VSL Sodba X Kp 13636/2016

Jedro

Pravna dobrina, ki je zavarovana s kaznivim dejanjem po 175. členu KZ-1, je spolna samoodločba osebe, ki se prostituira, oziroma njena avtonomija v širšem smislu. Gre za posege v njeno ekonomsko svobodo in za posege v njeno splošnejšo svobodo odločanja in ravnanja. Za izkoriščanje prostitucije ni mogoče šteti zgolj kakršnokoli obliko sodelovanja pri prostituciji druge osebe, od katere ima storilec neko premoženjsko korist. Z izkoriščanjem je mišljena tista udeležba pri prostituciji druge osebe, pri kateri so medsebojne koristi in dajatve obeh udeleženih oseb v tako očitnem nesorazmerju, da je oseba, ki se prostituira, zaradi tega lahko omejena v svoji osebni in ekonomski svobodi.

Izkoriščanje prostitucije predstavlja bistvo izvršitve tako kaznivega dejanja zlorabe prostitucije kot tudi kaznivega dejanja trgovine z ljudmi, vendar se pri kaznivem dejanju trgovine z ljudmi s posameznikom razpolaga kot z blagom, pri kaznivem dejanju zlorabe prostitucije pa posameznik ohrani določeno stopnjo suverenosti.

Izrek

I. Pritožbi višje državne tožilke in zagovornika obtoženega A. A. se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženega A. A. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

III. Stroški pritožbenega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženih A. A., B. B. in C. C. ter potrebni izdatki in nagrada njihovih zagovornikov, bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo pod točko I izreka obtoženega A. A. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe zaradi storitve kaznivega dejanja trgovine z ljudmi po prvem odstavku 113. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Odločilo je, da na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika, obremenjujejo proračun. Pod točko II izreka je obtožene A. A., B. B., C. C. in Č. Č. iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe zaradi storitve kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 175. člena KZ-1. Odločilo je, da na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtožencev ter potrebni izdatki in nagrada njihovih zagovornikov, obremenjujejo proračun. Pod točko III izreka je obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po prvem odstavku 307. člena KZ-1. Ob uporabi omilitvenih določil mu je izreklo kazen dveh mesecev zapora. Obtožencu je v izrečeno kazen vštelo čas prestan v pridržanju in priporu, to je od dne 6. 4. 2016 od 00.50 ure do dne 7. 7. 2017 do 10.45 ure. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 je obtožencu odvzelo avtomatsko puško z napisom Zastava Kragujevac Yugoslavia s številko B-00008, kalibrom 7,62 x 39 mm in dva pripadajoča nabojnika ter dvocevno puško »prelamača« z napisom Zavodi crvena zastava s številko 0006 in kalibrom 16. Odločilo je, da je obtoženec na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila višja državna tožilka ... iz Specializiranega državnega tožilstva RS (SDT). Višjemu sodišču predlaga, naj o pritožbi odloči na podlagi opravljene obravnave, na kateri naj posluša zvočne zapise zaslišanja D. D. in prebere prestrežene pogovore na podlagi 151. člena ZKP. Predlaga tudi, naj pritožbeno sodišče državno tožilstvo obvesti o seji senata, na kateri se bo odločalo, ali se obravnava opravi, oziroma o drugih sejah in obravnavah, ki jih bo izvedlo sodišče. Po opravljeni obravnavi naj višje sodišče pritožbi SDT ugodi in prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da obtoženega A. A. spozna za krivega storitve: kaznivega dejanja trgovine z ljudmi po prvem odstavku 113. člena KZ-1, za kar naj mu določi kazen trinajstih mesecev zapora in denarno kazen v višini 260 dnevnih zneskov; kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 175. člena KZ-1, za kar naj mu določi kazen štiri leta in deset mesecev zapora in stransko denarno kazen v višini 1.200 dnevnih zneskov; za storjeno kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po prvem odstavku 307. člena KZ-1 pa naj mu instančno sodišče določi višjo kazen petnajstih mesecev zapora, nakar naj mu izreče enotno kazen šestih let in dveh mesecev zapora in denarno kazen v višini 1.300 dnevnih zneskov. Obtožene B. B., C. C. in Č. Č. naj spozna za krive storitve kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 175. člena KZ-1. Obtoženi B. B. naj izreče kazen treh let in desetih mesecev zapora in stransko denarno kazen 1.200 dnevnih zneskov. Obtoženemu C. C. naj izreče kazen dvajset mesecev zapora in stransko denarno kazen v višini 400 dnevnih zneskov. Obtoženemu Č. Č. naj izreče kazen osemnajst mesecev zapora in stransko denarno kazen v višini 300 dnevnih zneskov. Pritožnica predlaga, naj pritožbeno sodišče obtožencem odvzame zasežene predmete (video nadzorne sisteme, osebne računalnike, mobilne telefonske aparate in računalnike iz obeh lokalov) in zasežen denar v višini 26.600,00 EUR in 300,00 USD ter obtožencem naloži plačilo vseh stroškov postopka. Predlaga še, naj se obtoženim A. A., B. B. in Č. Č. odvzame s kaznivimi dejanji pridobljeno premoženjsko korist, pri čemer predlaga ugotovitev in porazdelitev ugotovljene premoženjske koristi med A. A. in B. B. v višini 262.710,00 EUR z uporabo prostega preudarka, Č. Č. pa naj se odvzame 38.890,00 EUR premoženjske koristi. Podrejeno predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

3. Na pritožbo SDT so odgovorili zagovornik obtoženega A. A., odvetnik E. E. iz K., zagovornik obtoženega C. C., odvetnik F. F. iz L., in zagovornik obtožene B. B., odvetnik G. G. iz K. Predlagajo zavrnitev pritožbe SDT. Zagovornika obtožene B. B. in obtoženega A. A. sta predlagala, da jih pritožbeni senat obvesti o pritožbeni seji.

4. Zoper točko III izreka prvostopenjske sodbe se je zaradi odločbe o kazenski sankciji pritožil zagovornik obtoženega A. A., odvetnik E. E. iz K. Višjemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo prvostopenjskega sodišča v točki III izreka spremeni tako, da obtoženemu A. A. izreče pogojno obsodbo.

5. Na pritožbo zagovornika obtoženega A. A. je odgovorila višja državna tožilka ... iz SDT in predlaga le zavrnitev pritožbe.

Glede udeležbe na seji pritožbenega senata oziroma izvedbe pritožbene obravnave

6. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da se v pritožbenem postopku o pritožbi zoper sodbo odloča na javni ali nejavni seji senata ali na podlagi opravljene obravnave (prvi odstavek 379. člena ZKP).

7. Državna tožilka ter zagovornika obtoženih B. B. in A. A. so predlagali izvedbo javne pritožbene seje, zato je pritožbeno sodišče o pritožbeni seji obvestilo SDT, obtožence in njihove zagovornike (prvi odstavek 378. člena ZKP).

8. Pravilno obveščeni obtoženci Č. Č., C. C. in B. B. ter njihovi zagovorniki so višje sodišče obvestili, da se javne seje ne bodo udeležili (dopis zagovornikov obtoženega Č. Č. z dne 16. 6. 2020 na l. št. 8515, dopis zagovornika obtoženega C. C. z dne 17. 6. 2020 na l. št. 8521 in dopis zagovornika obtožene B. B. z dne 9. 6. 2020 na l. št. 8511), kar ni predstavljalo ovire za izvedbo javne seje.

9. Višje sodišče o pritožbeni seji ni uspelo obvestiti obtoženega A. A. Ker se je obvestilo obtožencu o seji za dne 29. 6. 2020 vrnilo z oznako „ni dvignil“ (l. št. 8512), je sodišče za vročanje obvestila obtožencu angažiralo pooblaščenega vročevalca, ki mu ni uspel vročiti sodnega pisanja. Iz poročila pooblaščenega vročevalca z dne 18. 6. 2020 (l. št. 8530) izhaja, da se obtoženec nahaja v UKC. Po navedbah obtoženčeve soproge (ki ni bila pripravljena sprejeti pisanje v imenu svojega moža) naj bi padel in si poškodoval možgane, prestal naj bi dve operaciji, pri čemer je njegovo stanje zelo resno. Pritožbeno sodišče je dne 18. 6. 2020 obtoženca poskušalo obvestiti o javni seji tudi preko njegovega zagovornika, ki je bil o seji pravilno obveščen (uradni zaznamek z dne 18. 6. 2020 na l. št. 8520). Naslednjega dne je pritožbeno sodišče prejelo dopis obtoženčevega zagovornika (l. št. 8523), iz katerega izhaja, da z obtožencem niso uspeli vzpostaviti stika. Obtoženčeva hčerka B. A. jim je sporočila, da je obtoženec dne 29. 5. 2020 utrpel hudo poškodbo glave, zaradi katere je bil hospitaliziran in dvakrat operiran ter je še vedno v komi, pri čemer je izid zdravljenja obtoženca nepredvidljiv. Zagovornik je sodišču posredoval tudi potrdilo Kirurške klinike UKC z dne 8. 6. 2020, iz katerega izhaja, da se obtoženec zdravi od dne 29. 5. 2020 dalje (l. št. 8524). Pojasnil je, da obtoženec na sejo iz utemeljenih in opravičljivih razlogov ne more pristopiti, in da na sejo ne bo pristopil niti sam, saj nima pooblastila za udeležbo na seji brez navzočnosti obtoženca. Predlagal je preklic javne seje in njeno preložitev na nedoločen čas, in sicer do takrat, ko bo obtoženec sposoben v postopku polnopravno sodelovati. Obtoženčev zagovornik je dne 22. 6. 2020 po elektronski pošti pritožbeno sodišče obvestil, da obtoženega A. A. še niso uspeli prebuditi iz kome, in da je bil dne 19. 6. 2020 premeščen iz UKC v Bolnišnico (l. št. 8528).

10. Pritožbeni senat je ugotovil, da je A. A. zaradi njegovega resnega zdravstvenega stanja objektivno nemogoče seznaniti z datumom pritožbene seje, zato je kljub neizkazanosti obvestila o seji za obtoženca javno pritožbeno sejo izvedel. Pri tem je upošteval tudi, da gre za izredno obsežen in dolgotrajen kazenski postopek, ki teče zoper štiri obtožence, da se vsem štirim obtožencem očita storitev kompleksnega kaznivega dejanja zlorabe prostitucije v hudodelski združbi (obtoženemu A. A. pa še kaznivo dejanje trgovine z ljudmi in nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva), vsem pa je treba zagotoviti sojenje v razumnem roku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil zagovornik E. E. obtoženemu A. A. postavljen po uradni dolžnosti do pravnomočnosti sodbe (Su sklep z dne 4. 7. 2017 na l. št. 6045), kar pomeni, da za zastopanje obtoženca na pritožbeni seji ne potrebuje posebnega pooblastila, kot zmotno zatrjuje v dopisu z dne 19. 6. 2020. Zagovornik, ki obtoženega A. A. zagovarja po uradni dolžnosti, je torej imel možnost, da se seje udeleži, saj je bil o njej pravilno obveščen, a se te možnosti ni poslužil.

11. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da lahko državna tožilka skladno z določbo prvega odstavka 378. člena in 379. člena ZKP od višjega sodišča zahteva, da jo obvesti o seji senata, ki bo odločal o vloženi pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Ne more pa zahtevati, da višje sodišče opravi obravnavo. O tem, da bo opravilo obravnavo odloči sodišče druge stopnje sàmo na seji senata, saj morajo za to biti izpolnjeni določeni pogoji (prvi odstavek 380. člena ZKP)¹. Sodišče druge stopnje opravi obravnavo v okviru svoje kontrolne funkcije. Za obravnavo se bo odločilo takrat, ko bo ocenilo, da je zaradi kontrole sodbe sodišča prve stopnje in v njem ugotovljenega dejanskega stanja potrebno izvesti nove dokaze ali ponoviti že prej izvedene dokaze, in če bo ocenilo, da so podani opravičeni razlogi za to, da se zadeva ne vrne sodišču prve stopnje v novo glavno obravnavo (prvi odstavek 380. člena ZKP).²

12. Višje sodišče ni sledilo predlogu državne tožilke za izvedbo obravnave, saj je po seznanitvi s stanjem stvari presodilo, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za izvedbo pritožbene obravnave³, niti ni smotrno, da bi se o pritožbi zoper sodbo odločilo po opravljeni obravnavi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dejansko stanje v zadevi ugotovljeno popolno in pravilno, zaradi česar ponovna izvedba dokazov oziroma izvedba novih dokazov ni potrebna.

13. Državna tožilka je predlagala, naj se na pritožbeni obravnavi posluša zvočne zapise zaslišanja D. D. in prebere pogovore, prestrežene na podlagi 151. člena ZKP. Navaja, da so podani upravičeni razlogi, da se zadeva ne vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, saj bi se v nasprotnem primeru zgolj ponovno izpostavljalo žrtve kaznivih dejanj, ki naj bi jih prav predmetni kazenski postopek zaščitil, in se jih postavljalo v položaj, ko bi se ponovno morale srečati z obtoženci, ki so jih izkoriščali, s čimer bi se na dekleta ustvarjalo še dodaten nepotreben pritisk. Svoj predlog za poslušanje zvočnega zapisa zaslišanja D. D. dodatno podkrepi z razlogi, da je slednja pri obtoženemu A. A. doživela zelo travmatično izkušnjo, še posebno glede na njeno mladost, kar izhaja iz zvočnega zapisa njenega zaslišanja, ki je bilo zelo čustveno, polno joka, hlipanja in jeze. Navedeno ni razvidno iz prepisov zapisnika, saj čustveni odzivi niso zapisani, čeprav je bilo to sodišču predlagano. Navaja še, da si je lahko pravo sliko D. D. mogoče ustvariti predvsem s poslušanjem njene izpovedbe, ki je ni „prikrojila“.

14. Drži, da je državna tožilka na glavni obravnavi dne 20. 12. 2017 predlagala, naj se prepis zvočnega zapisa zaslišanja D. D. naredi tako, da se na mestih, kjer joka oziroma ima hlipajoč glas, to zabeleži. Razpravljajoča sodnica je tožilki odgovorila, da od zapisnikarjev ne bo zahtevala, da vpisujejo jokajoč in hlipajoč glas, saj lahko vsak posluša posnetek in si o tem ustvari mnenje. Se je pa sodnica strinjala, da je D. D. na določenih mestih govorila jokajoče, soglašala pa je tudi z zagovornikom G. G., da se je priča na določenih mestih smejala oziroma podsmehovala.

15. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da so iz prepisov zvočnega zapisa zaslišanja D. D. razvidni njeni čustveni odzivi ob izpovedovanju. Na primer iz prepisa zvočnega posnetka o zaslišanju D. D. v fazi preiskave z dne 24. 5. 2016 je na strani 28 zapisana ugotovitev sodnice, da priča joka, pa tudi čustven odziv D. D. na vprašanje zagovornika G. G. glede visenja na kavljih in poziv sodnice priči naj se umiri. Iz prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 8. 11. 2017 je na strani 50 razvidna ugotovitev sodnice, da gre priči na jok, iz besedila na strani 147 pa izhaja, da ko se D. D. sprašuje o stvareh, ki jo razjezijo, začne jokati in preklinjati (tudi preklinjanje priče je razvidno iz prepisov zvočnih posnetkov njenih zaslišanj). Iz prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 20. 12. 2017 je na strani 6 zapis, da priča hlipa, na strani 18 je razviden zapis o tem, da priča joka, in to na dveh mestih, na strani 45 pa o tem, da priča ihti oziroma se ji trese glas. Po presoji sodišča druge stopnje so v prepisih zvočnih posnetkov zaslišanja D. D. njeni čustveni odzivi ustrezno zabeleženi. Pritožbeno sodišče se je tako na podlagi pregleda prepisov zvočnih zapisov njenih zaslišanj v povezavi z drugimi dokazi v spisu lahko sámo prepričalo o verodostojnosti priče. Zgolj drugačna dokazna ocena državne tožilke o kredibilnosti izpovedbe priče D. D. ob upoštevanju vsega zgoraj navedenega ni zadosti tehten razlog za ponovno izvedbo dokaza na pritožbeni obravnavi, zato tožilka s tem predlogom ne more uspeti.

16. Enako velja glede predloga državne tožilke za branje pogovorov, prestreženih na podlagi 151. člena ZKP (hiša na naslovu P.). Dokaz je bil izveden na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da gre pri teh pogovorih za „nepreverjena govorjenja deklet na podlagi tega, kar so videle in slišale in nato sklepale po svoje ali iz videnega in slišanega izpeljale neke svoje neutemeljene zaključke“ (točka 296 obrazložitve izpodbijane sodbe). Državna tožilka v pritožbi vztraja, da gre za „najbolj objektivne in zanesljive dokaze, saj gre za zasebne pogovore deklet, v katerih so izjave dajala v največji možni intimi“. Navaja še, da je sodišče iz konteksta iztrgane dele teh pogovorov mestoma predočalo dekletom, te izjave pa nato uporabilo za izpodbijanje kredibilnosti prestreženih pogovorov. Predlog državne tožilke za ponovno izvedbo dokaza je presplošen, saj slednja ni pojasnila, kateri deli pogovorov naj bi bili nekorektno predočani katerim dekletom v zvezi s katerimi njihovimi izjavami. Po presoji instančnega sodišča ponovitev navedenega dokaza zaradi kontrole ugotovljenega dejanskega stanja ni potrebna, saj državna tožilka svoj sicer nekonkretiziran dokazni predlog utemeljuje zgolj z drugačno dokazno oceno.

17. Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi višje državne tožilke

Glede pritožbenih navedb o bistvenih kršitvah določb kazenskega postopka

18. Državna tožilka neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, češ da sodišče prve stopnje ni bilo pravilno sestavljeno. Navaja, da se je razpravljajoča sodnica samovoljno odločila, da bo v postopku sodila sama, saj ni pridobila izrecnih izjav obtožencev, da se pravici do senatnega sojenja odpovedujejo, obtožencev ni poučila kakšne posledice ima odpoved zbornemu sojenju, SDT pa je sojenju po sodnici posameznici izrecno nasprotovalo.

19. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ZKP v prvem odstavku 21. člena kot pravilo predpisuje zborno sojenje. Obtožencem se je po prvotni obtožnici⁴ očitala storitev kaznivega dejanja trgovine z ljudmi po petem v zvezi s prvim odstavkom 113. člena KZ-1 (obtoženemu A. A. tudi kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po prvem odstavku 307. člena KZ-1). Za kaznivo dejanje trgovine z ljudmi po prvem v zvezi s petim odstavkom 113. člena KZ-1 je predpisana zaporna kazen od treh do petnajstih let in denarna kazen. Za odločanje v obtožbah za očitana kazniva dejanja je predvideno zborno sojenje v senatu petih sodnikov, to je dveh sodnikov in treh sodnikov porotnikov (1. točka prvega odstavka 25. člena ZKP).

20. Pritožnica pravilno pojasni, da je pravica do zbornega sojenja eno izmed t. i. razpoložljivih procesnih jamstev, ki pa je relativizirano z določbo 2. točke drugega odstavka 285.f člena ZKP v okviru poglavja o predobravnavnem naroku. Po navedeni določbi sme predsednik senata na podlagi izjave obtoženca ter po zaslišanju državnega tožilca odločiti, da obtožencu namesto senata v predpisani sestavi sodi sodnik posameznik okrožnega sodišča. Obtoženčeva odpoved pravici do zbornega sojenja je po svoji vsebini torej odpoved procesnemu jamstvu oziroma pristanek obtoženca h konkretnemu posegu v dobrino, ki jo procesno jamstvo varuje, oziroma privolitev v ravnanje, ki ni v obtoženčevem »tipičnem interesu«.⁵ Evropsko sodišče za človekove pravice se je že večkrat izreklo o pogojih, ki morajo biti podani, da je odpoved procesnemu jamstvu dopustno šteti za veljavno in učinkovito⁶. Odpoved pravici do zbornega sojenja mora biti izrecna, nedvoumna, izraz volje nosilca jamstva (obtoženca), prostovoljna in zavestna. Procesno gradivo mora torej vsebovati obtoženčevo izrecno izjavo, da se pravici do zbornega sojenja odpoveduje v skladu s povzetimi pogoji.⁷

21. Državna tožilka neutemeljeno navaja, da se obtoženci v obravnavani zadevi niso izrecno odrekli pravici do zbornega sojenja. Iz zapisnika o predobravnavnem naroku dne 24. 5. 2017 (l. št. 5807) sicer res izhaja, da je predsednica senata na koncu naroka, na katerem so bili prisotni državna tožilka, vsi obtoženci in njihovi zagovorniki, pozvala stranke, da se izjavijo o sestavi sodišča na glavni obravnavi. Vsi zagovorniki (op. ne pa tudi obtoženci) so predlagali, da v zadevi sodi sodnica posameznica, državna tožilka pa je predlagala senatno sojenje. Vendar so pred začetkom prvega naroka glavne obravnave dne 14. 6. 2017 glede na določilo 285.f člena ZKP vsi štirje obtoženci izjavili, da soglašajo, da v zadevi sodi sodnik posameznik (l. št. 5866), na kar utemeljeno opozarjajo zagovorniki obtožencev v odgovorih na pritožbo državne tožilke. Ne drži torej, da so se obtoženci procesno neveljavno, zgolj po zagovornikih, odpovedali pravici do zbornega sojenja, saj iz spisovnega gradiva izhaja, da so se tudi sami izrecno odpovedali tej pravici še pred začetkom glavne obravnave po tem, ko so bili poučeni v skladu z določbo 285.f ZKP.

22. Pritožnica svoje stališče o samovoljnem ravnanju sodnice posameznice podkrepi tudi z dejstvom, da je na predobravnavnem naroku dne 24. 5. 2017 državna tožilka predlagala zborno sojenje. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je pravica do zbornega sojenja razpoložljivo procesno jamstvo v korist obtoženca, ki se mu slednji lahko odpove. V skladu z 2. točko drugega odstavka 285.f člena ZKP sme predsednik senata odločiti, da obtožencu namesto senata v predpisani sestavi sodi sodnik posameznik na podlagi izjave obtoženca in po zaslišanju državnega tožilca. Državni tožilec se lahko izjasni o sestavi senata, njegovo vztrajanje pri senatnem sojenju pa ob obtoženčevi izrecni odpovedi pravici do zbornega sojenja ni ovira za sprejem odločitve o sojenju po sodniku posamezniku.

23. V predmetni zadevi so se torej ustrezno poučeni obtoženci kot nosilci procesnega jamstva veljavno odpovedali pravici do zbornega sojenja, pri čemer zavzemanje državnega tožilstva za senatno sojenje ne pomeni, da je bila odločitev prvostopenjskega sodišča o sojenju po sodnici posameznici sprejeta samovoljno, kot v pritožbi zmotno zatrjuje državna tožilka.

24. Pritožnica neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da je sodnica posameznica kršila določilo 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP, saj po tem, ko ni sprejela priznanja krivde obtoženega H. H., ni predlagala svoje izločitve iz celotnega postopka, pač pa je postopek zoper obtoženega H. H. izločila s sklepom X K 13636/2016 z dne 10. 2. 2017, svojo izločitev pa predlagala zgolj v tem delu postopka, zoper preostale obtožence pa je nadaljevala s sojenjem.

25. Pritožbeno sodišče v zvezi s to pritožbeno navedbo opozarja na določbo 384. člena ZKP, po kateri se sme na kršitev zakona iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožnica sklicevati v pritožbi samo, če na kršitev ni mogla opozoriti med glavno obravnavo ali če je nanjo opozorila, pa je sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Iz spisovnega gradiva ne izhaja, da je državna tožilka med glavno obravnavo opozorila na zatrjevano kršitev, niti tega ne zatrjuje v pritožbi. Državna tožilka v zakonskem roku ni uporabila pravice zahtevati izločitve prvostopenjske sodnice, čeprav za to ni obstajala nobena objektivna ovira, zato ji zaradi prekluzije s pritožbo ni dovoljeno uveljavljati navedene kršitve. Pritožnica navaja še, da gre za absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki jo sodišče ugotavlja po uradni dolžnosti. Pri tem poleg določbe 384. člena ZKP prezre tudi besedilo 383. člena, ki med drugim določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, vendar mora vselej po uradni dolžnosti preizkusiti ali je podana kršitev določb kazenskega postopka iz 1., 5., 6. ter 8. do 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ne preizkuša pa kršitve po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

26. Državna tožilka navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo pravico do zastopanja obtožbe in izjave državnemu tožilstvu, saj tožilstvu ni dopustilo predstaviti celotne zaključne besede, hkrati pa je krnilo videz nepristranskosti sodišča, saj tako ravnanje daje videz, da se je sodišče že pred zaključnimi besedami odločilo kakšno odločitev bo v zadevi sprejelo. Svoje pritožbeno stališče podkrepi z navedbo, da je bila sodba izrečena približno pol ure po zelo obsežnih besedah strank, ki jih sodišče prve stopnje v tako kratkem času ni moglo ustrezno obravnavati.

27. S to pritožbeno navedbo državna tožilka neutemeljeno uveljavlja t. i. relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 20. 6. 2018 (l. št. 8121) izhaja, da je tožilstvo v spis vložilo zaključno besedo v pisni obliki (l. št. 8128 do 8161). Tožilka ni imela dovolj izvodov za vse stranke, zato se je zaključna beseda fotokopirala, izvodi pa so se izročili strankam. Tožilka je prebrala zaključno besedo, med njenim podajanjem zaključne besede je sodišče napravilo dvajsetminutni odmor. V nadaljevanju so zaključne besede bodisi pisno bodisi ustno podali še obtoženci in njihovi zagovorniki. Po podanih zaključnih besedah se je glavna obravnava zaključila, sodišče prve stopnje pa je razglasilo izpodbijano sodbo.

28. Pritožbeno povzemanje relevantnih določb ZKP glede pravice državnega tožilca do vložitve in zastopanja obtožbe (45. člen), pravice da v zaključni besedi tožilec poda lastno dokazno oceno (347. člen) in da se beseda strank ne sme omejiti na določen čas (350. člen), je pravilno. Vendar iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 20. 6. 2018 ne izhaja, da bi bilo državno tožilstvo kakor koli omejeno pri podajanju zaključne besede. V skladu z določbo sedmega odstavka 82. člena je imela državna tožilka možnost na zapisnik ugovarjati oziroma podati svoje pripombe, a tega ni storila. Posledično pritožbene navedbe v tej smeri ostajajo brez opore v procesnem gradivu in so kot take neutemeljene. Ne pritrjujejo ji niti zagovorniki obtoženca v odgovorih na pritožbo, ki zatrjujejo enako kot iz spisovnega gradiva ugotavlja tudi pritožbeno sodišče.

29. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede okrnjenega videza nepristranskosti sodišča. Ta naj bi bil kršen z ravnanji prvostopenjske sodnice ob besedah strank (ko naj bi sodnica tožilstvu nezakonito časovno omejila zaključno besedo) in pri izreku sodbe (češ da je bila sodba izrečena le približno pol ure po zaključku glavne obravnave). S temi pritožbenimi navedbami pritožnica uveljavlja izločitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP. Navaja, da do sedaj tožilstvo ni imelo možnosti izločanja sodnice oziroma uveljavljanja kršitve videza nepristranskosti, zato ta razlog izpostavlja šele v pritožbi zoper sodbo.

30. Pritožbeno sodišče je že ugotovilo, da spisovno gradivo ne podpira pritožbenih navedb o nezakonitem časovnem omejevanju zaključne besede državne tožilke, kot pojasnjeno zgoraj. Ob tem drugostopenjsko sodišče pripominja še, da lahko stranke v skladu z 41. členom ZKP zahtevajo izločitev sodnika takoj, ko izvejo za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. V času podajanja zaključne besede državne tožilke glavna obravnava še ni bila končana, zato bi lahko tožilka še predlagala izločitev razpravljajoče sodnice. Ne drži torej pritožbena navedba, da do sedaj tožilstvo ni imelo možnosti izločanja razpravljajoče sodnice zaradi njenega ravnanja ob podajanju zaključne besede SDT.

31. Tožilstvo kršitev ob izreku sodbe uveljavlja pravočasno, saj se je dvom v nepristranskost razpravljajoče sodnice pojavil šele po koncu glavne obravnave. Kljub temu pa pritožbene navedbe niso utemeljene. Dejstvo, da je sodnica v sicer obsežnem kazenskem postopku sodbo izrekla le približno pol ure po podanih zaključnih besedah, namreč ni enačaj z resnim dvomom v njeno nepristranskost. Dejstvo je, da je bilo v okviru glavne obravnave opravljenih kar 37 narokov, pri čemer iz procesnega gradiva ne izhaja, da bi bila tekom postopka razpravljajoča sodnica na kakršen koli način pristranska, državno tožilstvo pa nikoli ni zahtevalo njene izločitve iz postopka. Res je, da se je tožilstvu dvom v njeno nepristranskost pojavil po koncu glavne obravnave, a upoštevajoč dejstva, da je razpravljajoča sodnica dokazni postopek ves čas vodila korektno, da tožilstvo temu ne oporeka, da je sodila kot sodnica posameznica in torej posvetovanje s sosodnikom oziroma sodniki porotniki ni bilo potrebno in da je sodnica napovedala zaključne besede in razglasitev sodbe že na naroku dne 13. 6. 2018, zgolj okoliščina, da je bila sodba razglašena v relativno kratkem času po koncu glavne obravnave, življenjsko logično ne more pomeniti, da je bil okrnjen videz nepristranskosti sodišča. Pritožnica v nadaljevanju teoretično pravilno pojasni pomen objektivnega vidika pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS in se v tem oziru sklicuje na relevantno sodno prakso (odločba Ustavnega sodišča RS Up-799/2013 z dne 22. 1. 2015, sklep VSRS I Kr 60365/2010-82 z dne 9. 4. 2015 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 18802/2014 z dne 16. 9. 2015) in Kodeks sodniške etike, a vendar po presoji pritožbenega sodišča v konkretnem primeru niso podane takšne okoliščine, ki bi lahko pri razumnem človeku oziroma v očeh javnosti ob preudarnem upoštevanju vseh okoliščin obravnavanega položaja ustvarile upravičen dvom v nepristranskost sodeče sodnice.

32. Državna tožilka navaja še, da razlogi sodbe nasprotujejo izreku sodbe in da so razlogi sodbe v precejšnji meri v nasprotju sami s sabo. S tem uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožbeno sodišče se bo do te pritožbene navedbe opredelilo pri presoji pritožbenih navedb glede zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Glede pritožbenih navedb o zmotno ali nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju (točki I in II izreka)

33. Državna tožilka uvodoma navaja, da prvostopenjsko sodišče v predmetni zadevi dokazov ni presojalo celovito, ampak ločeno drug od drugega, brez upoštevanja konteksta izvršenega kaznivega dejanja, v posledici pa je glede ključnih vprašanj postavilo napačne in nelogične zaključke. Določena dejstva je napačno ugotovilo, skupnega obsega izkoriščanja pa niti ni ugotavljalo, zaradi česar je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Meni, da je sodišče prve stopnje krivdo za izvršena kazniva dejanja dejansko prevalilo na oškodovanke, ki naj bi v očitano kaznivo dejanje privolile.

34. Pritožbene navedbe niso utemeljene. Drugostopenjsko sodišče po pregledu razlogov izpodbijane sodbe ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vestno pretehtalo vsak dokaz posebej in v povezavi z drugimi dokazi in na podlagi take presoje sklepalo o tem, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne (drugi odstavek 355. člena ZKP). Po obširni, temeljiti in natančni analizi izvedenih dokazov je najprej zanesljivo, pravilno in popolno ugotovilo vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev v predmetni zadevi po posameznih sklopih, nato pa je v zaključnih poglavjih sodbe napravilo prepričljivo in argumentirano sintezo vseh tako ugotovljenih dejstev in na tej podlagi obtožence utemeljeno oprostilo obtožbe. Državna tožilka neutemeljeno, nekonkretizirano in brez opore v podatkih spisa in razlogih izpodbijane sodbe navaja, da je sodišče prve stopnje „prevalilo krivdo“ za izvršena kazniva dejanja na oškodovanke, zlorabo prostitucije enačilo z gospodarsko dejavnostjo, delovanje obtoženih pod okriljem lokalov A. A. s. p. pa napačno štelo v korist obtožencem.

Glede očitkov kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po 175. členu KZ-1 (točka II izreka izpodbijane sodbe)

35. Državna tožilka v delu pritožbe, v katerem napada odločitev pod točko II izreka izpodbijane sodbe, problematizira dokazno oceno sodišča prve stopnje o izkazanosti zakonskih znakov kaznivega dejanja zlorabe prostitucije.

36. Osrednje vprašanje predmetne zadeve je, ali so obtoženci zaradi izkoriščanja sodelovali pri prostituiranju več oseb. Odgovor na zastavljeno vprašanje in na konkretne pritožbene navedbe državne tožilke v tem delu zavisi od interpretacije sicer pomensko odprtega in v okviru določbe 175. člena KZ-1 zakonsko nedefiniranega⁸ pojma „izkoriščanja prostitucije“. Ta se veže na podatke, dejstva in okoliščine, ki jih sodišče skladno z načelom proste presoje dokazov ugotavlja v okviru konkretnega postopka in jih presoja skozi prizmo konkretnih obtožbenih očitkov.⁹ Pri tem je bistveno, da se tako nedoločen pojem, kot je „izkoriščanje prostitucije“, v sodni praksi mora razlagati restriktivno. Povedano drugače, sodišča morajo konkretno in na objektivno preverljiv način določiti vsebino nedoločenih pravnih pojmov ob upoštevanju načela zakonitosti, drugih temeljnih načel kazenskega prava ter upoštevaje vse v kazenskopravni teoriji znane metode za razlago kazenskega zakona.¹⁰

37. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je dobrina, ki je zavarovana s kaznivim dejanjem po 175. členu KZ-1, spolna samoodločba osebe, ki se prostituira¹¹ oziroma njena avtonomija v širšem smislu. „Izkoriščanje prostitucije“ torej predstavljajo samovoljni posegi v avtonomijo osebe, ki se prostituira. Gre za posege v njeno ekonomsko svobodo in za posege v njeno splošnejšo svobodo odločanja in ravnanja.¹² Izkoriščanje bo torej podano ob izkazanosti večih elementov, zlasti koristoljubnosti, ki se kaže v očitnem nesorazmerju medsebojnih koristi in dajatev med osebo, ki sodeluje pri prostituciji druge osebe in osebo, ki se prostituira,¹³ pri čemer koristoljubnost ni edini znak izkoriščanja. Tega lahko prepoznamo tudi v storilčevem nadzoru nad zaslužki žrtve, v določanju cen spolnih storitev, števila strank (ki jih žrtev praviloma ne sme zavrniti), v vsiljevanju določenih strank, načina, kraja in časa opravljanja spolnih storitev in določanju začetnega dolga žrtev, izkoriščanje pa se kaže tudi v nadzoru nad žrtvijo (v omejevanju prostosti gibanja osebe z odvzemom osebnih dokumentov, preko izkoriščanja socialne stiske žrtve oziroma njenih slabih življenjskih razmer oziroma v aktivnostih storilca, ki sprejme določene ukrepe, ki žrtev odvrnejo od opustitve prostituiranja).¹⁴

38. Višje sodišče poudarja, da ob vsem zgoraj navedenem za izkoriščanje prostitucije ni mogoče šteti zgolj kakršnekoli oblike sodelovanja pri prostituciji druge osebe, od katere ima storilec neko premoženjsko korist.¹⁵ Z drugimi besedami, vsaka premoženjska korist od prostituiranja drugega še ne predstavlja napada na spolno samoodločbo oziroma dostojanstvo osebe, ki se prostituira. Takšen „moralističen“ pogled na izpostavljeno problematiko je namreč v sodobnem kazenskem pravu že presežen in predstavlja nedovoljeno širitev polja inkriminacije kaznivega dejanja zlorabe prostitucije. Z izkoriščanjem je torej mišljena tista udeležba pri prostituciji druge osebe, pri kateri so medsebojne koristi in dajatve obeh udeleženih oseb v tako očitnem nesorazmerju, da je oseba, ki se prostituira, zaradi tega lahko omejena v svoji osebni in ekonomski svobodi.¹⁶

39. Pritožnica uvodoma poudarja, da sta lokala predstavljala le krinko za dejavnost, ki je dejansko privabljala goste v lokale in s katero so obtoženci dejansko služili, to je bila zloraba prostitucije. Opozarja, da se je zaznavanje tega kaznivega dejanja v zadnjih letih izboljšalo, da storilci tega kaznivega dejanja skrijejo večje število deklet za fasado družb in lokalov, da bi lahko upravičili njihovo prisotnost v njih in da je organom pregona v konkretnem primeru uspelo prebiti to fasado.

40. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bilo v predmetni zadevi nedvomno ugotovljeno, da se je v lokalih A. A. izvajala prostitucija. Drži tudi, da so bile ravno spolne storitve, ki so jih nudila tam zaposlena dekleta, poglavitna dejavnost, ki je v lokala pritegnila goste. Kot pravilno pojasni sodišče prve stopnje, prostitucija v Sloveniji ni prepovedana (dejavnost prostitucije je celo možno vpisati v Poslovni register Slovenije pod šifro 96.090 „Druge storitvene dejavnosti, drugje nerazvrščene“¹⁷), se pa je zakonodajalec izognil zakonski ureditvi te dejavnosti. Odločilna je razmejitev med dovoljenimi oblikami sodelovanja pri prostituciji druge osebe in kaznivim dejanjem zlorabe prostitucije, za obstoj katerega ne zadošča ugotovitev, da se je „pod krinko zaposlitve v lokalih izvajala prostitucija“, ampak mora biti izkazano tudi, da so obtoženci pri tem sodelovali zaradi izkoriščanja. Če torej nekdo sodeluje pri prostituciji druge osebe, pa čeprav v okviru poslovanja lokalov, to samo po sebi še ne pomeni, da je izvršil kaznivo dejanje zlorabe prostitucije.

41. Zato pritožnica ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, v katerih naniza podatke iz rekapitulacij izplačilnih list za obdobje januar 2015, februar 2015, januar 2016 in februar 2016. Iz navedene dokumentacije izhaja, da je obtoženi A. A. svojim zaposlenim mesečno izplačeval zneske, ki jim ne omogočajo preživetja (na primer 494,23 EUR bruto oziroma 351,93 EUR neto). Državna tožilka navaja, da navedeno izkazuje, da so obtoženci in dekleta prejemali zneske tudi z nudenjem spolnih storitev strankam lokala. S to pritožbeno navedbo pritožnica zgolj pritrjuje pravilnim dokaznim zaključkom prvostopenjskega sodišča, da se je v lokalih A. A. izvajala prostitucija, za kar so stranke večinoma plačevale z gotovino.

42. Logična posledica dejstva, da prostitucija v Sloveniji ni zakonsko urejena (ni pa prepovedana) je v tem, da prostitutke in prostituti ter osebe, ki sodelujejo pri prostituciji, skrivajo svojo dejavnost nudenja spolnih storitev pred državnimi organi. Državna tožilka s pritožbeni navedbami v smeri, da je obtoženi A. A. lokala vodil na način, da je plačeval čim manjše dajatve, da se je poslovalo v gotovini, brez računov in brez sledljivosti (saj je pred državnimi organi prikrival dejanski vir njegovih dohodkov), namiguje na kršitve zakonodaje z davčnega področja, ki pa ne izkazujejo zakonskega znaka „izkoriščanja“ pri kaznivem dejanju zlorabe prostitucije.

43. Pritožnica problematizira tudi dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da ni z gotovostjo dokazano, da so vsa dekleta nudila spolne storitve. Svoje stališče o tem, da so vsa dekleta nudila spolne storitve, podkrepi z argumenti, da je bil sistem delovanja v lokalih enak za vsa dekleta, da jih ni noben silil v nudenje spolnih storitev, saj obtožencem zaradi ranljivosti deklet to ni bilo potrebno, ker so za svoje preživetje in preživetje svojih bližnjih morale zaslužiti denar. Denarja niso mogle zaslužiti drugače kot z nudenjem spolnih storitev. Da so vsa dekleta (tudi tista, ki zaradi nedosegljivosti niso bila zaslišana) nudila spolne storitve, izhaja tudi iz zaslišanja D. D. Poudari, da je bilo bistvo organizacije delovanja obtožencev v nudenju spolnih storitev deklet in ne prijazno kramljanje z gosti v lokalu. Sklicuje se na obrazložitev v obtožnici in zaključni besedi.

44. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pritožbenih navedb državne tožilke v delu, v katerem se sklicuje na obrazložitev v obtožnici in zaključni besedi ni mogoče preizkusiti, saj z njimi z ničemer ne izpodbija sicer pravilne dokazne ocene izpodbijane sodbe, da ni dokazano, da so se v lokalih A. A. prostituirala vsa dekleta. Pritožnica je v obrazložitvi pritožbe namreč dolžna določno navesti, v čem vidi pomanjkljivosti sodbe glede dejanskih in pravnih vprašanj in vsako pritožbeno trditev tudi obrazložiti s konkretnimi dejstvi. Pritožba ni obrazložena, če se pritožnica samo sklicuje na kakšne svoje prejšnje navedbe. Posledično takšnih pritožbenih navedb instančno sodišče ne more preizkusiti.¹⁸

45. Sodišče prve stopnje je v točkah 29 in 179 do 182 obrazložitve izpodbijane sodbe jasno in prepričljivo zapisalo na podlagi katerih dokazov šteje, da ni dokazano, da so se prostituirala vsa dekleta, navedena v izreku izpodbijane sodbe. Iz izpovedbe Priče 1 tako izhaja, da v letu 2014, ko je bila sama zaposlena pri A. A., niso vsa dekleta nudila spolnih storitev, pri čemer iz prijav v zavarovanje in izplačilnih list za nekatera dekleta, ki v postopku niso bila zaslišana, izhaja, da so bila zaposlena pri A. A. sočasno s Pričo 1. Navedeno ob odsotnosti drugih dokazov, ki bi izkazovali nasprotno, napotuje na logičen zaključek, da niso vsa dekleta nudila spolnih storitev. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, da ni dokazov, da bi spolne storitve nudile I. I., O. O. in K. K. Vse tri so povedale, da niso nudile spolnih storitev. I. I. je izpovedala, da zato, ker je imela fanta. Edini dokaz, iz katerega naj bi izhajalo, da je spolne storitve nudila, je dejstvo, da je ob hišni preiskavi v torbici imela kondome, a to tudi po presoji pritožbenega sodišča še ne pomeni, da je v lokalih A. A. nudila spolne storitve. Tudi K. K. je izpovedala, da spolnih storitev ni nudila zaradi partnerja, niti iz poročil tajnih delavcev ne izhaja, da bi jima kadar koli ponujala spolne storitve (je pa z njima konzumirala pijačo). Prvostopenjsko sodišče je prepričljivo obrazložilo tudi, da O. O. ni nudila spolnih storitev. Pri tem se je oprlo na zgoraj povzet del izpovedbe Priče 1, s katero sta delali v istem obdobju, in na dejstvo, da tajnima delavcema ni ponujala spolnih uslug. To ne izhaja niti iz pregleda posnetkov video nadzora. Pritožnica konkretnih argumentov izpodbijane sodbe ne more izpodbiti s pavšalnimi navedbami, da je bil sistem delovanja lokalov za vse enak, da je bilo bistvo sistema v nudenju spolnih storitev, da so bila dekleta ranljiva in so morala denar pošiljati domov. Niti izpovedba D. D., da so vsa dekleta nudila spolne storitve, glede na vse navedeno ne more omajati dokazno podprtih zaključkov prvostopenjskega sodišča.

46. Pritožbeno sodišče torej pritrjuje pravilni presoji prvostopenjskega sodišča, da so se dekleta (z izjemo zgoraj navedenih) v lokalih A. A. prostituirala. Obtožba, ki jo zastopa državna tožilka, pa je tisti kazenskopravni okvir, ki določa izvršitvena ravnanja, ki konkretizirajo zakonski znak, da so obtoženci „zaradi izkoriščanja“ sodelovali pri njihovi prostituciji. Obtožencem se po obtožbenem opisu očita ekonomsko izkoriščanje deklet (da so obtoženci od nudenja spolnih uslug deklet prejeli od 55 do 54 % denarja, dekleta pa od 45 do 46 % denarja, da so morale vračati plačo iz naslova delovnega razmerja, plačevati odškodnino za dopust in za nastanitev v sobi mesečno po 70 EUR) in izkoriščanje deklet v osebnostno-dostojanstvenem smislu (da so bila dekleta nastanjena na štirih lokacijah, da si niso mogla izbrati ne kraja ne časa, načina, trajanja opravljanja spolnih storitev, ne cene, ne strank, da so morala biti na razpolago obtožencem najmanj 6 dni v tednu po 6, 10 ur na noč ali 24 ur na dan, predvsem čez vikend, čeprav so imele sklenjeno delovno razmerje za 20 oziroma 12 ur tedensko, nekatere pa niso imele sklenjenega delovnega razmerja oziroma so delale brez delovnih dovoljenj).

Glede očitkov o ekonomskem izkoriščanju deklet

47. Pritožnica vztraja, da je bila draga pijača del nudenja spolne storitve, pri čemer se opira na pogovor Ktt I-1 št. 15781 z dne 4. 3. 2015, izpovedbe deklet (op. ne konkretizira katerih), tajnih delavcev in na druge zbrane dokaze (op. ne konkretizira katere). Poudarja, da je šlo za dobro utečen sistem, saj so bila pravila jasno določena in sporočana dekletom. V kolikor je kakšna stranka šla na spolno storitev brez plačila pijače, to še ne pomeni, da predhodna pijača ni bila obvezen del spolne storitve. Enako velja za ločeno vodenje evidenc o popitih pijačah in spolnih storitvah, saj so obtoženci očitno na ta način najlažje izračunali zneske, ki so jih morali izplačati dekletom.

48. Pritožbene navedbe niso utemeljene. Pritožbeno sodišče se strinja z državno tožilko, da je sodišče prve stopnje v točki 177 obrazložitve izpodbijane sodbe po nepotrebnem zapisalo, da je državna tožilka želela z očitki, da je bila draga pijača obvezni del cene za spolni odnos „namenoma napačno prikazati“, da so dekleta za spolno storitev prejela manj kot polovico zneska (torej, da je polurna spolna storitev znašala 120 in ne 100 EUR, enourna pa 170 in ne 150 EUR in so dekleta prejela od 55 EUR do 80 EUR in ne od 50 do 75 EUR, torej 45 % do 46 % denarja in ne 50 % denarja). Gre za legitimno tožilsko tezo, ki je tudi po presoji sodišča druge stopnje tožilstvu pač ni uspelo izkazati.

49. Sodišče prve stopnje je namreč svojo presojo o tem, da popita draga pijača ni predstavljala sestavnega dela cene za spolno storitev, prepričljivo utemeljilo v točkah 174 do 178 obrazložitve izpodbijane sodbe. Tako sodišče prve stopnje v točki 174 povzame izpovedbe deklet (L. L., M. M., N. N., O. O., Priče 1, P. P.) in tajnih delavcev glede pogojevanja spolnih odnosov s prej popito pijačo. L. L., M. M., N. N. in P. P. so izpovedale, da prej popita pijača ni bila obvezna, O. O. je menila, da je bil pogovor s pijačo obvezen, Priča 1 pa, da se je podrazumevalo, da mora gost spiti pijačo. Tajna delavca sta izpovedala o tem, da sta zaznala, da so nekateri gostje šli direktno v sobe za spolne storitve brez da bi plačali pijačo. Iz izpovedb tajnih delavcev izhaja tudi, da sta pred odhodom na spolni odnos morala popiti pijačo, a iz njunih izpovedb ne izhaja, da sta kdaj želela spolno storitev brez predhodno popite pijače, kar prvostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja v točki 175 obrazložitve izpodbijane sodbe. Življenjsko logično je, da so bila dekleta zainteresirana za konzumacijo (tako je izpovedala tudi L. L.), saj so od slednje prejela dodaten zaslužek. Poleg tega niso vsi gosti koristili spolnih storitev (včasih so prišli le na pijačo), kar izhaja iz posnetkov video nadzora lokalov. Prvostopenjsko sodišče je svoje stališče podkrepilo s konkretnimi dokazi, ki jih je razumljivo interpretiralo. Takšne dokazne ocene državna tožilka s pavšalnim sklicevanjem na „izpovedbe deklet, tajnih delavcev in ostale dokaze v spisu“ in trditvijo, da so obtoženci vzpostavili in vzdrževali dobro naoljen sistem, ne more omajati.

50. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb vseh deklet glede prejetih plačil od konzumacije in od spolnih storitev pravilno zaključilo, da so dekleta od popite pijače prejela po 5 ali 6 EUR. Ob naročeni pijači so prejele figurico in nato zanjo denar. Vsa dekleta so izpovedala, da so za spolno storitev prejela polovico zneska, torej 50 EUR za polurno (cena polurne spolne storitve je znašala 100 EUR) in 75 EUR za enourno nudenje spolnih storitev (cena enourne spolne storitve je znašala 150 EUR). Niso torej izpovedovala o plačilu od hkratne spolne storitve in pijače. Poleg tega so se v dnevne evidence ločeno zapisovali zneski od popite pijače in spolnih odnosov, kar dodatno utrjuje pritožbeno sodišče v prepričanju, da draga pijača ni bila del spolne storitve. Posledično pritožnica ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da so obtoženci „očitno na ta način najlažje izračunali zneske, ki so jih morali izplačati dekletom“. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ocenilo tudi, da pogovor Ktt I-1 št. 15781 z dne 4. 3. 2015,¹⁹ iz katerega je razvidna izjava neke stranke, da so usluge v lokalu X. po 120 EUR (100 EUR za polurni spolni odnos in 20 EUR za pijačo), ob vseh zgoraj predstavljenih dokazih ne izkazuje na ravni gotovosti, da je bila predhodna pijača obvezna po navodilu A. A. in B. B.

51. Državna tožilka navaja, da so tudi v primeru, da draga pijača ne predstavlja del nudenja spolne storitve, obtoženci še vedno dekletom odvzeli nesorazmeren del sredstev od nudene spolne storitve, to je vsaj 50 % s spolnimi odnosi zasluženega denarja. Opozarja, da so bila vsa izplačila dekletom v zvezi s spolnimi storitvami izplačana v gotovini, enako delež od popitih pijač, kar pomeni, da ni šlo za delo po pogodbi o zaposlitvi, ampak za izkoriščanje prostitucije s strani obtožencev.

52. Pritožbeno sodišče se je že uvodoma opredelilo do razlage pomensko odprtega zakonskega znaka „izkoriščanja“ pri kaznivem dejanju zlorabe prostitucije. Upoštevajoč vse zgoraj navedeno instančno sodišče zavrača stališče pritožnice, da že dejstvo, da so obtoženci dekletom odvzeli 50 % s spolnimi odnosi zasluženega denarja (kar je nedvomno dokazano), izpolnjuje zakonski znak „izkoriščanja“. Pritožbeno sodišče poudarja, da je ekonomsko izkoriščanje podano, kadar je razmerje med storilcem, torej osebo, ki sodeluje pri prostituciji druge osebe in osebo, ki se prostituira, oblikovano pretežno po meri finančnih koristi storilca, torej za primer, da bi storilec pobral celotni zaslužek od prostitucije ali pa njegov pretežni del. Torej samo zasledovanje finančne koristi ne more zadostovati za utemeljevanje zlorabe prostitucije v zvezi z omenjenim izvršitvenim ravnanjem izkoriščanja, pač pa si mora storilec pridobiti neko izkoriščevalsko korist, ki je posledica nepravične ali nesorazmerne delitve dohodka, pridobljenega s prostitucijo (prav tako bi šlo lahko za izkoriščanje v zvezi s prostitucijo deklet, če bi bila popolnoma omejena v svoji avtonomiji odločanja, gibanja, če bi se jim vsiljevale stranke, ki jih ne bi želela in podobno, kar v konkretni zadevi ni izkazano). Delitev zaslužka od spolnih odnosov na enake deleže med storilci in dekleti ne more predstavljati sodelovanja pri prostituciji zaradi izkoriščanja.²⁰

53. Pritožnica vztraja, da je dokazni postopek pokazal, da so morala dekleta ob nedoseganju norme mesečno vračati plačo iz naslova delovnega razmerja, ki je znašala praviloma od 250,00 EUR do 500,00 EUR neto. Navaja, da so o vračanju plač izpovedala nekatera dekleta, na primer N. N., redni dvigi deklet pa so razvidni iz bančnih podatkov za dekleta, pri čemer ni dokaza, da so dekleta dvignjen denar obdržala (na to, da dekleta dejansko niso razpolagala z denarjem, državna tožilka sklepa iz dejstva, da jim je B. B. zelo pogosto posojala denar). Po oceni državne tožilke ni logično, da bi praviloma vsa dekleta takoj po nakazilu plače ves denar dvignila, ker ne zaupajo bankam, pozivi B. B. dekletom sedemnajstega v mesecu pa so zagotovo pomenili poziv za vračilo nakazane plače. Obtoženci so vse breme slabega prometa prenesli na dekleta, ki so bila v primeru slabega zaslužka še dodatno kaznovana, saj so v primeru nedoseganja norme obtožencem morala izročati dodatne zneske denarja iz sredstev, zasluženih z nudenjem spolnih storitev. Pritožnica opozarja, da je v tem delu (točka 274 obrazložitve) izpodbijana sodba v nasprotju sama s sabo.

54. Pritožbene navedbe državne tožilke glede vračanja plač niso utemeljene. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče v točkah 270 do 274 obrazložitve izpodbijane sodbe jasno, logično, prepričljivo in notranje skladno obrazložilo svoje dokazne zaključke glede vračanja plač. Ugotovilo je, kdaj so dekleta morala vračati plačo (o tem so izpovedale N. N., Priča 1 in D. D., poleg tega se je vodila mesečna evidenca z zaslužki deklet), kar je posledica specifičnega načina izplačevanja plač, ki je veljal v A. A. lokalih (prvostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja, da so bila dekleta seznanjena s pogoji in načinom dela in so na to pristala). Dekleta so namreč na roke prejemala denar od spolnih odnosov, spremstev, plesov na fantovščinah in moto zborih, s konzumacijami in plesi (table dance, lap dance) pa so morale doseči znesek na bančni račun nakazane plače. Z mesečno evidenco se je preverilo koliko je dekle zaslužilo s konzumacijami in plesi v tem mesecu. Če je s konzumacijami in plesi dekle preseglo znesek na račun nakazane plače, se ji je presežek izplačal v gotovini na roke (ali ga je že prejela dnevno v gotovini tekom meseca), če ne, pa je razliko morala vrniti ali z gotovino na roke A. A. in B. B. ali na način, da ni prejela celotnega plačila od prve nudene spolne storitve. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da četudi je obstajal opisani sistem, ki je predvidel vračanje plač, do tega dejansko ni prihajalo, kar izhaja iz izpovedb ostalih deklet (da plače niso vračala) in analize seštevkov po mesečni evidenci s plačami deklet, nakazanimi na njihov bančni račun (točke 254 do 263 in 88 do 105 obrazložitve izpodbijane sodbe). Iz slednje tudi po presoji pritožbenega sodišča izhaja, da so dekleta s konzumacijami in plesi dosegala zneske na račun nakazane plače. Ob povedanem državna tožilka ne prepriča pritožbenega sodišča z argumentom, da iz bančne dokumentacije deklet izhaja, da so dvigovale celo plačo. Iz slednje izhaja, da plače niso dvigovala vsa dekleta (kar pravilno pojasni sodišče prve stopnje v točki 89 izpodbijane sodbe), tista, ki pa so dvigovala celotno plačo, so izpovedala, da zato, ker bankam ne zaupajo. Drži, da je splošno znano, da je denar v slovenskih bankah na varnem, pa tudi, da hramba gotovine v sobah nočnih lokalov, kjer so se neznancem nudile spolne storitve, ni najbolj smotrna. Vendar pa je treba upoštevati, da dekleta prihajajo iz držav, kjer ni visokega zaupanja v bančni sistem. Dejstva, da so dekleta dvigovala na račun nakazano plačo in da jih je B. B. klicala sedemnajstega v mesecu, v luči njihovih zgoraj povzetih izpovedb, opisanega sistema izplačevanja plač in analize mesečnih evidenc ter na račun nakazanih plač, še ne izkazujejo, da so dekleta plačo dejansko vračala A. A. in B. B. Da so plačo vračale, ne dokazuje niti dejstvo, da so si nekatera dekleta od B. B. izposojala denar, saj je šlo za njim lastna upniško-dolžniška razmerja, pri čemer iz izpovedb deklet izhaja, da so sposojeni denar tudi vračala. Pritožbeno sodišče v tem delu obrazložitve izpodbijane sodbe ni zaznalo zatrjevane kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo tožilstvo vidi v tem, da je sodišče hkrati zapisalo, da je bilo v lokalih malo strank, a so znesek na račun nakazane plače vseeno dekleta z lahkoto zaslužila. Kot že pojasnjeno, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da do vračanja plač, čeprav je to bilo predvideno, dejansko ni prihajalo. Ob tem pritožbeno sodišče opozarja, da iz dokaznega postopka ne izhaja, da je bilo gostov vedno malo. Na primer iz izpovedbe Priče 1 izhaja, da je bil občasno lokal poln (točka 151 obrazložitve izpodbijane sodbe), pri čemer so dekleta (razen treh zgoraj naštetih) izpovedovala, da plač niso vračala, kar je potrjeno s podatki mesečnih evidenc.

55. Kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP pritožnica uveljavlja tudi v zvezi z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da so obtoženci vodili natančno evidenco nudenja spolnih storitev, da so dekleta podpisala prejem denarja s strani obtožencev, hkrati pa zapiše, da so bili obtoženci z nudenjem spolnih storitev (kot osnovne dejavnosti lokalov) zgolj seznanjeni (da prostitucije niso organizirali) in deklet niso nadzorovali.

56. Pritožbeno sodišče v izpostavljenem delu obrazložitve izpodbijane sodbe (točke 254 do 275) zatrjevane kršitve ni prepoznalo. Res je sodišče prve stopnje v točki 186 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da so se spolne storitve v lokalih A. A. nudile z „vednostjo“ obtožencev (pri tem je izhajalo zlasti iz zagovorov obtožencev, ki niso zanikali, da so vedeli, da dekleta v lokalih nudijo spolne storitve), iz izpodbijane sodbe pa izhaja tudi, da so obtoženci glede nudenih storitev vodili natančne evidence in da so dekleta podpisala prejem denarja s strani obtožencev. Pa vendar ni na mestu zaključek državne tožilke, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da obtoženci niso organizirali prostitucije. Nasprotno, iz razlogov izpodbijane sodbe jasno izhaja, da so dekleta organizacijo prostitucije prepustila obtožencem (obtoženi A. A. je poskrbel za oglaševanje storitev, dekleta so nudila spolne storitve v njegovih lokalih, imele so na razpolago čistila, posteljnino in brisače, organiziran je bil prevoz na delovno mesto, vzpostavljen je bil poseben sistem izplačevanja plač, ki je temeljil na izpolnjenih dnevnih in mesečnih evidencah ipd.). Navedene okoliščine si notranje ne nasprotujejo, kot zmotno meni državna tožilka. Da so obtoženci prostituiranje dekletom omogočili in nudenje teh storitev organizirali, je iz razlogov sodbe razvidno. Vendar pa dejstvo, da so obtoženci prostitucijo organizirali, kaže na to, da so pri prostituciji deklet sodelovali, ni pa organizacijski aspekt dejavnosti nudenja spolnih storitev enačaj z izkoriščanjem prostitucije (kot bistvenim zakonskim znakom očitanega kaznivega dejanja). Zaključek sodišča prve stopnje, da obtoženci nudenja spolnih storitev niso nadzorovali, tudi ni v nasprotju z ugotovitvijo, da so se vodile evidence. Dejstvo, da so obtoženci vodili dnevne in mesečne evidence (o tem katere in koliko storitev je opravilo posamezno dekle), ob vseh ostalih ugotovljenih okoliščinah v konkretni zadevi ne pomeni nadzora v smislu podrejanja deklet obtožencem, kot v pritožbi poskuša prikazati državna tožilka.

57. Pritožnica navaja, da se je sodišče prve stopnje v točkah 243 do 253 obrazložitve izpodbijane sodbe po nepotrebnem ukvarjalo zgolj s skupnim zaslužkom deklet iz vseh storitev, ni pa ugotavljalo, kakšen skupen zaslužek so imela dekleta od nudenja spolnih storitev ter kolikšen del od tega so prejeli obtoženci. V tem oziru je po oceni državne tožilke izpodbijana sodba nepopolna, saj obsega skupnega izkoriščanja deklet sodišče ni ugotavljalo niti se do njega ni opredelilo. Pritožnica navaja še, da ni pomembno, da nudenje spolnih odnosov ni bil edini vir zaslužka deklet. Opozarja, da dodatni zaslužki deklet, od katerih so obtoženci prav tako odvzeli nesorazmeren del, nimajo povezave z očitanim kaznivim dejanjem, saj gre pri tem za izkoriščanje posameznikov pri prostituiranju.

