VSL Sklep II Kp 6946/2014

Jedro

Kaznivo dejanje je bilo storjeno s samo objavo članka, torej je bilo dokončano v trenutku, ko je bil članek objavljen na spletni strani. Kasnejša možnost vpogleda tega članka na svetovnem spletu na čas storitve kaznivega dejanja ne vpliva, posledično pa tudi ne na tek zastaralnega roka.

Predlog za preložitev naroka zaradi istočasnosti drugega naroka oziroma zaradi bolezni ni mogoče obravnavati kot dejanj, s katerimi stranka namerno zavlačuje postopek. Posledično v takih situacijah tudi ni mogoče šteti, da je do zastaranja prišlo zaradi (namernega) zavlačevanja stranke postopka.

Izrek

Pritožbi zasebne tožilke A. A. se delno ugodi in se izpodbijani sklep v odločbi o stroških spremeni tako, da na podlagi drugega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženke in potrebni izdatki in nagrada njenega zagovornika ter potrebni izdatki zasebne tožilke in potrebni izdatki in nagrada njenega pooblaščenca, proračun.

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom po tretjem odstavku 293. člena ZKP v zvezi s 4. točko 357. člena ZKP ustavilo kazenski postopek zoper obdolženo B. B. zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem in drugem odstavku 160. člena KZ-1. Po drugem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženke in potrebni izdatki in nagrada zagovornika, proračun.

2. Zoper sklep se je pritožila zasebna tožilka A. A. iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču je predlagala, naj „izpodbijani sklep razveljavi in zadevo v nadaljnjo obravnavo dodeli drugemu stvarno pristojnemu sodišču, skladno s 35. členom ZKP, zasebni tožilki pa dosodi povrnitev stroškov, podrejeno: da izpodbijani sodni sklep razveljavi in zadevo v nadaljnjo obravnavno vrne prvostopenjskemu sodišču, vendar pred drugega sodnika posameznika, zasebni tožilki pa dosodi povrnitev stroškov“.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Povsem pravilno je sodišče prve stopnje v točki 3 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedlo, da je za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po prvem in drugem odstavku 160. člena KZ-1, ki je v obravnavani zadevi očitano obdolženki, predpisana denarna kazen ali zapor do šestih mesecev. Po 5. točki prvega odstavka 90. člena KZ-1 kazenski pregon ni več dovoljen, če je poteklo šest let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor do enega leta ali denarna kazen. Glede na to, da naj bi obdolženka očitano ji kaznivo dejanje storila dne 13. 11. 2013, je po presoji sodišča druge stopnje povsem pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča v točki 4 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da je glede očitanega kaznivega dejanja z dnem 13. 11. 2019 nastopilo zastaranje kazenskega pregona. Posledično je pravilna tudi nadaljnja odločitev prvostopenjskega sodišča, da je kazenski postopek ustavilo, ker kazenski pregon zoper obdolženko ni več dopusten.

5. Brezuspešna so pritožbena zatrjevanja, da zastaranje še ni nastopilo, ker naj bi obdolženka dejanje ponavljala oziroma zato, ker je predmetni članek, s katerim naj bi obdolženka storila očitano ji kaznivo dejanje, še vedno objavljen oziroma dostopen na svetovnem spletu. Potrebno je namreč upoštevati, da zasebna tožilka v obravnavani zasebni tožbi obdolženki očita, da naj bi z objavo članka z dne 13. 11. 2013 z naslovom „N.“ o zasebni tožilki raznašala nekaj, kar lahko škoduje njeni časti in dobremu imenu, torej da naj bi z objavo tega članka storila kaznivo dejanje žaljive obdolžitve. Tudi po presoji sodišča druge stopnje je bilo očitano kaznivo dejanje strojeno s samo objavo članka, torej je bilo dokončano v trenutku, ko je bil predmetni članek objavljen, tj. dne 13. 11. 2013. Po prvem odstavku 91. člena KZ-1 se zastaranje kazenskega pregona začne tistega dne, ko je bilo dejanje storjeno. Glede na navedeno zakonsko dikcijo je povsem pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da zastaralni rok teče od storitve kaznivega dejanja, torej od objave predmetnega članka (tj. od dne 31. 11. 2013 dalje). Kasnejša možnost vpogleda tega članka na svetovnem spletu, pa po presoji sodišča druge stopnje na sam čas storitve očitanega kaznivega dejanja ne vpliva, posledično pa tudi ne na tek zastaralnega roka.

6. Glede na to, da kazenski pregon zoper obdolženko zaradi zastaranja ni več dovoljen, so za odločitev v obravnavani zadevi povsem brezpredmetna pritožbena zatrjevanja, da naj bi v zadevi sodila „nezakonita sodnica“. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila predmetna zadeva sodnici C. C. predodeljena na podlagi odredbe predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani Su 44/2019 z dne 8. 11. 2019 (list. št. 126). Glede pritožničinega predloga za prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče, pa iz spisovnega gradiva izhaja, da ga je pritožnica med postopkom že podala in je bilo o njem že odločeno (list. št. od 91 do 101).

7. Utemeljeno pa pritožnica izpodbija odločbo o stroških kazenskega postopka. Če se postopek konča s sklepom, s katerim se postopek ustavi, mora zasebni tožilec po drugem odstavku 96. člena ZKP¹ povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado za njegovega zagovornika, razen če se postopek ustavi, ker je kazenski pregon zastaral zaradi zavlačevanja postopka, ki ga ni mogoče pripisati v krivdo zasebnemu tožilcu. V nadaljevanju te določbe pa je navedeno še: „V slednjem primeru obremenjujejo stroški zasebnega tožilca, oškodovanca kot tožilca in njunih pooblaščencev proračun“.

8. Sodišče prve stopnje je pod točko II. izreka izpodbijanega sklepa odločilo, da po drugem odstavku 96. člena ZKP bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženke in potrebni izdatki in nagrada zagovornika, proračun. Zasebna tožilka v pritožbi utemeljeno zatrjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje odločiti, da tudi stroški zasebne tožilke in njenega pooblaščenca bremenijo proračun.

9. Pritožbeno sodišče poudarja, da ni spregledalo dejstva, da je bil postopek dolgotrajen tudi zaradi razlogov, ki so bili na strani zasebne tožilke. Slednja je namreč v postopku večkrat prosila za preložitev razpisanih narokov za glavno obravnavo, in sicer dne 8. 8. 2017 (list. št. 78, A31 in A 32), dne 12. 9. 2017 (list. št. 102 in A33) in dne 15. 1. 2019 (list. št. 121). Vendar pa iz spisovnega gradiva izhaja, da je sodišče prve stopnje njena opravičila sprejelo ter naroke preložilo na kasnejši datum. Iz potrdil, ki jih je priložila prošnjam za preložitev izhaja, da se narokov ni mogla udeležiti zaradi istočasnosti naroka pred drugim sodiščem (list. št. 78) oziroma bolezni (list. št. A33 in 121). Predlogov za preložitev naroka zaradi istočasnosti drugega naroka oziroma zaradi bolezni tudi po presoji sodišča druge stopnje ni mogoče obravnavati kot dejanj, s katerimi stranka namerno zavlačuje postopek. Posledično tudi ni mogoče šteti, da je do zastaranja prišlo zaradi (namernega) zavlačevanja zasebne tožilke. Zato se sodišče druge stopnje strinja s pritožnico, da bi moralo prvostopenjsko sodišče, upoštevajoč določbo drugega odstavka 96. člena ZKP, odločiti, da tudi potrebni izdatki zasebne tožilke in potrebni izdatki in nagrada njenega pooblaščenca, bremenijo proračun.

10. Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi zasebne tožilke glede stroškov kazenskega postopka ugodilo ter izpodbijani sklep v odločbi o stroških kazenskega postopka spremenilo tako, da na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženke in potrebni izdatki in nagrada njenega zagovornika ter potrebni izdatki zasebne tožilke in potrebni izdatki in nagrada njenega pooblaščenca, bremenijo proračun.

11. Ker preostali razlogi, s katerimi pritožnica izpodbija sklep sodišča prve stopnje, niso utemeljeni in ker tudi preizkus sklepa po uradni dolžnosti na podlagi petega odstavka 402. člena ZKP ni pokazal nepravilnosti, je sodišče druge stopnje v ostalem njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

-------------------------------
¹ Drugi odstavek 96. člena ZKP določa: „Zasebni tožilec in oškodovanec kot tožilec morata povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, če se postopek konča s sodbo, s katero se obdolženec oprosti obtožbe ali s sodbo, s katero se obtožba zavrne oziroma iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, če se postopek konča s sklepom, s katerim se postopek ustavi ali obtožnica zavrže, in potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado za njegovega zagovornika, razen če se postopek ustavi oziroma če se obtožba s sodbo zavrne zaradi obdolženčeve smrti, ali pa zaradi tega, ker je kazenski pregon zastaral zaradi zavlačevanja postopka, ki ga ni mogoče pripisati v krivdo zasebnemu tožilcu ali oškodovancu kot tožilcu, kot tudi v primeru iz drugega odstavka 63. člena tega zakona. V slednjem primeru obremenjujejo stroški zasebnega tožilca, oškodovanca kot tožilca in njunih pooblaščencev proračun. Če se postopek ustavi zaradi umika obtožbe, se obdolženec in zasebni tožilec ali oškodovanec kot tožilec lahko poravnata o svojih medsebojnih stroških. Če je več zasebnih tožilcev oziroma oškodovancev kot tožilcev, plačajo stroške vsi nerazdelno.“

Datum zadnje spremembe:

26.10.2020

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 16253/2020
• VSL Sklep VII Kp 38520/2015
• VSL Sodba II Kp 13445/2021