VSL Sodba VII Kp 2062/2019

Jedro

Opis očitanega kaznivega dejanja zajema, glede na izpostavljene karakteristike neugotovljenega predmeta, logično možnost povzročitve težje poškodbe oškodovanca s tem predmetom.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati sodno takso v višini 180,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Kamniku obdolženega spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru po prvem odstavku 127. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen treh mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja.

Oškodovanca je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

Odločilo tudi je, da je obdolženi na podlagi določil prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke oškodovanca in potrebne izdatke in nagrado njegovega pooblaščenca.

2. Zoper takšno sodbo je vložil pritožbo zagovornik obdolženega zaradi kršitve kazenskega zakonika, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in absolutnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka; predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženega oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po presoji razlogov izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo, na podlagi njih napravilo utemeljene dokazne in pravne zaključke in jih tudi prepričljivo obrazložilo.

5. Pritožnik v pritožbi uveljavlja kršitev po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP z navedbo, da v opisu kaznivega dejanja v izreku, sodba nima zajetih vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Pritožnik izpostavlja, da med „točno neugotovljenim ostrim predmetom z rezilom“ in možnostjo, da se s takim neugotovljenim predmetom lahko telo hudo poškoduje, ni več logične povezave. S tem se sodišče druge stopnje ne strinja in ugotavlja, da opis očitanega kaznivega dejanja zajema, glede na izpostavljene karakteristike neugotovljenega predmeta, logično možnost povzročitve težje poškodbe oškodovanca s tem predmetom.

6. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvami in zaključki prvostopenjskega sodišča na strani 10 izpodbijane sodbe, ki je utemeljeno sledilo izpovedi oškodovanca, da je v prepiru obdolženi potegnil nož in z njim pričel mahati, opisal pa je tudi rezilo noža. Prvostopenjsko sodišče je izpoved oškodovanca utemeljeno ocenilo kot verodostojno in ji sledilo tudi ob ugotovitvi, da oškodovanec svoje vloge pri prepiru ni minimaliziral. Utemeljeno je prvostopenjsko sodišče tudi sledilo izpovedi A. A. o tem, da je obdolženi porezal oškodovanca po desni roki, to izpoved pa potrjuje medicinska dokumentacija za oškodovanca in izpoved B. B. o tem, da je imel oškodovanec krvavo jopico v predelu med ramo in komolcem. Prvostopenjsko sodišče je vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo.

7. Da je bila poškodba prizadejana z nožem izhaja tudi iz listinske dokumentacije, ki jo je prvostopenjsko sodišče ustrezno ocenilo in ji dalo primerno težo, pri čemer je utemeljeno sprejelo tudi izvedeniško mnenje izvedenca dr. C. C. in njegove zaključke o mehanizmu nastanka poškodbe in sicer, da je bila vrezna rana, ki jo je zadobil oškodovanec nedvomno povzročena z ostrim predmetom. Svoje mnenje, da je oškodovančevo poškodbo kritičnega dne povzročil nož z rezilom, dolgim vsaj nekaj centimetrov je potrdil izvedenec, ko je bil zaslišan na glavni obravnavi.

Prvostopenjsko sodišče je v zvezi z uporabo ostrega predmeta ugotovilo vsa pomembna dejstva, jih ustrezno ocenilo ter obrazložilo na straneh 5, 6 in 7 izpodbijane sodbe, ker pa so zaključki logični in utemeljeni, jih sprejema tudi pritožbeno sodišče.

8. Tako v ugotovljeno dejansko stanje zagovornik obdolženega ne more vnesti nikakršnega dvoma, ker je bilo nedvomno ugotovljeno, da je bil med obdolžencem in oškodovancem prepir, pri katerem pa je obdolženi segel po nevarnem, ostrem predmetu z rezilom.

9. Pritožbeno sodišče tudi zavrača grajo pritožnika, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo kršitev po 373. členu ZKP, ker se sodba opira na izpoved priče A. A., ki ga na kraju kaznivega dejanja ni bilo. Četudi A. A. ne bi bil navzoč na kraju dogodka, ta okoliščina ne bi v ničemer spremenila ugotovitev prvostopenjskega sodišča glede dejanskega stanja, izhajajočih iz izpovedi oškodovanca, B. B., medicinske dokumentacije za oškodovanca ter izvedeniškega mnenja izvedenca travmatologa, kar vse je prvostopenjsko sodišče utemeljeno ocenilo kot verodostojno.

