<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sklep I Cp 649/2020

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2020:I.CP.649.2020
Evidenčna številka:VSL00036072
Datum odločbe:01.07.2020
Senat, sodnik posameznik:Tadeja Primožič (preds.), Bojan Breznik (poroč.), Majda Lušina
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:zapuščinska masa - denarna terjatev do zapuščine - priglasitev terjatve v zapuščinskem postopku - neupravičena obogatitev - zahteva za ločitev zapuščine - ločitev zapuščine - dokazni postopek - prosti preudarek - metodološki napotek - zastaranje - petletni zastaralni rok - pretrganje zastaranja

Jedro

Sodišče prve stopnje se pri odločitvi pavšalno sklicuje na določbo 216. člena ZPP. Najverjetneje je sodišče prve stopnje izvedlo obsežen dokazni postopek prav iz razloga, da bi dobilo s tem boljšo oporo za prosti preudarek. Sodišče na te dokaze ni vezano in jih ni dolžno uporabiti, vendar mora pojasniti razloge, zaradi katerih dokazna ocena ne temelji na izvedenih dokazih. Tudi v primeru odločitve po prostem preudarku bi moralo sodišče navesti razloge, na podlagi katerih bi bilo mogoče preveriti, na kakšen način je sodišče prve stopnje ugotovilo (časovni) obseg dela, ki ga je tožnica opravila za teto. Pritožbeno sodišče ne izključuje možnosti, da bo v novem sojenju potrebna presoja dejstev tudi po 216. členu ZPP, ko bo s pomočjo logike in življenjskih izkušenj ter najverjetneje tudi na podlagi izvedenih dokazov mogoče ugotoviti odločilna dejstva, ki spadajo v spodnjo premiso sodniškega silogizma.

Tožnica je v zapuščinskem postopku uveljavljala isto terjatev, kot jo uveljavlja v tem pravdnem postopku, predlagala pa je tudi ločitev zapuščine. Zapuščinsko sodišče je s sklepom ločilo zapuščino od premoženja dedičev v višini tožničine terjatve in tožnico napotilo na pravdo, da vloži tožbo v zvezi njeno terjatvijo. Ta ravnanja tožnice so bila povezana z zavarovanjem oziroma izterjavo ali ugotovitvijo njene terjatve, zato je bil zastaralni rok pretrgan z vložitvijo predloga v zapuščinskem postopku oziroma z dnem, ko je tožnica uveljavljala terjatev v zapuščinskem postopku.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu:

1/ v III. tč. glede zavrnitve zahtevka, da se ugotovi, da ima tožnica do zapuščinske mase po pokojni A. A., (še) terjatev v znesku 32.051,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 9. 2015 do plačila in da ta terjatev spada v zapuščinsko maso po pokojnici ter da morajo toženci plačati to terjatev in dopustiti, da se ta terjatev poplača iz zapuščinske mase, v katero po sklepu Okrajnega sodišča v Ljubljani D 1896/2015 z dne 10. 10. 2016 spada:

- nepremičnina s parc. št. 1/6, 1/2, 1/1, 1/4, 1/1, 1/3, 0/2, 1/5, 2/1, 2/2, 2/3, vse k. o. ...,

- 15.662,32 EUR na TRR št. SI56 0001, odprtem pri A. d. d.,

- 3.367,51 EUR na TRR št. SI56 0002, odprtem pri A. d. d.,

- 6.109,54 EUR na TRR št. SI56 0003, odprtem pri B. d. d.,

- pokojninske dajatve ZPIZ za mesec julij 2015 v višini 472,79 EUR,

pri čemer so toženci dolžni dopustiti prodajo vseh naštetih nepremičnin, prenos denarnih sredstev iz naštetih računov ter izterjavo denarne terjatve pri ZPIZ do popolnega poplačila tožničine terjatve,

2/ in v IV. točki

razveljavi ter se v navedenem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica je v zapuščinskem postopku po pok. A. A.,1 priglasila terjatev v višini 87.491,02 na podlagi neupravičene obogatitve, ker je teti nudila pomoč in za stroške prevozov, ki jih je imela v povezavi z izvajanjem te pomoči, predlagala je tudi ločitev zapuščine. Zapuščinsko sodišče je ugodilo predlogu za ločitev zapuščine, zaradi poplačila tožničine terjatve in tožnico napotilo, da zoper dediče vloži tožbo. Tožnica je tožbo 9. 12. 2016 vložila.

2. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je utemeljena terjatev tožnice v višini 2.554,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 9. 2015 do plačila in da ta terjatev spada v zapuščinsko maso po pokojnici (I). Tožencem je naložilo, da morajo tožnici v petnajstih dneh plačati terjatev iz I. točke izreka sodbe in dopustiti, da se tožničina terjatev poplača iz zapuščinske mase, katere obseg je ugotovljen v sklepu Okrajnega sodišča v Ljubljani D 1896/2015 z dne 10. 10. 2016 (II). V ostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (III). Odločilo je še, da pravdne stranke krijejo vsaka svoje stroške pravdnega postopka (IV).

3. Sodišče prve stopnje je terjatve tožnice za obdobje petih let pred vložitvijo tožbe zavrnilo, ker so zastarale. Sodišče je v obrazložitvi sodbe še ugotovilo, da je bila tožnica redno zaposlena, velikokrat je bila službeno odsotna, imela je družino (partnerja in otroka), zato za teto ni mogla (v povprečju) skrbeti 7 ur in 45 minut dnevno, kot je zatrjevala. Dokazano je bilo, da je tožnica za teto skrbela, vozila jo je k zdravnici, pomivala je okna, skrbela je za njeno osebno nego, zato je sodišče na podlagi prostega preudarka na podlagi 216. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zaključilo, da je tožnica pomoč nudila 1 ure dnevno. Glede terjatve iz naslova prevoznih stroškov, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je teta te stroške tožnici plačala, ker je več prič izpovedalo, da je teta vse storitve plačala v času njenega življenja.

4. Tožnica vlaga pritožbo zoper III. in IV. točko izreka sodbe zaradi bistvenih kršitev postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da vlaga pritožbo zoper sodbo le v delu, ki se nanaša na terjatev za obdobje od 28. 9. 2010 do 28. 12. 2013 v skupnem znesku 32.051,32 EUR. Tožnica je priglasila terjatev v zapuščinskem postopku. V skladu z napotitvenim sklepom zapuščinskega postopka je vložila tožbo. V obeh postopkih tožnica uveljavlja isto terjatev, zato je sodišče kot mejni datum pri presoji utemeljenosti zastaranja zmotno upoštevalo dan vložitve tožbe. Upoštevati bi moralo datum vložitve zahtevka pred zapuščinskim postopkom, kar je 28. 9. 2010. Sodišče je spregledalo, da je tožnica za delo ob nedeljah zahtevala višjo urno postavko. Splošno znano dejstvo je, da ima delo ob nedeljah višjo ceno. Toženci urnim postavkam niso nasprotovali, sodba pa nima razlogov, zaradi katerih ni bila upoštevana višja vrednost urne postavke. Sodišče ni pojasnilo razlogov, na podlagi katerih je tožnici priznalo le eno uro pomoči na dan. Sodišče v obrazložitvi sodbe prepisuje celotne vsebine vlog pravdnih strank ter zaslišanja strank in prič, manjka pa primerjava in dokazna presoja izjav strank in prič. Sodišče ni ocenilo dokazov, zato so razlogi v sodbi nejasni, zaključki in bistvene ugotovitve sodišča pa posplošene. Katere izjave strank in prič je sodišče štelo za bistvene iz sodbe ni mogoče ugotoviti, ker ni ustrezne obrazložitve oziroma ni jasno, kaj so prepisane trditve in izpovedbe ter kaj so ugotovitve sodišča. Nekatere priče so opisovale pomoč teti pred letom 2003, preden je tožnica začela skrbeti za teto. Tudi do tega dejstva se sodišče v sodbi ne opredeli. Sodišče ni pojasnilo, zakaj seznam tožnice o opravljenih delih ne odraža resničnosti ali točnosti tožničinih navedb. Sodba nima razlogov, zakaj sodišče verjame tožnici, da je pomivala okna in vozila teto k zdravnici ter skrbela za njeno osebno higieno, ne sledi pa njenim trditvam, da je opravljala tudi druga opravila. Sodba ne omenja drugih konkretno naštetih opravil, čeprav so ta dela potrdile številne priče. Če je sodišče verjelo tožnici in njenim pričam, da je pomagala teti in da od tete ni prejela plačila za opravljeno delo, potem ni logično, da je sodišče ugotovilo, da je teta plačala tožnici prevozne stroške. Obrazložitev v tem delu je skopa in sama s seboj v nasprotju. Sodišče je zagrešilo tudi bistveno kršitev postopka, ker v sodbi ni pojasnilo, zakaj posameznih dokazov ni izvedlo. Sodišče ni zaslišalo soseda pokojne tete B. B., ni pridobilo zdravstvenega kartona pokojne tete, na podlagi katerega bi se lahko ugotovilo, kakšno je bilo njeno zdravstveno stanje, ni opravilo poizvedb v D., ni pa se tudi opredelilo do fotografij. Sodišče je zato zmotno ugotovilo dejansko stanje.2

5. 1.-14. toženci vlagajo pritožbo zoper odločitev o stroških postopka. Navajajo, da je tožnica uspela le v sorazmerno majhnem delu tožbenega zahtevka, zato je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu nepravilna, hkrati pa opozarjajo, da sodba (sklep) v tem delu nima razlogov.

6. 1.-14. toženci v odgovoru na pritožbo predlagajo njeno zavrnitev, enako pa predlaga tudi tožnica v svojem odgovoru na pritožbo.

7. Pritožbi sta utemeljeni.

8. Pritožba utemeljeno opozarja, da bi se sodišče prve stopnje v sodbi moralo opredeliti do izpovedb pravdnih strank in prič ter da v sodbi ni razlogov, zaradi katerih sodišče prve stopnje take dokazne ocene ni naredilo. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi očitno smatralo, da so te izpovedbe relevantne, kakor tudi navedbe pravdnih strank, saj jih v nasprotnem, ne bi tako obsežno povzelo. Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev tožnice, da je delo ob nedeljah več vredno, kar pa še ne pomeni, da je v tem delu tožbeni zahtevek po zvišani tarifi utemeljen.

9. Sodišče prve stopnje v sodbi ugotavlja, da je dokazano, da je tožnica pomivala okna in vozila teto k zdravnici ter skrbela za njeno osebno higieno, v sodbi pa se ne opredeli do drugih zatrjevanih tožničinih del. Pritožba zato utemeljeno opozarja, da iz sodbe ne izhaja, ali je tožbeni zahtevek (v presežku) zavrnjen iz razloga, ker tožnica ni dokazala, da bi druga dela za teto opravila. Sodišče prve stopnje se pri odločitvi pavšalno sklicuje na določbo 216. člena ZPP. Najverjetneje je sodišče prve stopnje izvedlo obsežen dokazni postopek prav iz razloga, da bi dobilo s tem boljšo oporo za prosti preudarek. Sodišče na te dokaze ni vezano in jih ni dolžno uporabiti, vendar mora pojasniti razloge, zaradi katerih dokazna ocena ne temelji na izvedenih dokazih. Tudi v primeru odločitve po prostem preudarku bi moralo sodišče navesti razloge, na podlagi katerih bi bilo mogoče preveriti, na kakšen način je sodišče prve stopnje ugotovilo (časovni) obseg dela, ki ga je tožnica opravila za teto. Pritožbeno sodišče ne izključuje možnosti, da bo v novem sojenju potrebna presoja dejstev tudi po 216. členu ZPP, ko bo s pomočjo logike in življenjskih izkušenj ter najverjetneje tudi na podlagi izvedenih dokazov mogoče ugotoviti odločilna dejstva, ki spadajo v spodnjo premiso sodniškega silogizma.

10. Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje v sodbi ni pojasnilo razlogov, zaradi katerih ni izvedlo zaslišanja B. B., ki je bil sosed pokojne tete, prav tako pa tudi ni pojasnilo razlogov, zaradi katerih ni pridobilo listin, na katere opozarja pritožba.

11. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Sodišče prve stopnje ni upoštevalo tega metodološkega napotka, tako da se sodbe ne da preizkusiti, saj sodišče ne pojasni, kateri so tisti dokazi, na podlagi katerih je ugotovilo obseg del, ki jih je tožnica opravila za teto in zakaj ostalih del tako po vrsti kot po obsegu ni priznalo. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje v sodbi navesti argumente, na podlagi katerih bo določilo (časovni) obseg del, ki jih je tožnica opravila za teto, ki zagotovo ne bo takšen, kot ga je uveljavljala tožnica s tožbenim zahtevkom, dela bo seveda treba ovrednotiti tako po vrsti, kot po količini, tudi na podlagi prostega preudarka, kot to določa 216. člen ZPP. Tudi če bo sodišče uporabilo 216. člen ZPP, bo moralo v sodbo navesti odločilne okoliščine, na podlagi katerih bo mogoče preveriti pravilnost argumentacije sodišča prve stopnje glede (ne)obstoja relevantnih dejstev.

12. Tožnica uveljavlja terjatev iz naslova neupravičene obogatitve, ta njena terjatev pa zastara v petih letih (346. člen Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ). 365. člen OZ določa, da se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Tožnica je v zapuščinskem postopku uveljavljala isto terjatev, kot jo uveljavlja v tem pravdnem postopku, predlagala pa je tudi ločitev zapuščine. Zapuščinsko sodišče je s sklepom ločilo zapuščino od premoženja dedičev v višini tožničine terjatve in tožnico napotilo na pravdo, da vloži tožbo v zvezi njeno terjatvijo. Ta ravnanja tožnice so bila povezana z zavarovanjem oziroma izterjavo ali ugotovitvijo njene terjatve, zato je bil zastaralni rok pretrgan z vložitvijo predloga v zapuščinskem postopku oziroma z dnem, ko je tožnica uveljavljala terjatev v zapuščinskem postopku. Če je tožnica v zapuščinskem postopku 28. 9. 20153 vložila predlog za ločitev zapuščine zaradi poplačila denarne terjatve, ki jo je imela zoper zapustnico, potem je bilo zastaranje pretrgano s tem dnem.

13. Pritožbeni razlogi tožnice in 1.-14. tožencev so utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

14. Sodišče druge stopnje razveljavi s sklepom sodbo sodišča prve stopnje, če ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (339. člen ZPP) in vrne zadevo istemu sodišču prve stopnje ali pa jo odstopi pristojnemu sodišču prve stopnje v novo sojenje, če kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. Sodišče prve stopnje v sodbi ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, zato se pravdne stranke tudi niso mogle opredeliti do dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, saj manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokazni postopek, v katerem je zaslišalo številne pravdne stranke in priče, v sodbi pa se do teh izpovedb ni opredelilo, kar pomeni, da bi bilo nesmotrno, če bi pritožbeno sodišče na pritožbeni obravnavi znova moralo zaslišati vse pravdne stranke in priče, da bi na ta način lahko ugotovilo dejansko stanje. Z odločitvijo tudi ne bo poseženo v pravico strank do sojenja v razumnem roku.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
1 Teta tožničine mame; v nadaljevanju teta.
2 Pritožba se podrobno opredeli do izpovedb pravdnih strank in prič – podrobneje glej XVII. točko pritožbe.
3 V sklepu zapuščinskega sodišča je navedeno, da je tožnica predlog vložila 30. 9. 2015.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 216
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 346, 365

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
02.12.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQxNzU4