VSL Sklep Cst 295/2020

Jedro

Zoper popravek osnovnega seznama upnik nima ugovora, ta popravek povzroči le, da z njegovo objavo znova začne teči rok za vložitev ugovora o prerekanju terjatev iz 63. člena ZFPPIPP v delu, v katerem je osnovni seznam preizkušenih terjatev popravljen.

Tako sodišče kot upraviteljica navajata, da je bila terjatev prenesena na novega upnika – s prvega pritožnika na drugega pritožnika. To pa pomeni, da priznavata prenos terjatve in je s tem ta tudi dokazan. Čim pa je tako, sta pritožnika oba izpolnila, kar zahteva tretji odstavek 57. člena ZFPPIPP ob prenosu terjatve. Zato bi ta prenos moral biti upoštevan tudi v sklepu o preizkusu terjatev in z njim povezanim končnim seznamom preizkušenih terjatev.

Glede na navedeno bi tako sodišče prve stopnje kot upraviteljica, ko prenos terjatve ni sporen, morala upoštevati spremembo upnika, saj tako določa 57. člen ZFPPIPP, to pa pravilno vključiti tudi v končni seznam preizkušenih terjatev (pred tem pa seveda že v dopolnjeni seznam preizkušenih terjatev) in v sklep o preizkusu terjatev. Razlogi, ki jih sodišče prve stopnje sicer navaja v izpodbijanem sklepu, da gre za prenos le zaradi pridobitve glasovalnih pravic, bodo pomembni šele pri presoji, ali je drugi pritožnik s prenosom terjatve pridobil glasovalne pravice in ali je preneseno terjatev glede na zakonska določila, predvsem glede na 190. člen ZFPPIPP, sploh dovoljeno prenesti na dolžnika kot stvarni vložek na podlagi povečanja osnovnega kapitala dolžnika. Takrat bo tako mogoče tudi preizkusiti trditve upraviteljice, da prvi pritožnik kot z dolžnikom povezana oseba na drugega pritožnika ni mogel prenesti več pravic, kot pa jih je sam imel, s čimer naj drugi pritožnik ne bi mogel pridobiti glasovalnih pravic.

Prerekane terjatve tega upnika sodišče prve stopnje ni spoznalo za verjetno. Ta upnik na podlagi 73. člena ZFPPIPP glasovalnih pravic nima, prav tako pa njegova terjatev ne bo upoštevana pri izračunu glasovalnih pravic. Pri tem se namreč upošteva le znesek vseh priznanih in verjetno izkazanih terjatev upnikov.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako:

1. da se ugovoru upnika A., d. o. o., L. (p.d. 193), proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev delno ugodi in se pri terjatvi pod zap. št. 14 kot upnika terjatve navede A. d. o. o., L., matična št. 0000, v preostalem delu pa se ugovor zavrne;

2. o priznanih, prerekanih in verjetno izkazanih terjatvah pa se odloči tako, kot je navedeno v končnem seznamu preizkušenih terjatev z dne 9. 6. 2020 (p.d. 199), ki je sestavni del tega izreka in je bil objavljen hkrati z objavo sklepa z dne 17. 6. 2020, razen glede upnika terjatve pod zap. št. 14, kjer se kot upnik navede v 1. točki tega izreka navedena oseba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1.) zavrnilo ugovor upnika A., L., z dne 2. 6. 2020 (p.d. 193) proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev in (2.) o priznanih, prerekanih in verjetno izkazanih terjatvah odločilo tako, kot je navedeno v končnem seznamu preizkušenih terjatev z dne 9. 6. 2020 (p.d. 199), ki je sestavni del tega izreka in je objavljen hkrati z objavo tega sklepa.

2. Zoper navedeni sklep sta pravočasno pritožila upnika B., d. o. o., Srbija (v nadaljevanju: prvi pritožnik) in A. d. o. o., L. (v nadaljevanju: drugi pritožnik).

3. Prvi pritožnik predlaga, da naj se ugovoru drugega pritožnika ugodi ter spremeni končni seznam preizkušenih terjatev na način, da se pod zap. št. 14 namesto prvega pritožnika navede drugega pritožnika oziroma vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje in naloži povrnitev pritožnikovih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je bila v izpodbijanem sklepu storjena bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje namreč najprej navaja, da ni sporno, da je prvi pritožnik prenesel terjatev na drugega pritožnika, kljub temu pa v razlogih povzema le določilo neveljavnega in z Dodatkom k pogodbi spremenjenega tretjega člena pogodbe. Zato je podano nasprotje med tem, kar je navedeno v sami listini, in razlogih sodišča prve stopnje. Prav tako je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko sodišče prve stopnje v obrazložitvi navaja nasprotujoče si razloge. Sklicuje se namreč na pogodbo in dodatek v pogodbi, v obrazložitev pa povzema le določila pogodbe. Tretji člen pogodbe, ki ga sodišče smiselno obravnava kot zlorabo prava, je bil spremenjen, do česar se sodišče ni opredelilo, zato sklepa ni mogoče v celoti preizkusiti. Prav tako je podano nasprotje, ker sodišče kot nesporno ugotavlja, da je bila terjatev prenesena na drugega pritožnika, potem pa v nadaljevanju govori o zlorabi prava, kar bi nakazovalo na fiktivnost oziroma ničnost pogodbe in dodatka k pogodbi – če sta nična, terjatev ni mogla biti prenesena. Ker je sodišče spregledalo določila dodatka k pogodbi, v katerem je bila kupnina na novo določena, je nepravilno uporabilo tudi materialno pravo.

4. Drugi pritožnik navaja, da izpodbijani sklep temelji na očitno napačno ugotovljenem dejanskem stanju, navedbe upraviteljice pa je upnik obrazloženo zavrnil. Sodišče je navedbe glede dodatka in namena, ki ga je pritožnik s pogodbo zasledoval, v celoti prezrlo, zato gre za očitno napačno odločbo, v nasprotju s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Stališče upraviteljice, ki mu sodišče zgolj sledi, da naj bi bil pritožnik s prvotnim upnikom povezana oseba, ki želi zlorabiti procesne pravice, pa nima opore v dejstvih in dokazih. Na dodatek k pogodbi se sodišče sicer sklicuje, vsebine pa v ničemer ne upošteva; upnik ga je sodišču predložil šele po tem, ko je bil sklenjen. Pogodbene stranke pa imajo pravico spreminjati že sklenjene dogovore. Cesije se morajo upoštevati do konca postopka prisilne poravnave, z notifikacijo upravitelju pa prevzemnik terjatve postane aktivno legitimirana stranka postopka. Z dodatkom so bili v celoti odpravljeni razlogi, zaradi katerih naj bi bila pogodba neveljavna. V prodaji in prenosu terjatve ni ničesar nedopustnega in prenos ne more biti neveljaven, sodišče bi lahko odločalo le o tem, da novi upnik kot domnevni fiduciar ne bi smel konvertirati terjatve v osnovni kapital dolžnika. Odkup terjatev do dolžnika je osrednji del upnikove dejavnosti, s tem pa pridobi možnost vplivanja na poslovanje podjetja, ki je v težavah, in mu aktivno pomaga k uspešnemu prestrukturiranju, pri čemer zasleduje izključno lastne interese, seveda pa imajo koristi tudi ostali solastniki podjetij in sama podjetja. Že pred postopkom prisilne poravnave se je zanimal za insolventnega dolžnika in vzpostavil tudi stike s ključnimi upniki. S prodajo terjatev družbi D., d. o. o., pa ni v nikakršni zvezi in mu razlogi zanjo tudi niso znani. Kupnina pa bo dokončno določena po plačilu terjatev, ko bo znana dokončna vrednost dolžnika. Ta dogovor je bil z dodatkom k pogodbi spremenjen po tem, ko je upnik preučil ugovor proti vodenju prisilne poravnave, zato da bi se izključili spori glede veljavnosti pogodbe in so v njem bolj razumljivo navedeni nameni pogodbenih strank. Upoštevanje upnika pod zap. št. 74 po nepotrebnem izkrivlja podatke o številu upnikov in skupni višini terjatev do dolžnika. Sodišče mora ob preizkusu terjatev samo preveriti spisovno dokumentacijo in zaključiti, ali se strinja z upraviteljevimi zaključki glede obstoja terjatev. Odločitve pa ne sme opreti na subjektivno mnenje upraviteljice. Tako bi moralo ugotoviti, da je prenos terjatve veljaven in pritožnika uvrstiti v končni seznam kot imetnika terjatve pod zap. št. 14. To je pomembno tudi zaradi ostalih procesnih dejanj v postopku, na katerih zakonitost bo vplivala odločitev. Le pritožnik tudi lahko poda izjavo o vpisu in vplačilu deležev, kar bo morala upraviteljica upoštevati. Iz 2. točke izreka izpodbijanega sklepa pa tudi ne izhaja jasno, kateri del terjatve pod zap. št. 14 ni verjetno izkazan.

5. Upraviteljica je na pritožbo prvega pritožnika odgovorila, da le-ta z njo zasleduje le koristi drugega pritožnika, zato ni podan pravni interes zanjo. Sodišče ni v njegove pravice v ničemer poseglo, kar tudi ne izhaja iz navedb v pritožbi.

Na pritožbo drugega pritožnika pa je odgovorila, da njegova pritožba ni dovoljena, saj ugovor proti osnovnemu seznamu ni vseboval teh razlogov, popravek osnovnega seznama preizkušenih terjatev je bil objavljen 20. 3. 2020, rok za prerekanje terjatev drugih upnikov pa je potekel 6. 4. 2020. Ta pritožnik ni ugovarjal zoper osnovni seznam preizkušenih terjatev, čeprav je rok za ugovor potekel 11. 3. 2020, pogodbo o nakupu terjatev pa je sklenil že 3. 3. 2020 in takoj obvestil upraviteljico; pritožnik ima procesno legitimacijo že od 4. 3. 2020. Zato ne more vložiti pritožbe zoper sklep o preizkusu terjatev. Terjatev je bila najprej odstopljena upniku D., d. o. o., 2. 3. 2020 je bila pogodba razvezana, 3. 3. 2020 pa odstopljena pritožniku. V opombi popravka osnovnega seznama je bila sporna cesija prerekana, ker iz vsebine izhaja, da je bila pridobljena le zaradi pridobitve glasovalnih pravic, ki jih sicer prvi pritožnik nima, zato gre za zlorabo procesnih pravic v postopku. To potrjuje tudi aneks k cesijski pogodbi, saj je usklajen z upraviteljičinimi opombami, drugi pritožnik pa je s tem pristal na manj ugodne pogoje nakupa. Tako ravnanje pa ne more biti deležno sodnega varstva. Odstopnik na prevzemnika tudi ni mogel prenesti več pravic, kot jih je imel, ni torej mogel prenesti glasovalne pravice. Pogodbo z drugim pritožnikom je podpisal direktor in 100 % lastnik prvega pritožnika, ki je tudi direktor in 60 % lastnik dolžnika. Pritožnik pa v ugovoru proti dopolnjenemu seznamu tudi ni navedel dodatka k pogodbi in se nanj ne sklicuje, tega je vložil v spis le kot drugo vlogo v postopku z ugovorom proti vodenju postopka prisilne poravnave.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Tako sodišče prve stopnje kot upraviteljica sta kot upnika terjatve pod zap. št. 14 upoštevala prvega pritožnika, zato mu ni mogoče odreči legitimacije za pritožbo. S tem ga namreč, kljub njegovemu nasprotovanju, še vedno štejeta za upnika v obravnavani prisilni poravnavi, torej za stranko tega postopka, zato ima v skladu s prvim odstavkom 126. člena ZFPPIPP procesno legitimacijo za vložitev pritožbe.