58. Drži, da je sodišče prve stopnje v zgoraj navedenih točkah obrazložitve pojasnilo, koliko so dekleta skupaj mesečno zaslužila s plesi, konzumacijo pijače, spolnimi odnosi in spremstvi. Ugotovilo je, da so dekleta mesečno zaslužila med 700,00 in 2.000,00 EUR, kar je tudi po oceni sodišča druge stopnje pomembna okoliščina pri presoji, ali so obtoženci ekonomsko izkoriščali dekleta. Sodišče prve stopnje je opravilo natančno analizo vseh zaseženih evidenc o storitvah deklet in po presoji vseh ostalih dokazov v spisu pravilno zaključilo, na kakšen način so se dekletom izplačevale plače. Kolikšen del denarja so od nudenja spolnih storitev deklet prejeli obtoženci, je sodišče v izpodbijani sodbi zapisalo jasno in večkrat. Zaključilo je, da so od spolnih storitev prejeli polovico denarja, pri čemer je pritožbeno sodišče že pojasnilo, da delitev zaslužka od spolnih odnosov na enake deleže med storilci in dekleti ne pomeni sodelovanja pri prostituciji zaradi izkoriščanja. Sodišče prve stopnje po presoji instančnega sodišča utemeljeno ni zanemarilo dejstva, da so dekleta v lokalih A. A. služila tudi z opravljanjem drugih storitev (konzumacije pijače, table danca, spremstev, plesov na drogu, v tuš kabini, na fantovščinah in moto zborih), pri čemer je ugotovilo, da nudenje spolnih odnosov ni bil njihov edini vir dohodka (nekatera dekleta spolnih odnosov niti niso nudila). Gre namreč za tehtno okoliščino pri presoji obstoja zakonskega znaka izkoriščanja prostitucije, ki v konkretnem primeru kaže na to, da so dekleta vendarle lahko izbirala katere storitve bodo opravljala in v tem oziru niso bila omejevana v svoji spolni avtonomiji in ekonomski svobodi. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so si dekleta in obtoženci denar od spolnih storitev razdelili na polovico (kar še ne pomeni, da so obtoženci izkoriščali prostituiranje deklet), dekleta pa so denar služila tudi na druge načine, posebni mesečni izračun zaslužka vsakega dekleta od nudenih spolnih odnosov za odločitev v zadevi ni ključnega pomena, niti odsotnost tovrstnega izračuna v razlogih sodbe ne pomeni, da je slednja nepopolna oziroma pomanjkljiva.

59. Pritožnica neutemeljeno napada dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da dekleta niso plačevala odškodnine za dopust, češ da iz zbranih dokazov izhaja drugače. Konkretno se sklicuje na prestreženi pogovor med M. M. in O. O. z dne 5. 3. 2016, iz katerega izhaja, da naj bi obtoženi A. A. nekaterim dekletom lažno prikazoval pod kakšnimi pogoji bodo delale, saj je med drugim rekel, da gredo punce na dopust kadar želijo, dejansko pa se dopusti obračunavajo in jih morajo punce plačati.

60. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim sodiščem, da je ob upoštevanju drugih dokazov v spisu na mestu zaključek, da je v omenjenem pogovoru govora o času neplačane odsotnosti (če so bila dekleta odsotna več dni, kot so imele dopusta po pogodbi o zaposlitvi). V točkah 122 do 137 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje korektno povzelo izpovedbe deklet, zagovore obtožencev, prisluhe in listine, ki se nanašajo na koriščenje in plačevanje dopustov ter pravilno zaključilo, da je dekletom po pogodbah o zaposlitvi pripadal plačan dopust in da so na začetku leta povedala kdaj bi želela dopust koristiti. Utemeljeno je sledilo zagovorom obtožencev, da so dekleta imela plačan dopust, denar pa so vračala samo za tisti čas odsotnosti, ki je presegal s pogodbo o zaposlitvi določene dneve plačanega dopusta. To so potrdile L. L., O. O., J. J., M. M., N. N., R. R., K. K. in P. P., zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da se izpostavljeni pogovor nanaša na čas neplačane odsotnosti.

61. Pritožnica zato ne more uspeti s pavšalnim sklicevanjem na „izpovedbe deklet, pogovore, pridobljene na podlagi 151. člena ZKP in pogovore iz aplikacije Viber na telefonu B. B.“. Pritožba je v tem delu nekonkretizirana, saj pritožnica ne navede natančno iz katerih drugih pogovorov oziroma katerih izpovedb prič izhajajo dejstva, ki bi botrovala drugačnemu dokaznemu zaključku. V kolikor pritožba meri na pogovore P. P. z B. B. (preko Viber aplikacije) z dne 4. 3. 2016, 24. 3. 2016, 7. 2. 2016, 27. 2. 2016 in 23. 3. 2016, iz katerih izhaja, da bo P. P. B. B. za njeno odsotnost, povezano z uživanjem drog, „poravnala kakor za dopust“, se sodišče pridružuje pravilni oceni sodišča prve stopnje v točkah 136 in 137 obrazložitve izpodbijane sodbe, da je ob upoštevanju ostalih dokazov, P. P. z besedo dopust mislila na čas neplačane odsotnosti. Pravilnih ugotovitev prvostopenjskega sodišča ne omaje niti pavšalno pritožbeno sklicevanje na izpovedbi Priče 1 in D. D. Priča 1 namreč dopusta pri A. A. sploh ni koristila, niti ji ni bilo znano kako se obračunava. Ni vedela, ali so ostala dekleta glede plačevanja dopusta plačevala redni dopust ali za tisti čas, ki je presegal pripadajoči dopust. Da se je plačevala odškodnina za dopust, pa ne potrjuje niti izpovedba priče D. D., na katero se sicer nekonkretizirano sklicuje državna tožilka.

62. Niti ni pravilno sicer z ničemer dodatno argumentirano stališče državne tožilke, da je ravnanje obtoženega A. A., ki dekletom ni plačeval za čas odsotnosti, ko ni šlo za pogodbeno dogovorjen dopust, nezakonito. Res je, da delovnopravna zakonodaja posebej ne zagotavlja delavcem pravice do neplačanega dopusta, so pa dogovori med delodajalci in zaposlenimi glede koriščenja neplačanega dopusta (za kar je šlo v konkretni zadevi) seveda dovoljeni.

63. Državna tožilka s pritožbenimi navedbami v smeri, da zbrani dokazi kažejo, da so dekleta plačevala najemnino za bivanje v prostorih, kjer so bila nastanjena (in povzemanjem izpovedb prič D. D., S. S., Š. Š., O. O., N. N., Priče 1, L. L., zagovora obtoženega A. A. in prestreženih pogovorov na podlagi 151. člena ZKP), pritrjuje pravilnim zaključkom sodišča prve stopnje v točki 77 obrazložitve izpodbijane sodbe, da so nekatera dekleta plačevala za uporabo sobe in stanovanjske stroške v znesku od 50,00 EUR do 70,00 EUR, nekatera dekleta pa teh stroškov po dogovoru z A. A. niso plačevala.

64. Pritožnica pa se ne strinja s presojo sodišča prve stopnje, da ti stroški niso visoki. Poudarja, da so pobrane najemnine presegale stroške najema prostorov, kjer so dekleta prebivala, ki jih je plačeval A. A., nekateri prostori pa so bili tako ali tako v njegovi lasti, pri čemer je treba zaračunano najemnino gledati v kontekstu zadeve in skozi položaj, v katerem so se znašla dekleta pod okriljem obtožencev. Za dekleta po oceni državne tožilke plačevani znesek ni predstavljal majhnega zneska, saj so morale poskrbeti za svoje preživetje, si kupovati čistila, pošiljati denar domov, vračati plačo in plačevati za dopust, v zameno pa so dobile le staro klavrno sobo, ki so si jo pogosto delile. Ocenjuje, da je plačevanje najemnine predstavljalo dobro premišljen dodaten instrument za obtožence, da so dekleta spodbujali k prostituiranju, zaradi svojega ekonomskega položaja pa si drugega niso mogle privoščiti.

65. Pritožbene navedbe niso utemeljene. Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da nastanitveni stroški, ki so jih plačevala dekleta, upoštevajoč vse okoliščine predmetne zadeve, niso bili nesorazmerno visoki. Dejstvo je, da so dekleta skupaj na mesec zaslužila od 700,00 EUR pa vse do 2.000,00 EUR, kar jim je nedvomno omogočalo preživetje, morebiten najem sobe drugje, kupovanje čistil za čiščenje prostorov, v katerih so prebivale, pošiljanje denarja domov in nenazadnje plačevanje najemnine in stroškov v višini od 50,00 EUR do 70,00 EUR mesečno (pri čemer je pritožbeno sodišče pritrdilo presoji prvostopenjskega sodišča glede neizkazanosti očitkov v zvezi z vračanjem plač in plačevanja deklet za koriščenje dopusta, kot pojasnjeno zgoraj). Dekleta so poleg sobe koristila tudi kuhinjo, kopalnico in WC ter trošila elektriko, vodo in ogrevanje. Po presoji pritožbenega sodišča ni problematično, da so nekatera dekleta plačevala najemnino v navedeni višini, saj so se tako dogovorila s svojim najemodajalcem (A. A. ali H. H.), ki jim ni bil dolžan nuditi brezplačne nastanitve, čeprav je bil sam lastnik nekaterih prostorov, v katerih so prebivale.

66. Pritožnica neutemeljeno napada tudi oceno prvostopenjskega sodišča glede dolgov deklet. Vztraja pri stališču, da je bistvo nastalega dolga, da so ga dekleta lahko odplačala le z nudenjem spolnih storitev. Pri tem se sklicuje na izpovedbo D. D., da če boš hotel imeti zaslužek, boš hotel več strank, zato so bila na slabšem dekleta, ki niso dobro izgledala ali so bila starejša, pa tudi na prestrežene pogovore po 151. členu ZKP.

67. Pritožnica ne precizira na podlagi katerih prestreženih pogovorov temelji svoje trditve, zato višje sodišče njenih pritožbenih navedb v tem delu ne more preizkusiti. Iz izpostavljenega dela izpovedbe D. D. pa po presoji pritožbenega sodišča ne izhajajo relevantna dejstva glede obveznosti deklet za odplačevanje navideznih dolgov. Sodišče prve stopnje je v točki 285 izpodbijane sodbe po temeljiti analizi zagovora B. B., izpovedb deklet in drugih dokazov v spisu, zlasti pogovorov iz hiše na naslovu P. (točke 276 do 312 obrazložitve izpodbijane sodbe), pravilno presodilo, da dekleta niso odplačevala navideznih dolgov, temveč le osebne dolgove (šlo je za posojanje denarja, ki so ga dekleta pošiljala domov, za računalnike, telefone, hrano, telefonske kartice, za pridobitev potrdila o nekaznovanju iz tujine), ki so jih imele do A. A. in B. B., in ne dolgov, ki bi izvirali iz njihove zaposlitve.

