VSL Sodba I Cpg 735/2019

Jedro

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na določbo prvega odstavka 38.a člena ZGD-1, ki določa, da se mora poslovodja družbe z omejeno odgovornostjo (med drugimi) izogibati kakršnemukoli nasprotju njegovih interesov ali dolžnosti z interesi ali dolžnostmi družbe, ki jo vodi, ne pa na določbo tretjega odstavka navedenega člena. Ta določba namreč le definira nasprotje interesov, četrti odstavek tega člena pa ne govori o tem, kaj je nasprotje interesov, temveč o tem, da lahko poslovodstvo sklene pravni posel z družbami, v katerih so udeleženi družinski člani, le s soglasjem pristojnega organa družbe. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da navedena določba izhaja iz predpostavke, da je nasprotje interesov podano že s tem, ko se sklepajo pravni posli med družbami, v katerih sodelujejo osebe, ki so družinski člani. Navedeni odstavek tako ureja enega od možnih primerov nasprotja interesov. Osnovno pravilo je, da se je potrebno izogibati nasprotju interesov. To pa je v skladu s četrtim odstavkom podano, če se sklepajo pravni posli med družbami, v katerih nastopajo osebe, ki so družinsko povezane. Zakon v devetem odstavku navedenega člena določa, da če soglasja ni, je pravni posel ničen. Ker tožbeni zahtevek temelji na četrtem in devetem odstavku 38.a člena ZGD-1, je za odločitev v tem sporu pomembno le, ali je za sklenitev posla bilo pridobljeno soglasje skupščine in ne tudi, ali je izpolnjen dejanski stan iz tretjega odstavka tega člena. Zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotavljalo, ali je podano nasprotje interesov v smislu tretjega odstavka 38.a člena ZGD-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (1.) toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 19.798,51 EUR s pripadki, (2.) ugotovilo, da ne obstaja v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 19.798,51 EUR in (3.) toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev ter priglasila stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica opozarja, da ji je sodišče prve stopnje naložilo plačilo zneska z vključenim 22% DDV. Pri tej navedbi gre za pritožbeno novoto, ki je višje sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

6. Ne drži pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge tožene stranke, zaradi česar naj bi bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse dokaze, ki so bili potrebni za odločitev v zadevi, pretežni del izpodbijane sodbe pa temelji celo na nespornih dejstvih. Sodišče izvedbo predlaganega dokaza lahko zavrne, pri čemer pa mora sklep o zavrnitvi obrazložiti, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Pojasnilo je, da izvedeni dokazi dajejo zadostno podlago za odločitev, zato izvajanje nadaljnjih dokazov ni potrebno. Takšna možnost sodišča izhaja iz 213. člena ZPP, ki določa, da dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev, o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev pa odloča sodišče.

7. Iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da tekom postopka niso bile podane navedbe, iz katerih bi izhajalo, da bi bilo tožbeni zahtevek potrebno presojati po kakšni drugačni podlagi, kot jo je za odločanje uporabilo sodišče prve stopnje. Ni si mogoče predstavljati, kaj želi (v tem postopku) doseči tožena stranka s tem, ko navaja, da bi tožeča stranka morala, če že meni, da je bil posel sporen, tožiti A. A. in ne tožene stranke, prav tako tudi ne, kaj bi lahko dosegla z razglabljanjem o spregledu pravne osebnosti.

8. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na določbo prvega odstavka 38.a člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), ki določa, da se mora poslovodja družbe z omejeno odgovornostjo (med drugimi) izogibati kakršnemukoli nasprotju njegovih interesov ali dolžnosti z interesi ali dolžnostmi družbe, ki jo vodi, ne pa na določbo tretjega odstavka navedenega člena. Ta določba namreč le definira nasprotje interesov, četrti odstavek tega člena pa ne govori o tem, kaj je nasprotje interesov temveč o tem, da lahko poslovodstvo sklene pravni posel z družbami, v katerih so udeleženi družinski člani, le s soglasjem pristojnega organa družbe. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da navedena določba izhaja iz predpostavke, da je nasprotje interesov podano že s tem, ko se sklepajo pravni posli med družbami, v katerih sodelujejo osebe, ki so družinski člani. Navedeni odstavek tako ureja enega od možnih primerov nasprotja interesov. Osnovno pravilo je, da se je potrebno izogibati nasprotju interesov. To pa je v skladu s četrtim odstavkom podano, če se sklepajo pravni posli med družbami, v katerih nastopajo osebe, ki so družinsko povezane. Zakon v devetem odstavku navedenega člena določa, da če soglasja ni, je pravni posel ničen. Ker tožbeni zahtevek temelji na četrtem in devetem odstavku 38.a člena ZGD-1, je za odločitev v tem sporu pomembno le, ali je za sklenitev posla bilo pridobljeno soglasje skupščine in ne tudi, ali je izpolnjen dejanski stan iz tretjega odstavka tega člena. Zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotavljalo, ali je podano nasprotje interesov v smislu tretjega odstavka 38.a člena ZGD-1.

9. Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da soglasje skupščine tožeče stranke za sklenitev Pogodbe za izdelavo občinskega podrobnega prostorskega načrta (OPPN) za območje OPPN 75: Gospodarska cona ... (Pogodba) s toženo stranko ni bilo nikoli podano.

10. Višje sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da navedbe tožene stranke, da je A. A. imel soglasje družbenikov za sklenitev Pogodbe, za odločitev v tej zadevi niso pomembne, saj tudi v primeru, če bi družbeniki podali soglasje k sklenitvi Pogodbe, to ne bi pomenilo, da je podano zahtevano soglasje skupščine tožeče stranke. Zato upravičeno v zvezi s temi dejstvi ni izvajalo predlaganih dokazov. A. A. je sklenil Pogodbo s toženo stranko, v kateri ima njegov družinski član (žena, sedmi odstavek 38. člena ZGD-1) 100% delež in bi zato moral za sklenitev tega pravnega posla imeti soglasje skupščine tožeče stranke (četrti odstavek 38.a člena ZGD-1). Zgolj morebitno soglasje družbenikov za veljavnost sklenitve pravnega posla ne zadošča.

11. Pritožnica trdi, da je bil posel nujen, saj naj bi bil planiran že bistveno prej, preden je A. A. nastopil svojo funkcijo. A. A. ga je predstavil že v svojem projektu, ko je kandidiral za položaj direktorja tožeče stranke. Tožeča stranka naj bi za svoj nadaljnji razvoj potrebovala prav to, kar je tožena stranka na podlagi sklenjene Pogodbe začrtala.

12. Tudi v tem delu sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvajalo dokazov (z zaslišanjem prič), saj je pravilno ocenilo, da tudi če bi bila pri tožeči stranki podana potreba po izdelavi OPPN (ki jo ta izrecno zanika), ki naj bi bila (po navedbah tožene stranke) „izjemnega pomena za razvoj tožeče stranke in povečanje njene vrednosti“, bi A. A. tudi v tem primeru moral pri sklepanju Pogodbe upoštevati omejitve glede nasprotja interesov v skladu z določbo 38.a člena ZGD-1. Kot je poudarilo sodišče prve stopnje, bi A. A. v primeru, če je kljub omejitvam menil, da je ponudba tožene stranke cenovno najugodnejša, moral o tem obvestiti družbenike tožeče stranke na skupščini in pridobiti soglasje skupščine za sklenitev Pogodbe s toženo stranko, pa tega ni storil. (Vseh) družbenikov o nameravani sklenitvi Pogodbe ni obvestil niti ni poskušal pridobiti soglasja skupščine. Nesoglasja med družbeniki pa tudi po oceni višjega sodišča ne morejo biti razlog, da tega ni storil.

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da A. A. družbenikov ni obvestil o sklenjeni Pogodbi niti po njeni sklenitvi, čeprav bi to moral storiti v roku treh dni od sklenitve pravnega posla oziroma na prvi naslednji skupščini v skladu s petim odstavkom 38.a člena ZGD-1.

14. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (in pritožba tega ne izpodbija), da je A. A. Pogodbo sklenil, ko je bila tožena stranka v slabem finančnem stanju (izpoved B. B. in C. C. in tudi A. A.). Zaradi težke situacije bi se moral še bolj izogibati sklepanju poslov, ki bi utegnili kazati na to, da vodstvo družbe zasleduje lastne interese in ne interesov družbe.

15. Na podlagi ugotovitve, da A. A. kot direktor tožeče stranke ni imel soglasja skupščine tožeče stranke za sklenitev Pogodbe, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je sklenjena Pogodba nična (četrti in deveti odstavek 38.a člena ZGD-1).

16. Tožena stranka (seveda) ni nikoli trdila, da ni vedela, da je (bil) njen mož direktor tožeče stranke. Višje sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je tožena stranka (v njenem imenu D. D. kot zakonita zastopnica oziroma prokuristka) kot vestna in poštena gospodarstvenica vedela oziroma bi morala biti seznanjena z določbo četrtega in devetega odstavka 38.a člena ZGD-1 in bi zato morala vedeti, da se sklepa pravni posel, za katerega bi morala tožeča stranka pridobiti soglasje skupščine. Gre namreč za zakonsko določbo, s katero morajo biti seznanjeni vsi, saj velja splošno načelo, da nepoznavanje prava škoduje in da se nihče ne more sklicevati na to, da določene zakonske določbe na pozna. Neutemeljeno se zato tožena stranka sklicuje na to, da ni imela pristojnosti, da bi vpogledala v sklepe vodstva oziroma skupščine tožeče stranke. Kot je poudarilo sodišče prve stopnje, ne gre za interne postopke tožeče stranke, temveč za zakonsko določbo o prepovedi nasprotja interesov.

17. Večji del trditev tožene stranke (tudi pritožbenih) je zapisan, kot da gre za trditve (obrambo) A. A., medtem ko se tožena stranka hkrati brani, da ni mogla vedeti oziroma poznati situacije pri tožeči stranki. Po oceni višjega sodišča iz njenih navedb v tem postopku jasno izhaja, da je bila še kako dobro seznanjena s situacijo pri tožeči stranki in z vlogo ter položajem A. A. v njej.

18. Pritožba opozarja, da, glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da A. A. samega postopka sklenitve Pogodbe ni vodil v skladu z internimi pravili, ki veljajo pri tožeči stranki za sklepanje pogodb, ni logično, kako naj bi zanje vedela D. D. Višje sodišče ugotavlja, da je za odločitev v sporu relevantno ravnanje zakonitega zastopnika tožeče stranke v nasprotju z 38.a členom ZGD-1, ne pa interna pravila in njihovo morebitno kršenje.

19. Tudi če bi se izkazale za utemeljene trditve tožene stranke, da so bili zaposleni pri tožeči stranki seznanjeni s spornim projektom, to ne bi vplivalo na pravilnost ugotovitve o pomanjkanju sklepa skupščine.

20. Tožena stranka je trdila, da Pogodba ni nična, ker je A. A. deloval v očitno in nesporno korist tožeče stranke in gre zato za kršitev manjšega pomena. Pri tem se je sklicevala na določbo 90. člena Obligacijskega zakonika (če je prepoved manjšega pomena in je bila pogodba že izpolnjena, se ničnost ne more uveljaviti). Že zakon sam je predvidel ničnost pravnega posla kot posledico nepridobitve soglasja za sklenitev pravnega posla (deveti odstavek 38.a člena ZGD-1) in glede na to ni mogoče govoriti o tem, da gre za prepoved manjšega pomena.

21. Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da že iz navedb tožene stranke izhaja, da je bila Pogodba realizirana le delno (izpovedba D. D.). Ker torej ni bila realizirana v celoti, ni mogoče uporabiti določbe drugega odstavka 90. člena OZ. (Tudi) zato tožena stranka z ugovorom po 90. členu OZ ne more uspeti.

22. Pritožnica z ničemer posebej ne izpodbija odločitve v zvezi s pobotnim ugovorom, po oceni višjega sodišča pa je sodišče prve stopnje odločitev v tem delu prepričljivo in natančno obrazložilo in ji zato v celoti pritrjuje.

23. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka ob prejemu vtoževanega zneska nepoštena oziroma v slabi veri in je zato dolžna tožeči stranki plačati tudi zakonske zamudne obresti od prejetih zneskov za čas od dneva prejema teh zneskov do plačila. Tožeča stranka je dokazala, da je tožena stranka kljub temu, da je bila seznanjena z uveljavljanjem ničnosti s strani tožeče stranke in z zahtevkom z vračilo prejetega zneska, vztrajala pri nični Pogodbi in očitno želela z izdelavo gradiva (ki ga je tožeča stranka takoj vrnila) izsiliti posel oziroma realizacijo oziroma ustvariti navidezno podlago za uveljavitev očitno neutemeljenega zahtevka oziroma ugovora iz naslova domnevne izpolnitve obveznosti na podlagi Pogodbe.

24. Višje sodišče je v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Ugotovilo je, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa izpodbijana sodba ni obremenjena z nobeno bistveno kršitvijo določb postopka, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je zato zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

25. Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Višje sodišče pa je zavrnilo tudi zahtevo tožeče stranke za povračilo stroškov, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj je ugotovilo, da ta ni pripomogel k reševanju pritožbe in je bil zato nepotreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

19.10.2020

Podobni dokumenti:

• VSK Sodba II Cpg 208/2018
• VSL Sodba I Cp 466/2017
• VSL Sodba in sklep II Cpg 488/2022