8. Upraviteljica ima sicer prav, ko navaja, da mora upnik ugovarjati proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev in nato še proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev, da bi lahko pred višjim sodiščem dosegel preizkus pravilnosti sklepa o preizkusu terjatev in v zvezi z njim končnega seznama preizkušenih terjatev. Vendar pa gre v obravnavanem primeru za to, da je bil osnovni seznam v času njegove objave (25. 2. 2020) pravilen glede identifikacijskih podatkov upnika pod zap. št. 14 – to je bil takrat prvi pritožnik. Zato prvi pritožnik, še manj pa drugi pritožnik, ko takrat cesijska pogodba še niti ni bila sklenjena, nista imela ugovornega razloga iz 2. točke prvega odstavka 62. člena ZFPPIPP. Po njegovi objavi je bila sklenjena cesijska pogodba in terjatev je bila prenesena na drugega pritožnika. Pri tem upraviteljica sama navaja, da je bila o prenosu terjatve obveščena, tako upraviteljica kot sodišče prve stopnje pa navajata, da je terjatev tudi bila prenesena na drugega pritožnika.

9. Upraviteljica je odklonila upoštevanje prenosa terjatve, o čemer je zapisala opombo v popravek osnovnega seznama preizkušenih terjatev. Zoper popravek osnovnega seznama upnik nima ugovora, ta popravek povzroči le, da z njegovo objavo znova začne teči rok za vložitev ugovora o prerekanju terjatev iz 63. člena ZFPPIPP v delu, v katerem je osnovni seznam preizkušenih terjatev popravljen (šesti odstavek 62. člena ZFPPIPP).

10. Spremembe upnika upraviteljica ni upoštevala niti v dopolnjenem seznamu preizkušenih terjatev. S tem pa je drugi pritožnik šele pridobil možnost, da vloži ugovor glede identifikacijskih podatkov upnika prenesene terjatve. Tak ugovor je tudi vložil, medtem ko, kot je bilo že navedeno, za ugovor proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev iz 62. člena ZFPPIPP sploh ni imel podlage. Zato ima nedvomno legitimacijo za vložitev pritožbe zoper sklep o preizkusu terjatev iz zgoraj navedenega ugovornega razloga.

11. Tako sodišče kot upraviteljica navajata, da je bila terjatev prenesena na novega upnika – s prvega pritožnika na drugega pritožnika. To pa pomeni, da priznavata prenos terjatve in je s tem ta tudi dokazan. Čim pa je tako, sta pritožnika oba izpolnila, kar zahteva tretji odstavek 57. člena ZFPPIPP ob prenosu terjatve. Zato bi ta prenos moral biti upoštevan tudi v sklepu o preizkusu terjatev in z njim povezanim končnim seznamom preizkušenih terjatev.

12. Drugi pritožnik se je že v ugovoru proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev skliceval na dodatek k cesijski pogodbi in so drugačne navedbe upraviteljice protispisne. Pritožnik tega dodatka res ni priložil k temu ugovoru. Vendar pa ga je priložil k vlogi, vloženi sicer v zvezi z ugovorom proti vodenju prisilne poravnave (vloga je na p.d. 163); sodišče prve stopnje pa se v izpodbijanem sklepu izrecno sklicuje tudi na ta dodatek k pogodbi z dne 25. 3. 2020. Kljub temu, da navaja, da prenos s pogodbo o nakupu terjatev z dne 3. 3. 2020, spremenjeno z dodatkom k Pogodbi z dne 25. 3. 2020, ni sporen, pa vsebine dodatka v ničemer ne upošteva, čeprav je bilo z njim seznanjeno (saj se sicer nanj ne bi sklicevalo). S tem dodatkom je bila bistveno spremenjena vsebina 3. člena pogodbe z dne 3. 3. 2020, ki določa kupnino za kupljeno terjatev. Kot prvi del kupnine je določeno plačilo 100,00 EUR, kar je bilo plačano že ob sklenitvi pogodbe. Kot drugi del kupnine pa je po vložitvi terjatve kot stvarnega vložka v postopku povečanja dolžnikovega osnovnega kapitala določena 50 % vrednost poslovnega deleža (ali pa dela vložene terjatve), ocenjena po stanju na dan 31. 12. 2026, ko naj bi dolžnik že izpolnil svoje obveznosti iz prisilne poravnave, oziroma 50 % kupnine, ki bi jo kupec terjatve (drugi pritožnik) dosegel s prodajo poslovnega deleža, zmanjšan za upravičene stroške prodaje; če terjatev ne bo v celoti vložena kot stvarni vložek, pa preostali del kupnine znaša 50 % tega, kar bo kupec prejel kot poplačilo terjatve od dolžnika (dodatek v zvezi s tem vsebuje še druge določbe, višje sodišče je povzelo le bistveno za odločitev). S tem pa se izkaže, da tako upraviteljica kot sodišče prve stopnje nista pravilno povzela listin, na katere se sklicujeta. Pogodbe se smejo spreminjati; ko so spremenjena določila o kupnini (ki je bila res zelo nizka), kot je v navedenem dodatku, pa odpadejo tudi vsi razlogi, ki sta jih upraviteljica in sodišče prve stopnje navedla v utemeljitev odločitve.

13. Glede na navedeno bi tako sodišče prve stopnje kot upraviteljica, ko prenos terjatve ni sporen, morala upoštevati spremembo upnika, saj tako določa 57. člen ZFPPIPP, to pa pravilno vključiti tudi v končni seznam preizkušenih terjatev (pred tem pa seveda že v dopolnjeni seznam preizkušenih terjatev) in v sklep o preizkusu terjatev. Razlogi, ki jih sodišče prve stopnje sicer navaja v izpodbijanem sklepu, da gre za prenos le zaradi pridobitve glasovalnih pravic, bodo pomembni šele pri presoji, ali je drugi pritožnik s prenosom terjatve pridobil glasovalne pravice in ali je preneseno terjatev glede na zakonska določila, predvsem glede na 190. člen ZFPPIPP, sploh dovoljeno prenesti na dolžnika kot stvarni vložek na podlagi povečanja osnovnega kapitala dolžnika. Takrat bo tako mogoče tudi preizkusiti trditve upraviteljice, da prvi pritožnik kot z dolžnikom povezana oseba na drugega pritožnika ni mogel prenesti več pravic, kot pa jih je sam imel, s čimer naj drugi pritožnik ne bi mogel pridobiti glasovalnih pravic.

14. Niso pa utemeljene pritožbene navedbe, da naj bi bil sklep nejasen glede tega, kateri del terjatve pod zap. št. 14 naj bi sodišče prve stopnje priznalo. Sodišče namreč v postopku preizkusa terjatev ne priznava ali prereka terjatev, to storijo upravitelj in upniki ter sodišče v te odločitve ne more posegati. Odloča pa sodišče le o verjetni izkazanosti prerekanega dela terjatve (prvi odstavek 68. člena ZFPPIPP), zato je popolnoma jasno, da je odločilo, da terjatev pod zap. št. 14 ni verjetno izkazana le v prerekanem delu, nikakor pa ne v delu, v katerem jo je priznala upraviteljica in je ni prerekal noben upnik.

15. V tem delu je tako višje sodišče pritožbama ugodilo in odločilo, kot izhaja iz I. točke izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

16. Niso pa utemeljene pritožbene navedbe v zvezi z upnikom D., d. o. o., pod zap. št. 74. Prerekane terjatve tega upnika sodišče prve stopnje ni spoznalo za verjetno, čemur vsebinsko pritrjujejo tudi pritožbeni razlogi. Ta upnik, ki se zoper izpodbijani sklep niti ni pritožil, na podlagi 73. člena ZFPPIPP glasovalnih pravic nima, prav tako pa njegova terjatev ne bo upoštevana pri izračunu glasovalnih pravic. Pri tem se namreč upošteva le znesek vseh priznanih in verjetno izkazanih terjatev upnikov, terjatev upnika pod zap. št. 74 pa tako ne bo vplivala na izračun glasovalnih pravic. Zato je v tem delu višje sodišče pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

17. Na podlagi 129. člena ZFPPIPP prvi pritožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

Datum zadnje spremembe:

06.01.2021

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cst 86/2014
• VSL Sklep Cst 517/2018
• VSL sklep Cst 282/2013