VSL Sodba PRp 127/2020

Jedro

Zakonodajalec za prekršek po tretjem odstavku 109.a člena v zvezi s 4. točko prvega odstavka 109.a člena ZJN -2 ni izkoristil možnosti določitve daljšega zastaralnega roka, zato v konkretnem primeru velja splošno določilo o absolutnem zastaranju pregona, to je 4 leta od storitve prekrška.

Izrek

I. Sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se postopek zoper obdolženca zaradi prekrška po tretjem odstavku v zvezi s 4. točko prvega odstavka 109.a člena Zakona o javnem naročanju, kot je opisan v sodbi sodišča prve stopnje, ustavi na podlagi 4. točke 136. člena Zakona o prekrških zaradi zastaranja pregona in stroški ustavljenega postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. V uvodoma navedeni sodbi je Okrajno sodišče v Ljubljani obdolženega samostojnega podjetnika posameznika A. s. p., spoznalo za odgovornega za prekršek po tretjem odstavku v zvezi s 4. točko prvega odstavka 109.a člena Zakona o javnem naročanju (ZJN-2) in mu je za prekršek po tretjem odstavku 109.a člena ZJN-2 v zvezi s 26. členom Zakona o prekrških (ZP-1) izreklo globo 7.500,00 EUR ter na podlagi prve alineje petega odstavka 109.a člena ZNJ-2 še stransko sankcijo izločitve iz postopkov javnega naročanja za dobo treh let od pravnomočnosti odločbe o prekršku ter je obdolžencu naložilo plačilo sodne takse z uporabo tarifnih številk 8111 in 8114 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v skupnem znesku 800,00 EUR.

2. Proti sodbi vlaga obdolženec dve pritožbi in sicer samostojno pritožbo ter še pritožbo po zagovorniku. V pritožbah uveljavlja kršitev pravice do obrambe in do poštenega sojenja, ker ga sodišče ni zaslišalo, niti ga ni seznanilo z obremenilnimi dokazi, podrejeno predlaga tudi milejšo sankcijo oziroma odpustitev sankcij.

3. Predlagatelj Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil ni podal odgovora na pritožbi zaradi bližajočega nastopa (absolutnega) zastaranja pregona.

4. Višje sodišče po določilih 159. člena ZP-1 preizkusi sodbo o prekršku v tistem delu, v katerem se s pritožbo izpodbija, vendar mora vselej po uradni dolžnosti preizkusiti, ali je podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 1., 5., 6., 7. in 8. točke prvega odstavka 155. člena ter ali so bile v škodo obdolženca kršene materialne določbe Zakona ali predpisa, ki določa prekršek (156. člena tega zakona).

5. V okviru tega preizkusa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je nastopilo absolutno zastaranje pregona o prekršku 23. 2. 2020, zato postopek o prekršku ni več dopusten ter je potrebno sodbo sodišča prve stopnje spremeniti po uradni dolžnosti.

6. Prvi odstavek 42. člena ZP-1 določa, da postopek o prekršku ni dopusten, če pretečeta dve leti od dneva, ko je bil prekršek storjen (relativno zastaranje). Po šestem odstavku 42. člena ZP-1 zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška, vključno z dejanjem, opravljenim za potrebe vložitve obdolžilnega predloga. Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar pa postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku (absolutno zastaranje).

7. Za prekrške, pri katerih je predpisana globa v skladu s četrtim odstavkom 17. člena ZP-1 (za prekrške s področja davkov, trošarin in carin ter javnega naročanja se lahko z zakonom predpiše globa v večkratniku ali v odstotku ali glede na vrednost predmeta oziroma naročila, v zvezi s katerim je bil storjen prekršek) drugi odstavek 42. člena ZP-1 določa zastaralni rok 3 leta od storitve prekrška (relativni) oziroma 6 let (absolutni). Za prekrške, za katere je predpisana globa v skladu s petim ali šestim odstavkom 17. člena tega zakona (po petem odstavku je za prekrške s področja varstva konkurence ter področja trga z električno energijo ali zemeljskim plinom lahko predpisana globa v višini do 10 % letnega prometa; po šestem odstavku se za najhujše kršitve s področja varstva naravnih bogastev, okolja in ohranjanja narave, s področja varstva kulturne dediščine, s področja varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, s področja varnosti in zdravja pri delu, dela in zaposlovanja na črno ter delovnih razmerij, s področja socialnega varstva, s področja davkov, trošarin, carin, financ, javnega naročanja, varstva konkurence, državnih blagovnih rezerv in omejevalnih ukrepov za posamezne prekrške, katerih narava je posebno huda, zaradi višine povzročene škode ali višine pridobljene protipravne premoženjske koristi ali zaradi storilčevega naklepa oziroma njegovega namena koristoljubnosti lahko predpiše trikrat višja globa od tiste, ki je predvidena v drugem in tretjem odstavku), tretji odstavek 42. člena ZP-1 določa, da postopek o prekršku ni dopusten, če preteče 5 let od dneva, ko je bil prekršek storjen (relativni zastaralni rok) oziroma 10 let (absolutni).

8. Višje sodišče uvodoma ugotavlja, da zakonodajalec za tovrstni prekršek v zakonu o javnem naročanju ni izkoristil možnosti določitve daljšega zastaralnega roka, zato v konkretnem primeru velja splošno določilo o absolutnem zastaranju pregona to je 4 leta od storitve prekrška.

9. Iz sodbe sodišča prve stopnje in spisovnih podatkov izhaja, da se obdolžencu očita, da je prekršek po tretjem odstavku 109.a člena v zvezi s 4. točko prvega odstavka 109.a člena ZJN -2 storil 23. 2. 2016, ko je kot ponudnik v ponudbi vedoma dal neresnično izjavo, kar pomeni, da je absolutno zastaranje pregona, ko postopek o prekršku ni več mogoč, nastopilo 23. 2. 2020.

10. Sodišče prve stopnje je sicer sodbo izdalo pred nastopom absolutnega zastaralnega roka (10. 1. 2020) in tudi pritožbi sta bili vloženi pred absolutnim zastaranjem pregona, pač pa je zadeva absolutno zastarala pred predložitvijo zadeve višjemu sodišču (30. 6. 2020) in pred sejo pritožbenega senata (30. 7. 2020).

11. Pritožbeno sodišče je zato na seji ugotovilo nastop absolutnega zastaranja in ker postopek o prekršku ni več dopusten, je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je postopek zaradi obdolžencu očitanega prekrška ustavilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1.

12. Po določilu četrtega odstavka 144. člena ZP-1 je odločilo tudi, da stroški postopka, ki je bil ustavljen, bremenijo proračun.

Datum zadnje spremembe:

29.10.2020

Podobni dokumenti:

• VSK sklep PRp 139/2009
• Sodba IV Ips 55/2012
• Sodba IV Ips 88/2011