<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Kp 39798/2014

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2020:II.KP.39798.2014
Evidenčna številka:VSL00038283
Datum odločbe:03.09.2020
Senat, sodnik posameznik:Silvana Vrebac Arifin (preds.), Mateja Lužovec (poroč.), Tatjana Merčun
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:poslovna goljufija - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - preslepitveni namen - opis kaznivega dejanja v izreku sodbe - konkretne okoliščine - opravljanje gospodarske dejavnosti - poslovno sodelovanje - obljuba plačila - neizpolnitev pogodbenih obveznosti - zamolčanje podatkov - blokada transakcijskega računa - več transakcijskih računov - kršitev kazenskega zakona - oprostilna sodba - razlogi za oprostilno sodbo - dejanje ni kaznivo dejanje - civilnopravno razmerje

Jedro

Zavedanje storilca da, kljub danim pogodbenim zavezam in obljubam, do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo, je tisti element, ki glede na dane okoliščine primera spremeni naravo dolžnikovih ravnanj iz civilnopravnega razmerja v kaznivo dejanje. To storilčevo zavest je mogoče izpeljati le iz dejanskih okoliščin, ki zanesljivo in izkustveno kažejo na obstoj zakonskega znaka preslepitve, ki je eden izmed bistvenih zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije in predstavlja izvršitveno ravnanje.

Zgolj v opisu zatrjevano obtoženčevo zamolčanje, da je imela njegova družba X. d.o.o. v letu 2012 blokiran bančni račun, ki je bil v oktobru 2012 ukinjen, ob hkratni navedbi, da je imela družba X. d.o.o. v tem času veljavno odprt drug bančni račun ter ob izostanku kakšnih drugih relevantnih okoliščin, izkustveno ne omogoča zanesljivega sklepanja, da obtoženec obveznosti ni nameraval poravnati in je predstavniku oškodovane družbe to zamolčal. Iz izreka izpodbijane sodbe tako ne izhaja zakonski znak preslepitve in ker niso podani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1, opisano ravnanje, ki se očita obtožencu, ni kaznivo dejanje.

Izrek

Pritožbi zagovornika obtoženega A. A. se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obtoženi A. A.

iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprosti obtožbe,

da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri izvajanju pogodbe preslepil drugega s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo izpolnjene, zaradi celotne neizpolnitve obveznosti pa je nastala za nasprotno pogodbeno stranko velika premoženjska škoda,

s tem da je v času od 26. 10. 2012 do vključno 21. 11. 2012 kot direktor gospodarske družbe X. d.o.o., MŠ ..., ki jo je zastopal kot njen poslovodja, potem ko je v letu 2012 z družbo D. d.o.o. izvajal pogodbo o poslovnem sodelovanju in mu je družba D. d.o.o. po njegovih naročilih za potrebe njegove gospodarske družbe X. d.o.o., postopoma dobavila za 55.613,67 EUR trgovskega blaga, ki se ga je lažno zavezal, da ga bo njegova družba poravnala v dogovorjenih zavezujočih plačilnih obrokih, čeprav je imela že v letu 2012 blokiran transakcijski račun, ki mu ga je banka A. d.d. 10. 10. 2012 ukinila, banka B. d.d. pa mu je TRR ukinila 3. 10. 2013, s čimer je bila njegova družba onemogočena, da bi zakonito poslovala na trgu, kar je zavestno zamolčal svojemu dobavitelju, s čimer je preslepil predstavnike družbe D. d.o.o. kot enakopravnega sopogodbenika z zavestnim prikritjem, da obveznosti ne bodo izpolnjene, zaradi celotne neizpolnitve obveznosti – neplačil računov, št. 01368 z dne 25. 10. 2012 za 18.763,18 EUR, št. 6580 z dne 30. 10. 2012 za 15.315,94 EUR, št. 6549 z dne 26. 10. 2012 za 3.703,43 EUR, št. 06611 z dne 6. 11. 2012 za 6.150,79 EUR, št. 6700 z dne 8. 11. 2012 za 3.514,25 EUR, št. 6737 z dne 15. 11. 2012 za 2.290,90 EUR, št. 6932 z dne 22. 11. 2012 za 5.203,04 EUR, pa je za gospodarsko družbo D. d.o.o. nastala velika premoženjska škoda v višini 54.941,53 EUR

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1.

Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP se oškodovano družbo D. d.o.o. s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1 ter mu izreklo kazen eno leto zapora. Na podlagi osmega in desetega odstavka 86. člena KZ-1 ter 66. člena KZ-1 je odločilo, da se izrečena zaporna kazen izvrši tako, da se nadomesti s 730 urami dela v splošno korist z varstvenim nadzorstvom, ki jih mora obtoženec opraviti v obdobju enega leta, pri čemer bo lahko sodišče s sklepom, če obtoženec ne bo v celoti ali deloma izpolnjeval nalog v okviru dela v splošno korist ali se bo izmikal stiku s svetovalcem ali bo drugače kršil obveznosti iz dela v splošno korist, odločilo, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela. Odločilo je, da mora obtoženec oškodovani družbi D. d.o.o. povrniti znesek 54.941,53 EUR ter na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je pritožil obtoženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP ter predlagal, da se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se zoper obtoženca izreče oprostilna sodba, podredno pa, da se pritožbi ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožnik navaja, da v predmetni zadevi niso podani (niti dokazani) objektivni znaki očitanega kaznivega dejanja, da obtoženec kot direktor družbe X. d.o.o. ni spravil v zmoto ali prevaral C. C. oziroma njegovo družbo D. d.o.o. in da je šlo pri poslovanju za civilnopravno razmerje, sklenjeno in začeto v težkih poslovnih razmerah in v veliki finančni negotovosti, pri čemer se je odvijalo v zelo kratkem intervalu od 26. 10. 2012 do 21. 11. 2012. Skratka, pritožnik smiselno zatrjuje, da v predmetnem opisu (kot ga ponuja izrek izpodbijane sodbe) ni konkretiziran zakonski znak preslepitve, ki je ključen pri kaznivem dejanju poslovne goljufije po drugem in prvem odstavku 228. člena KZ-1. Sodišče druge stopnje (iz razlogov, kot bodo pojasnjeni v nadaljevanju) pritrjuje pritožniku in ugotavlja, da je v obravnavani zadevi podana kršitev kazenskega zakona, glede vprašanja, ali je dejanje zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje (1. točke 372. člena ZKP), kar je (iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP) narekovalo izrek oprostilne sodbe.

5. Kaznivo dejanje poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1 stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi ali izvajanju pogodbe ali posla preslepi drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, ali s prikrivanjem, da ne bodo ali ne bodo mogle biti izpolnjene, zaradi delne ali celotne neizpolnitve obveznosti pa si pridobi veliko premoženjsko korist ali nastane za stranko ali koga drugega velika premoženjska škoda. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je kaznivo dejanje poslovne goljufije posebna oblika goljufije, ki jo je možno izvršiti le pri opravljanju gospodarske dejavnosti. Izvršitveno ravnanje pri kaznivem dejanju poslovne goljufije je preslepitev drugega, bodisi s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, bodisi s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo oziroma ne bodo mogle biti izpolnjene. Preslepiti drugega pomeni ustvariti pri drugi osebi zmotno predstavo o določenih okoliščinah ali jo pustiti v zmoti o obstoju oziroma neobstoju določenih okoliščin. Storilec neresnično (lažno) prikazuje, da bodo obveznosti izpolnjene, ali prikriva, da tega ne bo storil ali ne bo mogel storiti, s čimer zapelje drugega v zmoto ali ga pusti v zmoti. Med preslepitvijo storilca in zmoto oškodovanca mora obstajati vzročna zveza.1

6. V obravnavani zadevi je, kot izhaja iz dejstvenega opisa, bistvo kazenskopravnega očitka v tem, da je obtoženec pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri izvajanju pogodbe preslepil drugega s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo izpolnjene, zaradi celotne neizpolnitve obveznosti pa je nastala za nasprotno pogodbeno stranko velika premoženjska škoda, s tem, da se je obtoženec ob izvajanju pogodbe o poslovnem sodelovanju, na podlagi katere mu je družba D. d.o.o. po njegovih naročilih za potrebe njegove gospodarske družbe X. d.o.o. postopoma, v času od 26. 10. 2012 do 21. 11. 2012 dobavila za 55. 613,67 EUR trgovskega blaga, lažno zavezal, da bo njegova družba znesek za dobavljeno blago poravnala v dogovorjenih zavezujočih plačilnih obrokih, čeprav je imela že v letu 2012 blokiran transakcijski račun, ki mu ga je banka A. d.d. 10. 10. 2012 ukinila, banka B. d.d. pa mu je TRR ukinila 3. 10. 2013, s čimer je bila njegova družba onemogočena, da bi zakonito poslovala na trgu, kar je zavestno zamolčal svojemu dobavitelju, s čimer je preslepil predstavnike oškodovane družbe kot enakopravnega sopogodbenika z zavestnim prikritjem, da obveznosti ne bodo izpolnjene, zaradi celotne neizpolnitve obveznosti (neplačanih računov) pa je gospodarski družbi D. d.o.o. nastala velika premoženjska škoda v višini 54. 941,53 EUR.

7. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je zavedanje storilca, da kljub danim pogodbenim zavezam in obljubam, do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo, tisti element, ki glede na dane okoliščine primera spremeni naravo dolžnikovih ravnanj iz civilnopravnega razmerja v kaznivo dejanje. To storilčevo zavest je mogoče izpeljati le iz dejanskih okoliščin, ki zanesljivo in izkustveno kažejo na obstoj zakonskega znaka preslepitve, ki je eden izmed bistvenih zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije in predstavlja izvršitveno ravnanje. Ker gre za pomensko odprt pojem, ga je treba v opisu dejanja opredeliti z navedbo konkretnih ravnanj storilca, ki pomenijo uresničitev tega zakonskega znaka, po potrebi pa navesti tudi spremljajoče dejanske okoliščine, ki ravnanju storilca jasno in nedvoumno dajejo obeležje preslepitve. Sodišče torej presoja, ali je opis kaznivega dejanja konkretiziran do te mere, da omogoča sklepanje o obstoju kaznivega dejanja.2

8. V opisu očitanega kaznivega dejanja je obtoženčev preslepitveni namen konkretiziran zgolj z navedbo, da je imela obtoženčeva družba X. d.o.o. že v letu 2012 blokiran transakcijski račun, ki ga je banka A. d.d. 10. 10. 2012 ukinila, banka B. d.d. pa je TRR ukinila 3. 10. 2013, s čimer je bila njegova družba onemogočena, da bi zakonito poslovala na trgu, kar je zavestno zamolčal svojemu dobavitelju, katerega je s tem preslepil, da obveznosti ne bodo izpolnjene. Iz izreka izpodbijane sodbe ne izhaja, zakaj, iz katerih razlogov in kdaj natančno je bil v letu 2012 blokiran transakcijski račun banka A. d.d., ki je bil (še pred izdobavo trgovskega blaga) 10. 10. 2012 ukinjen, je pa iz izreka moč razbrati, da je imela obtoženčeva družba X. d.o.o ob sklenitvi in izvajanju predmetnega posla (v mesecu oktobru in novembru 2012) še vedno odprt bančni račun pri banki B. d.d., saj naj bi bil le-ta po zatrjevanju tožilstva ukinjen šele 3. 10. 2013. Zato se že na ravni opisa očitek, da je bila obtoženčeva družba (zaradi ukinjenega TRR računa pri banki A. d.d.) onemogočena, da bi zakonito poslovala na trgu, kar naj bi obtoženec zamolčal predstavniku oškodovane družbe, pokaže kot nekonsistenten in protisloven in tudi vsebinsko očitek ni tak, da bi lahko predstavljal konkretizacijo preslepitvenega namena, saj iz opisa sploh ni razvidno, kako in na kakšen način naj bi na oškodovančevo zmotno predstavo o tem, da bodo obveznosti izpolnjene, vplivalo dejstvo, da je banka B. d.d. v mesecu oktobru 2013 (torej časovno gledano skoraj leto dni po tistem, ko je bila sprovedena zadnja izdobava blaga) ukinila TRR račun obtoženčeve firme, ki pa je sodeč po opisu do takrat lahko zakonito poslovala. Ob tem je potrebno ugotoviti, da opis tudi kakšnih drugih spremljajočih dejstvenih okoliščin, iz katerih bi izhajal obtoženčev preslepitveni namen (npr. glede obtoženčeve dejanske nezmožnosti poplačila naročenega in dobavljenega blaga, stanju, prilivih in odlivih na bančnem računu družbe X. d.o.o., potekajočih izvršbah ...) ne vsebuje. Sodišče prve stopnje se je v razlogih izpodbijane sodbe (izhajajoč iz spisovnih podatkov) sicer obširno opredeljevalo do navedenih okoliščin, ki pa jih obtožbeni opis ne zatrjuje in ne konkretizira. Glede na navedeno sodišče druge stopnje ugotavlja, da „zgolj“ v opisu zatrjevano obtoženčevo zamolčanje, da je imela njegova družba X. d.o.o. v letu 2012 blokiran bančni račun, ki je bil v oktobru 2012 ukinjen, ob hkratni navedbi, da je imela družba v tem času veljavno odprt drug bančni račun ter ob izostanku kakšnih drugih relevantnih okoliščin, izkustveno ne omogoča zanesljivega sklepanja, da obtoženec obveznosti ni nameraval poravnati in je predstavniku oškodovane družbe C. C. to zamolčal. Iz izreka izpodbijane sodbe tako ne izhaja zakonski znak preslepitve in ker niso podani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1, opisano ravnanje, ki se očita obtožencu, ni kaznivo dejanje.

9. Podana je torej kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, zato je sodišče druge stopnje pritožbi obtoženčevega zagovornika ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtoženega A. A. iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1 (prvi odstavek 394. člena ZKP). Ker je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo že iz zgoraj navedenih razlogov spremenilo, se ni spuščalo v presojo utemeljenosti preostalih pritožbenih navedb.

10. Obtoženi A. A. je bil oproščen obtožbe, zato je sodišče druge stopnje na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP oškodovano družbo D. d.o.o. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo ter skladno s prvim odstavkom 96. člena ZKP odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, proračun.

-------------------------------
1 Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Ips 93283/2010 z dne 21. 09. 2017
2 Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Ips 27046/2013 z dne 16. 7. 2020


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 228, 228/1, 228/2
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 358, 358-1, 372, 372-1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
20.10.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQwODIx