VSL Sklep I Cpg 440/2020

Jedro

Odločilno merilo za presojo, ali gre za zahtevek, ki izpolnjuje kriterije iz prvega odstavka 6. člena Insolvenčne uredbe, ni postopek, v okviru katerega je vložena tožba, ampak pravna podlaga tožbe. V skladu s tem pravilom je potrebno ugotoviti, ali pravica oziroma obveznost, ki je podlaga te tožbe, izvira iz splošnih predpisov civilnega in gospodarskega prava ali iz posebnih izjem, ki so značilne za postopek zaradi insolventnosti. Če velja to prvo (torej da pravna podlaga tožbe izvira iz splošnih predpisov civilnega in gospodarskega prava in bi bilo zato tožbo iz iste pravne podlage mogoče vložiti že pred začetim stečajem in neodvisno od njega ter dejanj stečajnega upravitelja), potem se pristojnost ne določa po Insolvenčni uredbi, temveč po Uredbi Bruselj I.

Tudi po Insolvenčni Uredbi je za odločitev o pristojnosti odločilen kriterij, da gre za zahtevek, ki izhaja neposredno iz postopka v primeru insolventnosti in je z njim tesno povezan, zato je vsa praksa (tako naših sodišč, kot Sodišča EU) vezana na uporabo uvodne izjave št. 6 Uredbe 1346/2000 uporabna tudi za razlago prvega odstavka 6. člena Insolvenčne Uredbe

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklepa sodišča prve stopnje XI Pg 1901/2020 z dne 11. 5. 2020 in XI Pg 1901/2020 z dne 9. 6. 2020 potrdita.

II. Pritožnica sama krije svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki v roku 15 dni od vročitve tega sklepa plačati 839,06 EUR stroškov za odgovor na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. S sklepom XI Pg 1901/2020 z dne 11. 5. 2020 je sodišče prve stopnje sklenilo, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za reševanje predmetnega spora in tožbo z dne 17. 10. 2019 zavrglo. S sklepom XI Pg 1901/2020 z dne 9. 6. 2020 pa je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne 1.042,37 EUR pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Zoper sklepa se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi z 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da sklep z dne 9. 6. 2020 razveljavi, sklep z dne 11. 5. 2015 pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ter toženi stranki naloži v plačilo tožničine priglašene pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Tožeča stranka je 17. 10. 2019 vložila tožbo, s katero je zahtevala ugotovitev izločitvene pravice in priznanje lastninske pravice na nepremičnini, ki se nahaja na ozemlju Republike Hrvaške. V konkretnem primeru gre torej za spor z mednarodnim elementom, saj se sporna nepremičnina nahaja v tujini.

5. Na območju Evropske Unije (EU), katere članici sta tako Republika Slovenija kot Republika Hrvaška, veljajo enotna pravila o mednarodni pristojnosti ter medsebojnem priznanju in izvršitvi sodnih odločb. Urejena so z Uredbo (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah – prenovitev (v nadaljevanju Uredba Bruselj I). Ta v 27. členu določa, da se mora sodišče države članice po uradni dolžnosti izreči za nepristojno, če mu je predložen zahtevek, katerega glavni predmet je zadeva, za katero se v skladu s 24. členom Uredbe Bruselj I izključno pristojna sodišča druge države članice. Eden izmed postopkov, za katere je skladno s 1. točko prvega odstavka 24. člena Uredbe Bruselj I podana izključna pristojnost, so tudi postopki, predmet katerih so stvarne pravice na nepremičninah, in sicer so za te postopke izključno pristojna sodišča držav članice, v katerih se nahaja nepremičnina.

6. Uredba Bruselj I pa se ne uporablja za stečajne postopke. Za slednje se uporablja Uredba (EU) 2015/848 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o postopkih v primeru insolventnosti – prenovitev (v nadaljevanju Insolvenčna uredba), po kateri je za glavne insolvenčne in morebitne sekundarne insolvenčne postopke na podlagi domneve o središču poslovanja dolžnikovih interesov podana pristojnost po kraju registriranega sedeža dolžnika (3. člen Insolvenčne uredbe). V prvem odstavku 6. člena omenjene uredbe je določeno, da so sodišča države članice, na katere ozemlju je bil uveden postopek zaradi insolventnosti, pristojna tudi za vsak zahtevek, ki izhaja neposredno iz postopka v primeru insolventnosti in je z njimi tesno povezan, kot je zahtevek za izpodbijanje pravnih dejanj.

