VSL Sklep II Cp 431/2020

Jedro

Sodišče prve stopnje s tem, ko ni ugotavljalo velikosti in vrednosti sporne mejne površine, ni storilo nobene kršitve. Ta ugotovitev je po 77. členu SPZ namreč predvidena le zaradi izbire kriterija po katerem bo določena meja. Ker pa je bilo v konkretnem primeru mejo mogoče določiti le ob upoštevanju podatkov katastra, ugotavljanje velikosti in vrednosti sporne mejne površine zato ni bilo potrebno.

V tej zadevi je bila predmet urejanja meja med zemljiščem, ki je v zasebni lasti in zemljiščem, ki je javno dobro. Mejo med takimi zemljišči je mogoče določiti le po kriteriju močnejše pravice (prvi odstavek 77. člena SPZ). Ker je javno dobro stvar, ki jo lahko uporablja vsak, je izven pravnega prometa in na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. V sodni praksi je zato sprejeto stališče, da je treba pri ureditvi meje med zemljiščem, ki je javno dobro, in zemljiščem v zasebni lasti, upoštevati stanje v katastru. Izjema od tega pravila je, skladno s sodno prakso, mogoča le v primeru napak ali pomanjkljivosti v katastru.

V tej zadevi je bilo treba ugotoviti potek katastrske meje, za tako ugotovitev pa so relevantni le podatki katastra. Vogalni kamen, stopnice in klančina bi bili za določitev meje relevantni le, če bi podatki katastra izkazovali potek meje ob upoštevanju teh (izbočenih) delov stavbe. Vendar jih ne. Kot je pojasnil izvedenec, je bila meja na podlagi vseh katastrskih virov (med drugim tudi meritve iz leta 1931, ki ji predlagatelji niso nasprotovali) ravna in je potekala po zidu stavbe in ne po kakšnem njenem izbočenem delu.

Meja je bila po vseh pregledanih katastrskih virih ravna. Ostali deli stavbe, ki segajo v zračni prostor, nikoli niso bili (in tudi danes niso) predmet zemljiškega katastra, ampak katastra stavb. Da to drži, kaže tudi določba drugega odstavka 77. člena ZEN, na katerega se sklicujejo predlagatelji, saj je uvrščena v poglavje, ki ureja kataster stavb in ne v poglavje, ki ureja kataster zemljišč. Relevantna je zato le določba 24. člena ZEN. Ta pa določa, da je zemljišče pod stavbo navpična projekcija preseka stavbe z zemljiščem na ravnini. Navpična projekcija stavbe v ravnini pa (ob upoštevanju pojasnila izvedenca ob zaslišanju) pomeni del, kjer se stavba sreča z zemljiščem, v konkretnem primeru torej zid.

Dejstvo, da meja še ni dokončno urejena, ne pomeni, da podatki o katastrski meji ne obstajajo ali da niso pravilni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Prva nasprotna udeleženka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom določilo mejo med parcelo št. 105, k. o. X (ki je v solasti predlagateljev) in parcelama št. 1430 in 1411/7, obe k. o. X¹ (ki sta javno dobro v lasti 1. nasprotne udeleženke). Določilo jo je do skrajnih točk parcele 105, to je do parcele 106/2 in 106/3 (ki sta v solasti 2. do 13. nasprotnega udeleženca oziroma 14. do 16. nasprotnega udeleženca) tako, da poteka po točkah E, F, G, H, I, J, K in D. Odločilo je še o skupnih stroških postopka in 1. nasprotni udeleženki naložilo, da predlagateljem povrne 1.079,12 EUR v roku 15 - tih dni s pripadki.

2. Zoper takšno odločitev pritožbo vlagajo predlagatelji. Uveljavljajo vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Predlagajo razveljavitev sklepa.

Uvodoma povzemajo odločitev in razloge izpodbijanega sklepa. V nadaljevanju kot bistveno navajajo, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo, da je vse, kar je trajno spojeno z nepremičnino, njena sestavina in da sestavina ne more biti samostojen predmet stvarnih pravic. Vogalni kamen, dvoje stopnic in klančina pred vhodom ter betonski vhod na dvorišče so sestavina nepremičnine. So, enako kot napušč strehe in balkon, trajno povezani s stavbo že več kot 100 let. V nadaljevanju to podrobneje obrazložijo v smeri, da teh sestavin ni mogoče ločiti od stavbe (so k stavbi pribetonirane, potresna varnost) in so nujne tudi za uporabo stavbe (dostop). Menijo, da sodišče nima gradbenega znanja o tem, ali je te elemente mogoče brez škode odstraniti. Stavba je nespremenjena že od njene pridobitve. Sodišče se sicer sklicuje na izvedenca, a nato povsem arbitrarno dela zaključke v nasprotju z drugim odstavkom 16. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Opozarjajo na spremembe v površini parcele, kar po njihovem mnenju kaže na velikost toleranc, česar pa izvedenec ni želel upoštevati. Sodišče je zaključke izvedenca tudi nepravilno interpretiralo. Ta je pojasnil, da je v obdobju IDPOS 319 obstajal le grafični kataster in se koordinate parcelnih točk sploh niso izračunavale. To je trajalo vse do leta 1960, s tem, da so se po koncu druge svetovne vojne parcele preurejale v javno dobro in je tedaj nastala parcela 1430. V nadaljevanju povzema določbe Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN), to je 2. in 24. člen in zaključuje, da v konkretnem primeru preseka stavbe z zemljiščem ne predstavlja presek z zidovi stavbe, ampak presek z zunanjimi gabariti stavbe, kot to določa 77. člen istega zakona. Ne izvedenec ne sodišče zato podatka o zunanjem gabaritu stavbe nista pravilno upoštevala. Meja ni bila pravilno določena. Katastrska meja poteka drugače in je določena v nasprotju z določbo drugega odstavka 77. člena ZEN. Sodišče je nepravilno ugotovilo dejansko stanje glede prostorskega obsega nepremičnine in o poteku meje, posebej, ker so se podatki o površini stavbe spreminjali, obseg stavbe in parcele pa ne. Podatki so se katastrsko različno interpretirali, kar je izkazano od IDPOS 319 in 669 dalje. Takratna občinska geodetska uprava ni postopala skladno z Zakonom o zemljiškem katastru RS, ki je v 6. členu normiral zemljišča pod gradbenimi objekti. 12. člen je določal, da se v mejnem ugotovitvenem postopku meja zamejniči s trajnimi mejnimi znamenji, parcela je bila takrat opredeljena z zvezno zakonodajo. Trdijo, da meja še nikoli ni bila urejena. Sodišču očitajo nasprotje med tem, kar sodišče ugotavlja ter vsebino listin oziroma zapisnikov v spisu, saj odločitev temelji na nepoznavanju načela superficies solo cedit ter temeljnih načel iz 15. do 23. člena SPZ in neupoštevanju dejstva, da presek stavbe predstavlja zunanji gabarit stavbe. Sodišče nima pravice, da predlagateljem brez pravne podlage podržavi del parcele. Sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar so pritožniki substancirali ob zatrjevanju kršitev načel SPZ. Sodišče tudi ni ugotavljalo obsega in vrednosti spornega prostora. Obstajajo nasprotja med odločilnimi dejstvi, podana je kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Na pritožbo je odgovorila prva nasprotna udeleženka. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sklep sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ne bi bilo mogoče preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si ne nasprotujejo, ne nasprotujejo pa niti izreku sklepa.

6. Kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe (oziroma sklepa) o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre torej za napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev odločbe tisto, kar je zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov. V konkretnem primeru do česa podobnega ni prišlo. Predlagatelji tega konkretizirano niti ne trdijo. To kršitev namreč utemeljujejo s trditvijo o zmotni uporabi določb SPZ in ZEN, kar pa lahko pomeni le grajo pravilne uporabe materialnega prava, ne pa očitane kršitve.

7. Sodišče prve stopnje s tem, ko ni ugotavljalo velikosti in vrednosti sporne mejne površine, ni storilo nobene kršitve. Ta ugotovitev je po 77. členu SPZ namreč predvidena le zaradi izbire kriterija po katerem bo določena meja. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, pa je bilo v konkretnem primeru mejo mogoče določiti le ob upoštevanju podatkov katastra. Ugotavljanje velikosti in vrednosti sporne mejne površine zato ni bilo potrebno.

