VSL Sodba I Cp 725/2019

Jedro

Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo zaradi porušenja stanovanjske stavbe, s ključnim argumentom, da tožnik ni uspel dokazati, da bi on oziroma njegovi pravni predniki na sporni nepremičnini pridobili pravico uporabe.

Stavbe so lahko bile zgrajene brez vsakršne pravne podlage in zgolj to, da so bile zgrajene, ne more pričati o podeljeni pravici uporabe. Obdobje dolgoletne posesti stavbe, ki stoji na sporni nepremičnini, samo po sebi ne kaže na to, da je prišlo do realizacije ustne pogodbe o prenosu pravice uporabe z druge toženke (občine) na (pravne prednike) tožnika. Okoliščina, da druga toženka ni na noben način reagirala ob sami gradnji ali kasneje ob uveljavitvi ZLNDL, pa tudi ne pomeni, da se je pravica uporabe transformirala v tožnikovo lastninsko pravico oziroma da druga toženka ni pridobila lastninske pravice na podlagi določb ZLNDL.

Zgolj izgradnja stanovanjske stavbe na sporni (tuji) nepremičnini brez potrebnih dovoljenj in dolgoletna posest stavbe nista okoliščini, na podlagi katerih bi bil mogoč zaključek o tožnikovi lastninski pravici na celotni sporni nepremičnini (to je na stavbi in na njej pripadajočem zemljišču) v letu 2014, ko naj bi prvi toženec kot novi zemljiškoknjižni lastnik porušil stavbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnik je dolžan drugi toženki plačati povrniti 746,64 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem sta toženi stranki dolžni tožeči stranki solidarno plačati denarni znesek v višini 35.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe in tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Posledično je tožeči stranki naložilo, da je dolžna prvi toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 2.145,35 EUR, drugi toženi stranki pa v znesku 2.162,80 EUR, obema v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Poudarja, da se je pravica uporabe na nepremičninah lahko prenašala tudi na podlagi ustnega dogovora oziroma pogodbe, ki je bil(a) realiziran(a). Kot zmotno zato označuje materialnopravno stališče sodišča, da bi lahko z zahtevkom za ugotovitev pridobitve lastninske pravice na podlagi ZLNDL¹ uspel le v primeru, če bi predložil pisno odločbo ali pogodbo z zemljiškoknjižnim dovolilom za prenos pravice uporabe. Vztraja pri trditvi, da je bila med predniki pravdnih strank sklenjena ustna pogodba o prenosu pravice uporabe na zemljišču zato, da bi tožnik oziroma njegovi pravni predniki na njem zgradili hišo. Sodišču očita, da je pri tem prezrlo zapis v 5. členu menjalne pogodbe z dne 31. 12. 1957 o nameri druge toženke (občine) za gradnjo športnega stadiona. Do realizacije navedene gradnje ni prišlo, zato je jasno, da je druga toženka s pravico uporabe na sporni parceli razpolagala v korist pravnih prednikov tožnika, ki so v letih 1966/1967 na parceli zgradili stanovanjsko stavbo. Sodišču očita, da je prezrlo, da je na sporni parceli od leta 1967 dalje do rušenja v letu 2014 stala stanovanjska stavba, v kateri je tožnik živel do leta 1999. Dejstvu, da je bila stavba v njegovi posesti, sodišče ni namenilo nobene teže. Obdobje 47 let posesti stavbe nedvomno kaže, da je šlo za realizirano ustno pogodbo o prenosu pravice uporabe z druge toženke na tožnikove pravne prednike. Ob tem je zlasti pomembno, da druga toženka ni na noben način reagirala niti ob gradnji, niti kasneje ob uveljavitvi ZLNDL (1997), ko je prišlo do transformacije pravice uporabe v lastninsko pravico. Druga toženka je namreč vedela, da je s pravico uporabe razpolagala že pred uveljavitvijo ZLNDL. Nasprotuje zavrnitvi dokaznih predlogov za zaslišanje tožnikovih prič, ki so z lastnimi čutili videle, da je sam gradil sporno stavbo in jo vrsto let imel v posesti. V zvezi z neizvedbo teh dokazov sodišču očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka in kršitev 22. člena URS² o pravici do enake obravnave pred sodiščem. Glede pričanja priče J. J., ki jo je sodišče štelo kot odločilni dokaz, poudarja, da je pri drugi toženki zaposlena šele od leta 2003 in torej za rešitev konkretne zadeve ni mogla povedati nič relevantnega. Poudarja, da so se pravno relevantna dejstva dogajala v obdobju od gradnje sporne stavbe do uveljavitve ZLNDL, ter da zato priča niti ne more vedeti za ustni prenos pravice uporabe na spornem zemljišču. Od začetka zaposlitve priče J. J. leta 2003 velja SPZ,³ zato je logično začudenje te priče glede prenosa lastninske pravice na nepremičnini z ustno pogodbo. Trdi, da odsotnost pisne pogodbe oziroma odločbe o prenosu pravice do uporabe ne more biti odločilno dejstvo za pravilno rešitev primera. Kot objektivno preverljivo dejstvo, na podlagi katerega bi bilo mogoče preveriti podelitev pravice uporabe, izpostavlja gradnjo stavbe in svojo 47-letno posest stavbe. Meni, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje na več mestih ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Druga toženka v pravočasnem odgovoru na pritožbo argumentirano nasprotuje pritožbi. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo v celoti zavrne kot neutemeljeno in sodbo potrdi, tožniku pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik v predmetni pravdi od obeh tožencev (kot solidarnih dolžnikov) zahteva plačilo denarne odškodnine z utemeljitvijo, da je druga toženka (občina) prvemu tožencu (tožnikovemu sorodniku) leta 2014 prodala nepremičnino, vedoč, da je njen dejanski lastnik tožnik (druga toženka je bila zgolj zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine), prvi toženec pa je nato podrl stanovanjsko stavbo, ki jo je tožnik na sporni nepremičnini zgradil že leta 1967. Tožnik trdi, da mu je zaradi porušenja stanovanjske stavbe nastala premoženjska škoda v višini 35.000 EUR (kolikor znaša vrednost porušenega objekta) ter da vzpostavitev v prvotno stanje ni mogoča (tretji in četrti odstavek 164. člena OZ⁴).

6. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek s ključnim argumentom, da tožnik ni uspel dokazati, da bi on oziroma njegovi pravni predniki na sporni nepremičnini pridobili pravico uporabe. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da zgolj dejstvo, da je bila na nepremičnini zgrajena stavba, ob odsotnosti drugih objektivnih dejstev, ne more zadostovati za izkazovanje predhodnega dogovora o podelitvi pravice uporabe na zemljišču. Ugotovilo je tudi, da tožnik za gradnjo ni imel gradbenega dovoljenja, niti ga ni poskusil pridobiti. V zvezi z dejstvom, da je imel tožnik na naslovu zgrajene stavbe prijavljeno stalno bivališče vse od leta 1960 (torej kar 6 oziroma 7 let pred začetkom gradnje),⁵ je pojasnilo, da to ne pomeni, da bi bilo dano kakršnokoli soglasje za gradnjo, oziroma da bi bila podeljena pravica uporabe nepremičnine. Za dokazovanje obstoja podelitve pravice uporabe pa tudi ni štelo kot relevantno, da je stavba nekoč v preteklosti imela električni in vodovodni priključek (saj priključitev na omrežje javne infrastrukture sama po sebi ne izkazuje pravice uporabe nepremičnine).

7. Izpodbijana odločitev je pravilna, pritožbeni očitki pa neutemeljeni.

8. Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (smiselno 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP⁶) in kršitev pravice do enake obravnave pred sodiščem (22. člen URS) zaradi neizvedbe dokaza z zaslišanjem prič, ki jih je predlagal v tožbi in ki naj bi na lastne oči videle, da je on gradil sporno stavbo ter jo imel v posesti vrsto let. Zakaj sodišče prve stopnje dokaza z zaslišanjem tožnikovih prič ni izvedlo, je pravilno pojasnjeno v 4. in 8. točki obrazložitve sodbe. Dejstvo, ki ga je želel tožnik dokazati s predlaganimi zaslišanji (da je na sporni nepremičnini zgradil sedaj že porušeno hišo, za odločitev v predmetni pravdi ni pravno odločilno. Ugotovitev navedenega dejstva namreč ne daje podlage za zaključek, da je tožnik na hiši oziroma kasneje na celotni nepremičnini pridobil lastninsko pravico. Tožnik je svojo lastninsko pravico na hiši utemeljeval na podlagi pretvorbe nanj prenesene pravice uporabe v lastninsko pravico (na podlagi določb ZLNDL), vendar pa pred tem ni uspel dokazati, da bi bila nanj sploh prenesena pravica uporabe. Tega mu tudi z zaslišanjem predlaganih prič ne bi uspelo dokazati,⁷ zato izvedba teh zaslišanj ni bila potrebna (8. točka obrazložitve sodbe).

9. Tožnik sodišču prve stopnje v pritožbi neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava, ko poudarja, da se je pravica uporabe lahko prenašala tudi na podlagi ustnega dogovora oziroma pogodbe, ki je bil(a) realiziran(a). Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zavzelo stališča, da se pravica uporabe ne bi mogla prenesti ustno (temveč zgolj na podlagi pisne odločbe ali pogodbe z ustreznim zemljiškoknjižnim dovolilom).

10. V zvezi s prenosom pravice uporabe je sodišče prve stopnje izvedlo predlagane dokaze in zlasti na podlagi zaslišanja priče J. J., zaposlene pri drugi toženki, zaključilo, da bi bilo skrajno malo verjetno, da bi bila pravica uporabe tožniku, oziroma njegovemu očetu podeljena ustno, predvsem pa, da ni dokazano, da bi bil zatrjevan ustni dogovor dejansko realiziran, saj druga toženka (občina) v zvezi s tem ni vodila evidence uporabe, da bi lahko pobirala dajatve - to je nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (glej 10. točko obrazložitve sodbe).

11. Tožnik v pritožbi opozarja, da zaslišanje uslužbenke J. J., ki je zaposlena pri drugi toženki (šele) 15 let, ne more biti bistveno za rešitev konkretne zadeve, saj so se pravno relevantna dejstva dogajala v obdobju od gradnje sporne stavbe (1966/1967) do uveljavitve ZLNDL (1997). Tudi ta pritožbeni očitek ni utemeljen. Četudi priča J. J. iz lastnega védenja res ne more niti potrditi, niti zanikati, da je druga toženka ustno prenesla pravico uporabe na spornem zemljišču na tožnika oziroma na njegove pravne prednike (za potrebe gradnje stanovanjske stavbe), je ta priča na podlagi svojih večletnih delovnih izkušenj (pri delu se je večkrat srečala tudi s pravico uporabe, podeljeno v času družbene lastnine) lahko povedala, na kakšen način se je (običajno) podeljevala omenjena pravica s strani druge toženke in v katerih primerih se je obračunavalo nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Poleg tega omenjena priča ob zaslišanju ni izpovedovala le glede načina pridobitve lastninske pravice na nepremičninah po uveljavitvi SPZ v letu 2003, kot v pritožbi zmotno nakazuje tožnik.

12. Prav tako ni mogoče slediti tožnikovi argumentaciji, da je zato, ker do realizacije nameravane gradnje športnega stadiona v M. ni prišlo,⁸ jasno, da je druga toženka (občina) s pravico uporabe na sporni nepremičnini razpolagala v korist njegovih pravnih prednikov, ki so v letih 1966/1967 na nepremičnini zgradili stanovanjsko stavbo. Takšno razlogovanje ne deluje logično in prepričljivo. Kot v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja druga toženka, je bolj verjetno ravno obratno: glede na njen namen, da se na spornih parcelah zgradi športni stadion, druga toženka zemljišča ni bila pripravljena oddati v uporabo nikomur, še najmanj pa dopustiti, da bi se na njem zgradil bivalni objekt.

13. Ne drži, da sodišče prve stopnje ni namenilo nobene teže dejstvu, da je bila stavba, ki je stala na sporni nepremičnini vse od leta 1967, v posesti tožnika (ki je v njej po lastni navedbi v tožbi živel vse do leta 1999). To dejstvo je sodišče prve stopnje (upoštevaje odsotnost drugih objektivnih dejstev, ki bi izkazovala predhoden dogovor o podelitvi pravice uporabe na zemljišču) ocenilo kot pravno nepomembno. Pojasnilo je, da so bile stavbe lahko zgrajene tudi brez vsakršne pravne podlage in da zgolj to, da so bile zgrajene, ne more pričati o podeljeni pravici uporabe (15. točka obrazložitve sodbe). Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da obdobje dolgoletne posesti stavbe, ki stoji na sporni nepremičnini, samo po sebi ne kaže na to, da je prišlo do realizacije ustne pogodbe o prenosu pravice uporabe z druge toženke (občine) na (pravne prednike) tožnika. Okoliščina, da druga toženka ni na noben način reagirala ob sami gradnji ali kasneje ob uveljavitvi ZLNDL (1997), pa tudi ne pomeni, da se je pravica uporabe transformirala v tožnikovo lastninsko pravico oziroma da druga toženka ni pridobila lastninske pravice na podlagi določb ZLNDL. Kot je v 12. točki obrazložitve sodbe pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je za širši lokalni prostor Dolenjske in Bele krajine splošno znano, da se s problematiko nelegalnih gradenj v romskih naseljih in z zasedanjem nepremičnin brez pravne podlage ni želel ukvarjati nihče, pač pa se ta problematika poskuša reševati šele zadnjih nekaj let. Iz povzete izpovedi priče J. J., v katere resnicoljubnost sodišče prve stopnje zaradi njene skladne in prepričljive izpovedi ni podvomilo (glej 10. točka obrazložitve sodbe), izhaja, da na spornem območju ni bilo nobenega nadzora nad parcelami v upravljanju druge toženke, kjer so se naselile romske družine. Takšen je bil tudi zaselek, kjer je nekdaj živela tožnikova družina oziroma kjer sedaj živi prvi toženec. Na takih parcelah se je tudi gradilo, in sicer so hiše zaradi pomanjkljivega nadzora rasle v velikem številu, v okviru občine pa so šele v zadnjih dveh letih začeli s postopki legalizacije. Tudi če so na občini v preteklosti izvedeli, da je kdo od Romov zgradil stavbo na njenem zemljišču, se (po besedah priče) kaj dosti ni zgodilo, sodeč predvsem po velikem številu stavb, ki so bile zgrajene in se jih šele v zadnjem času poskuša legalizirati.

14. Zgolj izgradnja stanovanjske stavbe na sporni (tuji) nepremičnini brez potrebnih dovoljenj in dolgoletna posest stavbe⁹ nista okoliščini, na podlagi katerih bi bil mogoč zaključek o tožnikovi lastninski pravici na celotni sporni nepremičnini (to je na stavbi in na njej pripadajočem zemljišču) v letu 2014, ko naj bi prvi toženec kot novi zemljiškoknjižni lastnik porušil stavbo.

15. Tožnik sodišču prve stopnje očita, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava na več mestih ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, vendar ob tem ne konkretizira, katerih pravno odločilnih dejstev sodišče prve stopnje naj ne bi ugotovilo.

16. Vse ostale pritožbene navedbe, na katere pritožbeno sodišče ni odgovorilo izrecno, za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe niso pravno pomembne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih uradno upoštevnih kršitev, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

18. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, drugi toženki pa je dolžan povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 155. člen ZPP). V skladu z OT¹⁰ je pritožbeno sodišče drugi toženki priznalo priglašenih 1.000 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 21/1 OT) in 2 % materialne stroške (20 točk - tretji odstavek 11. člena OT), kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR¹¹ (13. člen OT) in zvišano za 22 % DDV (134,64 EUR), znaša 746,64 EUR. Druga toženka ni upravičena do priznanja storitev "posvet s stranko" (100 točk) in "končno poročilo" (50 točk), saj ne gre za samostojni storitvi, ki ne bi bili vključeni v že priznane storitve (tar. št. 39 OT). Priznane stroške odgovora na pritožbo je tožnik dolžan drugi toženki povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude ji dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev.

-------------------------------
¹ Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, Uradni list RS št. 44/1997 z dopolnitvami.
² Ustava Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33/1991 s spremembami.
³ Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002 s spremembami.
⁴ Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.
⁵ Od leta 1999 tožnik po lastni navedbi v tožbi živi drugje.
⁶ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami.
⁷ Ob zaslišanju na glavni obravnavi je tožnik povedal, da nobena od prič, ki so omenjene v 1. točki tožbe, ni bila prisotna pri dogovorih z drugo toženko v zvezi z dodelitvijo parcele in da o tem vedo le iz njegovega pripovedovanja.
⁸ Ta namera je izhajala iz 5. člena menjalne pogodbe z dne 31. 12. 1957, na podlagi katere se je druga toženka (občina) v letu 2005 (kot upravni organ zemljišča v času družbene lastnine) vknjižila kot lastnica sporne nepremičnine.
⁹ Ob tem gre dodati, da glede na izveden dokazni postopek nikakor ne gre za 47-letno obdobje posesti, kot v pritožbi navaja tožnik.
¹⁰ Odvetniška tarifa, Uradni list RS, št. 2/2015 s spremembami.
¹¹ Od 6. 4. 2019 dalje velja Sklep o spremembi vrednosti točke (Uradni list RS, št. 22/2019), po katerem vrednost točke po OT znaša 0,60 EUR.

Datum zadnje spremembe:

11.01.2021

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 12/2022
• VSRS Sklep II DoR 615/2019
• VSL sodba I Cp 1686/2009