Glede očitkov o izkoriščanju deklet v osebnostno-dostojanstvenem smislu

68. Državna tožilka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da obstaja več okoliščin, iz katerih naj bi izhajalo, da so imeli obtoženci dekleta pod neprestanim nadzorom (nastanitev deklet, prevoz deklet na delovno mesto in domov, video nadzor v lokalih, nadzor v prostem času, javljanje obtožencem v času spremstev, nadzor pri nudenju spolnih storitev). Poudarja, da si dekleta niso mogla prosto izbrati strank, cene, kraja, časa, načina, trajanja opravljanja spolnih in drugih storitev deklet. Svoje telo so prodajala zaradi ranljivosti, ekonomske stiske in ker niso imela nobene druge prave izbire, na izkoriščanje deklet pa po oceni državne tožilke kažejo tudi kršitve delovnopravne in davčne zakonodaje s strani obtoženega A. A.

69. Pritožnica očitke o nadzorovanju deklet med drugim argumentira z navedbo, da so dekleta obtoženci nastanili v prostore, ki so jih sami zagotovili zato, da bi lahko vedno spremljali, kaj dekleta počnejo. Višje sodišče tem navedbam državne tožilke ne sledi, saj so dekleta razpolagala z mesečnim zaslužkom v dovolj visokem znesku, ki jim je nedvomno omogočal, da si poiščejo nastanitev tudi drugje, pa so se (očitno zaradi ugodne najemnine) odločile stanovati v prostorih, ki jih je zagotavljal A. A. Tudi po presoji pritožbenega sodišča dokazni postopek ni potrdil očitka, da so obtoženci dekleta na štirih lokacijah (v hiši na naslovu P., v sobah nad lokaloma X. in Y. ter v hiši H. H.) nastanili, da bi jih nadzorovali. Iz izpovedb prič L. L. in Priče 1 namreč izhaja, da sta se na lastno željo in ne po navodilu A. A. preselili k H. H., kar sodišče prve stopnje pravilno pojasni v točki 78 obrazložitve izpodbijane sodbe.

70. Pritožnica navaja, da sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da so za prevoz deklet poskrbeli obtoženci, a tej okoliščini in dejstvu, da je na liniji, na kateri so obtoženci vozili nekatera dekleta, dostopen javni prevoz, pripisuje napačen pomen. Ocenjuje, da so obtoženci dekletom organizirali prevoz zato, da bi nad njimi izvajali dodaten nadzor, da se dekleta ne bi mimo obtožencev sestajala s strankami in da okolica na bi zaznala prisotnosti deklet, kar bi lahko bilo opozorilo za organe pregona.

71. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnico. Prvostopenjsko sodišče je v točkah 82 do 87 s prepričljivimi razlogi ovrglo navedeno tezo tožilstva. Dejstvo je, da so se nekatera dekleta na delo in iz dela peljala s svojim avtomobilom (L. L., O. O., K. K., J. J., Priča 1), eno izmed deklet (R. R.) pa je peljal njen fant, kar kaže na to, da so dekleta lahko samostojno poskrbela za svoj prevoz na delovno mesto, ker pa je bil le ta brezplačno organiziran tudi s strani obtožencev, jim tega ni bilo treba. Argument državne tožilke, da bi se lahko dekleta peljala s plačljivim javnim prevozom, ob tem, da so se lahko na delovno mesto pripeljala z lastnimi avtomobili (dekleta, ki so imela avtomobil pa so peljala tudi druga dekleta) ali pa so jim brezplačen prevoz organizirali obtoženci, tudi po oceni pritožbenega sodišče ne vzdrži kritične presoje. Višje sodišče se ne strinja s pritožnico, da sodišče ni celovito presojalo okoliščin v zvezi s prevozom in nastanitvijo deklet v oziru njihovega nadzorovanja s strani obtožencev. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno presodilo, da so se dekleta sama odločila za nastanitev v zgoraj navedenih prostorih obtoženega A. A. (pri čemer sta dve dekleti na lastno željo odšli živeti k H. H.), tehtne argumente pa je podalo tudi v zvezi z očitki glede nadzorovanja deklet pri prevozu v in iz službe.

72. Državna tožilka v pritožbi vztraja, da je bil video nadzor v lokalih nameščen ravno iz razloga nadzora nad dekleti. Poudarja, da je že sama prisotnost kamer dekleta odvračala od kršenja pravil.

73. Pritožnica v podkrepitev svojih pritožbenih navedb povzame izpovedbe tajnih delavcev TD 11 in TD 22, J. J. in L. L., iz katerih pa ne izhaja kaj več od tega, da je bil v lokalih nameščen video nadzor, da je B. B. veliko časa preživela za računalniško mizo, da je Č. Č. tajna delavca videl preko video nadzora in da je na svojem telefonu hranil fotografije kamer, ki so pokrivale nočni klub Y. ter da sta v lokalih B. B. in A. A. bila prisotna in sta „izvajala nadzor“ nad dekleti, B. B. bolj kot A. A., ki je šel hitro spat. Kazenskopravno relevantnega nadzora nad dekleti ne izkazujejo v pritožbi izpostavljeni prisluhi Ktt A-1, št. 4246, Ktt A-1, št. 4584, 5096, 5401 in Ktt Č-1, št. 1794. Iz navedenih pogovorov izhaja zgolj, da je A. A. Č. Č. naročil, naj uredi kamere, ker ne delajo. Iz pogovora Ktt A-1, št. 1794 pa zgolj, da je A. A. vprašal C. C., ali se vidi dekle T. T. pri šanku.

74. Nedvomno so bile v A. A. lokalih nameščene kamere. Vendar tudi po presoji pritožbenega sodišča dokazni postopek ni potrdil, da bi bile kamere nameščene, da bi se dekleta nadziralo. Argumenti sodišča prve stopnje glede pomena video nadzornih kamer v lokalih A. A. so tehtni, argumentirani in logični. V točki 319 obrazložitve izpodbijane sodbe tako sodišče prve stopnje pojasni, da sta bila lokala X. in Y. nočna lokala, v katerih se je izvajala prostitucija. Gostje so v teh lokalih uživali opojne substance in imeli spolne odnose z dekleti, kar brez dvoma predstavlja veliko tveganje glede ogrožanja varnosti deklet, zaposlenih, gostov in premoženja. Zato pritožnica ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da bi za zagotavljanje varnosti (zaradi majhnega števila strank) zadoščala že prisotnost varnostnika.²¹ Število gostov v lokalih je namreč variiralo, sodišče prve stopnje pa je v točki 327 obrazložitve izpodbijane sodbe utemeljeno opozorilo tudi na dogodek, ko so obtoženci ravno s pomočjo video posnetkov notranjosti in zunanjosti lokala ugotovili, kateri gost je M. M. ukradel Iphone.

75. Drži, da so preko video nadzornih sistemov v lokalih obtoženci lahko nadzirali, ali in kje se dekleta nahajajo znotraj lokalov in kaj počnejo, pa vendar gre tudi po presoji pritožbenega sodišča za nadzor nad poslovanjem lokalov (tudi nad nudenjem storitev plesa, konzumiranja pijače in podobno) in ne za nadzor nad dekleti, kot ga zatrjuje državna tožilka. Kamere so bile nameščene le v poslovnih objektih, vsa dekleta so tudi vedela, da so tam, in izpovedala so, da se niso čutila nadzirana. Niti zatrjevano dejstvo, da v lokalih ni bilo na vidnem mestu podano opozorilo o snemanju v lokalih (74. člen ZVOP-1), ne izkazuje, da je bil namen obtožencev izvajanje nadzora nad dekleti.

76. Pritožnica neutemeljeno vztraja, da so bila dekleta nadzorovana in omejevana v prostem času pri stikih z drugimi osebami oziroma v svoji svobodi gibanja. Dejstvo je, da sta bila A. A. in B. B. zainteresirana, da dekleta spolne storitve nudijo v lokalih, saj sta na ta način tudi sama zaslužila. Ne izhaja pa iz dokaznega postopka, da je bilo dekletom prepovedano, da se z gosti lokala družijo v prostem času. Iz izpovedb deklet namreč izhaja, da so hodila po nakupih v Ljubljano in Kranj, k frizerki, na kozmetične storitve, na izlete, na morje, v diskoteke v Ljubljano. Da jih v prostem času obtoženci niso nadzirali, so izpovedala dekleta (L. L., O. O., U. U., J. J., M. M., I. I., P. P.), takšen nadzor v obliki telefonskih klicev ali Viber komunikacije niti ni razviden iz prisluhov na mobilnih telefonih obtožencev, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče v točki 143 izpodbijane sodbe.

77. Državna tožilka v zvezi z nadzorom deklet v prostem času izpostavlja izpovedbo D. D., da je A. A. rekel, da so varne v okolici hiše in da naj ne hodijo preveč okoli, ker jih ne more imeti pod nadzorom. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ob ugotovitvi, da so dekleta vendarle „hodila naokoli“, njena izpovedba ne more pomeniti, da jim je A. A. omejeval gibanje. Kvečjemu ta A. A. izjava kaže na to, da ga je skrbelo za njihovo varnost oziroma, da ni želel, da se dekleta preveč izpostavljajo zaradi morebitnih težav z organi pregona, ne pomeni pa omejevanja gibanja deklet. Niti izpostavljena izpovedba tajnega delavca TD 22 ne prepriča pritožbenega sodišča, da so obtoženci dekleta nadzorovali v prostem času in jim prepovedovali druženje z gosti izven lokalov. Drži, da je tajni delavec TD 22 izpovedal, da ga je N. N. nagovarjala, da se dobita v prostem času, a ni želela, da ju kdo vidi. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji prvostopenjskega sodišča, da v kolikor bi res obstajala prepoved druženja z gosti izven lokalov (prepovedi pa bi sledile neke posledice), N. N. ne bi tajnega delavca vsakič nagovarjala, da se dobita (točka 145 obrazložitve izpodbijane sodbe). Tudi sicer iz izpovedbe N. N. ne izhaja, da sta B. B. in A. A. dekletom prepovedala tovrstna druženja, saj je izpovedala, da ne ve, kdo ji je to povedal.

78. Sodišče druge stopnje sledi prepričljivi in dokazno podprti oceni sodišča prve stopnje v točki 147 obrazložitve izpodbijane sodbe, da so se dekleta družila z gosti lokala tudi v prostem času, v kolikor pa za to niso bila zainteresirana, so v izgovor gostom navajala različne razloge. Deli izpovedb prič D. D. in tajnega delavca TD 22, ki jih v pritožbi izpostavlja državna tožilka, torej ne omajejo pravilnega zaključka prvostopenjskega sodišča, da dekletom ni bilo prepovedano družiti se z gosti lokala v prostem času.

79. Ne drži, da so se dekleta med spremstvi morala obtožencem javljati, kot v pritožbi neutemeljeno zatrjuje državna tožilka. