VSL Sodba VI Kp 31054/2015

Jedro

Sodišče mora presoditi izpolnjenost zakonskih pogojev iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP v zvezi z 2. točko drugega odstavka 450.č člena ZKP v fazi sklenitve in na dan podpisa sporazuma o priznanju krivde.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obtoženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženi A. A. je dolžan plačati sodno takso v znesku 450,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. člena KZ-1. Izreklo mu je kazen eno leto zapora in določilo, da se na podlagi tretjega odstavka 86. člena KZ-1 izvršuje v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ljubljana, odprti oddelek Ig. Po drugem odstavku 75. člena KZ-1 v zvezi s 74. členom KZ-1 je obtožencu naložilo v plačilo znesek 284.400,00 EUR, ki ustreza s kaznivim dejanjem pod točko 2. doseženi premoženjski koristi. Obtoženo B. B. je spoznalo za krivo storitve pomoči pri kaznivem dejanju oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1. Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen eno leto zapora in preizkusno dobo štirih let. Po drugem odstavku 45. člena in 47. člena KZ-1 ji je določilo stransko denarno kazen v višini 154 dnevnih zneskov po 33,00 EUR, skupaj 5.082,00 EUR. Dovolilo ji je obročno plačilo stranske denarne kazni v roku dveh let in sicer v enakih 24-ih mesečnih obrokih po 211,75 EUR. Odločilo je, da sta obtoženca na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s tretjim odstavkom 95. člena ZKP dolžna nerazdelno povrniti sorazmeren del stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter vsak sodno takso po 6. točki drugega odstavka 92. člena ZKP. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanca D. d.d. z odškodninskim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obtoženega A. A. iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, predlagal je, naj višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo je odgovoril okrožni državni tožilec C. C. iz Specializiranega državnega tožilstva RS in predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pri preizkusu izpodbijane sodbe po prvem odstavku 383. člena ZKP pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev procesnega in materialnega zakona na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti.

6. Zagovornik v pritožbi zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s kršitvijo tretjega odstavka 285.c člena ZKP, kršitev Ustave: kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe in pravice do enakega varstva pravic – 22. člen, pravice do sodnega varstva – 23. člen, pravice do pravnega sredstva – 25. člen in pravice do molka in privilegija zoper samoobtožbo – 29. člen, kar predstavlja tudi kršitev do poštenega sodnega postopka in kršitev 6. člena ESČP.

7. Vse navedene bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve Ustave in EKČP zagovornik utemeljuje s stališčem, da lahko obtoženec, ki s tožilstvom sklene pisni sporazum o priznanju krivde, pred sodiščem odstopi od tega sporazuma preden sodišče sprejme sklep, ali bo sporazum sprejelo ali ga zavrnilo. Sklicuje se na tretji odstavek 285.c člena ZKP, ki določa, da priznanja krivde, ki ga je predsednik senata sprejel, obtoženec ne more preklicati. Izjavo, da krivde ne priznava, pa obtoženec v nadaljevanju postopka lahko spremeni in krivdo prizna. Zagovornik iz citirane določbe sklepa, da velja tudi za inštitut sporazuma o priznanju krivde in ne samo za institut priznanja krivde po obtožbi na predobravnavnem naroku, ter da obvezna prisotnost zagovornika na pogajanjih obrambe s tožilstvom pred sprejemom sporazuma o priznanju krivde, ne more imeti za posledico omejitve obtoženčeve pravice, da se vse do izdaje sklepa o sprejemu sporazuma samostojno odloči, ali bo očitano kaznivo dejanje priznal ali ne. Pri tem tudi ni pomembno, iz katerih razlogov se je obtoženec odločil preklicati priznanje oziroma odstopiti od sporazuma, saj ti razlogi niso predmet sodne presoje. Zagovornik trdi, da je neutemeljeno stališče prvostopenjskega sodišča, da je treba v postopku preverjanja zakonitosti sporazuma po 450.č členu ZKP opraviti zgolj presojo dejstev za čas, ko je bil sporazum sklenjen. Trdi, da prvostopenjsko sodišče presoje jasnosti in popolnosti priznanja ni opravilo niti za trenutek sklenitve sporazuma, čeprav je potrebno jasnost in popolnost priznanja presojati ne samo v trenutku sklepanja sporazuma, ampak zlasti v trenutku izdaje sklepa o sprejetju priznanja. Ker je obtoženec na glavni obravnavi nasprotoval potrditvi sporazuma, sodišče prve stopnje sporazuma o priznanju krivde ne bi smelo sprejeti. Po stališču zagovornika zanikanje krivde oziroma preklic priznanja v bistvu pomeni le vztrajanje obtoženca, da o njegovi krivdi ob upoštevanju vseh z Ustavo in zakonom zagotovljenih jamstev odloči neodvisno in nepristransko sodišče. Ker sodba po oceni zagovornika ne vsebuje razlogov, zakaj je sodišče prve stopnje obtoženčevo priznanje štelo za jasno in popolno, to predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev pravice od obrazložene sodne odločbe, ki je del pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa je po mnenju zagovornika podana zato, ker je prvostopenjsko sodišče sporazum o priznanju krivde, kljub obtoženčevemu odstopu od sporazuma sprejelo in na ta sporazum in na listine, ki se nanašajo na pogajanja med obtožencem in tožilstvom, oprlo izpodbijano sodbo.

8. Pritožbeno sodišče se s pritožnikom ne strinja, ugotavlja, da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, obrazložena glede vseh odločilnih dejstev, izrecno tudi glede presoje obstoja zakonskih pogojev za sprejem sporazuma o priznanju krivde, ki ga je obtoženec sklenil s tožilstvom. Pritožbeno sodišče ugotavlja tudi, da izpodbijana sodba pravilno in skladno s podatki spisa povzema kronologijo procesnih dejanj, opravljenih predobravnavnega naroka in glavnih obravnav, poteka posameznih narokov in izjav strank ter predstavlja tudi korekten povzetek vsebine bistvenih listin.

9. Iz podatkov v spisu je razvidno, da obtoženec krivde po obtožbi na predobravnavnem naroku 6. 3. 2018 ni priznal. Na tem naroku so bili obtožencu v navzočnosti njegovih dveh zagovornic dani vsi pravni pouki, tudi o pravici do molka in do zagovornika, pojasnjeno mu je bilo, da je zadeva prednostna in jo je potrebno obravnavati hitro, opozorjen je bil na dolžnost odzivati se vabilom sodišča in biti navzoč na glavni obravnavi. Poučen je bil o možnosti priznanja krivde, o posledicah priznanja in da če bo krivdo priznal, priznanja ne bo mogel preklicati. Obtoženec je po vseh prejetih pravnih poukih in po ugotovitvi, da je razumel vsebino obtožbe, izjavil, da je pravne pouke razumel in da krivde po obtožbi ne priznava. Predsednica senata ga je poučila, da lahko svojo izjavo, da krivde ne priznava, v nadaljevanju postopka spremeni in krivdo prizna. Naroki razpisani za maj in julij 2018 so bili preklicani iz različnih razlogov, med drugim tudi zaradi obvestila tožilstva o sklenjenih sporazumih (dopis z dne 5. 7. 2018 na list. št. 1710). Obtoženec je 4. 7. 2018 s Specializiranim državnim tožilstvom RS (v nadaljevanju: tožilstvo) sklenil sporazum o priznanju krivde. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da so pogajanja s tožilstvom potekala od 12. 4. 2018 dalje, izrecno tudi 25. in 26. 4. 2018, kar je izkazano s podatki v spisu in izjavo tožilca na naroku 5. 11. 2018 ter z listinami.

10. Na glavni obravnavi, ki se 2. 10. 2018 zaradi odsotnosti pravilno vabljenega obtoženega A. A. ni začela, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bili z obtožencem in s soobtoženo B. B. sklenjeni sporazumi o priznanju krivde s tožilstvom. Ta narok je bil preložen na 5. 11. 2018, na katerega je obtoženi pristopil, ne pa tudi njegovi zagovornici, ker jima je po lastni navedbi tik pred tem preklical pooblastilo. Na tem naroku je predsednica še pred začetkom glavne obravnave sprejela sklep o sprejemu sporazuma o priznanju krivde sklenjenim med obtožencem in tožilstvom. Glavna obravnava razpisana za 22. 11. 2018 se zaradi odsotnosti obtoženca in zatrjevanj njegovega novega zagovornika, da je obtoženec odsoten iz zdravstvenih razlogov, ni opravila in se je preložila na 5. 3. 2019, ki se je zaradi poteka več kot treh mesecev od zadnjega naroka pričela znova. Predsednica senata je prebrala sporazum o priznanju krivde z dne 4. 7. 2018 za obtoženega A. A. in sklep o sprejemu sporazuma o priznanju krivde sklenjenega z istimi obtožencem, nato se je nadaljeval narok smiselno kot narok za izrek kazenskega sankcije po določbi 285.č člena ZKP, sodišče je izvedlo dokazni postopek glede izreka kazenskega sankcije, premoženjskopravnega zahtevka, sledila je beseda strank in razglasitev sodbe, s katero je obtožencu izreklo kazensko sankcijo, dogovorjeno v sporazumu.

11. Z novelo ZKP-K so bili uvedeni novi procesni instituti in nove faze kazenskega postopka in sicer predobravnavni narok (določbe 285.a do 285.f člena ZKP), priznanje krivde po obtožbi (285.c člen ZKP), narok za izrek kazenske sankcije (285.č člen ZKP) ter sporazum o priznanju krivde (450.a do 450.č člen ZKP). Obtoženec lahko krivdo po obtožbi prizna tudi na glavni obravnavi in če senat to priznanje sprejme, glavno obravnavo nadaljuje ob smiselni uporabi določb 285.c in 285.č člena ZKP (330. člen ZKP). Po določbi četrtega odstavka 450.a člena ZKP mora biti sporazum o priznanju krivde sklenjen v pisni obliki, podpisan s strani obeh strank in zagovornika, sporazum se priloži k vloženi obtožnici oziroma obtožnemu predlogu; če pride do sklenitve sporazuma kasneje, ga mora državni tožilec predložiti sodišču takoj, vendar najpozneje do začetka glavne obravnave.

12. Cilj in namen predobravnavnega naroka ni pogajanje med obtožencem in sodiščem, temveč je to le faza postopka, v katerem je obtožencu dana možnost, da se izjavi o krivdi ter o nadaljnjem teku kazenskega postopka. Prav tako sodišče ni udeleženo v postopku dogovarjanja in sklepanja sporazuma med državnim tožilcem in obtožencem (450.a do 450.c člen ZKP), temveč o njem odloča šele, če in ko je sklenjen (450.č člen ZKP). Sporazum o priznanju krivde je v pisni obliki sklenjen dogovor med obtožencem in državnim tožilcem pod katerimi pogoji bo obtoženi krivdo za kaznivo dejanje iz obtožbe priznal pred sodiščem. Sklenjen sporazum o priznanju krivde je le podlaga, da se o obtožbi ne odloča na glavni obravnavi, temveč po skrajšanem postopku – na naroku za izrek kazenskega sankcije. Sporazum o priznanju krivde dopušča izjemo od splošnega načela kazenskega postopka, po katerem je mogoče obsodilno sodbo izreči le, če se resničnost očitanih dejstev, ki predstavljajo znake kaznivega dejanja, potrdi v kontradiktornem postopku na glavni obravnavi. Bistveno je, da o sklenjenem sporazumu o priznanju krivde odloča sodišče (na predobravnavnem naroku ali na glavni obravnavi, če je bil sporazum sklenjen kasneje), pri tem pa sodišče skladno z določbo drugega odstavka 450.č člena ZKP presodi izpolnjenost pogojev: ali je sporazum v skladu z določbami 450.a, 450.b in 450.c člena ZKP in ali so glede priznanja krivde izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 285.c člena ZKP. Pritožbeno sodišče enako kot sodišče prve stopnje ugotavlja, da se 450.č člen ZKP v nobeni točki ne sklicuje tudi na določbo tretjega odstavka 285.c člena ZKP, ki določa, da priznanja krivde, ki ga je predsednik senata sprejel, obtoženec ne more preklicati. Že zato je neutemeljena pritožbena kritika, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo tretjega odstavka 285.c člena ZKP, ker ni upoštevalo, da je obtoženec na naroku 5. 11. 2018 odstopil od sporazuma o priznanju krivde.

13. V skladu s tretjim odstavkom 450.č člena ZKP sodišče sprejme sklep, da se sporazum o priznanju krivde sprejme in nadaljuje postopek smiselno, kot da je obtoženec izjavil, da priznava krivdo po obtožbi (285.č člen ZKP – narok za izrek kazenske sankcije), če presodi, da so izpolnjeni vsi pogoji za sprejem sporazuma. Po določbi četrtega odstavka 285.č člena ZKP se narok za izrek kazenske sankcije izvede s smiselno uporabo določb ZKP o glavni obravnavi, s tem, da predsednik senata prebere sklep sodišča o sprejemu priznanja krivde, v dokaznem postopku pa se izvedejo le dokazi, ki so pomembni za izrek kazenske sankcije.

14. Iz jezikovne razlage določbe tretjega odstavka 450.č člena ZKP izhaja, da ima sodišče pri presoji, ali naj sporazum sprejme, le dve možnosti: ali ga v celoti sprejme, ali pa ga v celoti zavrne. Če sodišče presodi, da so izpolnjeni vsi pogoji iz drugega odstavka 450.č člena ZKP, sprejme sklep, da se sporazum o priznanju krivde sprejme. V Zakonu o kazenskem postopku ni predvidena še ena vmesna procesna faza, ki jo s pritožbenim (zmotnim) stališčem zagovornik dejansko vriva v procesno ureditev, to je, da bi sodišče prve stopnje v fazi presoje skladnosti sklenjenega sporazuma o priznanju krivde s pogoji v ZKP moralo še enkrat vprašati obtoženca, ali potrjuje ta sporazum ali ne oziroma ali krivdo po obtožbi priznava ali ne. Tožilec utemeljeno v odgovoru na pritožbo izpostavlja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno razlikuje med institutoma priznanja krivde po obtožbi na predobravnavnem naroku pred sodiščem in obtoženčevim sporazumom o priznanju krivde sklenjenim z državnim tožilcem. Pritožbeno sodišče se strinja z državnim tožilcem in razlogi izpodbijane sodbe, da vsakršna drugačna razlaga obstoječih določb ZKP ni dopustna in da mora sodišče po ZKP preveriti oziroma presoditi, ko odloča o sklenjenem sporazumu o priznanju krivde, izpolnjenost pogojev iz 1. in 2. točke 450.č člena ZKP, saj sklenjeni sporazum o priznanju krivde sam po sebi še ne pomeni obsodilne sodbe zgolj zato, ker z njegovo vsebino soglašata obe stranki, potrebna je namreč njegova kontrola in legitimacija s strani sodišča. Sodišče bo sporazum o priznanju krivde sprejelo, če bo ocenilo, da so zanj izpolnjeni v zakonu predpisani formalni in vsebinski pogoji (da je bil sporazum sklenjen v pisni obliki, da je bil v postopku pogajanj in pri njegovi sklenitvi navzoč zagovornik, da je v njem dogovorjena kazenska sankcija skladna z določbami Kazenskega zakonika, da je obtoženec sporazum sklenil prostovoljno, da je razumel njegovo naravo in posledice, ter da je njegovo priznanje jasno, popolno in podprto z drugimi dokazi). V tem se sporazum o priznanju krivde tudi bistveno razlikuje od priznanja krivde na predobravnavnem naroku, ki ni posledica dogovarjanja med obtožencem in državnim tožilcem, temveč zavestna in prostovoljna odločitev obtoženca samega. Pritožbeno sodišče še enkrat poudarja, da v primeru sklenitve sporazuma o priznanju krivde sodišče preden sprejme sklep, s katerim sprejme sporazum o priznanju krivde, preveri zgolj izpolnjenost zakonskih pogojev, ki so v določbi drugega odstavka 450.č člena ZKP taksativno našteti, ta pa ne dopušča nobene drugačne razlage.

15. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se oba pravna instituta - priznanje krivde po obtožbi in sporazum o priznanju krivde - razlikujeta tudi v tem, da obtoženec poda izjavo, da priznava krivdo po obtožbi, pred sodiščem, praviloma na predobravnavnem naroku, lahko pa tudi tekom glavne obravnave (285.b člen in 330. člen ZKP). O že sklenjenem sporazumu o priznanju krivde pa odloča sodišče, pred katerim teče kazenski postopek na predobravnavnem naroku, če je bil sporazum sklenjen kasneje, pa na glavni obravnavi (prvi odstavek 450.č člena ZKP), ko mu je bil predložen v presojo. V obeh primerih prizna obtoženec krivdo po obtožbi, le da enkrat z izjavo pred sodiščem, enkrat pa s podpisom sporazuma o priznanju krivde s tožilstvom (ne pa ponovno tudi pred sodiščem), zato je logično, da je zakonodajalec določil v ZKP, da sodišču prve stopnje predloženi v pisni obliki sklenjeni in podpisani sporazum o priznanju krivde to presodi v smislu izpolnjenosti zakonskih pogojev. Med slednjimi tudi pogoje iz prvega odstavka 285.c člena ZKP (v skladu z 2. točko drugega odstavka 450.č člena ZKP), torej, ali je v času sklenitve in podpisa sporazuma o priznanju krivde obtoženec razumel naravo in posledice danega priznanja, ali je bilo priznanje dano prostovoljno in ali je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu.

16. Zmotno je stališče zagovornika v pritožbi, da obtoženec krivde ne prizna že s podpisom sporazuma o priznanju krivde, ker da je krivdo mogoče priznati le pred sodiščem in ne tudi pred tožilstvom ali drugim organom. Seveda začne sporazum o priznanju krivde učinkovati šele, ko ga sprejme sodišče, kar pravilno ugotavlja zagovornik v pritožbi, vendar pa zagovornik nima prav, da mora sodišče prve stopnje pred sprejemom sporazuma o priznanju krivde še enkrat preveriti ali pridobiti obtoženčevo priznanje oziroma da lahko obtoženec (čeprav tega ZKP izrecno niti z nobeno razlago ne določa) še enkrat potrdi že sklenjeni sporazum, ki so ga že podpisali tožilec, obtoženec in v konkretnem primeru dve obtoženčevi zagovornici. Tožilec pravilno v odgovoru na pritožbo zatrjuje, da se institut imenuje sporazum o priznanju krivde in ne sporazum o morebitnem priznanju krivde. Sodišče prve stopnje je dolžno glede priznanja krivde (vsebovanega v sporazumu) presoditi izpolnjenost zakonskih pogojev iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP v fazi sklenitve in na dan podpisa sporazuma. Drugačno stališče zagovornika ni v skladu z veljavno procesno ureditvijo. Zagovornik zato neutemeljeno širi namen in cilj določbe 450.č člena ZKP z dodajanem procesne faze, ki v zakonu ni predvidena.

17. Sodišče prve stopnje odloča o sprejemu ali zavrnitvi sporazuma o priznanju krivde, sporazum pa je rezultat pogajanj med tožilcem, obtožencem in zagovorniki ter odraz svobodne volje obeh strank. Stranki namreč sporazum dosežeta tako, da se dogovorita o različnih elementih, o glavni in stranski kazni, o načinu izvršitve kazni in stroških postopka. Zakonska ureditev skladno s katero mora obtoženec v postopku pogajanj in pri sklenitvi sporazuma o priznanju krivde imeti zagovornika, je namenjena varovanju obtoženčevih pravic, pri čemer mora zagovornik obtoženca (med drugim) opozoriti na vse pravne posledice sklenitve sporazuma. Skladno s procesno ureditvijo 450.č člena ZKP sodišče obtožencu v primeru sporazuma o priznanju krivde pred njegovim sprejemom praviloma ne daje pravnih poukov o pravni naravi in posledicah sklenjenega sporazuma, kot to velja pri priznanju krivde po obtožbi, mora pa preveriti, ali je v času sklenitve in podpisa sporazuma obtoženec razumel naravo in posledice danega priznanja, ali je bilo to priznanje dano prostovoljno in ali je jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu.

18. In ravno takšno presojo je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi opravilo, kar je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi 5. 11. 2018, na kateri je sodišče prve stopnje sprejelo sklep o sprejemu sporazuma o priznanju krivde, in iz razlogov izpodbijane sodbe. Neutemeljena je pritožbena kritika, da sodišče prve stopnje ni presojalo, ali je obtoženčevo priznanje jasno, popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu, torej da ni ugotavljalo izpolnjenosti pogojev iz 3. točke prvega odstavka 285.c člena v zvezi z 2. točko drugega odstavka 450.č člena ZKP. To presojo je napravilo potem, ko je na naroku 5. 11. 2018 obtoženi po prejemu vseh pravnih poukov izjavil, da je na sporazumu njegov podpis, da sta bili prisotni obe njegovi zagovornici, ki sta sporazum podpisali. Na vprašanje predsednice senata, ali je sporazum podpisal prostovoljno in kakšne so bile okoliščine sklenitve sporazuma obtoženi ni želel odgovoriti, navedel je le, da tega sporazuma ne bi potrdil, razloga za to pa tudi ni povedal. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s to izjavo obtoženi ni vzpostavil prav nobenega dvoma v popolnost in jasnost priznanja krivde v času podpisa sporazuma o priznanju krivde. Na tem naroku je sodišče tudi pri državnem tožilcu preverjalo, kako so potekala pogajanja in sklepanje sporazuma z obtožencem in je na podlagi izjav tožilca ter listin, zapisnikov pogajanj ter na podlagi elektronske komunikacije med tožilcem in zagovornicami, ugotovilo vse te okoliščine, ki jih je povzelo v sodbi v točkah od 21 dalje. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče na razloge sodbe v tem delu sklicuje in tudi samo zaključuje, da je nedvomno izkazano tako z zapisnikom o glavni obravnavi kot z dejstvi in okoliščinami navedenimi v izpodbijani sodbi, da je sodišče presojalo, ali je obtoženec razumel naravo in posledice danega priznanja in ali je bilo priznanje prostovoljno, pa tudi, ali je bilo jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu.

19. Sodišče prve stopnje je glede na vse okoliščine povezane s pogajanji in izpolnjenostjo vseh zakonskih pogojev pri podpisu sporazuma o priznanju krivde zaključilo, da je obtoženi sporazum o priznanju krivde podpisal prostovoljno, navzoči sta bili zagovornici, da je razumel naravo in posledico danega priznanja, da je sporazum o priznanju krivde podpisal, da je glede na potek pogajanj imel dovolj časa razmisliti o vseh posledicah priznanja krivde in podpisa sporazuma še pred odločitvijo o sklenitvi sporazuma in pred samim podpisom sporazuma o priznanju krivde, da je šlo za svobodno voljo obtoženca, da sta bili obe njegovi zagovornici prisotni in aktivni pri pogajanjih in pri podpisu sporazuma, da je vse do podpisa sporazuma in o samem podpisu obtoženi imel kvalitetno, aktivno formalno obrambo.

20. Obtoženi na glavni obravnavi (v pritožbi njegov zagovornik tudi ne oporeka temu) ni zanikal, da je podpisal sporazum, da je v njem izrecno zapisano, da razume naravo in posledico danega priznanja in da je priznanje dano prostovoljno. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je s podpisom sporazuma o priznanju krivde obtoženi na ta način izjavil, da krivdo po obtožbi priznava. Zato je neutemeljena pritožbena trditev zagovornika, da obtoženec s podpisom sporazuma o priznanju krivde take izjave ni podal, ker to enostavno ne drži in je tudi v nasprotju z vsemi podatki spisa, listinami, sporazumom in razlogi izpodbijane sodbe.

21. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da obtoženec ne more odstopiti od podpisanega sporazuma o priznanju krivde in ravno zato, ker je izjavo o priznanju krivde podal pred tožilcem, zakon določa, da mora sporazum o priznanju krivde in njegovo skladnost z zakonom ter pogoje iz prvega odstavka 285.c člena ZKP preveriti sodišče, preden sprejme tak sporazum. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi stališču izpodbijane sodbe, da ZKP ne določa, da mora v primeru sklenjenega sporazuma o priznanju krivde obtoženec še enkrat izrecno priznati krivdo pred sodnikom v postopku po 450.č členu ZKP, zato je vsakršno drugačno stališče zagovornika v pritožbi neutemeljeno in nepravilno. V ZKP ni predpisan niti predviden odstop od podpisanega sporazuma, 450.č člen ZKP izrecno ne napotuje na uporabo tretjega odstavka 285.c člena ZKP, zato so pritožbene navedbe o možnosti preklica že podpisanega sporazuma o priznanju krivde neutemeljene. Seveda pa se pred sprejemom sporazuma o priznanju krivde preverjajo določene okoliščine v zvezi s prostovoljnostjo, popolnostjo priznanja, razumevanja narave in posledic priznanja. Te okoliščine je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi preverjalo in ugotovilo, da so vsi zahtevani zakonski pogoji izpolnjeni. Pritožnik pa tudi ne navaja nobenih dejstev ali okoliščin povezanih s fazo pogajanja in sklenitve ter podpisa sporazuma o priznanju krivde, ki bi vnašali kakršnekoli dvome v oceno sodišča prve stopnje o izpolnjenosti vseh pogojev iz prvega odstavka 285.c člena ZKP.

22. Po presoji pritožbenega sodišča so bila obtožencu v tem kazenskem postopku zagotovljena vsa ustavnopravna in procesna jamstva kazenskega postopka, dani so mu bili vsi predpisani pravni pouki o njegovih procesnih pravicah, zagotovljen mu je bil pošten kazenski postopek, v fazi pogajanj s tožilcem pred podpisom sporazuma o priznanju krivde je bil obtoženi tudi s strani tožilca poučen o vseh procesnih pravicah, tudi o tem, da tega priznanja zapisanega v sporazumu ni mogoče preklicati, v fazi pogajanj in v fazi podpisa sporazuma o priznanju krivde sta ga zastopali dve zagovornici, sodišče prve stopnje pa je pravilno presodilo, da predloženi sporazum vsebuje vse potrebne zakonske sestavine ter da so izpolnjeni vsi predpisani pogoji, zato je tudi po stališču pritožbenega sodišča utemeljeno sprejelo sklep, da sporazum o priznanju krivde sprejme.

23. V zvezi s pritožbeno navedbo, da ima obtoženec pravico, da se v kazenskem postopku brani z zagovornikom, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil obtoženec večkrat poučen o pravici do zagovornika, tako na predobravnavnem naroku, kot na narokih glavne obravnave, iz listin, ki izkazujejo potek pogajanj obrambe in tožilstva, pa izhaja, da mu je take pravne pouke dal tudi tožilec. Obtoženec se je v tem kazenskem postopku zagovarjal z zagovornikom, tik pred narokom 5. 11. 2018 se je sam odločil, da prekliče pooblastilo svojima dvema zagovornicama in ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da glede na predpisano kazensko sankcijo za očitano kaznivo dejanje ni potrebna obvezna obramba z zagovornikom, je utemeljeno ta narok tudi izvedlo. Na naslednjem naroku za glavno obravnavo 22. 11. 2018 in tudi 5. 3. 2019 je bil navzoč tudi novi obtoženčev zagovornik, ki se je tudi pritožil zoper sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo vročalo vsem strankam tega kazenskega postopka in novemu zagovorniku, zato je neutemeljena pritožbena kritika o kršitvi ustavnih pravic do sodnega varstva in do pravnega sredstva. Glede na vse prejete pravne pouke in glede na pravilno oceno sodišča prve stopnje o prostovoljnosti podpisa sporazuma o priznanju krivde so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o kršitvi pravice obtoženca do molka in privilegija zoper samoobtožbo ter kršitvi 6. člena ESČP, ki zagotavlja obtožencem pravico do poštenega sodnega postopka.

24. Ker je obtoženec sporazum o priznanju krivde sklenil s tožilstvom, ta sporazum pa je sodišče tudi sprejelo, je neutemeljena pritožbena trditev, da je sodišče obtožencu odvzelo pravico, da o njegovi krivdi tudi po izvedenem kontradiktornem postopku in glavni obravnavi odloči neodvisno in nepristransko sodišče. Obtoženec se je sam odločil, da prizna krivdo po obtožbi tako, da s tožilstvom sklene in podpiše sporazum o priznanju krivde, na predobravnavnem naroku krivde po obtožbi ni priznal, zato je sodišče razpisalo glavno obravnavo, še pred njenim začetkom pa je tožilstvo sodišču predložilo sklenjen in podpisan sporazum o priznanju krivde. Zato se ni izvedla klasična glavna obravnava, ampak se je glavna obravnava po sprejetem sporazumu o priznanju krivde nadaljevala skladno z določbami ZKP, ki urejajo potek naroka za izrek kazenske sankcije. Zaradi varovanja privilegija zoper samoobtožbo je bil obtoženec tudi na predobravnavnem naroku poučen o pravici do molka, torej da se o krivdi sploh ne izjavi.

25. Od obtoženčeve izjave o krivdi na predobravnavnem naroku je namreč odvisen nadaljnji potek kazenskega postopka. Ali bo sodišče o krivdi in kazenski sankciji (če bo spoznan za krivega) odločalo na glavni obravnavi ali pa bo po sprejemu krivde kazensko sankcijo izreklo na posebnem naroku. Podoben potek je predviden tudi v primeru, če še pred začetkom glavne obravnave ali na predobravnavnem naroku tožilec predloži sodišču podpisan sporazum o priznanju krivde. Sklep, da se sprejme sporazum o priznanju krivde, pomeni, da je sodišče o krivdi že presodilo, in se ta odločitev po opravljenem naroku za izrek kazenske sankcije vnese v izrek obsodilne sodbe. Skleniti sporazum je pravica, ki jo stranki v kazenskem postopku uporabita po svoji prostovoljni odločitvi, vsebina sklenjenega sporazuma pa je rezultat njunega pogajanja. Načelo domneve nedolžnosti obtoženca iz 27. člena Ustave velja tudi po sklenitvi sporazuma o priznanju krivde, vse dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Zakonske določbe, ki urejajo institut sporazuma o priznanju krivde v 450.a do 450.č členu ZKP, obtožencu v postopku pogajanj in sklenitve sporazuma zagotavljajo varstvo njegovih pravic ter enakopraven položaj z državnim tožilcem in tako preprečujejo, da bi obtoženec sklenil sporazum, ki bi bil zanj škodljiv. Zato je določeno, da se sporazum sklene le ob sodelovanju zagovornika, da mora biti sestavljen v pisni obliki in podpisan. Udeležba zagovornika je obvezna že od začetka pogajanj, sporazum pa je veljaven, če ga podpišejo vsi trije udeleženci. Z obtožencem in zagovornikom se sme pogajati samo državni tožilec, zakon pa določa izrecno, kaj je lahko predmet pogajanj in o čem se lahko stranki dogovorita in kaj ne sme biti predmet sporazuma, najpomembnejše določilo pa je, da veljavnost sporazuma presoja sodišča po 450.č členu ZKP. Sodišče mora sporazum o priznanju krivde zavrniti, če oceni, da niso izpolnjeni v zakonu predpisani formalni in vsebinski pogoji. Sprejeti pa ga sme le, če oceni, da so izpolnjeni vsi navedeni pogoji in če je na podlagi celotnega dokaznega gradiva prepričano, da je obtoženec storil dejanje, ki je predmet sporazuma, in da niso podane okoliščine, ki bi izključevale njegovo krivdo. Ker se glavna obravnava začne s predstavitvijo obtožnice (prvi odstavek 321. člena ZKP) pomeni, da mora sodišče še pred začetkom predstavitve obtožnice odločiti ali sporazum, ki je bil sklenjen po opravljenem predobravnavnem naroku, sprejme ali zavrne. Če bo sporazum sprejelo, ne bodo izpolnjeni pogoji za začetek glavne obravnave in se bo lahko namesto nje takoj opravil narok za izrek kazenske sankcije.

26. Pritožbeno sodišče zaključuje, da so bile v tem kazenskem postopku in z izrečeno sodbo obtožencu varovane in spoštovane ter upoštevane vse njegove ustavne pravice in zato so neutemeljene pritožbene trditve o kršitvi procesnih pravic, ustavnih pravic in o kršitvi pravice do poštenega sodnega postopka iz 6. člena EKČP.

27. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodba namreč vsebuje obširne, prepričljive ter pravno pravilne zaključke o izpolnjenosti vseh pogojev za sprejem sporazuma o priznanju krivde, izrecno vsebuje presojo jasnosti in popolnosti priznanja krivde. Ker je obtoženec sklenil in prostovoljno podpisal sporazum o priznanju krivde, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno še enkrat preveriti, ali obtoženi res v celoti priznava krivdo, kot to neutemeljeno zatrjuje zagovornik v pritožbi. Sodišče je pravilno ocenjevalo izpolnjenost vseh pogojev v trenutku podpisa sporazuma o priznanju krivde, saj je to tista kritična točka, ki je edina pomembna. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje to presojo opravilo naknadno, šele ko je tožilstvo predložilo sodišču ta sporazum, ne pomeni, da sodišče še enkrat pridobiva obtoženčevo izjavo o krivdi po obtožbi. Vztrajanje pritožnika pri tem napačnem stališču je neutemeljeno in ne vnaša nobenega dvoma v pravilnost in zakonitost postopanja sodišča prve stopnje in tudi ne v pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki je bila obtožencu izrečena na podlagi sporazuma o priznanju krivde.

28. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo razloge v zvezi s pravno opredelitvijo obtožencu očitanega kaznivega dejanja in izrečeno kazensko sankcijo. Obrazložilo je odločbe o stroških kazenskega postopka, premoženjskopravnem zahtevku ter odvzemu premoženjske koristi obtožencu. Tudi v tem delu je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, obrazložena glede vseh odločilnih dejstev, zato tudi v tem delu ni mogoče očitati sodišču prve stopnje nobene procesne ali materialne kršitve, tudi ne kršitve obtoženčeve pravice do obrazložene sodne odločbe in pravice do poštenega postopka.

29. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pojasnilo potek glavne obravnave, navedlo je obširne razloge v zvezi s presojo, da je obtoženec zlorabljal svoje procesne pravice, predvsem v zvezi z upravičenostjo obtoženčeve nenavzočnosti zaradi zdravljenja z narokov razpisanih za 2. 10. 2018 in 22. 11. 2018, ki se nista opravila in sta se preložila. Zagovornik se s stališčem sodišča prve stopnje ne strinja, v pritožbi ocenjuje, da je obtoženec upravičeno izostal z naroka 2. 10. 2018.

30. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil narok 2. 10. 2018 preložen, ni se opravil, zato ta dejstva glede na nadaljnji potek glavne obravnave niti niso bistvena pri presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe. Na naroku 5. 11. 20184, ko je sodišče sprejelo sklep o sprejemu sporazuma o priznanju krivde, je bil obtoženec navzoč, obramba z zagovornikom glede na predpisano kazensko sankcijo za obravnavano kaznivo dejanje ni bila obvezna, obtoženec je bil pravočasno obveščen in pravilno vabljen na ta narok, že na predobravnavnem naroku je bil poučen o pravici do zagovornika in ker je sam tik pred glavno obravnavo 5. 11. 2018 preklical pooblastilo svojima zagovornicama, ni mogoče trditi, da mu je bila kršena pravica, da se brani z zagovornikom. Nato je pooblastil novega zagovornika, ki je pristopil na vse naslednje razpisane in neizvedene (22. 11. 2018) ter izvedene naroke (5. 3. 2019) in je bil navzoč na glavni obravnavi do razglasitve sodbe. Ker 5. 11. 2018 sodišče prve stopnje ni takoj nadaljevalo z narokom za izrek kazenske sankcije, ampak je razpisalo novo glavno obravnavo, na katero je novi zagovornik pristopil, ni mogoče trditi, da je bila obtožencu kršena pravica do obrambe z zagovornikom.

31. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila obtožencu izrečena kazenska sankcija, ki je bila dogovorjena s sporazumom o priznanju krivde, odločeno pa je bilo tudi, da se izvršuje na odprtem oddelku Zavoda za prestajanje kazni zapora, kar je tudi bilo dogovorjeno s sporazumom o priznanju krivde. Pravilna je odločitev o odvzemu s kaznivim dejanjem pridobljene premoženjske koristi, o čemer ima sodba v točki 48 razlogov pravilne in izčrpne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

32. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbeni razlogi niso podani, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri svoji odločitvi je pritožbeno sodišče upoštevalo veljavno zakonsko ureditev instituta sporazuma o priznanju krivde in s tem institutom povezane druge procesne določbe ZKP ter sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (I Ips 9567/2015, I Ips 6547/2015, I Ips 10890/2013, I Ips 25331/2013, I Ips 45480/2014, I Ips 8807/2017, I Ips 11937/2014, I Ips 44253/2015, I Ips 95443/2010, I Ips 55009/2003, I Ips 45450/2012 in druge).

33. Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je obtoženec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer sodno takso v znesku 450,00 EUR (prvi odstavek 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP). Sodno takso je odmerilo ob upoštevanju obtoženčevih premoženjskih razmer razvidnih iz izpodbijane sodbe, izrečene kazenske sankcije ter zapletenosti te kazenske zadeve (Zakon o sodnih taksah – ZST-1, taksne tarife 7112 in 7122).

Datum zadnje spremembe:

02.11.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 31054/2015
• VSRS Sodba I Ips 55884/2021
• VSK sklep II Kp 5619/2014