8. V tej zadevi je bila predmet urejanja meja med zemljiščem, ki je v zasebni lasti in zemljiščem, ki je javno dobro. Mejo med takimi zemljišči je mogoče določiti le po kriteriju močnejše pravice (prvi odstavek 77. člena SPZ). Ker je javno dobro stvar, ki jo lahko uporablja vsak, je izven pravnega prometa in na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. V sodni praksi je zato sprejeto stališče, da je treba pri ureditvi meje med zemljiščem, ki je javno dobro, in zemljiščem v zasebni lasti, upoštevati stanje v katastru.² Izjema od tega pravila je, skladno s sodno prakso, mogoča le v primeru napak ali pomanjkljivosti v katastru³.

9. Opisano materialno pravno izhodišče je sodišče prve stopnje upoštevalo, saj je s pomočjo izvedenca geodetske stroke ugotavljalo potek katastrske meje, ob upoštevanju trditev predlagateljev pa je ugotavljalo tudi to, ali so podatki o katastrski meji morda napačni ali pomanjkljivi. Ugotovilo je le napako oziroma nedoslednost pri izvedbi meritev ob reviziji nove izmere⁴, ko se je stena objekta, ki stoji na parceli predlagateljev, obravnavala kot ravna, čeprav je ta na posameznih delih izbočena za približno 15 cm. To napako je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom odpravilo, sicer pa je s strani izvedenca ugotovljen potek katastrske meje upoštevalo pri odločitvi.

10. Pritožbeno sodišče v potek s strani izvedenca ugotovljene katastrske meje in s tem v odločitev sodišča prve stopnje, nima nobenih pomislekov. Razen že zgoraj omenjene napake, drugih napak v katastru izvedenec po pregledu arhivskih podatkov, to je meritve IDPOS 319 (elaborat z dne 12. 9. 1931), IDPOS 669 (elaborat z dne 12. 10. 1959), IDPOS 4001 (revizija nove izmere v času med letoma 1961 in 1963, dopolnjena v letu 1965 in ponovno izvedena v letih 1973 in 1974) ter IDPOS 6754 (elaborat iz leta 2014), ni ugotovil. Na pomisleke pritožnikov (ki jih deloma ponavljajo tudi v pritožbi) glede metode meritev v letu 1931, dopustnih toleranc, označevanja posameznih delov stavbe, ki segajo v zračni prostor sosednje parcele, časa nastanka parcele 1430, podatkov o obsegu stavbe, spremembi površine parcele predlagateljev, vpisa v kataster stavb, predmeta evidentiranja v katastru zemljišč in katastru stavb ter vpliva nacionalizacije na potek meje, je izvedenec izčrpno in jasno odgovoril v pisnem mnenju in ob zaslišanju. Ker je njegova pojasnila v bistvenih delih povzelo že sodišče prve stopnje, jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, ampak v nadaljevanju odgovarja le še na posamezne pritožbene očitke.

11. Pritožbene navedbe, v katerih pritožniki nasprotujejo stališču, da vogalni kamen, stopnici in del klančine (glej fotografijo na list. št. 57 in fotografije na list. št. 104) niso sestavine nepremičnine, to je hiše, stoječe na parceli 105, za odločitev niso relevantne.⁵ Kot je bilo zgoraj že obrazloženo, je bilo treba v tej zadevi ugotoviti potek katastrske meje, za tako ugotovitev pa so relevantni le podatki katastra. Povedano drugače: vogalni kamen, stopnice in klančina, bi bili za določitev meje relevantni le, če bi podatki katastra izkazovali potek meje ob upoštevanju teh (izbočenih) delov stavbe.⁶ Vendar jih ne. Kot je pojasnil izvedenec, je bila meja na podlagi vseh katastrskih virov (med drugim tudi meritve iz leta 1931, ki ji predlagatelji niso nasprotovali) ravna in je potekala po zidu stavbe in ne po kakšnem njenem izbočenem delu. To svojo ugotovitev je izvedenec oprl na grafične prikaze od leta 1931 dalje ter primerjavo podatkov o stavbi iz meritve IDPOS 319 (iz leta 1931), IDPOS 4001 (revizija nove izmere) ter svojih predmeritev, ki so praktično enaki. Da je meja vedno potekala po zidu, pa potrjuje tudi vsakokratna normativna podlaga meritve. Tako je pojasnil, da je Instrukcija za izvršitev deželne izmere za namen splošnega katastra iz leta 1824 v 327. členu določala, da „skozi kraj povlečene vizirne linije se smatrajo kot abcise, od katerih se merijo ordinate na obe strani ulice do vogalov hiš, s čimer se dobi tudi njihova prava linija in položaj.“ Te določbe o načinu meritev noben kasnejši predpis ni spremenil. Sodišče prve stopnje zato ni imelo nobene podlage, da bi v tem postopku mejo uredilo drugače, to je tako, da bi vogalni kamen, stopnici in klančina bili še na parceli predlagateljev. Za ostale izbočene dele stavbe, ki so zgrajeni višje (gre za balkon in napušč strehe), pa je izvedenec pojasnil, da nikoli niso bili in še vedno niso predmet evidentiranja v zemljiškem katastru. Kataster namreč že od samega začetka opredeljuje parcelo kot odraz stanja na zemljišču in ne stanja nad zemljiščem.⁷

12. Dvoma v to, da meja po podatkih katastra poteka po zidu stavbe na parceli 105 (in ne po njenih izbočenih delih), ne vzbuja niti pritožbeno sklicevanje na spremembe v površini parcele 105 ter očitek, da izvedenec ni upošteval dopustnih geodetskih toleranc. Iz ugotovitev izvedenca tako izhaja, da je parcela pred izvedbo revizije nove izmere merila 328 m2, po uveljavitvi nove izmere pa 347 m2. Razlika je nastala zaradi spremembe meje v zveznici točk 6 in ZKT 8674, ki po izvedeni novi izmeri poteka od vogala do vogala, pred tem pa je meja parcele 105 tekla pravokotno na mejo današnje parcele 106/3. Z zadnje navedeno površino pa je primerljiva tudi s strani izvedenca ugotovljena površina, ki znaša 351 m2. Prepričljiva pojasnila, v katera pritožbeno sodišče ne dvomi, je dal tudi glede vprašanja dopustnih geodetskih toleranc. Glede meritve iz leta 1931 je dal odgovor že v pisnem mnenju. Pojasnil je, da je bil v tistem času v uporabi le grafični kataster in se koordinate mejnih točk niso računale, ampak so se izmeritveni podatki neposredno kartirali na enega od nosilcev (načrti, oleate ...). Pri sporni stavbi je bil pri meritvi IDPOS 319 pomemben predvsem podatek o širini in dolžini stavbe, ki je točen ne glede na metodo izmere. Drugih podatkov, ki bi jih bilo mogoče kontrolirati, pa v elaboratu ni. Je pa podatke o širini in dolžini stavbe izvedenec kontroliral oziroma primerjal s podatki iz kasnejših meritev in se praktično ne razlikujejo.⁸ Ob zaslišanju je pojasnil tudi to, da je zaradi kratke dolžine abscis na osnovno os, natančnost teh podatkov do 10 cm.

13. Na odločitev ne morejo vplivati niti preostale pritožbene navedbe, katerih bistvo je očitek, da izvedenec in sodišče nista upoštevala 2.⁹, 24.¹⁰ in drugega odstavka 77. člena¹¹ ZEN, to pa je imelo (zaradi po mnenju pritožnikov napačno projecirane stavbe na zemljišče) za posledico nepravilno ugotovljen zunanji gabarit stavbe ter s tem meje parcele 105 s sosednjima parcelama. Pritožbeno sodišče tudi ta očitek zavrača. Kot je bilo že zgoraj navedeno, je izvedenec pojasnil, da bi bili konstrukcijski sklopi ob stavbi, ki so na tleh, sicer lahko vsebovani v katastrskih evidencah (to je zemljiškem katastru), pa v konkretnem primeru niso bili. Meja je bila namreč po vseh pregledanih katastrskih virih ravna. Ostali deli stavbe, ki segajo v zračni prostor, pa nikoli niso bili (in tudi danes niso) predmet zemljiškega katastra, ampak katastra stavb. Da to drži, kaže tudi določba drugega odstavka 77. člena ZEN, na katerega se sklicujejo predlagatelji, saj je uvrščena v poglavje, ki ureja kataster stavb in ne v poglavje, ki ureja kataster zemljišč. Relevantna je zato le določba 24. člena ZEN. Ta pa določa, da je zemljišče pod stavbo navpična projekcija preseka stavbe z zemljiščem na ravnini. Navpična projekcija stavbe v ravnini pa (ob upoštevanju pojasnila izvedenca ob zaslišanju¹²) pomeni del, kjer se stavba sreča z zemljiščem, v konkretnem primeru torej zid.

14. Drži, da sporna meja, razen v tromejni točki 8674 še ni bila (dokončno) urejena, a pritožnik ne pojasni, kakšen vpliv ima to dejstvo za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve. Pritožbeno sodišče takšnega vpliva ne vidi, saj to, da meja še ni dokončno urejena, ne pomeni, da podatki o katastrski meji ne obstajajo ali da niso pravilni.

15. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 339. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

16. Na podlagi prvega odstavka 35. člena ZNP vsak udeleženec trpi svoje stroške, razen če zakon določa drugače. Ker ZNP za postopek ureditve meje take določbe nima, je pritožbeno sodišče odločilo, da prva nasprotna udeleženka stroške, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo, nosi sama. Predlagatelj pritožbenih stroškov ni priglasil.

-------------------------------
¹ Pritožbeno sodišče v nadaljevanju izpušča oznako katastrske občine, saj vse parcele, ki bodo omenjene, ležijo v k. o. X.
² Glej odločbi VS RS II Ips 603/2000 in II Ips 278/2013 ter odločbe VSL II Cp 1762/2012, II Cp 411/2017, I Cp 230/2017, I Cp 772/2018 in druge.
³ Glej odločbi VS RS II Ips 510/1997 in II Ips 278/2013 in odločbe VSL II Cp 2256/2016, II Cp 2213/2018 in druge.
⁴ Izmera katastrske in topografske vsebine za K. je bila izvedena v času med letoma 1961 in 1963 ter dopolnjena v letu 1965. Ponovno se je postopek izvajal v letih 1973 in 1974 (glej stran 5 izvedeniškega mnenja).
⁵ Pritožbeno sodišče se zato do očitkov, da je sodišče zmotno uporabilo 16. in 18. člena SPZ ter zmotno (in brez pomoči izvedenca gradbene stroke) presodilo, kaj je sestavina stavbe na parceli 105, ne opredeljuje.
⁶ Da bi bili konstrukcijski sklopi ob stavbi, ki so na tleh, lahko vsebovani v katastrskih evidencah (to je zemljiškem katastru), je izvedenec pojasnil v pisnem mnenju (glej odgovor na strani 8).
⁷ Izvedenec je ob tem pojasnil, da v strnjenih naseljih, kot je staro mestno jedro K., v katerih se stavbe različnih višin držijo skupaj, drugačen pristop tudi sicer ne bi bil mogoč. Prihaja namreč do prekrivanja presekov zemljišča pod stavbo tiste stavbe, ki je nižja in napušča sosednje stavbe, ki je višja. Pristop, za katerega se zavzemajo predlagatelji, bi tako pomenil, da bi (zaradi meje, ki bi tekla po napušču višje stavbe) del sosednje (nižje) stavbe stal na tuji nepremičnini. Tak rezultat pa je že na prvi pogled nepravilen.
⁸ Glej tabelo primerjave na strani 11 pisnega mnenja.
⁹ 2. člen ZEN se glasi: (1) Nepremičnina je zemljišče s pripadajočimi sestavinami.(2) Zemljišče je zemljiška parcela, ki je evidentirana v zemljiškem katastru. (3) Pripadajoče sestavine zemljišč so stavbe in deli stavb, ki so evidentirani v katastru stavb.
¹⁰ 24. člen se glasi: (1) Zemljišče pod stavbo je navpična projekcija preseka stavbe z zemljiščem na ravnino. (2) Zemljišče pod stavbo se v zemljiškem katastru evidentira s koordinatami v državnem koordinatnem sistemu, s površino zemljišča pod stavbo in z identifikacijsko oznako stavbe.
¹¹ Drugi odstavek 77. člena se glasi: (2) Tloris stavbe je navpična projekcija zunanjih obrisov stavbe na vodoravno ravnino, opredeljeno s točkami v državnem koordinatnem sistemu.
¹² Glej zapisnik z dne 15. 5. 2019, list. št. 99 in 100.

Datum zadnje spremembe:

11.01.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 2163/2020
• VSL Sklep II Cp 230/2017
• VSL sklep I Cp 451/2012