<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba VII Kp 20876/2018

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2020:VII.KP.20876.2018
Evidenčna številka:VSL00033084
Datum odločbe:07.05.2020
Senat, sodnik posameznik:mag. Andreja Sedej Grčar (preds.), Barbara Črešnar Debeljak (poroč.), Stanka Živič
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:grožnja - zakonski znaki kaznivega dejanja - resnost grožnje

Jedro

Kaznivo dejanje grožnje po 135. členu KZ-1 je mogoče izvršiti v več izvršitvenih oblikah, vselej pa mora biti grožnja resna, kar pomeni, da mora biti objektivno zmožna povzročiti vznemirjenje ali občutek strahu pri oškodovancu. Pri tem subjektivni občutek prestrašenosti ali ogroženosti oškodovanca ni pomemben, niti potreben, zato niti v tem delu niso utemeljene pritožbene navedbe zagovornice obdolženca A. A. Resnost grožnje mora biti torej podana objektivno, kar pomeni, da mora biti grožnja res tudi objektivno izvršljiva, kakor izpostavlja obramba obdolženca B. B. Vendar so ravno zato neutemeljene navedbe, da konkretno obdolženec B. B. ne bi mogel izvršiti groženj, ker ne poseduje pištole. Z objektivnega vidika je namreč grožnjo s pretepom s pomočjo prijateljev in z ustrelitvijo povsem mogoče izvršiti, okoliščina, da obdolženec nima orožja, pa je zato torej nepomembna - sploh, ker to še ne izključuje možnosti, da si orožja ne bi mogel pridobiti, (ne)posedovanje orožja s strani obdolženca B. B. pa v konkretnem primeru tudi ni bila splošno znana okoliščina. Grožnja, da ga bo nekdo ustrelil s pištolo in pretepel s skupino svojih prijateljev, bi nedvomno prestrašila vsakega povprečnega posameznika, še zlasti, če storilca ne pozna, saj ne pozna njegove narave in ne ve, česa je sposoben, v kakšnih krogih se giblje in s čim se ukvarja, kakšne prijatelje ima, in ali ima dostop do orožja. Resnost grožnje je torej podana, ob tem pa se pritožbeno sodišče pridružuje tudi stališču prvostopenjskega sodišča, da ima grožnja z uporabo strelnega orožja znatno težo in je to okoliščino potrebno upoštevati tudi pri izbiri in odmeri kazenske sankcije.

Obe pritožbi neutemeljeno navajata, da pri obdolžencema ni mogoče zaslediti ustrahovalnega namena oziroma da ga sodišče sploh ni ugotavljalo. Prvostopenjsko sodišče se je v 19. točki izpodbijane sodbe primerno opredelilo do naklepa obeh storilcev, pri čemer ustrahovalni namen izhaja že iz okoliščin in načina izvršitve kaznivega dejanja, ko sta se obdolženca agresivno vedla do oškodovanca in mu verbalno grozila (obdolženec B. B.) ter ga celo fizično napadla (obdolženec A. A.), čeprav med njimi ni obstajalo kakšno specifično razmerje, ki bi utemeljevalo drugačen zaključek, kot je ta, da takšno obnašanje lahko vodi zgolj in samo namen ustrahovati žrtev. To vse izhaja že iz samega opisa kaznivega dejanja. Obdolženca sta bila v kritičnem času očitno razburjena in nasilna, njuno obnašanje pa je bilo nedvomno naklepno usmerjeno ravno zoper oškodovanca, saj sta se oba obdolženca od vseh zaposlenih v casinoju agresivno in grozeče obnašala ravno in samo do oškodovanca, kar izhaja iz izpovedb zaslišanih prič C. C. in D. D.

Izrek

1. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Obdolženec A. A. je dolžan plačati 120,00 EUR, obdolženec B. B. pa 450,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obdolženca A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obdolženca B.B. pa je sodišče spoznalo za krivega kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 in mu izreklo denarno kazen v višini petdeset dnevnih zneskov po 50,00 EUR, to je 2.500,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Pogojne obsodbe, izrečene obdolžencu B. B. s sodbo VI K 35436/2017, z dne 5.9.2017, sodišče ni preklicalo. Oba obdolženca je po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, odločilo pa je, da sta dolžna nerazdelno plačati potrebne izdatke oškodovanca ter nagrado in potrebne izdatke njegove pooblaščenke.

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila zagovornica obdolženca B. B. s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe.

3. Sodbo je napadla s pritožbo tudi zagovornica obdolženca A. A., in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi oziroma spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe.

4. Pritožba nista utemeljeni.

Dejansko stanje – udarec s steklenico (obdolženec A. A.)

5. Pritožba zagovornice obdolženca A. A. zlasti izpostavlja, da naj bi prvostopenjsko sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da je obdolženec A. A. oškodovanca po glavi udaril s steklenico za pivo. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je oškodovanec sicer v kazenski ovadbi res povedal le, da ga je obdolženec A. A. udaril po glavi (l. št. 7), vendar pa je že ob pregledu v UKC. tik po kritičnem dogodku zdravniku v sklopu avtoanamneze povedal, da je prejel udarec s steklenico po glavi, zdravnik pa je v izvid zapisal, da je vidna sled poškodbe, in sicer da je frontalno vidnih nekaj bušk (l. št. 117). Ureznina, ki jo je utrpel oškodovanec po lastnih navedbah in ki sta jo zaradi krvavitve opazili tudi priči, v casinoju zaposlena D. D. in C. C., je sicer tudi po izpovedi oškodovanca morebiti res nastala zaradi odletelega drobca stekla razbitih vrat casinoja. Buške pa pričajo o udarcu, pri čemer oškodovanec torej že vse od dogodka izpoveduje enako – da ga je obdolženec A. A. udaril s steklenico. Navsezadnje je iz posnetkov videonadzornih kamer jasno razvidno, da obdolženec A. A. ob tem, ko oškodovanec oba obdolženca fizično odstranjuje iz lokala, v roki drži steklenico za pivo, ki jo je kasneje zalučal v vrata casinoja, kar priznava tudi obdolženec.

6. Da je obdolženec A. A. steklenico vrgel proti oškodovancu in imel namen zadeti oškodovanca, pa nedvomno izhaja ne samo iz izpovedbe oškodovanca, temveč tudi iz vseh okoliščin storitve kaznivega dejanja oziroma obnašanja obdolženca A. A., ki je svoje agresivno obnašanje ves večer usmerjal ravno v oškodovanca in ne v inventar casinoja, steklenico pa je zalučal neposredno po nasilnem fizičnem stiku z oškodovancem, ko ga je tudi udaril, torej je bilo v kritičnem času njegovo ravnanje nedvomno namerno usmerjeno ravno zoper E. E.

Dejansko stanje – dogodek dne 9.12.2017 (obdolženec B. B.)

7. Prvostopenjsko sodišče je v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da je nedvomno prišlo tudi do dogodka dne 9.12.2017, kar izhaja iz okoliščin prijave kaznivega dejanja. Ob prvem dogodku dne 27.10.2017 je bila poklicana tudi policija, vendar oškodovanec ni podal ovadbe. Oškodovanec je kaznivo dejanje prijavil šele dne 24.12.2017 in sodišču pojasnil, da je najprej upal, da je šlo za enkraten konflikt, vendar pa se je obdolženec B. B. vračal v lokal in mu ponovno grozil, zato se je v decembru vseeno odločil vložiti ovadbo, ker je ugotovil, da se težave ne nehajo. Iz časovnega sosledja dogodkov in prepričljive ter konsistentne izpovedi oškodovanca je mogoče zaključiti, da je torej do dogodka dne 9.12.2017 nedvomno prišlo na način, kakor je opisan v izreku sodbe, zato je v tem delu odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna.

Resnost grožnje

8. Kaznivo dejanje grožnje po 135. členu KZ-1 je mogoče izvršiti v več izvršitvenih oblikah, vselej pa mora biti grožnja resna, kar pomeni, da mora biti objektivno zmožna povzročiti vznemirjenje ali občutek strahu pri oškodovancu. Pri tem subjektivni občutek prestrašenosti ali ogroženosti oškodovanca ni pomemben, niti potreben,1 zato niti v tem delu niso utemeljene pritožbene navedbe zagovornice obdolženca A. A. Resnost grožnje mora biti torej podana objektivno, kar pomeni, da mora biti grožnja res tudi objektivno izvršljiva, kakor izpostavlja obramba obdolženca B. B. Vendar so ravno zato neutemeljene navedbe, da konkretno obdolženec B. B. ne bi mogel izvršiti groženj, ker ne poseduje pištole. Z objektivnega vidika je namreč grožnjo s pretepom s pomočjo prijateljev in z ustrelitvijo povsem mogoče izvršiti, okoliščina, da obdolženec nima orožja, pa je zato torej nepomembna – sploh, ker to še ne izključuje možnosti, da si orožja ne bi mogel pridobiti, (ne)posedovanje orožja s strani obdolženca B. B. pa v konkretnem primeru tudi ni bila splošno znana okoliščina. Grožnja, da ga bo nekdo ustrelil s pištolo in pretepel s skupino svojih prijateljev, bi nedvomno prestrašila vsakega povprečnega posameznika, še zlasti, če storilca ne pozna, saj ne pozna njegove narave in ne ve, česa je sposoben, v kakšnih krogih se giblje in s čim se ukvarja, kakšne prijatelje ima, in ali ima dostop do orožja. Resnost grožnje je torej podana, ob tem pa se pritožbeno sodišče pridružuje tudi stališču prvostopenjskega sodišča, da ima grožnja z uporabo strelnega orožja znatno težo in je to okoliščino potrebno upoštevati tudi pri izbiri in odmeri kazenske sankcije.

Ustrahovalni namen

9. Obe pritožbi neutemeljeno navajata, da pri obdolžencema ni mogoče zaslediti ustrahovalnega namena oziroma da ga sodišče sploh ni ugotavljalo. Prvostopenjsko sodišče se je v 19. točki izpodbijane sodbe primerno opredelilo do naklepa obeh storilcev, pri čemer ustrahovalni namen izhaja že iz okoliščin in načina izvršitve kaznivega dejanja, ko sta se obdolženca agresivno vedla do oškodovanca in mu verbalno grozila (obdolženec B. B.) ter ga celo fizično napadla (obdolženec A. A.), čeprav med njimi ni obstajalo kakšno specifično razmerje, ki bi utemeljevalo drugačen zaključek, kot je ta, da takšno obnašanje lahko vodi zgolj in samo namen ustrahovati žrtev. To vse izhaja že iz samega opisa kaznivega dejanja. Obdolženca sta bila v kritičnem času očitno razburjena in nasilna, njuno obnašanje pa je bilo nedvomno naklepno usmerjeno ravno zoper oškodovanca, saj sta se oba obdolženca od vseh zaposlenih v casinoju agresivno in grozeče obnašala ravno in samo do oškodovanca, kar izhaja iz izpovedb zaslišanih prič C. C. in D. D.

10. Tako obdolžencema v prid ni mogoče šteti dejstva, da oškodovanec obdolžencev izven okvira njunih obiskov v casinoju ne pozna, do konflikta pa je prišlo, ker je oškodovanec prvi skušal obdolženca, zaradi motečega obnašanja, odstraniti iz lokala (v okviru svojih nalog in pooblastil kot varnostnik lokala, zato tega ni mogoče šteti za napad, izzivanje ali soprispevek, niti kot olajševalno okoliščino za obdolženca), čemur sta se uprla, saj so to le dodatne okoliščine, ki kažejo na njun namen oškodovanca ustrahovati, ker je zahteval, da zapustita lokal.

Prištevnost

11. Pritožbi opozarjata še na vprašanje prištevnosti obdolžencev, ki naj bi bila v času izvršitve kaznivega dejanja pod vplivom alkohola. Do prištevnosti se je prvostopenjsko sodišče v zadostni meri opredelilo v 18. točki izpodbijane sodbe, ko je, skladno z domnevo prištevnosti, prepričljivo pojasnilo, da šteje navedbe obdolžencev v tej smeri za taktiko obrambe. Obdolženca sta namreč izgovarjanje na alkohol in izgubo spomina uporabljala izrazito selektivno – le, ko jima je bilo to v prid, tudi priče pa obdolžencev niso ocenile kot vinjenih v obsegu, ki bi upravičil dvom v njuno prištevnost. Pritožbeno sodišče se tako strinja z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da sta se obdolženca v času izvršitve razumela svoja ravnanja in jih imela v oblasti.

Opravičilo

12. Obdolženca sta se, kot je povedal tudi oškodovanec, relevantnega dne po dogodku res vrnila v lokal in se mu opravičila, vendar oškodovanec njunega opravičila ni sprejel (tega tudi ni dolžan), temveč ju je odslovil, takrat pa sta se začela obdolženca ponovno razburjati, žaliti oškodovanca in mu zopet tudi groziti. Glede na tak potek dogodkov njunega opravičila pač ni mogoče šteti za olajševalno okoliščino, saj ni bilo iskreno, ampak sta se očitno želela le izogniti postopku s policisti – tudi sama sta namreč povedala (to pa izrecno ponavlja tudi pritožba obdolženca A. A.), da sta se vrnila na kraj dogodka zato, ker sta vedela, da so verjetno poklicali policijo.

Odločba o kazenski sankciji

13. Obdolženec B. B. s pritožbo izpodbija tudi odločbo o kazenski sankciji, obdolženec A. A. sicer ne, je pa slednjo pritožbeno sodišče preizkusilo samo, saj pritožba, ki je vložena v korist obdolženca zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, skladno z določbo 386. člena ZKP obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni utemeljenih razlogov za spremembo tega dela sodbe. Prvostopenjsko sodišče je namreč, kakor izhaja iz 20.-22. točke izpodbijane sodbe, ustrezno upoštevalo vse relevantne olajševalne in obteževalne okoliščine. Na tej podlagi je obdolžencu A. A. izreklo sankcijo opozorilne narave, v njej pa določilo kazen zapora in preizkusno dobo v povsem primernem trajanju. Obdolžencu B. B. pa je izreklo denarno kazen, pri čemer je pri odmeri števila dnevnih zneskov upoštevalo težo in naravo kaznivega dejanja ter relevantne okoliščine na strani obdolženca, višino dnevnega zneska pa je, skladno s 47. členom KZ-1, določilo glede na obdolženčeve premoženjske razmere. Izrečene in določene kazni so tudi po mnenju pritožbenega sodišča in upoštevajoč osebnostne lastnosti obdolžencev primerne, da bodo nanju vplivale in ju odvračale od izvrševanja kaznivih dejanj.

14. Glede na vse navedeno in ker tudi ni našlo kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

15. V zvezi s plačilom stroškov kazenskega postopka pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta oba obdolženca pridobitno sposobna, zlasti obdolženec B. B. ima tudi premoženje večje vrednosti (nepremičnino), pridobival je tudi dohodke iz naslova oddajanja gostinskega lokal, obdolženec A. A. pa je sicer nezaposlen, vendar mlad, zdrav in sposoben za delo ter brez otrok. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da s plačilom sodne takse ne bo ogroženo njuno preživljanje oziroma preživljanje oseb, ki so preživninski upravičenci. Zato jima je na podlagi 98. člena ZKP v plačilo naložilo sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, in sicer obdolžencu A. A. v višini 120,00 EUR, skladno s tar. št. 7111, 71113 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1), obdolžencu B. B. pa v višini 450,00 EUR, po tar. št. 7113 in 7122 Taksne tarife ZST-1.

-------------------------------

1 Dr. Korošec, Damjan, dr. Filipčič, Katja in Zdolšek, Stojan, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, 2019, str. 604.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 135, 135/1, 135/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
31.12.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQyNDc0