VSL Sklep I Cpg 664/2020

Jedro

Rok se lahko podaljša le ob obstoju upravičenih razlogov, pri čemer se upoštevajo osebne okoliščine stranke, ki prosi za podaljšanje roka. Trditveno in dokazno breme je na stranki, ki predlog za podaljšanje roka poda, zahtevani dokazni standard je verjetnost.

Zaradi zaupne narave pooblastilnega razmerja med kvalificiranim pooblaščencem v pravdnem postopku in njegovo stranko, ki je pravdna stranka konkretnega postopka, je povsem utemeljeno pričakovati, da ima pooblaščenec ne le osebni stik s svojo stranko, temveč tudi možnost drugih oblik komunikacije z njo, saj mu le to omogoča njeno kvalitetno zastopanje.

Ali je stranka (pooblastitelj) seznanjena s pozivom sodišča, mora biti prvenstveno znano pooblaščencu, ki je sodno pisanje s strani sodišča prejel, zato slednje ne more predstavljati opravičenega razloga za podaljšanje sodnega roka.

Sprememba zakonitega zastopnika ne vpliva na pravilno dano pooblastilo odvetniku s strani prvotnega zastopnika, razen če novi zastopnik ali sami upniki to pooblastilo prekličejo.

Izrek

I. Pritožba zoper I. in III. točko izreka izpodbijanega sklepa se zavrne.

II. Pritožbi zoper II. točko izpodbijanega sklepa se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v tem delu razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

III. Pritožbi zoper IV. točko izpodbijanega sklepa se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v tem delu razveljavi.

IV. Pritožnici sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predloga toženih strank za podaljšanje roka z dne 2. 9. 2020 (red. št. 120) in 4. 9. 2020 (red. št. 121) ter predlog prvo tožene stranke za podaljšanje roka z dne 24. 9. 2020 (red. št. 123) (I. točka izreka), zavrglo pritožbi prvo tožene stranke z dne 17. 8. 2020 (red. št. 116) in 21. 8. 2020 (red. št. 118) (II. točka izreka), zavrglo predloga toženih strank za taksno oprostitev z dne 17. 8. 2020 (red. št. 116) in 21. 8. 2020 (red. št. 118) (III. točka izreka), odločilo, da je drugo tožena stranka dolžna plačati sodno takso za postopek o pritožbi (red. št. 116) v znesku 33,00 EUR ter sodno takso za postopek o pritožbi (red. š.t 118) v znesku 1.227,00 EUR (IV. točka izreka) ter drugo toženi stranki izdalo plačilni nalog za sodno takso za postopek o pritožbi (V. točka izreka).

2. Zoper I. do IV. točko izreka se pritožujeta obe toženi stranki, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da se podanemu predlogu za taksno oprostitev ugodi in se toženi stranki oprosti plačila sodne takse za vloženo pritožbo oziroma se sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahtevata povračilo pritožbenih stroškov.

3. Pritožba zoper zoper I. in III. točko izreka ni utemeljena, pritožba zoper II. in IV. točko izreka pa je utemeljena.

O pritožbi zoper I. točko izreka

4. Sodišče prve stopnje je dne 22. 7. 2020 s sklepom zavrnilo ugovor toženih strank zoper začasno odredbo izdano dne 21. 11. 2017 (red. št. 114) in z zamudno sodbo odločilo o sporu (red. š. 115). Zoper sklep sta toženi stranki vložili pritožbo dne 17. 8. 2020 (red. št. 116), zoper sodbo pa dne 21. 8. 2020 (red. št. 118). Hkrati z obema pritožbama sta podali tudi predlog za taksno oprostitev. Ker je predloga za taksno oprostitev ocenilo za nepopolna, je sodišče prve stopnje najprej s sklepom z dne 24. 8. 2020 glede pritožbe zoper sklep (red. št. 117) in nato še s sklepom z dne 26. 8. 2020 glede pritožbe zoper sodbo (red. št. 119), toženi stranki pozvalo na ustrezno dopolnitev. V obeh primerih sta toženi stranki (po svojem pooblaščencu) podali predlog za podaljšanje roka za dopolnitev, in sicer v zvezi s sklepom dne 2. 9. 2020 (red. št. 120), v zvezi s sodbo pa dne 4. 9. 2020 (red. št. 121). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tekom postopka pri prvo toženi stranki prišlo do spremembe zakonitega zastopnika, je s sklepom z dne 7. 9. 2020 (red. št. 122) pooblaščenca pozvalo na predložitev ustreznega (novega) pooblastila prvo tožene stranke za obe pritožbi. Tudi v tem primeru je pooblaščenec dne 24. 9. 2020 podal predlog za podaljšanje roka za predložitev pooblastila (red. št. 123).

5. Sodišče je vse tri predloge toženih strank za podaljšanje roka (red. št. 120, 121 in 123) zavrnilo z obrazložitvijo, da so bili roki določeni v sklepih z dne 24. 8. 2020, z dne 26. 8. 2020 in z dne 7. 9. 2020 razumno dolgi, toženi stranki sta zastopani po kvalificiranem pooblaščencu, zato sta morali in mogli vedeti katere sestavine mora predlog za oprostitev sodnih taks vsebovati, da bo popoln, poleg tega sta bili v tem postopku enkrat o tem že obveščeni, glede podaljšanja roka v zvezi s predložitvijo pooblastila odvetnika pa tudi, da bi moral pooblaščenec ob vložitvi pritožbe preveriti, ali ima za zastopanje ustrezno pooblastilo in pri tem izkazati zadostno skrbnost, česar ni storil, v predlogu za podaljšanje roka pa tudi ni navedeno nič takega, kar bi sodišču omogočilo oceno, ali obstajajo za podaljšanje roka opravičeni razlogi. Svojo odločitev je oprlo tudi na argument, da zgolj dejstvo, da pooblaščenec ne more vzpostaviti kontakta s stranko zato, ker je v drugi državi, brez navedbe drugih okoliščin, ne zadostuje kot razlog za podaljšanje roka.

6. Rok, ki ga določi sodišče, se na predlog prizadete osebe lahko podaljša, če so za to opravičeni razlogi (drugi odstavek 110. člena ZPP). Pri podaljševanju rokov je potrebno biti skrajno previden, ker gre lahko za zlorabo procesnih pravic, poleg tega pa je sojenje brez nepotrebnega odlašanja v javnem interesu¹. Kot je v svoji obrazložitvi poudarilo že prvostopenjsko sodišče (7. točka), se lahko rok podaljša le ob obstoju upravičenih razlogov, pri čemer se upoštevajo osebne okoliščine stranke, ki prosi za podaljšanje roka, trditveno in dokazno breme je na stranki, ki predlog za podaljšanje roka poda, zahtevani dokazni standard je verjetnost.

7. Pritožnik sicer utemeljeno trdi, da eventualni predhodno podani predlogi za taksno oprostitev, pri tokratnem odločanju niso bistveni. Vendar sodišče prve stopnje predlogov za podaljšanje rokov ni zavrnilo le iz razloga, da sta bili toženi stranki o tem, kaj mora predlog za taksno oprostitev vsebovati, v tem postopku že predhodno obveščeni, saj sta že pred tem vlagali predloge za taksno oprostitev, ki so bili prav tako nepopolni. Za svojo odločitev je podalo tudi številne druge, po presoji pritožbenega sodišča pravilne in utemeljene razloge. Pritožbeno sodišče se namreč v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da pooblaščenec toženih strank ni navedel nič takega, kar bi sodišču sploh omogočilo, da bi obstoj opravičenih razlogov lahko presojalo. Pritožnik je v prvih dveh predlogih za podaljšanje roka (r. 120 in r. 121) kot razlog za podaljšanje roka navedel le, da pooblaščenec ni uspel vzpostaviti kontakta s toženima strankama, saj se zakoniti zastopnik tožene stranke, ki je tudi drugo tožena stranka, nahaja na Hrvaškem in se ne ve ali je seznanjen s pozivom sodišča. V tretjem predlogu (r. 123) pa je navedel, da zaradi trenutnih razmer pooblaščenec prvo tožene stranke ne more vzpostaviti ustreznega kontakta s stranko. Tako skopo podani razlogi za podaljšanje roka tudi po presoji pritožbenega sodišča ne morejo zadostiti standardu opravičenih razlogov po drugem odstavku 110. člena ZPP².

