VSL Sklep I Cp 188/2020

Jedro

ZVEtL-1 pridobiteljem posameznih delov stavbe olajšuje ugotovitev in vknjižbo lastninske pravice, saj določa milejše pogoje, kot jih predpisuje ZZK-1. Če so v ZVEtL-1 zahtevani pogoji izkazani, sodišče v odločbi o vzpostavitvi etažne lastnine za lastnika posameznega dela določi pridobitelja. Če pa zahtevanih predpostavk ne izkaže nihče, ugotovi lastninsko pravico zemljiškoknjižnega lastnika.

Sodišče v postopku vzpostavitve etažne lastnine, v katerem je poudarjeno načelo ekonomičnosti v smislu čim hitrejše in čim celovitejše ureditve stanja stavbe kot celote in razmerij v njej, odloča na podlagi domnev, ki jih določa ZVEtL-1, in dokaznih pravil z nižjim dokaznim standardom - izkaz verjetnosti (18. in 24. člen ZVEtL-1).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na stavbi z ID znakom 000-5197, z naslovom T., ki stoji na zemljiški parceli z ID znakom 000 1635/16 dokončalo vzpostavitev etažne lastnine (I. točka izreka). Ugotovilo je obstoj lastninske pravice za posamezne dele stavbe, pri tem pa je kot lastnico posameznega dela stavbe z ID znakom 000-5197-14 določilo nasprotno udeleženko. Ugotovilo je splošne in posebne skupne dele stavbe ter na splošnih delih vzpostavilo solastninsko pravico v korist vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavbe.

2. Nasprotna udeleženka v pravočasni pritožbi opozarja, da ni lastnica posameznega dela stavbe z ID znakom 000-5197-14. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določbo 31. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1). Na nobenem posameznem delu predmetne stavbe ni zatrjevala lastninske pravice. Sodišče prve stopnje bi zato moralo pozvati upravnika stavbe oziroma etažne lastnike, ki zatrjujejo svojo lastninsko pravico, da predložijo podatke o uporabniku tega posameznega dela oz. bi moralo te podatke sodišče pridobiti po uradni dolžnosti. Vložitev predloga po 4. točki prvega odstavka in drugega odstavka 25. člena ZVEtL-1 ne bi bila smiselna, niti uspešna. Nasprotna udeleženka ne razpolaga s podatki o tem, kdo je lastnik posameznega dela z ID znakom 000-5197-14, pa tudi ne z listinami, ki bi bile sposobne za vpis lastninske pravice v korist tretjega. Če dejanski lastnik ni pripravljen sodelovati, nasprotna udeleženka nima na voljo ustreznega pravnega sredstva, da bi se izognila pridobitvi lastninske pravice. Čeprav določba 35. člena ZVEtL-1 govori o možnosti uveljavljenja zahtevkov tretjih tudi po vzpostavljeni etažni lastnini, je izkustveno malo verjetno, da bo tretji zoper njo naperil takšno tožbo. Ker nasprotna udeleženka ni uveljavljala svoje lastnine na posameznem delu stavbe z ID znakom 000-5197-14, ne obstoji nobena pravna podlaga, da jo je sodišče prve stopnje določilo za lastnico. Izkustveno malo verjetno je, da bo tretji zoper njo naperil tožbo. S svojo odločitvijo je sodišče močno poseglo v njen pravni, pa tudi ekonomski položaj. Izpodbijana odločitev ima zanjo številne posledice – med drugim davčne obveznosti plačila stroškov - grobo pa je kršeno tudi načelo pravne varnosti. Čeprav se v postopku po ZVEtL-1 lastninska pravica res ne ugotavlja materialnopravno, pa tako ugotovljeno lastništvo vzpostavi stanje, ki ima vse učinke dejanske in formalne lastnine nasproti tretjim osebam.

Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da pri posameznem delu stavbe z ID znakom 000-5197-14 nasprotne udeleženke ne določi kot lastnice, temveč določi drugega lastnika oziroma ugotovi novo lastništvo, ali pa predlog v tem delu zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba je bila vročena preostalim udeležencem, ki pa se nanjo niso odzvali.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom vzpostavilo etažno lastnino na stavbi z naslovom T. (ID stavbe 000-5197) in pri tem ugotovilo posamezne dele stavbe, prav tako pa tudi splošne in posebne skupne dele stavbe. Na njih je ugotovilo idealne deleže solastnine v korist vsakokratnih lastnikov posameznih delov stavbe ter sklenilo, da se na podlagi tega sklepa izvedejo zemljiškoknjižni vpisi po uradni dolžnosti v vrstnem redu zaznambe postopka vzpostavitve etažne lastnine. Namen postopka za vzpostavitev etažne lastnine je ureditev zemljiškoknjižno neurejenega stanja v večstanovanjskih stavbah, skladno s konceptom etažne lastnine. Ni pa namen tega postopka razreševanje spornih lastninskopravnih položajev. Sodišče o njih odloči na podlagi dokaznih pravil, domnev in pravila o bolj verjetni pravici, skladno z določbami ZVEtL-1. Udeleženci in druge osebe pa lahko svoje pravice uveljavljajo v pravdi oziroma drugih postopkih, pri čemer odločitev sodišča v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ni ovira za ponovno odločanje o spornem vprašanju (prvi odstavek 35. člena ZVEtL-1)¹.

6. V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče odločalo o vzpostavitvi etažne lastnine v položaju t. i. nedokončane etažne lastnine. Po 3. točki tretjega odstavka 17. člena ZVEtL-1 gre za tak položaj, če je stavba vpisana v zemljiški knjigi in je na njej nastala etažna lastnina pred 1. 1. 2003, vendar v zemljiški knjigi niso vpisani vsi posamezni ali skupni deli stavbe ali niso vpisani idealni deleži solastnine na skupnih delih stavbe.

7. V 14. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje glede posameznega dela stavbe z ID znakom 000-5197-14 argumentirano pojasnilo razloge, ki pritožnici onemogočajo dosego predlagane spremembe svojega lastninskega položaja, kot ga izkazujejo podatki zemljiške knjige. Ta namreč izkazuje, da je pritožnica lastnica spornega posameznega dela stavbe. Sodišče prve stopnje je pritožnici pravilno pojasnilo, da so v postopku vzpostavitve etažne lastnine ne odloča o lastninski pravici imetnika na že vpisanem posameznem delu stavbe, če se ugotovi, da posamezni del dejansko obstaja (32. člen ZVEtL-1). Postopek za vzpostavitev etažne lastnine torej ni namenjen in ne omogoča razreševanja spornih lastninskih položajev. Udeleženci in druge osebe lahko svoje pravice uveljavljajo v pravdi oz. v drugih postopkih. Pri tem pa odločitev sodišča v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ni ovira za ponovno odločanje o spornem vprašanju (prvi odstavek 35. člena ZVEtL-1). Pri delu z ID znakom 000-5197-14 je še vedno vpisana kot imetnica Občina X, družbena lastnina, kar ustreza lastninski pravici nasprotne udeleženke. V skladu z določbo tretjega odstavka 5. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) pa se v primeru, če je pravica uporabe na nepremičnini vpisana v zemljiški knjigi v korist občine ali mesta, vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi opravi po uradni dolžnosti.

8. ZVEtL-1 pridobiteljem posameznih delov stavbe olajšuje ugotovitev in vknjižbo lastninske pravice, saj določa milejše pogoje, kot jih predpisuje Zakon o zemljiški knjigi. Če so v ZVEtL-1 zahtevani pogoji izkazani, sodišče v odločbi o vzpostavitvi etažne lastnine za lastnika posameznega dela določi pridobitelja. Če pa zahtevanih predpostavk ne izkaže nihče, ugotovi lastninsko pravico zemljiškoknjižnega lastnika. Glede na zasnovo postopka so nepomembne vse pritožbene navedbe, s katerimi nasprotna udeleženka utemeljuje, da ni lastnica spornega posameznega dela. Bistveno je, da glede tega dela ni izkazan pravni temelj pridobitve ali prenosa lastninske pravice v korist nobene druge osebe, zato ni podlage za spremembo obstoječega zemljiškoknjižnega lastninskega stanja. ZVEtL-1 tudi ne daje podlage za ugotovitev, da lastnik posameznega dela ni znan ter za izbris obstoječe vknjižbe lastninske pravice oz. njeno razglasitev za neučinkovito.

9. Pritožnica bi morala dejstvo, da je lastninska pravica prešla na drugo osebo, izkazati na enak način, kot bi moral obstoj svoje lastninske pravice izkazati dejanski etažni lastnik. Nasprotna udeleženka pa ni podala predloga za vzpostavitev etažne lastnine v korist določenega pridobitelja spornega posameznega dela. Pri tem je treba poudariti, da sodišče v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ni dolžno po uradni dolžnosti iskati in pridobivati dokazov, ki bi omogočili spremembo obstoječih zemljiškoknjižnih podatkov. Sodišče v postopku vzpostavitve etažne lastnine, v katerem je poudarjeno načelo ekonomičnosti v smislu čim hitrejše in čim celovitejše ureditve stanja stavbe kot celote in razmerij v njej, odloča na podlagi domnev, ki jih določa ZVEtL-1, in dokaznih pravil z nižjim dokaznim standardom - izkaz verjetnosti (18. in 24. člen ZVEtL-1). V postopku za vzpostavitev etažne lastnine zato sodišče za posamezne dele stavbe le ugotovi pravilno identifikacijsko oznako posameznega dela stavbe v skladu s katastrskim vpisom, pravice in pravna dejstva na njem pa le povzame iz zemljiške knjige po stanju v času izdaje odločbe. To je v obravnavanem primeru storilo tudi sodišče prve stopnje. Zato pa pravnomočna odločba v postopku vzpostavitve etažne lastnine ni materialno, temveč le formalno pravnomočna in ne pomeni ovire, da tisti, ki zatrjuje pravico, te ne bi mogel naknadno uveljavljati v drugem postopku. Čeprav se na ohranjeno lastninsko pravico nasprotne udeleženke res navezujejo določene pravne in ekonomske posledice, pa to na odločitev ne more vplivati. Njen položaj v tem primeru ne bo slabši, saj je bila že doslej zemljiškoknjižna lastnica.²

10. Glede na pojasnjeno je izpodbijana odločitev pravilna, pritožba nasprotne udeleženke pa neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Primerjaj VSL sklep I Cp 422/2018.
² Primerjaj VSL sklep II Cp 781/2018.

Datum zadnje spremembe:

11.01.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 246/2020
• VSL Sklep I Cp 2376/2019
• VSL Sklep I Cp 2466/2017