<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sklep II Cp 1251/2020

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2020:II.CP.1251.2020
Evidenčna številka:VSL00039935
Datum odločbe:29.10.2020
Senat, sodnik posameznik:Katarina Marolt Kuret
Področje:SODNE TAKSE
Institut:ugovor zoper plačilni nalog o odmeri sodne takse - oprostitev plačila sodne takse - taksna obveznost - zahteva za povrnitev sodnih taks - povrnitev sodnih taks - obseg plačila in povrnitve sodnih taks kot stroškov postopka - zapadlost taksne obveznosti - pravnomočen izvršilni naslov - taksni zavezanec - razmerje med zavezancem in državo

Jedro

Sodišče je s spornim plačilnim nalogom tožniku naložilo plačilo sodne takse na podlagi določila četrtega odstavka 15. člena ZST-1, po katerem mora stranka, ki je bila oproščena plačila sodnih taks, če v postopku delno uspe in na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova pridobi premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala plačati, če ne bi bila oproščena plačila, plačati ta del takse. Zmotno je zato pritožbeno stališče, da je taksna obveznost za tožbo v konkretnem primeru nastala že ob njeni vložitvi, saj je bil takrat tožnik plačila oproščen. Obveznost je zapadla šele po pravnomočnosti izvršilnega naslova, ko je imelo sodišče podlago za ugotovitev, da je tožnik taksni zavezanec na podlagi četrtega odstavka 15. člena ZST-1.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje tako spremeni, da se ugovoru tožnika delno ugodi in se skupna sodna taksa, naložena v plačilo po plačilnem nalogu z 19. 5. 2020, zniža na 3.297,81 EUR, v preostalem pa se ugovor zavrne, sicer se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožnika zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse po 15. členu ZST-1.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožnik iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Vztraja, da je njegova obveznost za plačilo takse za tožbo zastarala, saj je že potekel petletni zastaralni rok, sodišče pa ni opravilo nobenega uradnega dejanja, da bi bil njegov tek pretrgan. Ne strinja se z zaključkom, da je njegova obveznost zapadla šele s pravnomočnostjo končne odločitve. Stališče, kot ga je zavzelo sodišče, bi pomenilo, da bi se taksa vedno lahko odmerila šele ob koncu postopka in njeno plačilo ne bi nikoli zastaralo. Sodišče je k taksam za tožbo, pritožbo in revizijo prištelo še celotno takso za pritožbo zoper sklep o stroških v višini 126 EUR, čeprav je o njej odločilo že sodišče druge stopnje. Tudi to takso bi sodišče tožniku lahko naložilo le v okviru njegovega pravdnega neuspeha, torej v 37 %.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Sodišče je s spornim plačilnim nalogom tožniku naložilo plačilo sodne takse na podlagi določila četrtega odstavka 15. člena ZST-1, po katerem mora stranka, ki je bila oproščena plačila sodnih taks, če v postopku delno uspe in na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova pridobi premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala plačati, če ne bi bila oproščena plačila, plačati ta del takse. Zmotno je zato pritožbeno stališče, da je taksna obveznost za tožbo v konkretnem primeru nastala že ob njeni vložitvi, saj je bil takrat tožnik plačila oproščen. Obveznost je zapadla šele po pravnomočnosti izvršilnega naslova, ko je imelo sodišče podlago za ugotovitev, da je tožnik taksni zavezanec na podlagi četrtega odst. 15. člena ZST-1.1

5. Sodišče je tožniku sodno takso za tožbo, pritožbo in revizijo pravilno odmerilo, upoštevajoč njegov 63 % uspeh v pravdi. Enak kriterij bi moralo uporabiti tudi pri znesku sodne takse za pritožbo zoper sklep o stroških, ne glede na to, da je pritožbeno sodišče v sklepu II Cp 2368/2019 spregledalo taksno oprostitev in pri odmeri pritožbenih stroškov toženki naložilo, da njen del povrne tožniku. Izpodbijani sklep se namreč ne nanaša na razmerja med strankama, temveč ureja taksno razmerje med tožnikom in državo, kateri je po pravnomočnosti izvršilnega naslova in pridobitvi premoženja dolžan povrniti 37 % vseh taks, na katere se je nanašala taksna oprostitev. To pa v konkretnem primeru pomeni skupno 3.251,19 EUR sodnih taks za tožbo, pritožbo in revizijo ter 46,62 EUR sodne takse za pritožbo zoper sklep o stroških.

6. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo, tako da je tožnikovo obveznost plačila sodne takse znižalo na 3.297,81 EUR, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. in 3. točka 365. člena ZPP).

7. Ker je tožnik s pritožbo uspel v minimalnem obsegu, je sodišče odločilo, da sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. v zvezi s 165. členom ZPP).

-------------------------------
1 Primerjaj sklepa VSL II Cp 2021/2017 in II Cp 1374/2017.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o sodnih taksah (2008) - ZST-1 - člen 15, 15/4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
07.01.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQyNzgy