VSL Sklep Cst 290/2020

Jedro

Pritožnik nima prav, ko navede, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je njegov predlog zavrnilo, ker je presojalo odškodninske predpostavke terjatve, ki naj bi predstavljala naknadno najdeno premoženje, saj za potrebe začetka stečajnega postopka nad kasneje najdenim premoženjem tega ni treba in gre za prejudiciranje zahtevka. Pritožbeno sodišče soglaša s tem, da v predmetnem postopku ni mogoče z gotovostjo ugotoviti odškodninske terjatve, mora pa sodišča preveriti sklepčnost trditev.

Izrek

Pritožba predlagatelja P. d.o.o. se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog družbe P. d. o. o. za začetek stečajnega postopka nad pozneje najdenim premoženjem zavrnilo.

2. Zoper takšen sklep se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožil predlagatelj P. d. o. o. in višjemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da odloči, da se začne stečajni postopek nad pozneje najdenim premoženjem družbe H. d. o. o.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz izpodbijanega sklepa in predloga predlagatelja izhaja, da se je nad izbrisano pravno osebo H. d. o. o. vodil stečajni postopek pri Okrožnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. St 0000/2014, ki je bil končan 24. 6. 2016, in družba je bila po uradni dolžnosti izbrisana iz poslovnega registra.

5. Določba 380. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) določa, da če se premoženje, ki je pripadalo stečajnemu dolžniku, najde po tem, ko je sodišče izdalo sklep o končanju stečajnega postopka, se na predlog upnika, ki je bil v stečajnem postopku nad dolžnikom upravičen opravljati procesna dejanja in do konca stečajnega postopka to njegovo upravičenje ni prenehalo, ali družbenika stečajnega dolžnika, začne stečajni postopek nad tem premoženjem.

6. Predlagatelj je navedel, da je 10 % družbenik izbrisanega dolžnika, in posledično je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da mu to daje procesno legitimacijo za podani predlog.

7. Določba četrtega odstavka 443. člena ZFPPIPP določa, da mora predlog za začetek stečajnega postopka nad premoženjem izbrisane pravne osebe vsebovati opis premoženja ter dejstva in dokaze iz katerih izhaja, da je to premoženje pripadalo izbrisani pravni osebi.

8. Stečajni dolžnik je bil namreč v skladu z določbo 377. člena ZFPPIPP po uradni dolžnosti izbrisan iz registra na podlagi pravnomočnega sklepa o končanju stečajnega postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so kasneje najdeno premoženje lahko tudi odškodninske terjatve.

9. Pritožnik je zatrjeval, da naknadno najdeno premoženje izbrisanega dolžnika predstavlja odškodninska terjatev zoper Družbo za upravljanje terjatev bank d. d. (DUTB), ki temelji na tem, da je v postopku prisilne poravnave nad A. d. d. izbrisanega dolžnika nezakonito in neustavno izbrisala kot 90 % delničarja družbe A. d. d. Odškodninska terjatev še ni sodno ali izvensodno ugotovljena in pritožnik navaja, da bo v primeru začetka stečajnega postopka nad kasneje najdenim premoženjem vložena odškodninska tožba zoper DUTB.

10. Za obstoj odškodninske odgovornosti in s tem odškodninske terjatve morajo biti kumulativno podane odškodninske predpostavke: protipravnosti ravnanja odgovorne osebe, njena odgovornost, nastanek škode in vzročna zveza med protipravnim ravnanjem odgovorne osebe in nastalo škodo. Če katera izmed navedenih predpostavk odškodninske odgovornosti ni najprej zatrjevana in potem še dokazana, odškodninska obligacija in s tem odškodninska terjatev ne obstoji.

11. Pritožnik nima prav, ko navede, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je njegov predlog zavrnilo, ker je presojalo odškodninske predpostavke terjatve, ki naj bi predstavljala naknadno najdeno premoženje, saj za potrebe začetka stečajnega postopka nad kasneje najdenim premoženjem tega ni treba in gre za prejudciranje zahtevka. Pritožbeno sodišče soglaša s tem, da v predmetnem postopku ni mogoče z gotovostjo ugotoviti odškodninske terjatve, mora pa sodišče preveriti sklepčnost trditev,¹ ki naj bi jo utrjevale in če predlagatelj svojega trditvenega bremena glede predpostavk odškodninske odgovornosti ne zmore, se izkaže, da tudi odškodninske terjatve zoper DUTB ni izkazal, s tem pa tudi ne pogojev za začetek stečajnega postopka nad premoženjem izbrisane družbe iz 4. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 443. člena ZFPPIPP. Ne drži očitek sodišču prve stopnje, da je s stopnjo gotovosti presojalo, ali obstoji odškodninska terjatev, pač pa je le preverilo sklepčnost pritožnikovih trditev s tem v zvezi.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pritožnik v predlogu, v katerem utemeljuje kasneje najdeno premoženje z odškodninsko terjatvijo zoper DUTB, ni uspel sklepčno zatrjevati niti protipravnosti ravnanja DUTB niti nastale škode. Navedlo je, da pritožnik ni pojasnil, kakšna naj bi bila škoda, saj sam izrecno v točki VIII. predloga navede, da škode v danem trenutku ni mogoče oceniti in bo to predmet pravdnega postopka. Pri tem ni opredelil, kaj konkretno predstavlja po višini nedoločena škoda (dividende, delnice, itd). Oziroma je v zadnji točki predloga pavšalno navedel, da je 15.000,00 EUR znesek pozneje najdenega premoženja, kar pa ni enako kot višina škode, saj kot sam pojasni, gre za znesek, za katerega bi bil sam pripravljen kupiti odškodninsko terjatev stečajnega dolžnika zoper DUTB. V pritožbi sicer poizkuša svoje trditve dopolniti s tem, da znaša škoda najmanj 15.000,00 EUR in da je škoda enaka tržni vrednosti delnic po stanju o razlastitvi, da pa tega ne more natančno določiti in da bo to ugotovilo sodišče v pravdnem postopku.

13. Poleg tega, da gre za dejstva, ki jih pritožnik ni pravočasno navedel (337. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), še vedno ni zmogel trditvenega bremena o višini škode. Tožba mora vsebovati zahtevek glede glavne stvari (180. člen ZPP) in bo tožnik moral opredeliti višino odškodnine in jo podkrepiti z ustreznimi trditvami, stvar dokazovanja pred pravdnim sodiščem je potem dokončna določitev višine odškodnine. Vendar pa mora biti vsaj za verjetnost obstoja terjatve kot kasneje najdenega premoženja v predmetnem postopku navedena in po vsebini konkretno opredeljena, enako kot bi morala biti opredeljena v morebitni tožbi pred pravdnim sodiščem, sicer bi jo tudi le-to kot nesklepčno zavrnilo.

14. Pritožnik prav tako ni bil uspešen v zatrjevanju protipravnega ravnanja DUTB. Navajal je, da je bila sicer upniška prisilna poravnava sklenjena v skladu z ZFPPIPP, vendar pa ni bila v skladu z načelom vestnosti in poštenja. DUTB očita predvsem, da bi morala kot glavna upnica reprogramirati kredite A. d. d. in da naj bi s tem, ko je postavila svoje vodstvo A. d. d. neupravičeno znižala njene naložbe. Pri tem navede, da naj bi se določeno premoženje kasneje prodajalo po višji ceni, kot je bila drugič na zahtevo DUTB ocenjena. Vendar tudi ta trditev tako pred sodiščem prve in druge stopnje ostane na ravni pavšalnosti, saj ne pojasni, katero premoženje, je bilo prodano po višji ceni, kakšna je bila prva in potem druga cenitev in kakšna je bila dosežena cena. Glede trditev, da je v nasprotju z dobro vero in poštenjem in s tem protipravno to, da DUTB ni želel reprogramirati kreditov, ki so bili preneseni nanj v višini 26.266.665,00 EUR, kar je predstavljalo 30,8% delež skupnega zneska finančnih obveznosti A. d. d., pa ravno tako ne zadostuje za sklepčnost trditev o protipravnosti, saj zgolj to, da se je DUTB najprej pogovarjal o možnosti reprograma A. obveznosti in da so bile druga banke za to, potem pa je DUTB svoje stališče spremenila, ne zadostuje za sklep o nepoštenem ravnanju DUTB. Kot pritožnik sam pojasni v predlogu, je bilo v Generalnem dogovoru bank z dne 14. 8. 2014 predvideno, da sme vsaka od strank od dogovora odstopiti. Trditve pritožnika, da bi morala DUTB to storiti z utemeljenimi razlogi, pa niso utemeljene, saj ne navede, da bi Dogovor banke k takšnemu ravnanju zavezoval, zgolj pavšalno sklicevanje na splošna določila Obligacijskega zakonika pa ne zadostujejo. Nenazadnje so prisilno poravnavo, ki je konvertirala terjatve upnikov v osnovni kapital, zmanjšala navadne finančne terjatve za 74% in odložila njihovo plačilo do 31. 12. 2016, za zavarovanje terjatve je bilo plačilo odloženo do 31. 12. 2016, potrdilo 99% ločitvenih upnikov in 91,65% navadnih upnikov. Tako ni mogoče trditi, da je bilo ravnanje DUTB protipravno, saj je za sprejeto prisilno poravnavo, ki je sicer res imela za posledico razlastitev izbrisanega dolžnika, glasovala velika večina upnikov.

15. Poleg tega je pomembno predhodno postopanje izbrisanega dolžnika in pritožnika upoštevaje, da je stečajni postopek zoper izbrisanega dolžnika H. d. o. o. tekel pred začetkom postopka prisilne poravnave nad A. d. d. in se zaključil po sklenjeni prisilni poravnavi A. d. d.. Prisilna poravnava A. d. d. je bil pravnomočno potrjena dne 13. 11. 2015. Stečajni postopek nad izbrisano družbo H. d. o. o. pa je bil zaključen 24. 6. 2016. Postavlja se namreč vprašanje, zakaj ni upravitelj družbenika A. d. o. o., to je izbrisane pravne osebe H. d. o. o., vložil tožbe na razveljavitev izpodbijane prisilne poravnave, če je menil, da je nezakonita in neustavna, saj mora ravnati v skladu z varovanjem upnikov družbe H. d. o. o., pa se očitno za to ni odločil, niti ga k temu niso spodbujali upniki družbe H. d. o. o. Pritožnik sicer pavšalno navede, da je šele po zaključku stečajnega postopka nad družbo H. d. o. o. prišlo do odkritja upravičenosti premoženjskega zahtevka, vendar glede na vse zgoraj navedeno to ni verjetno. Niti pritožnik ne pojasni, kaj konkretno se je zgodilo, da so se te okoliščine pokazale šele skoraj pet let po pravnomočno sklenjeni prisilni poravnavi nad A. d. d.

16. Pritožbeno sodišče pa še pripominja, da ni jasno ravnanje pritožnika, ki ne pojasni, kakšen je njegov interes za predmetni postopek za stečaj nad kasneje najdenim premoženjem glede na to, da so po trditvah predlagatelja dolgovi izbrisanega dolžnika znašali 37.310.215,00 EUR (toliko je bilo prijavljenih terjatev) in s tem, ko bi izbrisani dolžnik morebitno uspel z odškodninskim zahtevkom v tem trenutku neopredeljene vrednosti (oz. minimalno 15.000,00 EUR), ne bi bili poplačani niti upniki, predvsem pa ne bi ostalo sredstev za predlagatelja kot družbenika. Družbeniki družbe se namreč poplačajo le, če so upniki v celoti poplačani in je v stečajni masi še kaj sredstev. Predlagatelj na ta vprašanja ne poda odgovora. Nadalje se postavlja vprašanje, da tudi če bi sodišče pričelo postopek nad kasneje najdenim premoženjem, kdo bi zalagal stroške odškodninske pravde zoper DUTB in seveda, kdo bi bil procesno legitimiran za vložitev takšne tožbe. Na vse te dileme pritožnik ne odgovori, razen pavšalno navede, da ve, da obstajajo interesenti za nakup te premoženjske pravice in da je med njimi tudi on, ki jo je za 15.000,00 EUR pripravljen kupiti.

17. Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo predlagatelja P. d. o. o. zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), saj tudi ni našlo razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

-------------------------------
¹ Glej tudi VSL Cst 15/2018 z dne 23. 1. 2018.

Datum zadnje spremembe:

22.12.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep Cst 68/2023
• VSL Sklep Cst 15/2018
• VSK sklep Cpg 216/2009