Sicer pa je prvostopenjsko sodišče v zvezi z navzočnostjo A. A. na kraju dejanja napravilo ustrezne dokazne zaključke in jih na strani 8-10 sodbe tudi logično in ustrezno obrazložilo, ti zaključki pa ne zbujajo nikakršnega dvoma v dejstvo, da je kljub površnemu delu policistov kritične noči, pri dogodku bil navzoč A. A.

10. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča v zvezi z dejanskim stanjem in v zvezi s tem z ugotovitvami o navzočnosti A. A., ki je dogajanje opazoval z razdalje. Svoje ugotovitve glede navzočnosti A. A. je prvostopenjsko sodišče navedlo na strani 6 izpodbijane sodbe, glede tega dejstva pa napravilo logične in utemeljene zaključke, ki jih je obrazložilo na strani 7 izpodbijane sodbe.

Prvostopenjsko sodišče je, ob ugotovljenih dejstvih, napravilo logične zaključke o navzočnosti A. A. pri dogodku, nekoliko vstran od dogajanja (10 metrov), pri čemer te okoliščine ni ugotavljalo zgolj na podlagi njegove izpovedi temveč tudi ob presoji izpovedi tako oškodovanca kot tudi priče B. B. Utemeljeno je ocenilo, da sta izpovedi obeh verodostojni in jima je zato tudi sledilo. Glede na oddaljenost A. A. od dogajanja, je tudi povsem utemeljena ocena prvostopenjskega sodišča, da je A. A. lahko izpovedoval o svetlečem predmetu v rokah obdolženega.

V ugotovitve, zaključke in obrazložitev prvostopenjskega sodišča pritožnik vnaša neutemeljen dvom, pritožbeno sodišče pa se v zvezi s prisotnostjo A. A. v celoti pridružuje zaključkom prvostopenjskega sodišča, ki so logični in zato utemeljeni ter pravilni.

Nikakršne teže tudi nima pritožbena navedba, da gre za maščevanje oškodovanca obdolženemu zaradi omenjanja njegovega imena v kazenskem postopku v Republiki Avstriji, saj oškodovanec v tistem postopku ni bil kaznovan.

11. Pritožnik zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je prvostopenjsko sodišče kot obteževalno okoliščino štelo lahko telesno poškodbo oškodovanca. Pritožnik v zaključke prvostopenjskega sodišča ne more vnesti nikakršnega dvoma, ker je prvostopenjsko sodišče vsa odločilna dejstva ugotovilo, napravilo utemeljene dejanske in pravne zaključke in jih tudi ustrezno obrazložilo na strani 11 izpodbijane sodbe, ki jih v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče, pri čemer je, prizadejano telesno poškodbo oškodovancu utemeljeno štelo kot obteževalno okoliščino. Razloge na stani obdolženega in kaznivega dejanja za določitev višje zaporne kazni je prvostopenjsko sodišče obrazložilo na strani 11 izpodbijane sodbe, sprejema pa jih v celoti tudi pritožbeno sodišče.

12. Pritožnik odločbe o kazenski sankciji sicer ni izpodbijal, pritožbeno sodišče pa je izpodbijano sodbo v skladu z določbo 386. člena ZKP preizkusilo tudi v tem delu. Ugotovilo je, da je prvostopenjsko sodišče dejanskim okoliščinam glede kaznivega dejanja, predvsem uporabi konkretnega nevarnega sredstva in povzročitve lahke telesne poškodbe ter okoliščinam na strani obdolženega dalo primerno težo in slednjemu, ob ugotovitvi, da je bil do sedaj že kaznovan za drugovrstno kaznivo dejanje, upravičeno izreklo sankcijo opozorilne narave.

13. Ker pritožbene navedbe pravilnosti ugotovitev in zakonitosti odločitve prvostopenjskega sodišča niso izpodbile, pritožbeno sodišče pa ob preizkusu izpodbijane sodbe sicer ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Upoštevaje obdolženčevo premoženjsko stanje in dejstvo, da je zaposlen, v pritožbenem postopku pa so nastali stroški, je obdolženi dolžan plačati stroške pritožbenega postopka in sicer sodno takso v višini 180,00 EUR (tar. št. 7111, 7113 in 7132).

Datum zadnje spremembe:

26.10.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Kp 1065/93
• VSL sklep Kp 122/94
• Sodba I Ips 220/2007