VSL Sklep II Ip 688/2020

Jedro

Na pozivni sklep, v katerem je sodišče upnika pozvalo k predložitvi pravilnega naslova dolžnika oziroma k podaji predloga za postavitev začasnega zastopnika, se upnik ni odzval in tudi v pritožbi ne trdi, da bi predlog ustrezno popravil oziroma dopolnil. Predlog je tako ostal nepopoln, zato ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo in razveljavilo izdani sklep o izvršbi in opravljena izvršilna dejanja.

Izvršba je bila dovoljena na podlagi verodostojne listine in je sodišče s sklepom o izvršbi dolžniku naložilo, da v 8 dneh po vročitvi sklepa poravna v predlogu navedeno terjatev, in hkrati tudi že dovolilo predlagano izvršbo. Sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listne je postal pravnomočen in izvršljiv, odločitev o naložitvi plačila terjatve je s tem pridobila kvaliteto izvršilnega naslova, v njem vsebovana terjatev pa naravo judikatne terjatve, za katero velja desetletni zastaralni rok. Občasne terjatve, ki izvirajo iz takega izvršilnega naslova in zapadejo v bodoče, pa zastarajo v roku treh let od zapadlosti. Zastaralni roki začnejo sicer teči naslednji dan po pravnomočnosti odločbe, vendar pa se za terjatve v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine to pravilo lahko uporabi šele po (neuspešnem) koncu izvršilnega postopka. Posebnost tega postopka je namreč v tem, da je hkrati z naložitvijo plačila terjatve v sklepu o izvršbi tudi že dovoljena izvršba, zato ne pride do časovnega zamika med pravnomočnostjo sodne odločbe, s katero je naloženo plačilo terjatve, in začetkom izvršilnega postopka.

Pritožbeni očitki o kršitvi pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve niso pravno odločilni in niti ne morejo biti predmet obravnave v tem postopku.

Utemeljeno pa pritožba opozarja, da bi sodišče moralo pri odločanju o ugovoru uporabiti pravilo ne ultra alterum tantum. Zakonske zamudne obresti od obeh zneskov so do 1. 1. 2002 že presegle glavnico, zato so s tem dnem prenehale teči in je bilo treba dolžničinemu ugovoru v tem delu ugoditi.

Pri presoji uspeha v postopku je odločilno načelo končnega uspeha in ne uspešnost posameznih procesnih dejanj, končnega uspeha s pritožbo pa upnik ni dosegel, zato sam krije pritožbene stroške.

Izrek

I. Pritožba upnika zoper sklep z dne 15. 11. 2019 se zavrne in se sklep potrdi.

II. Pritožbi dolžnice A. A. zoper sklep z dne 7. 2. 2020 se delno ugodi in se sklep v izpodbijani I. točki izreka delno spremeni tako, da se ugovoru ugodi glede izterjave:

- zakonskih zamudnih obresti od glavnice v znesku 36.500,00 SIT za čas od 1. 1. 2002 dalje do plačila in

- zakonskih zamudnih obresti od izvršilnih stroškov v znesku 7.900,00 SIT za čas od 1. 1. 2002 dalje do plačila

ter se v tem obsegu sklep o izvršbi glede dolžnice A. A. razveljavi in predlog za izvršbo zavrne;

v preostalem pa se pritožba zavrne in se sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu I. točke izreka (o zavrnitvi ugovora glede izterjave zakonskih zamudnih obresti od glavnice v znesku 36.500,00 SIT za čas od 24. 12. 1992 do vključno 31. 12. 2001 in zakonskih zamudnih obresti od izvršilnih stroškov v znesku 7.900,00 SIT za čas od 5. 1. 1993 do vključno 31. 12. 2001) potrdi.

III. Pritožba upnika zoper sklep z dne 7. 2. 2020 se zavrne in se sklep v izpodbijani III. točki izreka potrdi.

IV. Upnik sam krije svoje stroške pritožb zoper sklepa z dne 15. 11. 2019 in 7. 2. 2020 in svoje stroške odgovora na pritožbo dolžnice zoper sklep z dne 7. 2. 2020.