8. Pritožbena trditev, da bi sodišče prve stopnje moralo v trenutnih razmerah, ki so nastale zaradi novega virusa COVID-19, epidemiološko stanje kot dejstvo upoštevati samo, saj gre za splošno znano dejstvo, je neutemeljena. Tudi splošno znana dejstva morajo stranke zatrjevati, le dokazovati jim jih ni potrebno (peti odstavek 214. člena ZPP). Vse trditve v zvezi z epidemiološko situacijo zaradi bolezni COVID-19, pa podaja pritožnik prvič šele sedaj v pritožbi, zato gre za nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP) in jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Zakaj bi bilo že po naravi stvari jasno, da je komunikacija in dostop do stranke, ki živi na Hrvaškem, močno otežena (mimo dejstev, ki se nanašajo na COVID-19), pa pritožnik ne pojasni.

9. Pri tem pooblaščenec pritožbeno ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da ni pojasnil niti, če, kako ali kolikokrat je poskušal stopiti v stik s svojima strankama, pa mu to ni uspelo. Zaradi zaupne narave pooblastilnega razmerja med kvalificiranim pooblaščencem v pravdnem postopku in njegovo stranko, ki je pravdna stranka konkretnega postopka, je povsem utemeljeno pričakovati, da ima pooblaščenec ne le osebni stik s svojo stranko, temveč tudi možnost drugih oblik komunikacije z njo, saj mu le to omogoča njeno kvalitetno zastopanje.

10. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je bil rok osem dni za dopolnitev predloga za taksno oprostitev drugo tožene stranke bistveno prekratek, ker drugo tožena stranka živi na Hrvaškem, zato je bila komunikacija z njo iz že pojasnjenih razlogov otežena in v tako kratkem roku dopolnitve ni bilo mogoče zagotoviti. Tudi navedeno predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, saj pritožnik svojega predloga za podaljšanje roka ni temeljil na tem, da bi bil rok bistveno prekratek. Da bi sodišče prve stopnje moralo samo sklepati, da je rok 8 dni prekratek, ker ima ena od pravdnih strank prebivališče na Hrvaškem, pa ne drži. Kot že povedano, je trditveno breme na stranki, ki zasleduje podaljšanje roka. Nenazadnje pa se višje sodišče strinja tudi z utemeljitvijo prvostopenjskega sodišča, da v času, ko sodobna informacijska tehnologija (telefon, telefaks, GSM, internet, e.mail, zoom itd) omogoča številne možnosti komunikacije, zgolj sklicevanje na to, da pravdna stranka živi v drugi državi (na Hrvaškem) samo po sebi ne more predstavljati razloga za daljši rok kot sicer ali za njegovo podaljšanje.

11. Neutemeljena je tudi navedba pritožnika, da je na mestu njegov pomislek, da se ne ve ali je stranka seznanjena s pozivom sodišča. Če ima stranka v postopku pooblaščenca, se sodna pisanja vročajo njemu (prvi odstavek 137. člena ZPP), zato sodišče vroča sodna pisanja le pooblaščencu in ne hkrati tudi stranki sami (razen v izjemnih okoliščinah, ki v obravnavani zadevi niso podane). Ali je stranka (pooblastitelj) seznanjena s pozivom sodišča, mora biti zato prvenstveno znano pooblaščencu, ki je sodno pisanje s strani sodišča prejel, zato slednje ne more predstavljati opravičenega razloga za podaljšanje sodnega roka.

12. Glede na navedeno se izkaže pritožba v delu, ki se nanaša na I. točko izreka izpodbijanega sklepa neutemeljena. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo zoper I. točko izreka zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi zoper III. točko izreka

13. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je prvostopenjsko sodišče predlog prvo tožene stranke za taksno oprostitev zavrglo iz dveh razlogov, in sicer zato, ker ga je vložil pooblaščenec, ki v postavljenem roku ni predložil ustreznega pooblastila in ker je bil predlog nepopoln, prvo tožena stranka pa ga v postavljenem roku ni dopolnila. Iz slednjega razloga je prvostopenjsko sodišče zavrglo tudi predlog drugo tožene stranke za taksno oprostitev.

14. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je predloga za taksno oprostitev zavrglo zato, ker sta bila nepopolna, toženi stranki pa jih nista dopolnili v postavljenem roku, je pravilna in se pritožbeno sodišče z njo v celoti strinja. Sklep o (ne)podaljšanju sodnega roka je sklep procesnega vodstva (9. točka prvega odstavka 270. člena ZPP), zoper katerega ni pritožbe (tretji odstavek 270. člena ZPP). Je pa pritožba možna pri zavrženju vloge zaradi ukrepa za popravo ali dopolnitev³. Pri presoji utemeljenosti pritožbe zoper sklep o zavrženju vloge, v obravnavanem primeru predloga za taksno oprostitev, pa se kot predhodno pojavi vprašanje utemeljenosti odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za podaljšanje roka za dopolnitev predloga za taksno oprostitev. Če bi pritožbeno sodišče ugotovilo utemeljenost pritožbe v okviru I. točke izreka izpodbijanega sklepa, bi to avtomatično pomenilo tudi razveljavitev sklepa o zavrženju predloga za taksno oprostitev. Tako ni nobene ovire, da prvostopenjsko sodišče ne bi istočasno odločilo o predlogu za podaljšanje roka in zavrženju predloga za taksno oprostitev.

15. Pritožba izrecno ne trdi, da sta bila predloga za taksno oprostitev popolna, temveč le, da bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi podanim predlogom za taksno oprostitev. Meritorna (vsebinska) presoja predloga za taksno oprostitev je mogoča le, če je predlog popoln. Pritožbeno sodišče je zato v okviru presoje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP) izvedlo preizkus ali sta bila predloga za taksno oprostitev morda popolna ter pri tem ugotovilo, da je bila odločitev sodišča prve stopnje, ki je toženi stranki pozivalo na ustrezno dopolnitev pravilna, saj sta bila oba predloga nepopolna in nista omogočala vsebinskega preizkusa. Iz drugega odstavka 12. člena ZST-1 namreč izhaja, katere podatke in izjave mora vsebovati predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse. Toženi strani sta v obeh predlogih za taksno oprostitev podali le pavšalne navedbe o nemožnosti plačila sodne takse, nista pa predlogu predložili ustreznih podatkov, izjav oziroma soglasij. Če predlog za taksno oprostitev ne vsebuje predpisanih podatkov in izjav iz drugega odstavka 12. člena ZST-1, ravna sodišče v skladu s pravili o nepopolnih vlogah (tretji odstavek 12. člena ZST-1). Zakonska določba ni sama sebi namen, saj te podatke in izjave sodišče potrebuje, da lahko predlog vsebinsko preizkusi. Predloga toženih strank za taksno oprostitev sta bila torej nepopolna in vsebinskega preizkusa nista omogočala, saj nista vseboval matične številke prvo tožene stranke oziroma EMŠO drugo tožene stranke, njunih davčnih številk, kot tudi ne EMŠO in davčnih številk družinskih članov drugo tožene stranke, nista vsebovala podatkov o premoženjskem, finančnem in likvidnostnem stanju prvo tožene stranke oziroma podatkov o dohodkih in premoženjskem stanju drugo tožene stranke in njenih družinskih članov, o katerih se ne vodijo zbirke podatkov iz petega odstavka 12.a člena ZST-1; prav tako nista vsebovala soglasja polnoletnih družinskih članov drugo tožene stranke, da sodišče z namenom ugotavljanja materialnega položaja družinskih članov po uradni dolžnosti pridobi podatke, ki so davčna tajnost; nadalje predlogu ni bila predložena izjava, da so vsi podatki o dohodkih, premoženjskem, finančnem in likvidnostnem stanju (o katerih se ne vodijo zbirke podatkov iz petega odstavka 12.a člena ZST-1), ki bi bili navedeni v predlogu, resnični, točni in popolni, za kar stranka in njeni polnoletni družinski člani prevzemajo vso premoženjsko odgovornost; končno je bil predlog pomanjkljiv tudi glede podpisa toženih strank in polnoletnih družinskih članov drugega toženca (drugi odstavek 12. člena ZST-1).

16. Sodišče prve stopnje je toženima strankama s sklepoma z dne 24. 8. 2020 in z dne 26. 8. 2020 torej pravilno naložilo dopolnitev njunih predlogov za taksno oprostitev z navedbo oziroma predložitvijo vseh v sklepih naštetih obveznih podatkov in izjav (prvi odstavek 108. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). Ker toženi stranki v postavljenem roku predlogov za taksno oprostitev nista dopolnili (smiselno to priznavata tudi v pritožbi) in sta tako ostala neprimerna za obravnavo, ju je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo že iz tega razloga (peti odstavek 108. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

17. Po vsem obrazloženem, in ker višje sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijane III. točke izreka sklepa (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP) tudi ni ugotovilo uradoma upoštevanih kršitev, je o pritožbi tudi v tem delu odločilo, da ni utemeljena in jo je kot tako zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP). Pri tem se višje sodišče v presojo pravilnosti drugega razloga za zavrženje predloga za taksno oprostitev prvo tožene stranke (ker prvo tožene stranke ni predložila ustreznega pooblastila) na tem mestu ni spuščalo, saj je bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna že iz navedenih razlogov. Vprašanje ustreznosti pooblastila prvo tožene stranke na odločitev v tem delu tako ni imelo odločilnega vpliva.

O pritožbi zoper II. točko izreka

18. Sodišče prve stopnje je pritožbi prvo tožene stranke zavrglo, ker je ugotovilo, da je pri prvo toženi stranki prišlo do spremembe zakonitega zastopnika, pooblastilo pooblaščencu pa je podpisal še prejšnji zakoniti zastopnik. Ker pooblaščenec v postavljenem roku sodišču prve stopnje ni predložil ustreznega pooblastila prvo tožene stranke za vložitev pritožb oziroma ni izkazal odobritve teh dejanj s strani stranke, je pritožbi prvo tožene stranke zavrglo.

19. Pritožba utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni imelo podlage za poziv pooblaščencu za novo pooblastilo ter da mu je neutemeljeno očitalo, da ni izkazal zadostne skrbnosti, ker ni preveril ali ima veljavno pooblastilo za zastopanje stranke, ker je prišlo do spremembe zakonitega zastopnika prvo tožene stranke. Sprememba zakonitega zastopnika namreč ne vpliva na pravilno dano pooblastilo odvetniku s strani prvotnega zastopnika, razen če novi zastopnik ali sami upniki to pooblastilo prekličejo (prim. prvi odstavek 100. člena ZPP). Iz spisa ne izhaja, da bi bilo pooblastilo odvetniku toženih strank preklicano.

20. Višje sodišče je zato pritožbi zoper izpodbijano II. točko izreka ugodilo, sklep sodišča prve stopnje se v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi zoper IV. točko izreka

21. Ker se je odločitev sodišča prve stopnje iz I. in III. točke izreka izkazala za pravilno, sta obe toženi stranki dolžni plačati ustrezno sodno takso za njuni pritožbi (pritožbi na r. 116 in r. 118). Vendar če taksa ob nastanku taksne obveznosti ni plačana in izkazana v skladu s 6. členom tega zakona, sodišče izroči ali pošlje taksnemu zavezancu plačilni nalog (prvi odstavek 34. člena ZST-1), ne more pa sodišče mimo teh določb o plačilnem nalogu odločati o dolžnosti plačila sodne takse, tako kot je to storilo sodišče prve stopnje v okviru IV. točke izreka izpodbijanega sklepa, saj za tako odločitev sodišče nima nobene pravne podlage.

22. Pritožba je zato v delu, v katerem izpodbija IV. točko izreka utemeljena že iz tega razloga, zato ji je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo in sklep v IV. točki izreka razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

23. Sodišče je dolžno sodno takso za pritožbo drugo tožene stranke odmerilo s plačilnim nalogom (V. točka izreka). Zoper plačilni nalog je drugo tožena stranka skupaj s pritožbo, o kateri odloča pritožbeno sodišče s tem sklepom, vložila tudi ugovor, o katerem pa je pristojno odločati sodišče prve stopnje, ki je plačilni nalog izdalo (tretji odstavek 34.a člena ZST-1) in ne pritožbeno sodišče. O ugovoru zoper plačilni nalog (V. točka izreka) naj torej odloča sodišče prve stopnje.

Pritožbeni stroški

24. Glede na to, da sta toženi stranki v pritožbenem postopku uspeli le delno, pri čemer v zvezi s tem delom postopka niso nastali nobeni posebni stroški, je pritožbeno sodišče glede na neznaten uspeh toženih strank na podlagi določila drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP odločilo, da pritožnici sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

25. Na podlagi prvega odstavka 366.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je o pritožbi odločala sodnica posameznica.

-------------------------------
¹ A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 457.
² Navedena zakonska določba se uporablja v primeru vseh treh predlogov za podaljšanje rokov, in sicer v zvezi s predlogi za oprostitev sodnih taks na podlagi tretjega odstavka 1. člena ZST-1.
³ Prim. sklep VSL I Cpg 220/2018 z dne 17. 4. 2018.

Datum zadnje spremembe:

31.12.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cpg 220/2018
• VSL sklep I Cpg 863/2015
• VSL sklep I Cpg 901/2013