi bilo. Kot bistveno izpostavlja, da sta obe X. polici samostojna pravna posla, katerih veljavnosti tožnika nista izpodbijala. Sodišče je svoje stališče zavzelo le do obeh Sporazumov o preoblikovanju življenjskega zavarovanja za primer smrti ali doživetja v življenjsko zavarovanje, vezano na vzajemne sklade (v nadaljevanju Sporazum o preoblikovanju), ne pa glede samih X. polic. Njuno veljavnost je toženka spoštovala in tožnikoma izplačala ustrezne zneske. V dodatkih obeh X. polic je bilo tudi zapisano, da z datumom začetka zavarovanja preneha zavarovanje po predhodnih policah, navedena je bila odkupna vrednost in njen prenos kot enkratno vplačilo na X. polico. Ker sta X. polici veljavni, sta veljavna tudi Sporazuma o preoblikovanju, katerih učinek je s sklenitvijo zavarovalnih polic prenehal.

Tožba je bila vložena v času, ko se v sodni praksi odpira vprašanje pojasnilne dolžnosti v zvezi s krediti, vezanimi na CHF. Ob tem je bilo ugotovljeno, da razmišljanje dela prakse, ki je zanihala v smeri absolutne odgovornosti stranke, ki mora dati pojasnilno dolžnost, pretirano ščiti nasprotno stranko (II Ips 195/2018). Sodišče ni zmoglo uvideti pravega jedra spora, torej nezadovoljstva tožnikov z donosnostjo njune naložbe, zaradi česar sedaj želita doseči izničenje veljavnih pravnih poslov.

Tožnika sta opravilno sposobni osebi, zato bi se morala zavedati, kaj sta podpisala. V obeh Sporazumih o preoblikovanju je zapisano, da se strinjata s preoblikovanjem življenjskega zavarovanja za primer smrti in doživetja v X. polico, s čimer ugasnejo vse pravice in obveznosti iz točno navedenih predhodnih zavarovanj. Sodišče ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja ne bi zavzelo stališča, da je treba dati prednost resnični volji pred izjavljeno. Še posebej, ker tožnika nista popolnoma nevešča pravnih zavarovalnih razmerij in sta vedela, kaj podpisujeta, ter novih zavarovalnih aktov ne bi podpisala po treh mesecih od sklenitve Sporazuma o preoblikovanju, če bi imela kakšne zadržke.

Toženka ni predlagala zaslišanja zastopnice pravnega prednika pri sklepanju Sporazumov o preoblikovanju B. S., ker se običajno takim pričam očita pristranost. Iz pisne izjave te priče ne izhaja, da bi zavarovanca zavajala in v tej smeri tožnika njenega zaslišanja nista predlagala, pa bi ga morala. Dokazna ocena izjave te priče je zato napačna.

Toženka ne razpolaga s potrdili o vročitvah pošiljk zavarovancem, ker jih takrat ni vročala z R ali AR pošto. Tožnika sta zato lahko zanikala prejem vseh dokumentov s strani zavarovalnice, razen tistih, ki sta jih podpisala, česar sodišče ni ustrezno ocenilo in v njuni izpovedi ni podvomilo.

5. Na pritožbo toženke sta odgovorila tožnika in predlagala njeno zavrnitev.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Tožnika sta s pravno prednico toženke v letu 1997 sklenila pogodbi o življenjskem zavarovanju¹ z valutno klavzulo, z dodatnim nezgodnim zavarovanjem za primer smrti in invalidnosti, za dobo dvajsetih let, v katerih jima je bila jamčena vnaprej določena zavarovalna vsota za primer doživetja, ves čas trajanja življenjskega zavarovanja pa sta bila upravičena tudi do izplačila udeležbe na dobičku, ustvarjenem pri toženi stranki oz. njeni pravni prednici, ki se je moral pripisati zavarovalni vsoti. Po šestih letih jima je zavarovalnica svetovala nov produkt, in sicer življenjsko zavarovanje z naložbenim tveganjem, kjer odgovornost za naložbeno tveganje prevzame zavarovanec in ni več zajamčene zavarovalne vsote za doživetje, s kombinacijo nezgodnega zavarovanja za primer smrti, kjer je bila zavarovalna vsota še vedno zajamčena. V zvezi z novim produktom zavarovanja sta dobila več telefonskih klicev zavarovalne posrednice, ki jima je predstavila možnost višjih donosov in lažjega plemenitenja sredstev za toženko, nato pa je prišlo do podpisov Sporazumov o preoblikovanju življenjskega zavarovanja v X. polico.² Tožnika v obravnavani zadevi zatrjujeta, da je zavarovalna posrednica opustila predpogodbeno pojasnilno dolžnost glede bistvenih okoliščin novega zavarovanja, predvsem da preoblikovanje pomeni predčasno prekinitev prvotnega zavarovanja, zaradi katerega so nastale davčne in stroškovne posledice, da pri novem zavarovanju nista več upravičena do zajamčene zavarovalne vsote za primer doživetja, pa tudi, da sta za plemenitenje premij odgovorna sama. Trdita, da sta bila k podpisu zavedena, saj jima je bilo zatrjevano, da se zanju s preoblikovanjem ne bo nič spremenilo, in ob seznanjenosti z vsemi elementi novega zavarovanja Sporazuma o preoblikovanju ne bi podpisala. Zahtevata razliko med prejetim zneskom izplačila ob doživetju po X. polici in zneskom, do katerega bi bila upravičena po prvotni pogodbi o življenjskem zavarovanju, vključno z deležem na dobičku.

8. Sodišče prve stopnje je tožbenima zahtevkoma delno ugodilo, saj je po izvedenem dokaznem postopku sledilo tožnikoma, da jima zavarovalna posrednica pred sklenitvijo pogodbe ni posredovala ključnih informacij, ki se nanašajo na naravo pogodbe in predmet obveznosti, prav tako nista prejela novih splošnih pogojev, kar je predstavljajo zmotno oviro za oblikovanje soglasja volj glede bistvenih elementov novega zavarovanja ter zato pogodbeno razmerje po X. polici ni nastalo. Gre za neobstoječ pravni posel, v veljavi pa ostanejo pravice in obveznosti po prvotni zavarovalni pogodbi.

9. Toženka v pritožbi kot bistveno okoliščino te pravde zmotno izpostavlja vprašanje, ali bi do postopka prišlo, če bi tožnika po X. polici prejela več kot po prvotno sklenjeni pogodbi o življenjskem zavarovanju z zajamčeno zavarovalno vsoto za doživetje. Tožnika sta se za postopek odločila in prevzela breme dokazovanja, da sta bila ob podpisu Sporazuma o preoblikovanju zavedena ter da nista bila seznanjena z bistvenimi okoliščinami nove pogodbe. Prevzela sta tudi stroškovni rizik pravde, zato je sodišče o veljavnem nastanku pravnega posla v sklenitveni fazi moralo odločati. Motiv tožnikov za pravdo bi lahko bila upoštevna okoliščina le pri ugotavljanju verodostojnosti njunih izpovedi v okviru celovite dokazne ocene, ne pa element za zavrnitev tožbenega zahtevka.

10. V podrobni obrazložitvi sodišča prve stopnje so razvidni razlogi, zaradi katerih je sledilo tožnikoma, da pri podpisu Sporazumov o preoblikovanju nista bila dovolj informirana o bistvenih vsebinah in naravi novega zavarovanja, zato do soglasja volj, potrebnega za nastanek pravnega posla, ni prišlo. Brez soglasja tožnikov o preoblikovanju zavarovanja ( o katerem pa nista imela ustreznih informacij) logično ne bi prišlo do izdaje novih zavarovalnih polic – X. polic, ki sta časovno in zneskovno usklajeni s predhodno podpisanima Sporazumoma, pa tudi s predhodnima življenjskima zavarovanjema, a datirani naknadno. Toženka zato ne more uspeti s pritožbenim izpostavljanjem zavarovalnih polic, ki sta bili tožnikoma kasneje poslani po pošti, kot tistih samostojnih pravnih poslov, ki naj bi odražala soglasje volj pogodbenikov, neodvisno od predhodno sklenjenih Sporazumov. Čeprav se je sodišče v sodbi ukvarjalo predvsem z okoliščinami sklepanja Sporazumov o preoblikovanju, saj sta tožnika le glede tega pravnega posla bila v stiku z zavarovalno posrednico, se razlogi in posledice zavajajočega ravnanja zavarovalne zastopnice raztezajo tudi na samo polico.

11. X. polici (in na hrbtni strani zapisana dodatka) sta bili s strani toženke sestavljeni po sklenitvi Sporazumov o preoblikovanju³ ter je za njiju veljala faza pogajanj in ujemanje volj glede Sporazumov. Posebnega akta sklepanja X. polic ni bilo, temveč sta bili ti tožnikoma posredovani naknadno. Navedba v dodatku, da z dnem začetka zavarovanja preneha zavarovanje po predhodni polici in se odkupna vrednost prenese kot enkratno vplačilo na to polico, bi za stranki sicer lahko predstavljala signal, da gre za novo zavarovanje (zato tudi nova polica), nikakor pa iz omenjenega dostavka (ki je podpisan samo s strani zavarovalnice) ne izhaja ključna razlika do predhodne zavarovalne police, in sicer, da zavarovanca nista več upravičena do fiksne zavarovalne vsote za primer doživetja. Sklicevanje toženke, da bi zaradi samostojnosti X. polici morali obstati v veljavi z vsemi pravnimi posledicami, ob ugotovitvi sodišča, da toženca nista prejela ne novih splošnih pogojev ne izračuna odkupne vrednosti predhodne police, temveč samo ročno izpisan obračun zavarovalne zastopnice o pričakovani bodoči rasti zavarovalne vsote ter Sporazum o preoblikovanju (z zavajajočim naslovom, saj je šlo za ukinitev enega in vzpostavitev drugega zavarovanja), zato ni utemeljeno.

12. V konkretnem primeru je pobudo za preoblikovanje zavarovalnega razmerja podala pravna prednica toženke. Iz pisne izjave priče J. L., ki je bila v spornem obdobju na delovnem mestu višje strokovne sodelavke za osebna zavarovanja, izhaja, da je zavarovalna družba novi produkt X. police začela tržiti leta 2001, prva preoblikovanja klasičnih življenjskih zavarovanj pa so se pričela v letu 2002 in kasneje. Pogoje za preoblikovanje je oblikovala zavarovalnica za potrebe njenih strokovnih služb in prodajne mreže, ki je produkt tržila. Da je šlo za interes zavarovalnice, izhaja tudi iz pogojev za preureditev, saj je zavarovanec lahko spremenil klasično življenjsko zavarovanje v X. polico le, če je imelo staro zavarovanje odkupno vrednost (od začetka zavarovanja je moralo miniti dve ali tri leta), ta vrednost pa se je nato plačala kot enkratna premija za novo zavarovanje. Vse navedeno pomeni, da je bil pogodbeni interes za preoblikovanje zavarovalnega razmerja predvsem na strani zavarovalnice, ki bi morala skladno z načelom vestnosti in poštenja, upoštevajoč profesionalno skrbnost, poskrbeti, da so zavarovancema predočene vse modalitete novega zavarovanja. Sodišče je v tej luči tudi interpretiralo njeno pojasnilno dolžnost, pri čemer ni odstopilo od kriterijev, ki jih je oblikovala sodna praksa v zadevah kreditojemalcev, ki so posojila najeli v CHF. Ugotovilo je namreč, da zavarovalnica, ki je imela vse informacije o razliki med obema zavarovalnima pogodbama, tožnikoma ni posredovala ključnih informacij o spremembi zavarovalne pogodbe, temveč jima je preko zavarovalne zastopnice zavajajoče zatrjevala, da se za njiju ne bo nič bistvenega spremenilo. Gre za ključno razliko od pojasnilne dolžnosti bank, ki so morda apreciacijo CHF lahko pričakovale, ne pa njene višine in konkretnega vpliva na posojilna razmerja, kar je bilo v sklenitveni fazi negotovo dejstvo. Povedano drugače, pravna prednica toženke je točno vedela, da tožnika z novo pogodbo nimata več zajamčenega zneska zavarovalne vsote ob nastopu doživetja, temveč je ta odvisen od naložbene politike, pa je to zamolčala, banka pa je zamolčala zgolj informacije o pričakovanjih apreciacije CHF, ne pa o tem, da je višina obveznosti v EUR odvisna od tečaja tuje valute. Pri kreditojemalcih zato o neskladju dejanske volje z izjavljeno v sklenitveni fazi ni mogoče govoriti, saj so bili praviloma seznanjeni, da najemajo kredit v tuji valuti, tožnika pa z elementi zavarovalnega razmerja po X. polici po ugotovitvah sodišča prve stopnje nista bila seznanjena.

13. Toženka v pritožbi neutemeljeno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje o (ne)seznanjenosti tožnikov z vsebino novega zavarovalnega produkta. Sodišče prve stopnje ni zgolj nekritično sledilo tožnikoma, temveč se je o načinu dela zavarovalne posrednice B. S. prepričalo tudi z zaslišanjem prič, pri katerih je ravno tako posredovala pri preoblikovanju življenjskega zavarovanja v X. polico. Skrbni in analitični dokazni oceni, ki jo je sodišče obširno argumentiralo v 15. do 25. točki sodbe, pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Toženka z namigovanji na predhodne izkušnje tožnikov s sklepanjem življenjskega zavarovanja zaključkov prvostopnega sodišča ne more omajati, pritožbeno sodišče pa ob tem še dodaja, da sta tožnika tudi prvotno zavarovanje sklenila pri isti zavarovalni posrednici in sta ji torej očitno zaupala, da jima je posredovala vse bistvene informacije glede preoblikovanja zavarovanja, do katerega je prišlo na pobudo zavarovalnice in po večkratnih klicih omenjene posrednice.

14. Sodišče svoje dokazne ocene v zvezi s ravnanjem zavarovalne zastopnice ni oblikovalo le na podlagi njene izjave in izpovedi tožnikov, temveč tudi z oceno izpovedi prič N., B. in P., ki so imele podobno zavarovalno izkušnjo. Toženka, ki zaslišanja zavarovalne zastopnice ni predlagala, zato s pritožbeno navedbo, da bi edino zaslišanje te priče lahko predstavljalo neposreden dokaz za trditev o zavajanju tožnikov, ne more uspeti. Enako velja tudi glede pavšalne graje razlogov sodišča prve stopnje o tem, da sta tožnika pred sklenitvijo Sporazuma o preoblikovanju prejela splošne pogoje in da sta bila seznanjena s pogoji preoblikovanja in davčno ureditvijo. Sodišče je namreč tudi glede prejema teh dokumentov, za katere toženka potrdil o vročitvi nima, ocenjevalo tako izpovedi tožnikov kot prič, ki so bile v primerljivem položaju, in so nasprotni pritožbeni očitki o slepem sledenju verziji tožnikov nekorektni.

15. Tožnika sodbo izpodbijata v zavrnilnem delu, in sicer le v obsegu glede nepriznanega obogatitvenega zahtevka za prvega tožnika v višini 408,42 EUR in za drugo tožnico v višini 712,28 EUR ter glede pravdnih stroškov. Ker Višje sodišče preizkuša prvostopno sodbo le v izpodbijanem delu (prvi odstavek 350. člena ZPP), se bo v nadaljevanju opredelilo le do odločilnih pritožbenih navedb, ki se na ta del nanašajo.

16. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov na izplačilo preplačanih premij, ker je ocenilo, da je ostal nesklepčen. Tožnika namreč nista navedla, koliko je znašala njuna celotna obveznost po prvotni zavarovalni pogodbi, koliko sta zavarovalnici dejansko plačala in za kakšen znesek naj bi bila ta zato obogatena. Tožnika te trditve prvič strnjeno podajata šele v pritožbi, kar je prepozno (prvi odstavek 337. člena ZPP), hkrati pa svoj zahtevek dodatno preoblikujeta po višini, česar pritožbeno sodišče, ki je časovno vezano na zahtevek in odločilna dejstva, ugotovljena do zaključka glavne obravnave, ne more upoštevati.

17. Pri odmeri stroškov postopka je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz določila drugega odstavka 155. člena ZPP, po katerem se stroški odvetnikov odmerijo po predpisani tarifi. Če sta tožnika za odvetniške storitve odvetniški družbi plačala več in se dogovorila za dodatno nagrado, gre za njuno odločitev in tega bremena ne moreta prevaliti na nasprotno stranko v okviru stroškovne odločitve. To izhaja tudi iz določila četrtega odstavka 15. člena Odvetniške tarife, po katerem sodišča pri odmeri odvetniških stroškov posebne pogodbe med odvetnikom in stranko o plačilu storitev ne smejo upoštevati, razen v sporu med odvetnikom in njegovo stranko, ki izvira iz takšne pogodbe.

18. Odgovoriti je treba še na vprašanje, ali je glede na okoliščine konkretnega primera upravičena uporaba prvega odstavka 156. člena ZPP, ki ob upoštevanju kriterija krivde oziroma naključja korigira osnovno pravilo o povračilu stroškov. Po tej določbi mora stranka ne glede na izid pravde nasprotni stranki povrniti stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem najprej opozarja, da kriterij krivde zaradi svoje zgolj korekcijske funkcije nikakor ne more biti podlaga za to, da sodišče stranki, ki je v postopku sicer (pa še to le delno) uspela, naloži v plačilo vse stroške nasprotne stranke, ampak lahko predstavlja le podlago za obremenitev s t. i. separatnimi stroški. Glede na to v konkretnem primeru stroškov, ki so tožnikoma nastali v tej pravdi, ob sklicevanju na prvi odstavek 156. člena ZPP toženki ni mogoče naložiti v plačilo.

19. Prav pa imata tožnika, da je ob zaključku pravde že veljala nova vrednost odvetniške točke 0,6 EUR. Ker sodišče stroške odmerja po odvetniški tarifi, veljavni v času odmere, kar zagotavlja tudi ustrezno valorizacijo vrednosti storitev ob izdaji odločbe, je pritožbeno sodišče v tem obsegu njuni pritožbi ugodilo in opravilo nov preračun pravdnih stroškov, upoštevajoč novo vrednost točke. Pri tem je upoštevalo stroške, ki jih je strankama priznalo sodišče prve stopnje v 43. do 48. točki sodbe. Tožnika sta glede na navedeno skupno upravičena do 2.255,42 EUR odvetniške nagrade in stroškov (2967,5 točk, kar v nominalni vrednosti predstavlja 1780,50 EUR, povečano za materialne stroške in prevozne stroške odvetnice ter DDV pa 2.255,42 EUR), pri čemer je prvi tožnik upravičen glede na vrednost njegovega zahtevka do 1.579,70 EUR (70,04 %), ob priznanem strošku sodne takse pa do 2.146,70 EUR, in druga tožnica do zneska 675,72 EUR (29,96 %), upoštevajoč plačani znesek sodne takse pa do 1.020,72 EUR. Glede na 38,85 % uspeh prvega tožnika v pravdi mu je toženka dolžna povrniti 833,99 EUR pravdnih stroškov, drugi tožnici pa je ob 39,18 % uspehu dolžna povrniti 399,91 stroškov postopka.

20. Ker po obrazloženem toženka s pritožbo ni uspela izpodbiti zaključkov sodišča prve stopnje, da je ob preoblikovanju predhodnih življenjskih zavarovanj v nov zavarovalni produkt X. police tako skopo razkrila bistvene elemente novega posla, da resnično soglasje volj ni bilo doseženo, s tem pa tudi ni prišlo do veljavne sklenitve novih pogodb, tožnika pa nista uspela s pritožbeno grajo višine dosojenega zneska, je pritožbeno sodišče ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP pritožbo toženke v celoti, pritožbo tožnika pa glede odločitve o glavni stvari, zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ugodilo pa je pritožbi tožnikov glede odmere stroškov postopka in ob upoštevanju ob zaključku postopka veljavne vrednosti odvetniške točke to odločitev spremenilo, tako da je toženka prvemu tožniku dolžna povrniti 833,99 EUR, drugi tožnici pa 399,91 EUR stroškov postopka na prvi stopnji.

21. Ker toženka s pritožbo ni uspela, tožnika pa sta uspela le v manjšem delu glede stroškovne odločitve, kar na njuno višino pritožbenih stroškov (gre zgolj za strošek sodne takse) ni vplivalo, je pritožbeno sodišče odločilo, da obe stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Prvi tožnik je življenjsko zavarovanje sklenil 22. 9. 1997, s pričetkom zavarovanja 1. 10. 1997 in zavarovalno vsoto za doživetje v višini 37.976 DEM, druga tožnica pa je zavarovanje sklenila 16. 8. 1997, s pričetkom zavarovanja 1. 9. 1997 in zavarovalno vsoto za doživetje v višini 21.731 DEM.
² Prvi tožnik je Sporazum o preoblikovanju podpisal 4. 10. 2003, druga tožnica pa 29. 8. 2003.
³ Prvi tožnik je Sporazum o preoblikovanju sklenil 4. 10. 2003, X. polica ima datum 22. 10. 2003, z veljavnostjo od 1. 10. 2003, druga tožnica pa je Sporazum o preoblikovanju sklenila 29. 8. 2003, X. polica je datirana z 20. 11. 2003, z veljavnostjo za nazaj od 1. 9. 2003.

Datum zadnje spremembe:

11.01.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 163/2019
• VSL Sklep II Cpg 132/2021
• VSL Sklep I Cpg 613/2017