V. Upnik je dolžan dolžnici A. A. v roku 8. dni povrniti 184,50 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila.

Obrazložitev

O pritožbi upnika zoper sklep z dne 15. 11. 2019 (r. št. 98 v spisu):

1. Z izpodbijanim sklepom z dne 15. 11. 2019 je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi z dne 17. 11. 2003 za dolžnika B. B. razveljavilo, predlog za izvršbo zavrglo ter razveljavilo opravljena izvršilna dejanja.

2. Zoper sklep se pravočasno po pooblaščencu pritožuje upnik iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je odločitev nezakonita, saj dolžnik B. B. zoper sklep o izvršbi ni vložil ugovora, zato je sklep postal pravnomočen, v pravnomočne odločitve pa brez izrednih pravnih sredstev ni mogoče posegati. Procesne podlage za razveljavitev sklepa o izvršbi sodišče ni imelo, taka odločitev pa je nesprejemljiva, saj bi tako dolžniki s preprostim manevrom, če nekaj časa ne bi imeli prijavljenega prebivališča, ubežali vsaki sodno naloženi obveznosti. Če sodišče meni, da upnik ni ravnal po njegovih napotkih, dolžnika pa ni mogoče najti, bi lahko izvršbo le ustavilo. Končno pa niti ne drži ugotovitev sodišča, da upnik ni posredoval identifikacijskih podatkov za dolžnika B. B. Z vlogo z dne 17. 7. 2015 je namreč na podlagi pozivnega sklepa posredoval identifikacijske podatke za vse dolžnike in podlage za zavrženje predloga iz tega razloga ni. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek sodišču prve stopnje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 17. 11. 2003 dovolilo izvršbo zoper družbenike izbrisane družbe C. d.o.o., med njimi tudi zoper B. B. Sklepa dolžniku ni bilo mogoče vročiti na naslovu, ki ga je navedel upnik (pisanje se je na sodišče vrnilo z oznako „preseljen“), zato je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 24. 6. 2015 upnika pozvalo, naj sporoči identifikacijske podatke strank iz 16.a člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Upnik se je na pozivni sklep odzval z vlogo z dne 17. 7. 2015, v kateri je navedel EMŠO dolžnika B. B. ter podatek, da oseba nima prijavljenega stalnega prebivališča. Ker na podlagi teh podatkov vročitve ni bilo mogoče opraviti, je sodišče prve stopnje 21. 3. 2016 izdalo še en pozivni sklep, v katerem je upnika pozvalo, naj v roku 3 mesecev od prejema tega sklepa sporoči pravilen naslov dolžnika B. B., če tega ne more ugotoviti, pa sme predlagati, naj se dolžniku postavi začasni zastopnik. Upnika je tudi opozorilo, da bo v primeru, če pozivnemu sklepu ne bo sledil, sklep o izvršbi razveljavilo in predlog za izvršbo zavrglo kot nepopoln (peti odstavek 108. člena in smiselno 440. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ).

5. S sklepom z dne 10. 4. 2018 je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi za dolžnika B. B. razveljavilo, predlog za izvršbo zavrglo ter razveljavilo opravljena izvršilna dejanja, vendar je bil sklep s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 240/2019 z dne 26. 4. 2019 razveljavljen in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v nov postopek zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb postopka (nasprotje med izrekom in obrazložitvijo glede navedbe datuma izdaje sklepa o izvršbi).

6. Ob ponovnem odločanju je sodišče ugotovljeno kršitev odpravilo in ponovno sprejelo odločitev, s katero je za dolžnika B. B. sklep o izvršbi razveljavilo, predlog za izvršbo zavrglo ter razveljavilo opravljena izvršilna dejanja. Obrazložilo je, da je predlog za izvršbo za tega dolžnika nepopoln, saj ne vsebuje njegovega pravilnega naslova, na pozivni sklep, s katerim je bil pozvan k odpravi pomanjkljivosti, pa se upnik ni odzval. Višje sodišče odločitev sprejema kot pravilno.

7. Ni mogoče pritrditi pritožbenemu razlogovanju, da sodišče ni imelo podlage za izdajo izpodbijanega sklepa in za razveljavitev sklepa o izvršbi, ker naj bi ta že postal pravnomočen. Kot je bilo že obrazloženo in kot izhaja iz podatkov v spisu, sklepa z dne 17. 11. 2003 dolžniku sploh še ni bilo mogoče vročiti, ker se je odselil z naslova, ki ga je navedel upnik, z novim naslovom pa sodišče ne razpolaga. Ker je osnovni predpogoj za nastop pravnomočnosti pravilna vročitev sklepa, slednji torej še ni mogel postati pravnomočen.

8. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je upnik sodišču že posredoval potrebne dolžnikove identifikacijske podatke. Upnik se je namreč odzval le na prvi pozivni sklep z dne 24. 6. 2015 in sodišču sporočil dolžnikov EMŠO, iz te vloge pa obenem izhaja, da dolžnik nima prijavljenega stalnega prebivališča, kar potrjuje tudi vpogled v Centralni register prebivalstva, ki ga je po prejemu vloge opravilo sodišče prve stopnje. Predlog za izvršbo je bil tako nepopoln tudi po prejemu upnikove vloge z dne 17. 7. 2015, na ponovni pozivni sklep, ki ga je sodišče izdalo 21. 3. 2016 in v katerem je upnika pozvalo k predložitvi pravilnega naslova dolžnika B. B. oziroma k podaji predloga za postavitev začasnega zastopnika, pa se upnik po podatkih spisa ni odzval in tudi v pritožbi ne trdi, da bi predlog ustrezno popravil oziroma dopolnil. Predlog je tako ostal nepopoln (prim. prva alineja prvega odstavka 40. člena ZIZ), zato ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo (peti odstavek 108. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) in ob smiselni uporabi 440. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ter drugega odstavka 76. člena ZIZ razveljavilo tudi izdani sklep o izvršbi in opravljena izvršilna dejanja. Upnikove pritožbene navedbe, da bi lahko le ustavilo izvršbo, se po pojasnjenem izkažejo za neutemeljene.

9. Glede na navedeno in ker tudi ni našlo kršitev, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče upnikovo neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep z dne 15. 11. 2019 potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O pritožbah dolžnice A. A. in upnika zoper sklep z dne 7. 2. 2020 (r. št. 110 v spisu):

10. Z izpodbijanim sklepom z dne 7. 2. 2020 je sodišče prve stopnje v preostalem delu zavrnilo ugovor dolžnice A. A. zoper sklep o izvršbi I 2013/2003 z dne 17. 11. 2003 v zvezi s I. točko sklepa o ugovoru z dne 20. 4. 2018 (I. točka izreka sklepa), zavrnilo predlog upnika za povrnitev stroškov ugovornega postopka (II. točka izreka sklepa) in sklenilo, da upnik sam nosi stroške pritožbenega postopka (III. točka izreka sklepa).

11. Zoper I. točko izreka sklepa se pravočasno po pooblaščencu pritožuje dolžnica A. A. iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je odločitev napačna in pomeni kršitev temeljnih ustavnih pravic. Pojasnjuje, da je bil sklep z dne 17. 11. 2003 s sodišča odpravljen šele po sedmih mesecih 21. 5. 2004, dolžnici pa vročen 22. 2. 2007, kar predstavlja kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Nadalje meni, da predmetni postopek predstavlja nov postopek in ne nadaljevanja prej začetega postopka gospodarske izvršbe zoper kasneje izbrisano gospodarsko družbo. Sodišče je tudi napačno štelo, da je dolžnica tista, ki bi morala navesti in dokazovati, kdaj je bil predhodni izvršilni postopek VI Ig 16/93 končan. Tako stališče je v nasprotju z ustavo in tedanjo sodno prakso, saj dolžnica ne more dokazovati konca tistega postopka, če je bila z izvršbo seznanjena šele 14 let po izdaji sklepa o izvršbi VI Ig 16/93 in 7 let po uničenju spisa. Glede na to, da je bil spis uničen, je sodišče očitno štelo, da je bil postopek zaključen, ob takem stanju pa ni mogoče dokaznega bremena o tem prevaliti na dolžnico, temveč bi to moral zatrjevati upnik in obrazložiti sodišče. Ugovor zastaranja je namreč del materialnega prava, zato bi bilo treba dokazovanje pravočasnosti vložitve predloga pred nastopom zastaranja naložiti upniku. Dolžnici je bila s tem onemogočena pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Nemogoče je, da bi postopek proti pravni osebi tekel več kot 10 let in bil v celoti neuspešen, kar pomeni, da je bil očitno ustavljen. Dolžnica tudi meni, da je napačna odločitev o višini obresti. Podaja obširne izračune o višini nateklih obresti na posamezne datume in ugotavlja, da so obresti do 31. 12. 2001 že večkrat presegle glavnico, česar sodišče ni upoštevalo. Predlaga spremembo sklepa tako, da se ugovoru glede zakonskih zamudnih obresti ugodi v celoti, podredno pa tako, da se izvršba za obresti dovoli le do 31. 12. 2001. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

12. Upnik v odgovoru na dolžničino pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške pritožbenega postopka.

13. Zoper III. točko izreka sklepa pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbo upnik. Navaja, da je nezakonita utemeljitev sodišča, da je napačna uporaba materialnega prava, ki jo je storilo sodišče, naključje, ki se primerilo upniku. Naključje v smislu 156. člena ZPP je namreč lahko le okoliščina izven sodnega postopka, sodna odločitev pa ne more biti naključje, temveč je to z zakonom predvidena faza odločanja. Tudi kadar je odločitev napačna, stroškovno posledico nosi neuspešna stranka. Če bi taka argumentacija držala, noben pritožnik ne bi bil upravičen do povrnitve stroškov. Pritožbe so vedno uperjene zoper nepravilno odločitev sodišča, gre torej za napako v sodnem odločanju, ki je nikoli ne morejo napraviti strank, saj te ne odločajo. V postopku neuspešna stranka nosi celotno stroškovno breme tudi v primeru napačne odločitve. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj je naključje naprtilo v breme prav upniku, saj napaka pri odločanju ni posledica ravnanja nobene od strank. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sklepa in sprejem odločitve o stroških, priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

14. Pritožba dolžnice A. A. je delno utemeljena, pritožba upnika pa ni utemeljena.

15. S sklepom z dne 17. 11. 2003 je bila izvršba dovoljena tudi zoper dolžnico A. A. kot družbenico izbrisane družbe C. d.o.o. Dolžnica je v pravočasnem ugovoru uveljavljala, da je bila le pasivna družbenica, na katero obveznosti izbrisane družbe niso prešle (56.a člen ZIZ), da je terjatev zastarala že 28. 3. 2002, to je deset let po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, ter da so obresti, za katere je dovoljena izvršba, že presegle glavnico. Uveljavljala je tudi neseznanjenost s terjatvijo. Upnik je v odgovoru na ugovor dolžničine navedbe prerekal.

16. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 20. 4. 2018 ugovoru dolžnice delno ugodilo in sklep o izvršbi razveljavilo v delu, v katerem je bila dovoljena izterjava zakonskih zamudnih obresti od glavnice v znesku 36.500,00 SIT za čas od 24. 12. 1992 do 1. 1. 2002 in zakonskih zamudnih obresti od izvršilnih stroškov v znesku 7.900,00 SIT za čas od 5. 1. 1993 do 1. 1. 2002, v preostalem delu pa je ugovor zavrnilo. Sklep je bil v delu, ki se nanaša na ugoditev ugovoru, s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 240/2019 z dne 26. 4. 2019 razveljavljen in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v nov postopek zaradi kršitve določb postopka (nasprotje med izrekom in obrazložitvijo glede obresti, ki pripadajo upniku) in napačne uporabe materialnega prava, saj je sodišče pri presoji ugovora zastaranja štelo, da je zastaralni rok pričel teči s pravnomočnostjo sklepa o izvršbi zoper pravno osebo in ni upoštevalo posebne narave postopka izvršbe, ki se vodi na podlagi verodostojne listine. Predmet ponovnega odločanja so bile tako le še ugovorne navedbe glede zakonskih zamudnih obresti od glavnice in stroškov, medtem ko je odločitev o zavrnitvi navedb glede glavnice in glede pasivnosti dolžnice že postala pravnomočna.

17. Višje sodišče je v svojem sklepu že pojasnilo, da je bila izvršba IV Ig 16/93 dovoljena na podlagi verodostojne listine in je sodišče s sklepom o izvršbi z dne 5. 1. 1993 takratnemu dolžniku naložilo, da v 8 dneh po vročitvi sklepa poravna v predlogu navedeno terjatev, in hkrati tudi že dovolilo predlagano izvršbo. Sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listne je postal pravnomočen in izvršljiv, odločitev o naložitvi plačila terjatve je s tem pridobila kvaliteto izvršilnega naslova, v njem vsebovana terjatev pa naravo judikatne terjatve, za katero velja desetletni zastaralni rok po 379. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Občasne terjatve, ki izvirajo iz takega izvršilnega naslova in zapadejo v bodoče, pa zastarajo v roku treh let od zapadlosti (372. člen ZOR). Zastaralni roki začnejo sicer teči naslednji dan po pravnomočnosti odločbe, vendar pa se za terjatve v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine to pravilo lahko uporabi šele po (neuspešnem) koncu izvršilnega postopka. Posebnost tega postopka je namreč v tem, da je hkrati z naložitvijo plačila terjatve v sklepu o izvršbi tudi že dovoljena izvršba, zato ne pride do časovnega zamika med pravnomočnostjo sodne odločbe, s katero je naloženo plačilo terjatve, in začetkom izvršilnega postopka. Z vložitvijo predloga za izvršbo je zastaranje pretrgano (388. člen ZOR) in dokler teče izvršilni postopek, zastaranje ne teče oziroma niti ne začne teči (tretji in peti odstavek 392. člena ZOR, prim. tudi VSL sklep II Ip 4643/2014 z dne 16. 12. 2014 in VSL sklep I Ip 3613/2011 z dne 26. 10. 2011). To pa pomeni, da začne zastaralni rok spet teči šele, ko je postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine pravnomočno končan.

18. Sodišče prve stopnje je ob ponovnem odločanju upoštevalo pojasnjeno materialnopravno izhodišče in ugotovilo, da terjatev iz naslova obresti (ne tistih, ki imajo naravo judikatne, ne tistih, ki imajo naravo občasnih terjatev) ni zastarala, saj prvotni postopek, kljub trajanju že od leta 1993 dalje, ob vložitvi predloga za nadaljevanje izvršbe zoper družbenike še ni bil končan. Pojasnilo je še, da dolžnica niti ni trdila, da bi bil postopek IV Ig 16/93 pravnomočno končan, čeprav je bilo trditveno in dokazno breme o tem na njej kot vlagateljici ugovora.

19. Tako stališče sodišča prve stopnje je pravilno. Dolžnik mora namreč po drugem odstavku 53. člena ZIZ ter 212. členu ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ svoj ugovor obrazložiti, kar pomeni, da mora navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje, in za ta dejstva predložiti tudi dokaze. Trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki se nanašajo na zastaranje, je po povedanem na dolžnici, posebej ob upoštevanju dejstva, da je upnik že v predlogu za nadaljevanje izvršbe pojasnil, da je sklep o izvršbi zoper izbrisano pravno osebo pravnomočen in se do sedaj ni izvršil zaradi blokade žiro računa dolžnika, iz česar smiselno izhaja, da je postopek še v teku in ni še bil končan. Sodišče prve stopnje je torej trditveno in dokazno breme pravilno razporedilo, dolžnica pa tega s sklicevanjem na časovno oddaljenost dogodkov ni uspela izpodbiti.

20. Neutemeljene so tudi dolžničine pritožbene navedbe, da predmetni postopek predstavlja nov postopek in ne nadaljevanja prej začetega postopka gospodarske izvršbe zoper kasneje izbrisano gospodarsko družbo. Kljub temu, da se postopek zaradi uničenja prvotnega spisa res vodi pod novo opravilno številko, je iz upnikovega predloga, ki je bil vložen kot pripravljalna vloga v postopku IV Ig 16/93, jasno razvidno, da je predlagal nadaljevanje izvršbe zoper družbenike pravne osebe, ki je bila izbrisana iz sodnega registra.

21. Pritožbeni očitki o kršitvi pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve niso pravno odločilni in niti ne morejo biti predmet obravnave v tem postopku. Pravna sredstva in postopki za zagotavljanje te pravice so namreč določeni v Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

22. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da bi sodišče moralo pri odločanju o ugovoru uporabiti pravilo ne ultra alterum tantum. Predmetno obligacijsko razmerje je nastalo v času uporabe ZOR. Za ta razmerja Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) sicer v 1060. členu določa, da se še naprej uporabljajo določila ZOR, vendar je Ustavno sodišče v zadevi U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 razveljavilo določbo 1060. člena OZ v delu, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerji, nastalih pred 1. 1. 2002, ki tečejo pred 1. 1. 2002, uporablja 277. člen ZOR. Pojasnilo je, da se tudi za obveznosti, ki so nastale pred 1. 1. 2002, po tem datumu uporablja določba 376. člena OZ, ki določa, da obresti prenehajo teči, ko vsota nateklih in neplačanih obresti doseže glavnico. To pa pomeni, da je v primeru obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ, dolžnik dolžan plačati zakonske zamudne obresti, ki so se natekle do 1. 1. 2002, ne glede na to, če je njihova vsota že presegla glavnico. Določbe, ki urejajo omejitev teka zakonskih zamudnih obresti, predstavljajo materialno pravo, ki ga je sodišče dolžno poznati in uporabiti po uradni dolžnosti.

23. Iz podatkov spisa je razvidno, da predmet izterjave, ki je stvar pritožbenega odločanja, predstavlja terjatev iz naslova glavnice v znesku 36.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 1992 do plačila in terjatev iz naslova stroškov izvršilnega postopka v znesku 7.900,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 1993 do plačila. Zakonske zamudne obresti od obeh zneskov so do 1. 1. 2002 že presegle glavnico, in sicer so od zneska 36.500,00 SIT znašale 403.821,60 SIT (izračun že v spisu pri sklepu z dne 20. 4. 2018), od zneska 7.900,00 SIT pa 85.832,38 SIT (izračun prav tako že v spisu), zato so ob upoštevanju pojasnjenega materialnopravnega izhodišča s tem dnem prenehale teči in je bilo treba dolžničinemu ugovoru v tem delu ugoditi.

24. Po pojasnjenem je višje sodišče dolžničini pritožbi delno ugodilo in sklep z dne 7. 2. 2020 v izpodbijani I. točki izreka delno spremenilo tako, da se ugovoru ugodi glede izterjave: - zakonskih zamudnih obresti od glavnice v znesku 36.500,00 SIT za čas od 1. 1. 2002 dalje do plačila in - zakonskih zamudnih obresti od izvršilnih stroškov v znesku 7.900,00 SIT za čas od 1. 1. 2002 dalje do plačila ter se v tem obsegu sklep o izvršbi za dolžnico A. A. razveljavi in predlog za izvršbo zavrne (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v preostalem pa je dolžničino pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu I. točke izreka (o zavrnitvi ugovora glede izterjave zakonskih zamudnih obresti od glavnice v znesku 36.500,00 SIT za čas od 24. 12. 1992 do 1. 1. 2002 in zakonskih zamudnih obresti od izvršilnih stroškov v znesku 7.900,00 SIT za čas od 5. 1. 1993 do 1. 1. 2002) potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

25. Z izpodbijano III. točko izreka sklepa z dne 7. 2. 2020 je sodišče prve stopnje odločilo, da upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Gre za stroške, ki so upniku nastali s pritožbo z dne 28. 5. 2018 zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 20. 4. 2018, sodišče pa je odločitev oprlo na stališče, da upniku teh stroškov kljub uspehu s pritožbo ni mogoče priznati, saj gre pri napačni uporabi materialnega prava, ki je pripeljala do razveljavitve odločitve sodišča prve stopnje, za naključje, ki se je primerilo upniku.

26. Pritožba utemeljeno opozarja, da je takšno stališče sodišča prve stopnje napačno, saj je kriterij naključja iz 156. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ mogoče uporabiti le izjemoma, v omejenih primerih, in osnovni kriterij za odločanje o stroških še vedno predstavlja kriterij uspeha iz 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ v povezavi s kriteriji iz 38. člena ZIZ. Ne glede na takšno napačno izhodišče pa je odločitev sodišča prve stopnje vseeno pravilna. Res je sicer, da je s pritožbo zoper sklep z dne 20. 4. 2018 upnik uspel in (takrat) dosegel razveljavitev ugodilnega dela sklepa o ugovoru in vrnitev zadeve v nov postopek sodišču prve stopnje. Ker pa je pri presoji uspeha v postopku odločilno načelo končnega uspeha in ne uspešnost posameznih procesnih dejanj¹, je treba upoštevati, da končnega uspeha s pritožbo upnik ni dosegel. Višje sodišče je namreč pri presoji sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje ponovno odločalo o delu dolžničinega ugovora, ugovoru ugodilo za več, kot mu je bilo ugodeno s sklepom z dne 20. 4. 2018 - po sklepu z dne 20. 4. 2018 bi upniku pripadale zakonske obresti od 36.500,00 SIT za čas od 1. 1. 2002 dalje do plačila in od 7.900,00 SIT za čas od 1. 1. 2002 do plačila, medtem ko je po predmetnem sklepu izvršba dovoljena za obresti od 36.500,00 SIT le še za čas od 24. 12. 1992 do 1. 1. 2002 in od 7.900,00 SIT za čas od 5. 1. 1993 do 1. 1. 2002. To pomeni, da bo upnik kljub uspehu s pritožbo na koncu upravičen do obresti za krajše obdobje in v manjšem znesku in torej končnega uspeha ni dosegel, zato stroške pritožbe krije sam.

27. Po pojasnjenem je višje sodišče upnikovo neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep z dne 7. 2. 2020 v izpodbijani III. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O stroških pritožbenega postopka:

28. Upnik s pritožbama ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožb zoper sklepa z dne 15. 11. 2019 in 7. 2. 2020 (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in peti odstavek 38. člena ZIZ). Prav tako upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo dolžnice zoper sklep z dne 7. 2. 2020, saj v njem ni navedel nobenih dejstev, s katerimi bi pripomogel k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, in peti odstavek 38. člena ZIZ).

29. Dolžnica A. A. je s pritožbo delno uspela, zato ji mora upnik povrniti njene stroške pritožbenega postopka. S pritožbo je dolžnica izpodbijala obresti od zneska 36.500,00 SIT za čas od 24. 12. 1992 do plačila in od zneska 7.900,00 SIT za čas od 5. 1. 1993 do plačila, ki na dan odločanja o pritožbi v seštevku znašajo 7.905,51 EUR, kar je višje sodišče vzelo kot vrednost spornega predmeta. Dolžnica je uspela glede obresti za čas od 1. 1. 2002 dalje do plačila v skupnem znesku 5.861,07 EUR, kar znaša 74%. Dolžnici bi skladno s 6. točko tar. št. 27 v zvezi s tar. št. 18 Odvetniške tarife tako za sestavo pritožbe pripadala nagrada v višini 400 točk, ker pa je sodišče tudi v pritožbenem postopku vezano na zahtevek stranke (prim. prvi odstavek 2. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), ji je za sestavo pritožbe priznalo nagrado v višini priglašenih 200 točk, povečano za 2% materialne stroške, 22% DDV in 100,00 EUR sodne takse, skupaj 249,33 EUR. Ob upoštevanju uspeha s pritožbo mora tako upnik dolžnici A. A. v roku 8 dni povrniti 184,50 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila.

-------------------------------
¹ Prim. dr. Lojze Ude v Pravdni postopek zakon s komentarjem, 2. knjiga. Ljubljana 2006, stran 29.

Datum zadnje spremembe:

06.01.2021

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep I Ip 238/2020
• VSK sklep II Ip 1098/2010
• VSC Sklep II Ip 450/2020