VSL Sklep I Ip 1296/2020

Jedro

Ugovorni razlog nepristojnosti sodišča za opravo izvršbe zoper dolžnika, ki preprečuje izvršbo, je predviden v zakonu in nanj sodišče pazi po uradni dolžnosti. V takem ugovoru lahko dolžnik uveljavlja tudi ugovor nepristojnosti sodišča Republike Slovenije, sodišče prve stopnje pa mora o njem odločati vsebinsko ob upoštevanju pravil ZIZ in ZPP. Res se pristojnost ob dovolitvi izvršbe zoper novega dolžnika določi po navedbah v upnikovem predlogu, vendar pa se o pristojnosti v primeru dolžnikovega ugovora odloča tudi glede na navedbe in dokaze, predlagane v ugovoru. Sodišče tako pravilno dovoli predlagano izvršilno sredstvo glede na navedbe upnika, vendar pa mora v ugovorni fazi odločati o ugovoru dolžnika, če ta ugovarja mednarodno pristojnost. Sodišče prve stopnje bi zato ob reševanju dolžnikovega ugovora moralo po izvedbi dokaznega postopka zanesljivo ugotoviti obstoj dolžnikovega premoženja na območju Republike Slovenije.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep se v izpodbijanih IV. in V. točki izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za nov sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se izvršba, dovoljena s sklepom opr. št. VL 99335/2010 z dne 19. 8. 2010, ki je postal pravnomočen in izvršljiv 28. 9. 2010, ki se zoper A. A. nadaljuje po sklepu z dne 29. 8. 2012, nadaljuje z izvršilnim sredstvom: z rubežem in cenitvijo dolžnikovih premičnih stvari, ki se nahajajo na naslovu Ulica 5, ter po pravnomočnosti tega sklepa s prodajo zarubljenih stvari in poplačilom upnika iz zneska, dobljenega s prodajo (I. točka izreka sklepa), določilo izvršitelja (II. točka izreka sklepa), zavrglo predlog za izvršbo na vrednostne papirje dolžnika (III. točka izreka sklepa), zavrnilo ugovor dolžnika A. A. z dne 11. 9. 2012 (IV. točka izreka sklepa), odločilo, da dolžnik sam nosi svoje stroške ugovornega postopka (V. točka izreka sklepa) in sklenilo, da upnik nosi sam svoje stroške ugovornega postopka (VI. točka izreka sklepa).

2. Zoper IV. in V. točko izreka sklepa se po pooblaščencu pravočasno pritožuje dolžnik. Navaja, da je višje sodišče sodišču prve stopnje naložilo, da naj ugotavlja, ali se dejansko v RS nahajajo sredstva oziroma predmeti prvega dolžnika, na katere bi se vodila izvršba. Nesmiselna je razlaga sodišča prve stopnje, da za ugotovitev obstoja takih sredstev zadošča že gola trditev upnika o tem. Da sodišče temu ni upravičeno kar verjeti, izhaja iz tega, da je ugotavljalo, ali ima dolžnik odprte račune in ali ima vrednostne papirje. Enako bi moralo sodišče ravnati tudi v zvezi z izvršbo na premičnine. Če ne bi bilo tako, sodišče druge stopnje ne bi razveljavilo sklepa o ugovoru, saj je bila že takrat podana situacija, v kateri je bila podana označba premičnin v RS. Gre za bistveno drugačno situacijo kot tisto, v kateri se odloča le o izdaji sklepa o izvršbi na premičnine, ko je predlog lahko morebiti s strani upnika tudi zlagan, saj gre za odločanje o sodni nepristojnosti slovenskega sodišča in je treba izvesti postopek ugotavljanja dejstev. Odločitev sodišča prve stopnje predstavlja tudi kršitev pravice do izjave, saj sodišče dolžniku ni dalo možnosti obravnavanja pred sodiščem, da na naslovu nima premičnin. Na upnikovo vlogo je dolžnik odgovoril sam, a je sodišče ni obravnavalo. Dolžnik dokazuje z izpiskom iz ZK, da je na naslovu nepremičnina njegovih staršev in z izpiskom GURS, da gre za enostanovanjsko stavbo, torej dolžnik nima nobenega stanovanja. Tudi vrednost nepremičnine izkazuje, da ne gre za več stanovanj. V sedanji fazi postopka je nepristojnost sodišča RS že povsem jasna. Upnik jo je utemeljeval na naslovu v A., kar je nato opustil, pristojnost pa se presodi le na podlagi navedb v tožbi in ne sprememb, ki nastanejo po vložitvi tožbe. Upniku se ne bi smelo dopuščati fabriciranje pristojnosti sodišča RS. Priglaša pritožbene stroške.

3. Upnik je na pritožbo odgovoril, ji nasprotoval in priglasil stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (350. člen v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ).

6. Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnika, v katerem je ta zatrjeval, da v Republiki Sloveniji nima nobenega premoženja, zato sodišče Republike Slovenije ni pristojno za vodenje izvršilnega postopka zoper njega, zavrnilo z obrazložitvijo, da ker je upnik predlagal izvršbo na premičnine dolžnika z navedbo naslova, na katerem naj bi se te nahajale, in je sodišče temu predlogu ugodilo, ugovor nepristojnosti slovenskega sodišča ni utemeljen. Sodišče pa mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali spada odločitev o sporu v sodno pristojnost, zato bo, če se bo v nadaljevanju postopka ugotovilo, da dolžnik nima premičnin v RS, sodišče razveljavilo opravljena procesna dejanja, in predlog za nadaljevanje izvršbe zoper A. A. zavrglo. Odločitev ni pravilna.

7. Ugovorni razlog nepristojnosti sodišča za opravo izvršbe zoper dolžnika, ki preprečuje izvršbo, je predviden v 1. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ, skladno z drugim odstavkom 55. člena ZIZ pa na ta ugovorni razlog sodišče pazi po uradni dolžnosti. V takem ugovoru lahko dolžnik uveljavlja tudi ugovor nepristojnosti sodišča Republike Slovenije, sodišče prve stopnje pa mora o njem odločati vsebinsko ob upoštevanju pravil ZIZ in ZPP. Res se pristojnost ob dovolitvi izvršbe zoper novega dolžnika določi po navedbah v upnikovem predlogu (drugi odstavek 17. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), vendar pa se o pristojnosti v primeru dolžnikovega ugovora odloča tudi glede na navedbe in dokaze, predlagane v ugovoru (primerjaj smiselno sklep VSL I Cpg 1017/2016, sklep VSL I Cpg 565/2017 in sklep VSL I Cpg 638/2017). Sodišče tako pravilno dovoli predlagano izvršilno sredstvo glede na navedbe upnika, vendar pa mora v ugovorni fazi odločati o ugovoru dolžnika, če ta ugovarja pristojnosti, saj tako predvideva 1. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ. Sklep o nadaljevanju izvršbe zoper novega dolžnika je z „dopolnitvijo“ le-tega z izvršilnim sredstvom sedaj procesno popoln, vendar pa s tem ni hkrati že odločeno o ugovoru dolžnika, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za vodenje izvršilnega postopka zoper njega. S tem, ko o dolžnikovem ugovoru sodišče prve stopnje dejansko ni vsebinsko odločilo, je zagrešilo očitano kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

8. Posebnost tega postopka se kaže v dejstvu, da dolžnik prebiva v tujini oziroma je njegova domicilna država B., ki je članica Evropske unije. Zato je pri odločitvi treba upoštevati 5. točko 22. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (uredba Bruselj I bis), v kateri je določeno, da so v postopkih v zvezi z izvršitvijo sodnih odločb ne glede na stalno prebivališče izključno pristojna sodišča države članice, v kateri je bila sodna odločba izvršena ali naj bi bila oziroma bo izvršena. Višje sodišče je zato že v odločitvi o pritožbi dolžnika zoper prvi sklep o ugovoru pojasnilo, da je od tega, ali se v Sloveniji nahajajo sredstva in predmeti izvršbe, odvisno vprašanje pristojnosti slovenskega sodišča. Sodišče prve stopnje bi zato ob reševanju dolžnikovega ugovora moralo po izvedbi dokaznega postopka zanesljivo ugotoviti obstoj dolžnikovega premoženja na območju Republike Slovenije. Ob dolžnikovem ugovoru, da na področju Republike Slovenije nima premoženja, je bilo dokazno breme o konkretnem obstoju takega premoženja na strani upnika (primerjaj sklep VSM I Ip 49/2009).

9. Ker je sodišče prve stopnje upoštevalo spremembo upnikovega predloga za nadaljevanje izvršbe glede lokacije dolžnikovih premičnin, bi ob odločanju moralo upoštevati tudi vlogo dolžnika z dne 16. 7. 2020, v kateri je ta sam odgovoril na te navedbe, predhodno pa bi jo moralo tudi vročiti v izjavo upniku. Drži pa stališče sodišča prve stopnje, da na mora na podlagi tretjega odstavka 18. člena ZPP ves čas postopka paziti na pristojnost sodišča Republike Slovenije in da se mora v primeru, če med postopkom ugotovi, da ta ni podana, po uradni dolžnosti izreči za nepristojno, razveljaviti opravljena izvršilna dejanja in zavreči predlog za nadaljevanje izvršbe zoper dolžnika. Ker za pričetek oprave izvršilnih dejanj glede na določbe ZIZ ni ovir (prvi odstavek 46. člena ZIZ), mora sodišče prve stopnje torej upoštevati morebitno ugotovitev izvršitelja, če ta na lokaciji ne bo našel dolžnikovih premičnin, tako po uradni dolžnosti kot v ugovornem postopku oziroma ob odločanju o dolžnikovem ugovoru.

10. Po povedanem je dolžnikova pritožba utemeljena, zato ji je višje sodišče ugodilo, sklep pa v izpodbijanih IV. in V. točki izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V novem postopku naj sodišče v izjavo upniku vroči vlogo dolžnika z dne 16. 7. 2020, o ugovoru pa naj odloči vsebinsko, in sicer enotno z hkrati s pritožbo vloženim ugovorom zoper novo izvršilno sredstvo, saj odločitve o ugovorih dolžnika ni mogoče cepiti oziroma o njih odločati ločeno.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je višje sodišče skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pridržalo za nov sklep.

Datum zadnje spremembe:

22.12.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 635/2001
• VSM Sklep I Cpg 92/2022
• VSL sklep I Cp 2044/2013