VSL Sodba PRp 166/2020

Jedro

Obrnjeno dokazno breme iz 8. člena ZPrCP velja le za vsakokratnega lastnika ali uporabnika vozila (takega, ki mu je dano vozilo v trajno uporabo, če npr. lastnik nima veljavnega vozniškega dovoljenja).

Za obdolženo C. C, ki ni niti lastnica niti v evidencah navedena uporabnica konkretnega motornega vozila, obrnjeno dokazno breme ne more veljati in tudi ni bila dolžna „dokazati“ svojega alibija, temveč bi moralo sodišče prve stopnje obdolženki dokazati storitev prekrška in onkraj razumnega dvoma ugotoviti, da je prav obdolžena C. C. konkretnega dne vozila osebni avto LJ 000 in opravila preizkus alkoholiziranosti; sicer velja domneva nedolžnosti iz 7. člena ZP-1.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se postopek zoper obdolženko ustavi po 5. točki 136. člena Zakona o prekrških in stroški postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je v postopku proti obdolženki v zvezi s prekrškom po 4. točki petega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) razsodilo s sodbo PR 919/2019 z dne 1. 8. 2019 in je obdolženko spoznalo za odgovorno za prekršek, vendar je pritožbeno sodišče s sklepom PRp 324/2019 z dne 12. 11. 2019 sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje z napotkom, naj sodišče dopolni dokazni postopek in ponovno povabi k zaslišanju pričo A. A. za ugotovitev, ali je lahko navedena priča zlorabila podatke obdolženke (in posledično vozila vozilo), prav tako naj skupaj povabi na narok policista B. B. ter morebitni voznici C. C. in A. A., pri čemer naj policist določno pove, katero od njiju prepozna kot voznico, dalo je še napotek, naj sodišče postavi strokovnjaka za pisave, ki bo primerjal pisave C. C. in A. A. s podpisi na listinah, ki jih je podpisala voznica.

2. Po dopolnjenem dokaznem postopku je okrajno sodišče v sodbi PR 2112/2019 z dne 10. 6. 2020 obdolženko ponovno spoznalo za odgovorno za prekršek po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP in ji izreklo globo 1.200,00 EUR ter stransko sankcijo 18 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom kategorije B, medtem ko je obdolženko oprostilo plačila stroškov postopka. Tudi v novem postopku ni sledilo navedbam obdolženke v zagovoru (da je lastnica predmetnega vozila A. A. in meni, da se je izkazala z njenimi podatki, ker je bila v zaporu in na pogojni), saj je presodilo, da nobena verodostojna priča niti verodostojni listinski dokazi niso potrdili takih navedb zagovora, pri čemer je navedlo še, da je obdolženka spreminjala svojo izjavo glede alibija in ni izkazala, da je bila v času vožnje doma, čeprav jo k temu zavezuje 8. člen ZPrCP o obrnjenem dokaznem bremenu. Prav tako iz razlogov sodbe izhaja, da je sodišče oprlo svojo odločitev v sodbi na izpovedbo priče B. B. na soočenju, ko je kot voznico pokazal obdolženko in ne A. A., prav tako je svojo odločitev oprlo na izvedeniško mnenje izvedenca dr. D. D. glede na to, da je navedel, da je primerjava spornih podpisov s primerjalnimi podpisi C. C. nedokazljiva, enako je nedokazljiva tudi primerjava s primerjalnimi podpisi A. A., ker gre lahko tudi za izmišljene podpise ter je potrebno upoštevati še objektivno dejstvo, to je vinjenost podpisnice spornih podpisov. Po izvedenih dokazih je tako sodišče sprejelo zaključek (ki ga pojasni na strani 17 razlogov sodbe), da 8. člen ZPrCP uzakonja obrnjeno dokazno breme, pri čemer je glede na odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-295/05-38 z dne 19. 6. 2008 in Up-3663/07-15 z dne 10. 9. 2009 teža dokaznega bremena na strani storilke in storilka v postopku za svoje trditve, da je bila doma, ni predložila dokazil in torej ni predložila razbremenilnega in verodostojnega dokaza glede domneve, da je ona vozila predmetni osebi avto.

3. Proti sodbi vlaga pravočasno pritožbo obdolženka po zagovorniku in uveljavlja vse pritožbene razloge ter višjemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi, podrejeno pa, da jo spremeni in postopek zoper obdolženko ustavi. Poudarja, da obdolženka že ves čas postopka zanika storitev prekrška in navaja, da ni vozila osebnega avtomobila LJ 000. Sodišče bi moralo soočiti obdolženko in pričo A. A. ter narediti njuno vizualno primerjavo ter ponovno zaslišati policiste in jih soočiti z obema, sicer pa je A. A. jasno izpovedala, da v kritičnem času njenega vozila ni vozila C. C. in je jasno, da je vozilo, ki ga je imela v uporabi A. A., ona tudi vozila ter policisti niso ravnali z vso potrebno skrbnostjo pri identifikaciji. V prekrškovnem spisu se nahaja tudi pisna izjava, ki jo je podpisala A. A. in izročila C. C., da se je A. A. lažno predstavila in je podala lažno identiteto. Tudi izvedenec dr. D. D. ni z gotovostjo ugotovil, da bi listine v policijskem postopku podpisala C. C., temveč je celo podal mnenje, da ne more narediti izvedeniškega mnenja.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Ob preizkusu razlogov sodbe v zvezi s pritožbenimi navedbami in po uradni dolžnosti višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem dokaznem postopku zadostilo zahtevam višjega sodišča iz sklepa PRp 324/2019, ko je ponovno povabilo k zaslišanju pričo A. A. in je soočilo policista B. B. z domnevnima voznicama C. C. in A. A., prav tako je postavilo strokovnjaka za pisave, vendar pa je protispisno povzelo vsebino posameznih izvedenih dokazov, prav tako je materialno zmotno uporabilo določilo 8. člena ZPrCP, ki (glede na razloge sodbe na strani 17) predstavlja bistveno pravno podlago za odločitev, da se obdolženo C. C. spozna za odgovorno za prekršek, ker ni zadostila obrnjenemu dokaznemu bremenu in ni dokazala svojega alibija.

6. 8. člen ZPrCP ureja odgovornost lastnika vozila in v prvem odstavku določa, da se kaznuje, če je prekršek storjen zoper varnost cestnega prometa z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, za prekršek lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Navedeno pomeni, da sicer velja obrnjeno dokazno breme, toda le za vsakokratnega lastnika ali uporabnika vozila (takega, ki mu je dano vozilo v trajno uporabo, če npr. lastnik nima veljavnega vozniškega dovoljenja). V obravnavanem primeru pa je z vpogledom v podatke erisk o lastništvu vozila Renault ... (l.št. 179) sodišče prve stopnje ugotovilo, da je lastnica vozila A. A., medtem ko je uporabnik vozila E. E. z opombo, da uporabnik ni enak lastniku, ker lastnik vozila nima ustreznega vozniškega dovoljenja, zato bi lahko uporabilo 8. člen in domnevo, da je bil lastnik ali pa uporabnik vozila tudi dejanski voznik ob vožnji po Ulici le, če bi se postopek vodil zoper lastnico vozila A. A. ali uporabnika vozila E. E., ne more pa z uporabo 8. člena ZPrCP utemeljevati sodbe zoper C. C. Za obdolženo C. C, ki ni niti lastnica niti v evidencah navedena uporabnica konkretnega motornega vozila, tako obrnjeno dokazno breme ne more veljati in tudi ni bila dolžna „dokazati“ svojega alibija, temveč bi moralo sodišče prve stopnje obdolženki dokazati storitev prekrška in onkraj razumnega dvoma ugotoviti, da je prav obdolžena C. C. konkretnega dne vozila osebni avto LJ 000 in opravila preizkus alkoholiziranosti (ter vozila ob prisotnosti 0,70 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka); sicer velja domneva nedolžnosti iz 7. člena ZP-1 „kdor je obdolžen prekrška, velja za nedolžnega, dokler njegova odgovornost ni ugotovljena s pravnomočno odločbo“. S tem, ko je sodišče materialnopravno zmotno uporabilo 8. člen ZPrCP, pa je tudi prekoračilo obdolžilni predlog glede na to, da se predlagatelj v obdolžilnem predlogu na to določbo niti ne sklicuje.

