<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sklep PRp 207/2020

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Oddelek za prekrške
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2020:PRP.207.2020
Evidenčna številka:VSL00038734
Datum odločbe:01.10.2020
Senat, sodnik posameznik:Živa Bukovac (preds.), Boštjan Kovič (poroč.), Breda Andolšek
Področje:PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
Institut:začasni odvzem tujega vozniškega dovoljenja - tuje vozniško dovoljenje - voznik začetnik

Jedro

Začasni odvzem vozniškega dovoljenja je mogoče izreči tudi imetniku tujega vozniškega dovoljenja ne glede na to, v kateri državi je vozniško dovoljenje izdano.

Za uporabo tega instituta mora biti podan le materialni pogoj, to je utemeljen sum, da je storilec, ki ima veljavno vozniško dovoljenje, storil prekršek zoper varnost cestnega prometa, za katerega je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu v številu, ki ima v skladu z osmim odstavkom 22. člena ZP-1 za posledico izrek prepovedi uporabe vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije (18 oziroma voznik začetnik 7).

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Pritožnik mora plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka v znesku 20,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor obdolženčevih zagovornikov zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja.

2. Obdolženec v pravočasni pritožbi vloženi po zagovornikih navaja, da pritožbo vlaga iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da zavrne predlog prekrškovnega organa za začasni odvzem vozniškega dovoljenja in obdolžencu vrne začasno odvzeto vozniško dovoljenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Višje sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa v smeri pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena v zvezi s 168. členom Zakona o prekrških (ZP-1) ugotavlja, da v postopku na prvi stopnji niso podane bistvene kršitve določb postopka o prekršku ali kršitve materialnega prava na škodo obdolženca, pritožba obdolženčevih zagovornikov pa tudi ni utemeljena.

4. Neutemeljene so tako pritožbene navedbe, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ki jo obdolženčevi zagovorniki uveljavljajo z navedbami, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do ugovornih navedb. Sodišče prve stopnje je namreč v razlogih izpodbijanega sklepa vsebinsko presodilo navedbe iz ugovora in navedlo vse razloge, ki so pravno relevantni za zavrnitev ugovora zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja. Obdolženčevi zagovorniki so sicer ugovoru priložili fotokopijo zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovnega državnega tožilstva RS opr. št. VDT 000, ne da bi kot prava uka stranka v obrazložitvi ugovora navedli razloge, zakaj gre za sorodno zadevo, zato se sodišču prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa do te priloge ni bilo potrebno opredeliti. Poleg tega višje sodišče ugotavlja, da iz fotokopije zahteve za varstvo zakonitosti izhaja, da se nanaša na storilca, ki v času začasnega odvzema vozniškega dovoljenja ni imel pravice vožnje motornega vozila po ozemlju Republike Slovenije na podlagi tujega vozniškega dovoljenja, zato ne gre za sorodno zadevo (kar uveljavlja pritožba).

5. Prvi odstavek 113.a člena ZP-1 določa: "Če je podan utemeljen sum, da je storilec, ki ima veljavno vozniško dovoljenje, storil prekršek zoper varnost cestnega prometa, za katerega je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu v številu, zaradi katerega se po zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, mora prekrškovni organ v petih dneh od ugotovitve prekrška in storilca predlagati sodišču, da storilcu začasno odvzame vozniško dovoljenje. Predlog za začasni odvzem vozniškega dovoljenja je sestavni del obdolžilnega predloga."

6. Spisovno gradivo dokazuje, da je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru postopalo skladno z določbami ZP-1 v zvezi z začasnim odvzemom vozniškega dovoljenja; pravilno je namreč upoštevalo navedeno določbo prvega odstavka 113.a člena ZP-1, pa tudi določbo prvega odstavka 113.b člena ZP-1, da se sodišče v okviru odločanja o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja omeji le na presojo izpolnjevanja pogojev za odvzem. Sodišče je namreč skladno z določbo 113.a člena ZP-1 po ugotovitvi, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec, ki ima veljavno vozniško dovoljenje izdano v Bolgariji, kot voznik začetnik (upoštevajoč 13. točko prvega odstavka 2. člena Zakona o voznikih, saj od prve pridobitve vozniškega dovoljenja za B kategorijo motornih vozil, ki ga je pridobil dne ..., še nista minili dve leti) storil prekršek po 2. točki četrtega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), za katerega je poleg globe obvezno predpisana tudi stranska sankcija 8 kazenskih točk (torej v številu, pri katerem se vozniku začetniku, ki je imetnik tujega vozniškega dovoljenja, izreče prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije za dobo enega leta skladno z osmim odstavkom 22. člena ZP-1 v zvezi s 26. členom ZPrCP), izdalo sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja. Prvostopenjsko sodišče je nato ugovor obdolženčevih zagovornikov pravilno ter skladno z določbo drugega odstavka 113.b člena ZP-1 zavrnilo kot neutemeljen.

7. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno zavrnilo navedbe v ugovoru, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, da niso izpolnjeni pogoji za začasni odvzem vozniškega dovoljenja po določbah 113.a in 113.b člena ZP-1, saj ZP-1 razlikuje ukrepe glede na državo izdajateljico vozniškega dovoljenja, in navedbe, da izrečenega ukrepa ni mogoče izvršiti, kar navajajo obdolženčevi zagovorniki tudi v pritožbi. Sodišče je za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se strinja tudi višje sodišče. Pravilno je tako stališče sodišča prve stopnje, da navedena določba prvega odstavka 113.a člena ZP-1 ne razlikuje med imetniki vozniških dovoljenj izdanih v Republiki Sloveniji ter imetniki vozniških dovoljenj izdanih v tujini in zato začasni odvzem vozniškega dovoljenja ne veže samo na storilca, ki ima vozniško dovoljenje izdano v Republiki Sloveniji. Poleg tega ZP-1 ne razlikuje med storilci, ki imajo oziroma nimajo dovoljenja za začasno ali stalno prebivanje v Republiki Sloveniji (iz podatkov spisa in pritožbenih navedb izhaja, da ima obdolženec začasno prebivališče v Republiki Sloveniji). Glede na navedeno je mogoče izreči začasni odvzem vozniškega dovoljenja tudi imetniku tujega vozniškega dovoljenja ne glede na to, v kateri državi je vozniško dovoljenje izdano. Za uporabo navedenega instituta mora biti tako podan le materialni pogoj, to je utemeljen sum, da je storilec, ki ima veljavno vozniško dovoljenje, storil prekršek zoper varnost cestnega prometa, za katerega je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu v številu, ki ima v skladu z osmim odstavkom 22. člena ZP-1 za posledico izrek prepovedi uporabe vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije (18 oziroma voznik začetnik 7).

8. Pravilnost stališča prvostopenjskega sodišča izhaja tudi iz sklepa Ustavnega sodišča RS U-I-113/14-18 s 16. 3. 2017, s katerim je Ustavno sodišče sicer zavrglo zahtevo za oceno ustavnosti osmega odstavka 22. člena ZP-1, je pa spremenilo sodno prakso, da imetniku tujega vozniškega dovoljenja ni mogoče odložiti izvršitve prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja. V razlogih sklepa (točka 14 obrazložitve) je navedlo, da osmi odstavek 22. člena ZP-1 zapoveduje smiselno uporabo (zgolj) tretjega do šestega odstavka tega člena specifično le za "izrek" prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije, kar že na jezikovni ravni za prepoved uporabe ne izključuje smiselne uporabe devetega odstavka 22. člena ZP-1 (ki določa, da se lahko izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja odloži), saj bi se ta odstavek tedaj uporabljal za vidik izvršitve navedene sankcije, ne pa za njen "izrek".

9. Poleg tega pravilnost stališča prvostopenjskega sodišča, da je mogoče izreči začasni odvzem vozniškega dovoljenja tudi imetniku tujega vozniškega dovoljenja, izhaja tudi iz 22. člena ZPrCP (in torej ne le določbe 113.a člena ZP-1), ki določa primere, v katerih policist vozniku prepove nadaljevanje vožnje in mu začasno odvzame vozniško dovoljenje, saj ne razlikuje med vozniki – imetniki tujih vozniških dovoljenj in imetniki vozniških dovoljenj izdanih v Republiki Sloveniji. Tretji odstavek 22. člena ZPrCP tako določa: "Vozniško dovoljenje, ki je bilo začasno odvzeto zaradi razloga, navedenega v 1. točki prvega odstavka tega člena (če voznik stori prekršek, za katerega je predpisano tolikšno število kazenskih točk, ki ima za posledico prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja oziroma prepoved uporabe vozniškega dovoljenja), se vrne po postopku o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja, določenem v zakonu, ki ureja postopek o prekršku." Pritožniku, ki je voznik začetnik, se očita storitev prekrška po 2. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP, za katerega je poleg globe obvezno predpisana tudi stranska sankcija v številu, pri katerem se vozniku začetniku, ki je imetnik tujega vozniškega dovoljenja, izreče prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije za dobo enega leta, zato je za prekršek predpisan redni sodni postopek (šesta alineja prvega odstavka 52. člena ZP-1).

10. Sicer pa tudi ugovoru priložena fotokopija zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovnega državnega tožilstva RS opr. št. VDT – 000 potrjuje pravilnost stališča sodišča prve stopnje. Vrhovni državni tožilec je namreč v pobudi navedel: "Eden izmed pogojev iz prvega odstavka 113.a člena ZP-1 je namreč tudi, da se omejevalni ukrep izreče storilcu, ki je imetnik veljavnega vozniškega dovoljenje, kar mutatis mutandis pomeni, da pride v poštev samo glede imetnika tujega vozniškega dovoljenja, ki ima z njim pravico vožnje v Republiki Sloveniji." (tretji odstavek na strani 3).

11. Spisovno gradivo potrjuje, da ima obdolženec veljavno vozniško dovoljenje; medtem ko je sodišče prve stopnje zaključek, da je v obravnavanem primeru podan utemeljen sum, da je obdolženec kot voznik začetnik storil prekršek po 2. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP, pravilno oprlo na zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti (priloga A1 spisa), iz katerega izhaja, da je pritožnik kot voznik motornega vozila 22. 7. 2020 ob 23.29 uri opravil preizkus alkoholiziranosti in je le-ta po pravilno opravljenem postopku pokazal rezultat 0,40 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, preizkušanec – pritožnik pa se je z rezultatom strinjal in je zapisnik podpisal brez pripomb. Obdolženčevi zagovorniki pa v pritožbi teh za izpodbijano odločitev relevantnih okoliščin ne izpodbijajo.

Poleg tega je sodišče prve stopnje pred izdajo izpodbijanega sklepa in sicer 27. 7. 2020 izdalo sodbo v skrajšanem postopku, s katero je obdolženca spoznalo za odgovornega za prekršek po 2. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP; sodba pa je postala pravnomočna 13. 8. 2020.

12. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, torej določbe ZP-1, ki urejajo začasni odvzem vozniškega dovoljenja, ugotovljeni in izpolnjeni so bili vsi zakonsko določeni pogoji za začasni odvzem vozniškega dovoljenja, navedbe ugovora storilčevih zagovornikov pa pravilnosti uporabe materialnega prava sodišča prve stopnje ter utemeljenosti suma storitve prekrška niso omajale, zato je izpodbijani sklep utemeljeno in zakonito izdan.

13. Višje sodišče je zato na podlagi tretjega odstavka 163. člena v zvezi s 168. členom ZP-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo izpodbijani sklep.

14. Obdolženčevi zagovorniki s pritožbo niso uspeli, zato mora obdolženec na podlagi 147. člena ZP-1 in določb ZST-1 plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka. Pri določitvi sodne takse je višje sodišče upoštevalo tar. št. 8407 ZST-1 tako, da mora pritožnik plačati sodno takso v znesku 20,00 EUR in sicer v roku ter na način, kot ga bo navedlo sodišče prve stopnje v pozivu za plačilo, sicer se bo prisilno izterjala.

15. V obravnavanem primeru pa v ZP-1 ni zakonske podlage za izplačilo priglašene nagrade in stroškov zagovornikov iz sredstev proračuna, saj na podlagi četrtega odstavka 144. člena ZP-1 stroški obdolženčevega zastopanja bremenijo proračun le v primeru ustavitve postopka o prekršku, pritožnik pa je bil s sodbo s 27. 7. 2020, ki je postala pravnomočna 13. 8. 2020, spoznan za odgovornega za storitev prekrška po 2. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o prekrških (2003) - ZP-1 - člen 22, 22/8, 22/9, 52, 52/1, 52/1-6, 113a, 113a/1, 113b, 113b/1, 113b/2
Zakon o pravilih cestnega prometa (2010) - ZPrCP - člen 22, 22/1, 22/1-1, 22/3, 105, 105/4, 105/4-2
Zakon o voznikih (2016) - ZVoz-1 - člen 2, 2/1, 2/1-13

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
28.12.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQyNDA1