VSL Sodba V Cpg 490/2020

Jedro

Kratki glasbeni filmi spadajo med AV dela. Kakšna je pravna usoda fonogramov, ki so vključeni v AV dela, jasno določa drugi odstavek 128. člena ZASP. Dokler so vključeni v AV delo in se priobčujejo skupaj z njim, so izključeni iz definicije fonograma, kot smiselno pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje. Ker iz neobstoječih fonogramov ni mogoče terjati plačila nadomestil zanje, je tožničin tožbeni zahtevek neutemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Uvodno pojasnilo

1. Tožnica je kolektivna organizacija (k. o.), ki za imetnike pravic uveljavlja denarna nadomestila za javno priobčevanje fonogramov. Zatrjuje, da je toženka, ki je izdajateljica RTV programa ... TV, radiodifuzno oddajala tudi kratke glasbene filme (glasbene videospote), pri čemer gre za avdiovizualna dela, ki so nastala zaradi fonogramov ... (V. točka navedb). Zato je toženki skladno z določilom prvega odstavka 130. člena ZASP izstavila račun št. 771431 v znesku 75,00 EUR za plačilo akontacije nadomestil za javno priobčitev fonogramov za leto 2017, ki pa ga toženka ni plačala (I. točka navedb). Poleg tega na podlagi Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih (v nadaljevanju ZPreZP-1) iztožuje še 40,00 EUR, na podlagi 33. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV) pa pripadajoči DDV. Od toženke zahteva plačilo skupno 115,00 EUR s pripadki.

Izpodbijana sodba

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka) in tožnici naložilo, da toženki povrne njene pravdne stroške v znesku 201,40 EUR s pripadki (II. točka izreka).

3. V obrazložitvi je pojasnilo, da je pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo opravilo v odsotnosti strank in njunih pooblaščencev, saj se nobeden od njih glavne obravnave ni udeležil. Pooblaščenec tožnice je sicer dan pred narokom po elektronski pošti poslal predlog za preložitev naroka, vendar sodišče mu ni ugodilo, saj razlog, ki ga je navedel za preložitev, ni opravičljiv.

4. Nato je povzelo navedbe tožnice, med njimi tudi njeno sklicevanje na določilo 2.(b) člena MSOILIF¹, po katerem da fonogram z vključitvijo v avdiovizualno delo ni okrnjen. Povzelo je tudi druge tožničine navedbe in bistven toženkin ugovor, da ne priobčuje fonogramov. Menilo je, da je med strankama sporna definicija fonograma (9. točka obrazložitve). Ob sklicevanju na določilo drugega odstavka 128. člena ZASP² in 103. člena ZASP³ je presodilo, da posnetek, ki je vključen v avdiovizualno delo (v nadaljevanju: AV delo) ni fonogram. Pri tem da tožnica sama navaja, da toženka predvaja glasbo v kratkih glasbenih filmih (glasbenih videospotih), torej v okviru AV dela, iz česar izhaja, da ne predvaja fonogramov skladno z drugim odstavkom 128. člena ZASP (11. točka). V takem primeru „slušni del“ AV dela nima pravne narave fonograma (12. točka obrazložitve). Pritožničino sklicevanje na dogovorjeno izjavo⁴ v zvezi z 2.(b) člena WPPT (MSOILIF) je štelo za neupoštevno. Pojasnilo je, da je sedaj veljavno določilo 128. člena ZASP v celoti povzeto po WPPT, ki jo je Slovenija že ratificirala. Poleg tega je VSL v sodbi I Cpg 997/2016 že pojasnilo, da „dogovorjena izjava“ v zvezi z 2.(b) členom WPPT ni vključena v Zakon o ratifikaciji ter da gre za razlago, s katero sprejeta odločitev ni neskladna (13. točka).

Pritožba tožnice

5. Proti tej sodbi se je tožnica pravočasno pritožila. Navedla je, da uveljavljala pritožbeni razlog bistvene kršitve postopka. V zvezi s tem je pojasnila, da je pooblaščenec tožnice za narok angažiral substituta, ta pa ga je le dan pred obravnavo obvestil, da je zbolel. Ker je bil pooblaščenec tožnice tega dne zadržan, je takoj predlagal preložitev naroka. Svojo odsotnost je izkazal, pozni predlog za preložitev pa je utemeljil in tudi izkazal z vsem, s čimer je razpolagal. Po pritožbenem stališču izpodbijana sodba predstavlja sodbo presenečenja, ker da v drugih, vsebinsko identičnih primerih, sodišče ni imelo pomislekov glede obveznosti radiodifuznih organizacij, ki radiodifuzno oddajajo kratke glasbene filme, da so dolžne plačevati nadomestilo⁵, rekoč da ni nezanemarljiv „usklajeni dogovor k 2(b) členu MSOILIF. V drugem odstavku 128. člena ZASP naj bi bila nepopolno povzeta definicija fonograma iz 2(b) člena MSOILIF, ker ne upošteva usklajenega dogovora, ki po njenem prepričanju predstavlja del pogodbenega besedila, in velja za vsakega od podpisnikov, torej tudi Republiko Slovenijo. To naj bi izhajalo tudi iz 2.a in 3.a člena Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb. Ker se določila MSOILIF skladno z 8. členom Ustave RS neposredno uporabljajo, bi moralo obvezujoči usklajeni dogovor upoštevati tudi sodišče prve stopnje. Tako stališče je uveljavljeno v vseh državah, ki so pristopile k MSOILIF oziroma jo ratificirale.

6. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

K odločitvi o pritožbi

7. Pritožba ni utemeljena.

Odgovor na pritožbeni očitek, da je prvo sodišče kršilo določila ZPP

8. Sodišče prve stopnje je, kot rečeno, opravilo glavno obravnavo v odsotnosti pravdnih strank in njunih pooblaščencev. Tožničin predlog za preložitev naroka je štelo za neutemeljen, saj pooblaščenec tožnice ni navedel (1) niti imena tistega substituta, ki naj bi pooblaščenca tožnice zaradi drugih njegovih obveznosti nadomeščal na naroku 7. 2. 2020, pa je zbolel (2) niti ni predložil nobenih dokazov o bolezni te osebe.

9. Določilo 115. člena ZPP je jasno⁶. Iz tega določila ne izhaja, da bi v pritožbi zatrjevani dejstvi, (1) da je tožnica prvič predlagala preložitev naroka in (2) da tega ni storila z namenom zavlačevanja, lahko vplivali na na odločitev sodišča o preložitvi naroka. Pritožbena navedba, (3) da je pooblaščenec svojo odsotnost izkazal, je tako abstraktna, da je ni mogoče preizkusiti. Isto velja za pritožbeno navedbo, (4) da je pozni predlog za preložitev naroka pooblaščenec utemeljil in izkazal z vsem, s čimer je razpolagal. Neutemeljen pa je tudi zadnji pritožbeni očitek, (5) da je bila tožnici zaradi skrajno birokratskega odnosa sodišča odvzeta možnost udeležbe v postopku. Ugotovitvi sodišča prve stopnje, da pooblaščenec tožnice v prid utemeljenosti predloga za preložitev obravnave ni navedel niti imena substituta, ki naj bi ga nadomeščal na naroku 7. 2. 2020 in da ni predložil nobenih dokazov o bolezni te osebe, pa pritožnica ni ugovarjala. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje tožnici ni dalo možnosti udeležbe v postopku, s čimer naj bi bistveno kršilo določila ZPP, torej ni utemeljen.

Odgovor na pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo

10. Povzetek navedb tožnice v izpodbijani sodbi (9. točka obrazložitve), da od toženke zahteva plačilo nadomestila za uporabo komercialno izdanih fonogramov v radiodifuzno oddajanih televizijskih programih, ni povsem točen. Zahtevek za plačilo nadomestila zaradi uporabe komercialno izdanih fonogramov v radiodifuzno oddajanih televizijskih programih, je bil predmet pritožbene presoje prvostopenjske sodbe v zadevi VSL V Cpg 24/2020 z dne 12. 3. 2020 (1. točka obrazložitve), na katero se pritožnica izrecno sklicuje, pa tudi v nekaterih drugih zadevah⁷. V teh zadevah je tožnica, kot izhaja iz obrazložitve drugostopenjskih sodb, zahtevala plačilo nadomestila za uporabo komercialno izdanih fonogramov v radiodifuzno oddajanih televizijskih programih in z zahtevki tudi uspela (po višini ne v celoti). Iz tožničine trditvene podlage v tej pravdi pa ne izhaja, da zahteva plačilo nadomestila zaradi radiodifuznega oddajanja fonogramov po TV, kot je pojasnjeno v nadaljevanju.

11. Pritožnica se v prid trditvi, da ji je sodišče prve stopnje doslej priznavalo pravico do plačilo nadomestila zaradi radiodifuznega oddajanja kratkih glasbenih video filmov sklicuje na dve prvostopenjski sodbi in sicer na sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Pg 2316/2018 z dne 30. 7. 2009⁸ in IV Pg 2373/2018 z dne 4. 10. 2019. Teh sodb k pritožbi ni priložila, na internetnih straneh pa jih pritožbeno sodišče ni našlo. Zato pritožbene navedbe, da je bila doslej pred sodišči mnogokrat uspešna na identični trditveni podlagi, pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti. Glede na navedeno je neutemeljen pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba zanjo predstavlja sodbo presenečenja.

12. Iz trditvene podlage tožnice tej pravdi pa izhaja, da od toženke, ki sicer radiodifuzno oddaja (tudi) fonograme (drugi odstavek I. točke navedb) za leto 2017 zahteva dvoje in sicer plačilo akontacije nadomestila za (1) javno priobčitev fonogramov (četrti odstavek I. točka navedb) in/ali (2) za radiodifuzno oddajanje kratkih glasbenih filmov (glasbenih videospotov), ki so AV dela in so celo nastala zaradi videospota (prvi odstavek V. točke navedb). Te navedbe je sodišče prve stopnje povzelo v ugotovitev (9. in 10. točka obrazložitve), da tožnica zahteva plačilo nadomestila za uporabo fonogramov, ker je toženka radiodifuzno oddajala kratke glasbene filme (glasbene videospote), ki so AV dela.

13. Kratki glasbeni filmi spadajo, kot izhaja iz 103. člena ZASP, med AV dela. Kakšna je pravna usoda fonogramov, ki so vključeni v AV dela, pa jasno določa 2. odstavek 128. člena ZASP. Dokler so vključeni v AV delo in se priobčujejo skupaj z njim, so izključeni iz definicije fonograma, kot smiselno pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje (11. točka obrazložitve). Ker iz neobstoječih fonogramov ni mogoče terjati plačila nadomestil zanje, je tožničin tožbeni zahtevek neutemeljen, kot pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje.

14. Ne drži pritožbena navedba, da je stališče, po katerem fonogram z vključitvijo v AV delo ne izgubi svoje suverenosti, zaradi česar tudi ne izgine dolžnost uporabnika, da v primeru javne priobčitve AV dela z vključenim fonogramom plača nadomestilo za javno priobčitev fonograma uveljavljeno v vseh državah, ki so pristopile k WPPT, saj je prav sedaj pred Sodiščem EU odprt španski primer C-147/19, ki se na splošno nanaša na fonograme v AV delih. Vendar iz razlogov, pojasnjenih v nadaljevanju, odločitev v citirani zadevi ni pomembna za odločitev o tej pritožbi.

15. Tožnica namreč zahteva plačilo akontacije, ne pa plačila nadomestila, za kar ima v zakonu pravno podlago (6. točka prvega odstavka 146. člena ZASP). Plačilo akontacije zahteva, kot izhaja iz njene dopolnitve tožbe (5. točka) zato, ker toženka „prihodkov glede na objavljeno bilanco ni generirala, zaradi česar bi jo bilo v skladu s tarifo tožnice potrebno nadomestilo obračunati po 3. točki 3. člena Tarife zavoda IPF za radiodifuzno oddajanje in radiodifuzno retransmisijo fonogramov, ki se oddaja glede na doseg⁹... vendar pa bi bilo potrebno za to pridobiti konkretne podatke, kar pa brez delovanja tožeče stranke praktično nemogoče. Ne glede na to utemeljitev plačevanja akontacije ZASP ne predvideva. Zato je tožba iz tega razloga nesklepčna.

16. Tožba ni sklepčna takrat, kadar iz trditvene podlage tožeče stranke ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka po materialnem pravu. Ker je zato zahtevek iz nesklepčne tožbe neutemeljen, je tudi iz tega razloga pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo, pa čeprav se z vprašanjem (ne)sklepčnosti tožbe ni ukvarjalo.

17. Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. V okviru uradnega preizkusa te sodbe pa pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

18. Pritožnica s pritožbo ni bila uspešna. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da da sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Pogodba Svetovne organizacije za intelektualno lastnino o izvedbah in fonogramih, Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 21/05 oziroma WPPT
² Drugi odstavek 128. člena ZASP: Fonogram pomeni posnetek zvokov neke izvedbe ali drugih zvokov, ali nadomestka zvokov, razen če gre za posnetek, ki je vključen v avdiovizualno delo.
³ 103. člen ZASP: Avdiovizualno delo po tem zakonu so kinematografski, televizijski, risani filmi, kratki glasbeni videofilmi, reklamni in dokumentarni filmi ter druga avdiovizualna dela, izražena v obliki zaporedja povezanih gibljivih slik, z zvokom ali brez, ne glede na vrsto nosilca, na katerem so vsebovana.
⁴ Dogovorjena izjava v zvezi s členom 2(b)MSOILIF: Razume se, da opredelitev fonogramov v členu 2(b) ne pomeni, da na pravice na fonogramu na kakršen koli način vpliva vključenost v kinematografskem ali drugem avdiovizualnem delu.
⁵ V zvezi s to navedbo se je sklicevala na sodbo VSL V Cpg 24/2020 z dne 12. 3. 2020.
⁶ Povzetek 115. člena ZPP: Sodišče lahko preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi upravičeni razlogi. Če stranka, zakoniti zastopnik, pooblaščenec...ne pride na narok zaradi zdravstvenih razlogov, lahko sodišče narok preloži le, če je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva ter ji onemogoča prihod na sodišče...Oseba mora predložiti zdravniško opravičilo, izdano na obrazcu v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo. Sodišče lahko zahteva presojo upravičenosti izdaje zdravniškega opravičila pri imenovanem zdravniku...
⁷ Npr.: odločbe VSL V Cpg 1334/2016 z dne 21. 12. 2016 (1. točka obrazložitve), I Cpg 1084/2011 z dne 12. 1. 2012 (14. točka obrazložitve), sodba VSRS, III Ips 40/2017 z dne 24. 7. 2018 (8. točka obrazložitve) in druge.
⁸ Ta sodba je bila potrjena s sodbo VSL V Cpg 24/2020 z dne 12. 3. 2020. V obrazložitvi te sodbe VSL pa je izrecno navedeno, da je tožnica zahtevala plačilo nadomestila za uporabo komercialno izdanih fonogramov v radiodifuzno oddajanih televizijskih programih (primerjaj razloge te sodbe VSL v 10. točki obrazložitve).
⁹ Pri tem niti ni pomembno, da je VSRS v sodbi III Ips 40/2017 z dne 24. 7. 2018 zapisalo, da določilo tretjega odstavka 3. člena Tarife v primeru, kadar izdajatelj televizije (TV programa) priobčuje fonograme, ni uporabljivo.

Datum zadnje spremembe:

31.12.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba V Cpg 1153/2016
• VSL Sodba V Cpg 430/2018
• Sodba II Ips 305/97