7. Osrednje vprašanje v tem sporu je vprašanje, ali je zahtevek tožeče stranke po svoji vsebini „civilna in gospodarska zadeva“, za katero se pristojnost sodišča določa na podlagi Uredbe Bruselj I, ali pa gre za zahtevek, ki izhaja neposredno iz postopka v primeru insolventnosti in je z njimi tesno povezan, in se posledično pristojnost sodišča določa na podlagi Insolvenčne uredbe. Od odgovora na to vprašanje je namreč odvisno, katero sodišče je pristojno za obravnavo predmetne tožbe (po Uredbi Bruselj I je zanjo pristojno sodišče v Republiki Hrvaški, ker se tam nahaja sporna nepremičnina, po Insolvenčni uredbi pa Okrožno sodišče v Ljubljani, ker pred njim teče stečajni postopek nad toženo stranko).

8. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je njena tožba nujno povezana s stečajnim postopkom in da je ni mogoče uveljavljati mimo določb Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), da je uveljavljanje izločitvene pravice pojmovno in neposredno povezano s stečajnim postopkom ter da je treba glede na načelo koncentracije po 227. členu ZFPPIPP upoštevati, da je bila primorana vložiti tožbo. S tem pritožnica v bistvu zatrjuje, da bi se morala pristojnost določiti z uporabo Insolvenčne uredbe, skladno z njo (natančneje prvim odstavkom 6. člena) pa bi o njeni tožbi moralo odločati sodišče prve stopnje. Navedbe pritožnice niso utemeljene, iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju.

9. Po stališču Sodišča EU (ki je za države članice zavezujoče) odločilno merilo za presojo, ali gre za zahtevek, ki izpolnjuje kriterije iz prvega odstavka 6. člena Insolvenčne uredbe, ni postopek, v okviru katerega je vložena tožba, ampak pravna podlaga tožbe. V skladu s tem pravilom je potrebno ugotoviti, ali pravica oziroma obveznost, ki je podlaga te tožbe, izvira iz splošnih predpisov civilnega in gospodarskega prava ali iz posebnih izjem, ki so značilne za postopek zaradi insolventnosti.¹ Če velja to prvo (torej da pravna podlaga tožbe izvira iz splošnih predpisov civilnega in gospodarskega prava in bi bilo zato tožbo iz iste pravne podlage mogoče vložiti že pred začetim stečajem in neodvisno od njega ter dejanj stečajnega upravitelja), potem se pristojnost ne določa po Insolvenčni uredbi, temveč po Uredbi Bruselj I.

10. V konkretnem primeru tožeča stranka s tožbo zahteva ugotovitev izločitvene pravice in priznanje lastninske pravice na sporni nepremičnini. Oba ta zahtevka vodita k istemu cilju, to je k priznanju in posledično vknjižbi lastninske pravice na tej nepremičnini v korist tožeče stranke. Takšno tožbo pa bi lahko tožeča stranka vložila še preden se je nad toženo stranko začel stečajni postopek in bi zanjo veljala pravila o pristojnosti na civilnem in gospodarskem področju. Tožba na uveljavitev lastninske pravice (izločitvene pravice v stečaju) je tako mogoča tudi zunaj stečajnega postopka. Takšna tožba zato ni neposredno povezana s stečajnim postopkom, kot to zmotno meni pritožnica.

11. Dejstvo, da se po uvedbi stečajnega postopka lastninska pravica uveljavlja kot izločitvena pravica, ne spremeni narave zadevne terjatve. Izločitvena pravica je namreč samo poseben način uveljavljanja lastninske pravice, ki je po začetem stečaju v skladu z načelom koncentracije iz prvega odstavka 227. člena ZFPPIPP tak, da je tožeča stranka ne more uveljavljati drugače, kot da terjatev prijavi in po prerekanju le-te s strani stečajnega upravitelja vloži tožbo.² Sicer pa se, glede pravne podlage te pravice, predpisi ne spreminjajo – pravna podlaga za odločitev, ali je tožeča stranka lastnica sporne nepremičnine, bi bila v vsakem primeru (tako zunaj kot znotraj stečaja) splošna pravila civilnega prava (in ne pravila ZFPPIPP). Tovrstni zahtevki zato spadajo pod pojem „civilne in gospodarske zadeve“ v smislu Uredbe Bruselj I, za katero je izključno pristojno sodišče države članice, v kateri se nahaja nepremičnina (1. točka prvega odstavka 24. člena Uredbe Bruselj I).

12. Takšna razlaga je skladna z razlago Sodišča EU, da je namen zakonodajalca Unije, da ohrani široko definicijo pojma „civilne in gospodarske zadeve“, navedenega v 1(1) členu Uredbe Bruselj I, in posledično široko polje uporabe te uredbe, medtem ko se področja uporabe Insolvenčne uredbe ne sme razlagati široko.³ Skladna pa je tudi z našo sodno prakso, po kateri tožbeni zahtevek na uveljavitev lastninske pravice oziroma izločitvene pravice v stečaju, ki vodi k enakim posledicam, ni izključen iz Uredbe Bruselj I.⁴

13. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da v zadevi ne gre za specialno izjemo, po kateri bi se uporabila Insolvenčna uredba, ampak za splošno civilno zadevo, za katero se uporablja Uredba Bruselj I. Skladno s 1. točko prvega odstavka 24. člena te uredbe pa je v postopkih, predmet katerih so stvarne pravice na nepremičninah, izključno pristojno sodišče države članice, v kateri se nahaja nepremičnina, v tem primeru sodišče Republike Hrvaške. Zaključek sodišča prve stopnje, da jurisdikcija sodišča v Republiki Sloveniji za obravnavano tožbo ni podana, je pravilna.

14. Pritožnica sicer opozarja, da bo v primeru, da odločitev o zavrženju tožbe postane pravnomočna, izgubila zatrjevano lastninsko pravico na sporni nepremičnini, s čimer ji bodo kršene pravice iz 23., 25. in 33. člena Ustave RS (pravica do sodnega varstva, pravica do pravnega sredstva in posledično pravica do zasebne lastnine). Vendar očitki o kršitvi ustavnih pravic niso utemeljeni. Z zavrženjem tožbe na priznanje prerekane izločitvene pravice (enako bi veljalo v primeru, če izločitveni upnik izločitvene pravice v stečajnem postopku ne bi prijavil ali bi jo prijavil prepozno oziroma bi, glede na zadnjo odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-44/18 z dne 7. 11. 2019, zamudil enomesečni rok za vložitev tožbe ali nadaljevanje pravdnega postopka) tožeča stranka kot izločitvena upnica ne bo izgubila stvarnopravne (lastninske) pravice, ki je pravni temelj izločitvene pravice. S tem bo le prenehala ovira za prodajo premoženja, ki je predmet izločitvene pravice, kar pomeni, da stečajni upravitelj premoženje lahko proda.⁵ Vse do prodaje premoženja (šele takrat bi tožeča stranka izgubila lastninsko pravico, prim. peti odstavek 299. člena ZFPPIPP) pa lahko tožeča stranka lastninsko pravico uveljavlja proti stečajnemu dolžniku (pred pristojnim sodiščem) po splošnih procesnopravnih in materialnopravnih predpisih; skladno z njimi lahko za njeno uveljavitev predlaga tudi ukrepe zavarovanja.^{6 7} Povedano drugače: tožeča stranka kot izločitvena upnica bi pravno varstvo po splošnih pravilih civilnega prava v razmerju do stečajnega dolžnika izgubila šele s prenehanjem izločitvene pravice,⁸ ta pa preneha šele, ko je stvar, ki je predmet izločitvene pravice, prodana, in ne že z zavrženjem tožbe na ugotovitev izločitvene pravice. Neutemeljene so zato tudi navedbe pritožnice, da je edina možnost, da prepreči prodajo sporne nepremičnine in s tem izgubo izločitvene in posledično lastninske pravice na nepremičnini, vložitev tožbe na ugotovitev obstoja izločitvene pravice.

15. Pritožnica nadalje navaja, da se sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti na sodno prakso, ki je bila sprejeta pred sprejemom Insolvenčne uredbe, ker naj bi se vmes spremenila in dopolnila evropska zakonodaja v zvezi z določanjem pristojnosti sodišča držav članic v insolvenčnih postopkih (v čem konkretno naj bi se spremenila, sicer pritožnica ne pojasni). Stališče ni utemeljeno. Postopke v primeru insolventnosti je namreč pred začetkom veljave Insolvečne uredbe urejala Uredba Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000 (v nadaljevanju Uredba št. 1346/2000, na kateri temelji sodna praksa, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje). Ta je v uvodni izjavi 6 določala, da se ta uredba uporablja le za odločbe, ki se sprejemajo neposredno na podlagi postopkov v primeru insolventnosti in so tesno povezane s takimi postopki.⁹ Besedilo uvodne izjave 6 Uredbe št. 1346/2000 je v bistvenem enako kot v prvem odstavku 6. člena Insolvenčne uredbe.¹⁰ Glede na navedeno je mogoče ugotoviti, da so zadevne določbe enakovredne. V takšnem primeru pa velja razlaga v zvezi z Uredbo št. 1346/2000 tudi za Insolvenčno Uredbo, ko gre za presojo ali gre za zahtevek, ki izvira neposredno iz postopka v primeru insolventnosti in je z njim tesno povezan.¹¹ Povedano drugače: tudi po Insolvenčni Uredbi je za odločitev o pristojnosti odločilen kriterij, da gre za zahtevek, ki izhaja neposredno iz postopka v primeru insolventnosti in je z njim tesno povezan, zato je vsa praksa (tako naših sodišč, kot Sodišča EU) vezana na uporabo uvodne izjave št. 6 Uredbe 1346/2000 uporabna tudi za razlago prvega odstavka 6. člena Insolvenčne Uredbe.

16. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa res povzelo besedilo uvodne izjave št. 35, vendar nanjo neposredno ni oprlo svoje odločitve. Zlasti ne na tisti del, po katerem zahtevki za izpolnitev obveznosti iz pogodbe, ki jo je dolžnik sklenil pred začetkom postopkov, ne predstavljajo zahtevkov, ki izhajajo neposredno iz stečajnih postopkov. Sodišče prve stopnje je odločitev, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke izključen iz Insolvenčne uredbe, sprejelo na podlagi dejstva, da ta ne izhaja iz stečajnega postopka oziroma z njim ni tesno povezan, ker torej ni izpolnjen kriterij iz prvega odstavka 6. člena omenjene uredbe. Glede na navedeno pritožbene navedbe, da tožeča stranka s toženo stranko nikoli ni bila v pogodbenem razmerju, da se obravnavani zahtevek ne nanaša na izpolnjevanje obveznosti iz pogodbe (kar sicer drži) in posledično o zmotni interpretaciji 35 uvodne izjave, za odločitev niso relevantne.

17. Določanje uporabe prava, na podlagi katerega bo sodišče odločalo, in pristojnost sodišča, ki bo vodilo postopek, sta dva ločena pravna instituta, za določanje katerih se uporabljajo različna pravna pravila. Tako se v sporih z mednarodnim elementom za določitev pristojnosti uporabljajo določbe Uredbe Bruselj I, medtem ko se za določitev uporabe prava v istem postopku uporabijo določbe Uredbe (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. 6. 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (t. i. Uredba Rim I) ali Uredbe (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. 7. 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (t. i. Uredba Rim II). Ker ni nujno, da pravila za določanje pristojnosti in pravila za določanje uporabe prava v istem postopku odkažejo na eno in isto državo članico, je situacija, v kateri sodišče določene države članice razsoja na podlagi prava druge države članice, povsem mogoča in v praksi pogosta. Sklepanje tožeče stranke, da ker se stečajni postopek zoper toženo stranko vodi po slovenskem pravu, mora biti za odločanje pristojno slovensko sodišče, je tako očitno napačno. Posledično je napačno tudi stališče pritožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje odločitev o pristojnosti sodišča opreti na 7. člen Insolvenčne uredbe, saj ta vsebuje pravila za določanje uporabe prava in ne za določitev pristojnosti sodišča. 7. člen Insolvenčne uredbe torej za odločitev ni bil relevanten, zato ne drži niti pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ker odločitve o pristojnosti sodišča ni oprlo na ta člen Insolvenčne uredbe.

18. Pritožbene navedbe o t. i. sekundarnem stečajnem postopku, kadar ima stečajni dolžnik poslovalnico na ozemlju druge države članice, za odločitev niso relevantne, saj že sama pritožnica ugotavlja, da tožena stranka na Hrvaškem nima poslovalnice.

19. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic St 000/2010 z dne 19. 9. 2010 navedlo, da se o tem, kdo mora v drugem postopku uveljaviti zahtevek za ugotovitev obstoja izločitvenih pravic, odloči, kot je navedeno v končnem seznamu preizkušenih terjatev z dne 18. 9. 2019 (A3). Iz napotitvenega sklepa tako ne izhaja, da bi morala tožeča stranka tožbo na uveljavitev svoje lastninske pravice (kar je v svojem bistvu izločitvena pravica) vložiti pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Zato se na napotitev neutemeljeno sklicuje.

20. Navedbe o tem, da sporne nepremičnine niso vključene v otvoritveno bilanco, ne držijo. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prepričljivo pojasnila, da so le-te vanjo vključene, in sicer se nahajajo v otvoritveni bilanci med rubriko Proizvodi in trgovsko blago v razdelku Aktivna stran otvoritvene bilance stanja. Tudi sicer pa te navedbe (kot tudi navedbe, zakaj tožena stranka po mnenju pritožnice ni lastnica spornih nepremičnin) za odločanje o tem, katero sodišče je pristojno za obravnavo tožbe, niso relevantne.

21. Ker se Insolvenčna uredba v konkretnem primeru ne uporablja, tudi pritožbene navedbe o vsebini in uporabi 65. člena njene preambule ter prvega odstavka 19. člena te uredbe, za odločitev niso relevantne.

22. Pritožbo proti odločitvi o stroških pravdnega postopka je tožeča stranka vložila zgolj iz razloga, ker sklep o zavrženju tožbe še naj ne bi bil pravnomočen. Očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep o stroških izdalo na predlog tožeče stranke, ki ga je podala v roku in na način, kot je predviden v tretjem odstavku 163. člena ZPP.

23. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 366. členom ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijana sklepa potrdilo (2. točka 365. člen ZPP).

24. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena, dolžna pa je toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Višje sodišče je toženi stranki v skladu z Odvetniško tarifo (OT) za odgovor na pritožbo priznalo nagrado za postopek v višini 1.125 točk (tar. št. 21/1 OT) ter materialne izdatke v višini 21,25 točk (2 % do 1000 točk, 1 % nad 1000 točk, tretji odstavek 11. člena OT), skupaj 1.146,25 točk. Preračunano v EUR, ob vrednosti točke 0,60 EUR, ter z upoštevanjem 22 % DDV to znese 839,06 EUR, ki jih je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

-------------------------------
¹ Sodba Sodišča EU C-157/13 Nickel & Goeldner Spedition.
² Prim. VSC Sklep Cpg 23/2015 z dne 11. 3. 2015.
³ Sodbe Sodišča EU C-641/16 Tünkers France, C-157/13 Nickel & Goeldner Spedition GmbH, C-292/08 German Graphics Graphische Maschinen GmbH.
⁴ VSL Sklep I Cpg 1308/2013 z dne 9. 1. 2014, VSL Sklep I Cpg 312/2013 z dne 19. 3. 2013 in VSC Sklep Cpg 23/2015.
⁵ Cst Sklep 194/2013 z dne 4. 6. 2013.
⁶ VSL Sklep I Cpg 958/2016 z dne 13. 9. 2016 in VSRS Sodba II Ips 14/2017 z dne 20. 9. 2018.
⁷ Vrhovno sodišče Republike Slovenije na Občni je na seji dne 14. 12. 1995 sprejelo pravno mnenje z naslednjo vsebino: „S potekom roka za prijavo terjatev izgubi izločitveni upnik le pravico prijaviti in uveljaviti izločitveni zahtevek v stečajnem postopku, izvirajoč iz lastninske pravice. Potek tega roka pa ne vpliva na morebitno njegovo lastninsko pravico. Izločitveni upnik lahko zato to pravico uveljavlja proti stečajnemu dolžniku po splošnih procesnopravnih in materialnopravnih predpisih. Za njeno uveljavitev lahko predlaga tudi ukrepe zavarovanja, če so za to podani pogoji, predpisani s splošnimi procesnopravnimi in materialnopravnimi predpisi“. Četudi je bilo navedeno mnenje sprejeto na podlagi prej veljavnih predpisov (Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji – ZPPSL in Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – ZTLR), je stališče Vrhovnega sodišče enako uporabno tudi danes. ZPPSL v nasprotju s ZFPPIPP sicer ni vseboval izrecnega določila o prenehanju izločitvene pravice, vendar je bilo v takratni sodni praksi sporno, ali je izločitveni upnik že s potekom roka za prijavo izločitvene pravice prekludiran. Citirano pravno mnenje je torej Vrhovno sodišče RS sprejelo na podlagi predpostavke, da je izločitveni upnik s potekom roka za prijavo izločitvene pravice po ZPPSL le to izgubil, kot to sedaj izrecno določa tretji odstavek 310. člena ZFPPIPP (le) v primeru nepravočasne vložitve tožbe na ugotovitev njenega obstoja (oz. po sprejeti odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-44/18 tudi to ne velja več – prerekana izločitvena pravica ne preneha (več) z opustitvijo vložitve tožbe v roku iz prvega odstavka 310. člena ali opustitvijo predloga za nadaljevanje postopka v roku iz tretjega odstavka 311. člena ZFPPIPP, temveč ko upravitelj proda premoženje, ki je predmet izločitvene pravice). Varstvu lastninske pravice je torej Vrhovno sodišče vsekakor dalo močnejšo težo kot učinkom prenehanja izločitvene pravice v stečaju (gl. tudi VSL sklep I Cpg 958/2016 z dne 13. 9. 2016).
⁸ Prim. 13. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-44/18 z dne 7. 11. 2019.
⁹ Uvodna izjava št. 6 Uredbe iz leta 2000 se glasi: „V skladu z načelom sorazmernosti mora biti ta uredba omejena na določbe, ki urejajo pristojnost za uvedbo postopkov v primeru insolventnosti in za odločbe, ki se sprejemajo neposredno na podlagi postopkov v primeru insolventnosti in so tesno povezane s takimi postopki.“
¹⁰ Prvi odstavek 6. člena Insolvenčne uredbe se glasi: „Sodišča države članice, na katere ozemlju je bil uveden postopek v primeru insolventnosti v skladu s členom 3, so pristojna za vsak zahtevek, ki izhaja neposredno iz postopka v primeru insolventnosti in je z njim tesno povezan, kot je zahtevek za izpodbijanje pravnih dejanj.“
¹¹ Prim. smiselno sodbo Sodišča EU C-111/08 SCT Industri, ki ureja razmerje med Bruseljsko konvencijo in Uredbo št. 1346/2000. V tej je Sodišče EU presodilo, da v obsegu, v katerem ta uredba nadomešča Bruseljsko konvencijo, velja razlaga v zvezi s to konvencijo tudi za navedeno uredbo, kadar je mogoče ugotoviti, da so zadevne določbe enakovredne.

Datum zadnje spremembe:

31.12.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 1308/2013
• VSL Sklep I Cpg 343/2021
• VSL Sklep I Cpg 103/2019