VSL Sklep I Cp 1252/2020

Jedro

Isto pravno razmerje med istimi pravdnimi strankami je bilo vsebinsko obravnavano v nepravdnem postopku in o njem odločeno s pravnomočno odločbo. Sklep o delitvi solastne stvari ima oblikovalni učinek: spremeni prejšnje pravno razmerje med udeleženci oziroma ga na novo oblikuje. S pravnomočnostjo oblikovalne sodne odločbe nastopi sprememba v pravnem razmerju, na katero se odločba nanaša (oblikovalni učinek pravnomočne sodne odločbe). Po prevladujočih stališčih teorije je treba tudi konstitutivnim odločbam priznati učinek materialne pravnomočnosti (pravnomočna postane odločitev o strankini zahtevi za preoblikovanje). Pri konstitutivnih sodnih odločbah je pomembno, da je izdana odločba določene vsebine. Konstitutivna odločba o delitvi solastnine vsebuje tudi ugotovitev, da izključne lastninske pravice (enega so)lastnika na stvari ni. Zato ima pravnomočni sklep o delitvi solastnine prekluzivni učinek za morebitne ponovne ali nadaljnje lastninskopravne zahtevke posameznega solastnika. Tožbeni zahtevek za ugotovitev izključne lastninske pravice na delu stvari je v neposrednem nasprotju z zahtevkom za delitev solastnine, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno. Materialna pravnomočnost se mora upoštevati v vsakem kasnejšem postopku med istimi strankami. Ne izključuje le uveljavljanja istovetnega zahtevka, temveč tudi uveljavljanje zahtevka, ki je v neposrednem nasprotju z zahtevkom oziroma odločitvijo v drugem postopku.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v točki I izreka in se tožba zavrže tudi v delu, ko tožbeni zahtevek glasi:

„Ugotovi se, da je tožnica M. G. izključna lastnica stanovanja v izmeri 70,17 m2, na jugovzhodu hiše na naslovu B., parc. št. 489 k.o. ..., kar so tožene stranke R. A., M. R., M. B. in C. G. dolžne priznati.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih (sklepa pod točko II in III izreka) potrdi odločba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnica izključna lastnica stanovanja v izmeri 70,17 m2 na jugovzhodu hiše na naslovu B., parc. št. 489 k.o. ..., kar so ji toženci dolžni priznati (točka I izreka). Zavrglo je tožbo v delu, ko je tožbeni zahtevek glasil na ugotovitev, da v točki I izreka navedeno premoženje ne more biti predmet razdružitve solastnine parc. št. 489 k.o. ... s civilno delitvijo (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Pritožbo vlaga tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP¹. Predlaga spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico za tožence. Navaja, da je stanovanje pridobila po bratu z dedovanjem, čeprav je bilo v sklepu o dedovanju vpisano, da deduje ¼. Od leta 2009 je stanovanje sama uživala in ga oddajala. Nikoli ni bilo sporno, da je njena izključna last. Ne drži, da v času sklepanja darilne pogodbe ni obstajalo. Iz darilne pogodbe izhaja, da je obstajala hiša in je bila neizdelana leva polovica hiše z namenom, da bo tam obdarjenec dokončal prostor, namenjen za stanovanje. Etažna lastnina po 107. členu SPZ² nastane na podlagi sporazuma o delitvi ali z enostranskim pravnim poslom ter z vpisom v zemljiško knjigo. V letu 1979 slovenska zakonodaja etažne lastnine še ni poznala in je ni izvajala v praksi. Toženci so v postopku razdružitve solastnine tožnici priznavali lastnino tega stanovanja. Kasneje so spremenili mnenje, izjavo o priznanju so umaknili, Okrajno sodišče na Vrhniki je sklenilo, da se solastnina razdruži s civilno delitvijo. V hiši so tri stanovanja. Tožnica ne pristaja, da se prodaja stanovanje, v katerem že celo življenje živi. Šele s pravnomočnostjo sklepa o razdružitvi solastnine se je dokončno izkazalo, da toženci tožnici ne priznavajo izključne lastninske pravice na stanovanju. Ker ga je od leta 2009 sama uživala in oddajala, je pridobila lastninsko pravico na stvari tudi s priposestovanjem po 43. členu SPZ.

3. Toženci na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Med pravdnimi strankami ni bilo spora o tem, da so v zemljiški knjigi vknjiženi kot solastniki obravnavane stanovanjske hiše, na kateri ni vzpostavljena etažna lastnina. Prav tako ni bilo sporno, da je bil med njimi na predlog tožencev kot predlagateljev v teku nepravdni postopek za delitev stvari v solastnini (118. do 126. člen ZNP³) in da je tožnica – enako kot v tej pravdi – v nepravdnem postopku navajala, da je izključna lastnica stanovanja na jugovzhodnem delu stanovanjske hiše na podlagi dedovanja in darilne pogodbe iz leta 1979. Napovedane tožbe na ugotovitev izključne lastninske pravice oziroma o predmetu delitve oziroma višini deležev med nepravdnim postopkom ni vložila. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, oprtih na podatke nepravdnega spisa, nadalje izhaja, da so bili toženci pripravljeni tožnici priznati izključno lastninsko pravico na spornem stanovanju izključno z namenom sporazumne ureditve razmerij v kontekstu na naroku predlaganega dogovora za vzpostavitev etažne lastnine. Tožnica je kasneje odstopila od dogovora za vzpostavitev etažne lastnine na stavbi. Zato so toženci umaknili predlog v tej smeri (delitve stvari z vzpostavitvijo etažne lastnine) in vztrajali pri prvotno podanem predlogu za civilno razdružitev nepremičnine. Nepravdno sodišče je izdalo sklep, da se (med drugim tudi obravnavana) nepremičnina razdruži s civilno prodajo, kupnina pa se razdeli v sorazmerju s solastninskimi deleži udeležencev. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki prav tako med strankami niso sporne, je sklep sodišča prve stopnje o delitvi stvari s civilno prodajo postal pravnomočen 13. 12. 2017⁴, nakar je tožnica vložila to tožbo na ugotovitev izključne lastninske pravice na vtoževanem stanovanju⁵ in za ugotovitev, da slednje ne more biti predmet razdelitve solastnine s civilno delitvijo.

6. Tožena stranka je primarno zahtevku ugovarjala, da ni mogoče ponovno odločati o zadevi, o kateri je že pravnomočno razsojeno (drugi odstavek 319. člena ZPP – ugovor res iudicata).

7. Sodišče prve stopnje je ugovoru toženke ugodilo le delno (za ugotovitev, da stanovanje ne more biti predmet razdružitve solastnine s civilno delitvijo). Ugotovitveni tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na stanovanju pa je zavrnilo po presoji, da tožnica ni izkazala pravnoposlovne vpostavitve etažne lastnine. V tem delu je odločitev napačna, ker pogojev za vsebinsko presojo tožbenega zahtevka zaradi materialne pravnomočnosti ni bilo.

8. Isto pravno razmerje med istimi pravdnimi strankami je bilo vsebinsko obravnavano v nepravdnem postopku in o njem odločeno s pravnomočno odločbo. Sklep o delitvi solastne stvari ima oblikovalni učinek: spremeni prejšnje pravno razmerje med udeleženci oziroma ga na novo oblikuje. S pravnomočnostjo oblikovalne sodne odločbe nastopi sprememba v pravnem razmerju, na katero se odločba nanaša (oblikovalni učinek pravnomočne sodne odločbe). Po prevladujočih stališčih teorije je treba tudi konstitutivnim odločbam priznati učinek materialne pravnomočnosti (pravnomočna postane odločitev o strankini zahtevi za preoblikovanje⁶). Pri konstitutivnih sodnih odločbah je pomembno, da je izdana odločba določene vsebine. Konstitutivna odločba o delitvi solastnine vsebuje tudi ugotovitev, da izključne lastninske pravice (enega so)lastnika na stvari ni. Zato ima pravnomočni sklep o delitvi solastnine prekluzivni učinek za morebitne ponovne ali nadaljnje lastninskopravne zahtevke posameznega solastnika. Tožbeni zahtevek za ugotovitev izključne lastninske pravice na delu stvari je v neposrednem nasprotju z zahtevkom za delitev solastnine, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno. Materialna pravnomočnost se mora upoštevati v vsakem kasnejšem postopku med istimi strankami. Ne izključuje le uveljavljanja istovetnega zahtevka, temveč tudi uveljavljanje zahtevka, ki je v neposrednem nasprotju z zahtevkom oziroma odločitvijo v drugem postopku⁷.

9. Pravnomočnost je negativna procesna predpostavka, na katero mora sodišče med postopkom paziti ves čas po uradni dolžnosti. Če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, zavrže tožbo (drugi odstavek 319. člena ZPP).

10. Ker je sodišče prve stopnje le delno ugodilo ugovoru res iudicata, glede zahtevka za ugotovitev izključne lastninske pravice pa ne, je v tem delu sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločalo je o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno. Gre za procesno kršitev, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ob uradnem preizkusu je bilo zato treba pritožbi delno ugoditi, sodbo sodišča prve stopnje v točki I razveljaviti in tožbo zavreči tudi v delu, kjer je tožbeni zahtevek glasil na ugotovitev izključne lastninske pravice na stanovanju (tretji odstavek 354. člena ZPP), saj taka odločitev ni v škodo tožnici, ki se je edina pritožila (359. člen ZPP).

11. V ostalem je izpodbijana odločba pravilna (sklep pod točko II in pod III), zato jo je pritožbeno sodišče potrdilo, pritožbo pa kot neutemeljeno zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP).

12. Pritožbeni postopek pritožnici ni prinesel dejanskega uspeha, zato ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).

-------------------------------
¹ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.
² Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002 s spremembami.
³ Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list SRS, št. 30/1986 s spremembami; uporaba na podlagi prvega odstavka 216. člena ZNP (Uradni list RS, št. 16/2019)
⁴ Sklep Okrajnega sodišča na Vrhniki N 72/2015 v zvezi s sklepom VSL I Cp 1756/2017 z dne 13. 12. 2017.
⁵ Tožba vložena 8. 1. 2018 – red. št. 1.
⁶ Primerjaj: Wedam – Lukić, D., v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, stran 152.
⁷ Kot zgoraj, stran 149.

Datum zadnje spremembe:

23.12.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 2409/2010
• VSK sklep I Cp 292/2006
• VDSS sklep Psp 91/2011