7. S preizkusom sodbe višje sodišče ugotavlja, da so tudi sicer zmotni zaključki, da je obdolženki dokazano, da je bila ona voznica, ki je opravljala preizkus alkoholiziranosti in torej vozila pod vplivom alkohola. Navedbe sodbe glede izpovedbe A. A. so protispisne z ozirom na to, kaj je A. A. navedla zaslišana kot priča 13. 1. 2020 (zapisnik na l.št. 125 in 126), saj je priča pojasnila, kakšna je njena povezava s C. C. in kako jo pozna, na vprašanje sodišča, kako ve, da obdolženka historičnega dne in uro ni vozila predmetnega vozila reg. št. LJ 000, pa je izrecno navedla, da to ve zato, ker je to vozilo vozila prav ona. Prav tako so v sodbi izkrivljene navedbe o tem, kakšno je bilo vedenje policista B. B. ob soočenju s C. C. in A. A., ko je sodišče sicer ugotovilo, da je priča policist z roko pokazal obdolženko kot takratno voznico, vendar pa je tudi rekel, da je preteklo že nekaj časa in se lahko zunanjost oseb tudi spremeni ter se podrobnosti niti ne spomni več. V okviru pooblastil, ki jih ima po določilih desetega odstavka 163. člena ZP-1, je pritožbeno sodišče samostojno ocenjevalo listinske dokaze in med njimi mnenje sodnega izvedenca dr. D. D., na čigar mnenje se v izdatni meri opira sodba. Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje presojalo izvedensko mnenje po principu: če izvedenec ni ugotovil, da je dokumenta podpisala A. A., potem jih je podpisala C. C., ki je torej kriva in odgovorna za prekršek v povezavi z 8. členom ZPrCP; pri tem pa je prezrlo domnevo nedolžnosti in pozabilo, da bi se lahko oprlo na izvedensko mnenje le, če bi izvedenec ob primerjavi podpisov z gotovostjo ugotovil, da gre za podpise C. C., česar pa glede na podano mnenje (osnovno mnenje, dopolnitev mnenja in ustno zaslišanje izvedenca na naroku) ni ugotovil. Bistvo mnenja je namreč, da kljub primerjalnim podpisom izvedenec ne more z gotovostjo reči, ali gre za podpis C. C., ali za podpis A. A. (ali pa povsem tretje osebe) glede na to, da se obe podpisujeta na drugačen način, kot na navedenih listinah, poleg tega je prepoznava pisave otežena glede na to, da je bil voznik (voznica) vinjen(a) in glede na to, da je napisal(a) le dve veliki začetnici. To pa pomeni, da izvedenec obdolženke ni obremenil. Ob drugačni oceni izvedenskega mnenja in dejstvu, da sodišče ne more uporabiti 8. člena ZPrCP pri obdolženki ter dejstvu, da so navedbe sodbe glede na zapisnik o zaslišanju priče B. B. v novem postopku protispisne, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da obdolženi C. C. ni dokazano, da je bila obravnavanega dne in uro voznica osebnega avtomobila in storilka prekrška po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP, ker za take zaključke ni podpore v izvedenih dokazih.

8. Če obdolžencu ni mogoče z gotovostjo dokazati, da je prekršek ali kaznivo dejanje storil, pa mora sodišče po načelu in dubio pro reo (v dvomu v korist obdolženca) postopek ustaviti. Višje sodišče je zato ugodilo pritožbi obdolženke, ki uveljavlja, da ni bila voznica, ter je ob ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje zmotno presojalo listine in tudi določila 8. člena ZPrCP, na podlagi desetega odstavka 163. člena ZP-1 sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se postopek proti obdolženki ustavi po 5. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1 ter stroški ustavljenega postopka bremenijo proračun (četrti odstavek 144. člena ZP-1).

Datum zadnje spremembe:

28.12.2020

Podobni dokumenti:

• VSK Sodba PRp 526/2023
• VSK Sodba PRp 55/2017
• VSK Sodba PRp 56/2017