VSL Sklep I Cp 614/2020

Jedro

Za verjeten obstoj pogoja iz drugega odstavka 270. člena ZIZ mora biti (verjetno) izkazano aktivno delovanje toženke v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavitve tožničine denarne terjatve. Tega tožnica ni uspela izkazati za verjetno. Tožnica tega ne more uspešno izkazati za verjetno z zatrjevanjem (domnevnega) preteklega ravnanja toženke, ki naj bi v letu 2007 z računa tožnice brez njene vednosti nakazovala zneske na svoj osebni račun v Švici. Da bi toženka v sedanjem (relevantnem) obdobju delovala v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavitve tožničine denarne terjatve, tožnica ni zatrjevala.

Tudi pravni standard neznatne škode iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ v obravnavanem primeru ni izpolnjen. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da načeloma vsak poseg v lastninsko pravico predstavlja za lastnika omejitev in posledično škodo, zato mora biti obstoj tega pogoja še posebej skrbno konkretiziran.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi P 1286/2019-I z dne 15. 10. 2019 in izdano začasno odredbo razveljavilo.

2. Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožila tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica), ki uvodoma opozarja, da je prejela vlogo toženke z naslovom „Odgovor na odgovor na ugovor“, ki z veljavno zakonodajno zakonodajo ni predvidena in se je ne sme upoštevati. Nadalje trdi, da je izpodbijana odločba napačna in predvsem arbitrarna. Tožnica je že v predlogu za izdajo začasne odredbe navedla, da je že samo na podlagi dokazanega dejstva, da ima toženka odprt osebni račun v Švici, podana nevarnost, da bo uveljavitev terjatve tožnice onemogočena ali precej otežena. Ni jasno, iz kje je sodišče povzelo navedbe, da ima toženka še drugo premoženje in da pridobiva prihodke, na katere bi lahko tožnica posegla z izvršbo. Tožnica je bila morda res skopa s svojimi navedbami, vendar pa za razliko od tožnice toženka v ugovornem postopku ni predložila nobenega dokaza za to, da bi sodišče lahko toženkine navedbe štelo za bolj verjetno izkazane. Pravilna uporaba določil ZIZ narekuje zaključek, da je tožnica izkazala tudi verjetnost obstoja subjektivne nevarnosti onemogočanja oziroma precejšnjega otežkočanja izterjave. Očitno toženka tudi prejemke iz naslova opravljanja svoje dejavnosti prejema na svoj osebni račun v Švici, kar pomeni, da gre za premoženje v tujini in ne znotraj EU, na katerega bi lahko s sredstvi izvršbe posegla tožnica, zato ne bi smelo biti dvoma, da je zakonski pogoj o verjetno izkazani nevarnosti izpolnjen. Zmoten je zaključek, da dosedanje toženkino ravnanje s premoženjem ne kaže na to, da bi z njim razpolagala z nepoštenimi nameni. Prenakazilo vtoževanega zneska na svoj osebni račun brez navodila, vednosti in pooblastila tožnice kot toženkine stranke, vsekakor kaže na to, da je toženka v preteklosti ravnala z nepoštenimi nameni. Zakonodajalec je omogočil alternativno možnost, in sicer, da namesto verjetno izkazane nevarnosti zadostuje izkaz verjetnosti, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo. Tožnica je več kot verjetno izkazala obstoj nevarnosti, zato je glede alternativne možnosti dejansko podala zelo skope navedbe. Dejstvo pa je, da je tožnica z zadostno stopnjo verjetnosti izkazala obstoj terjatve in obstoj nevarnosti, da bo uveljavitev njene terjatve onemogočena ali vsaj zelo otežena, saj se v skladu s četrtim odstavkom 270. člena ZIZ šteje, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini, kar Švica zagotovo je. Razpravljanje o tem, ali bi omejitev razpolaganja predstavljala za toženko le neznatno škodo, zato odpade. Sodišče se tudi ni opredelilo do tožničinega predloga za dolžniško varščino.

3. V odgovoru na pritožbo toženka navaja, da tožnica ni uspela izkazati subjektivne nevarnosti, na četrti odstavek 270. člena ZIZ pa se ne more sklicevati. Listine, ki jih prilaga k pritožbi, predstavljajo pritožbeno novoto.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. S predmetno tožbo tožnica od toženke zahteva plačilo 105.582,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V zavarovanje svoje denarne terjatve je hkrati predlagala izdajo začasne odredbe, s katero naj se toženki prepove odtujitev ali obremenitev njenega solastnega dela nepremičnine v k. o. X parc. št. 3206 (ID 000). Sodišče prve stopnje je predlogu za izdajo začasne odredbe s sklepom z dne 15. 10. 2019 ugodilo, z izpodbijanim sklepom pa je ugodilo ugovoru toženke, ker je ob ponovni presoji obstoja pogojev za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve iz 270. člen ZIZ¹ ugotovilo, da tožnica ni uspela izkazati za verjeten obstoj t. i. subjektivnega pogoja za izdajo začasne odredbe. Pritožbeno sodišče se s tako presojo strinja.

6. Tožnica je v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjevala položaje iz drugega, tretjega in četrtega odstavka 270. člena ZIZ, in sicer (1) da bi tožnica svojemu sinu, ki je solastnik nepremičnine, zlahka svoj solastni delež podarila ali nanj s kakšnim drugim poslom prenesla lastninsko pravico in s tem tožnici onemogočila izvršitev sodne odločbe s poplačilom iz premoženja tožnice; (2) da toženka z izdajo začasne odredbe ne bo utrpela nobene škode, saj gre za nepremičnino, v kateri toženka prebiva že vse življenje, v njej pa opravlja tudi svojo poslovno dejavnost in (3) da ima toženka odprt osebni bančni račun v Švici (in ne v državi članici EU), ki predstavlja premoženje, na katerega bo tožnica v primeru uspeha v pravdi morala predlagati izvršbo.

7. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da mora biti za verjeten obstoj pogoja iz drugega odstavka 270. člena ZIZ (verjetno) izkazano aktivno delovanje toženke v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavitve tožničine denarne terjatve. Tudi po presoji sodišča druge stopnje tega tožnica ni uspela izkazati za verjetno. Tožnica namreč tega ne more uspešno izkazati za verjetno z zatrjevanjem (domnevnega) preteklega ravnanja toženke, ki naj bi v letu 2007 z računa tožnice brez njene vednosti nakazovala zneske na svoj osebni račun v Švici.² Da bi toženka v sedanjem (relevantnem) obdobju delovala v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavitve tožničine denarne terjatve, tožnica ni zatrjevala.

8. Tudi pravni standard neznatne škode iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ v obravnavanem primeru ni izpolnjen. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da načeloma vsak poseg v lastninsko pravico predstavlja za lastnika omejitev in posledično škodo, zato mora biti obstoj tega pogoja še posebej skrbno konkretiziran. Glede na pritožbene navedbe se očitno tudi tožnica zaveda, da so bile njene navedbe glede obstoja neznatne škode (pre)skope. Zmotno pa je njeno stališče, da to niti ni pomembno, ker naj bi z zadostno stopnjo verjetnosti izkazala obstoj terjatve in obstoj nevarnosti, da bo uveljavitev njene terjatve onemogočena ali vsaj zelo otežena, ker se šteje, da je nevarnost podana, ker naj bi bila terjatev uveljavljena v Švici. Toženka³, ki je državljanka in rezidentka Republike Slovenije, ima namreč premoženje v Sloveniji, najmanj tisto, na katero meri predlagana začasna odredba.

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo glede varščine, ki je bila predlagana namesto začasne odredbe (274. člen ZIZ). Ker niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, se s tem predlogom sodišču ni bilo treba ukvarjati.

10. Zaradi navedenega in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo, saj je odvisna od odločitve o glavni stvari.

-------------------------------
¹ (1) Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. (2) Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. (3) Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. (4) Šteje se, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini, razen če naj bi se terjatev uveljavljala v državi članici Evropske unije.
² Vračilo tega zneska je predmet tožbenega zahtevka.
³ Ki poleg tega trdi, da računa v Švici (več) nima.

Datum zadnje spremembe:

11.01.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cpg 282/2023
• VSL sodba I Cpg 1171/2010
• VSL sodba I Cp 1273/93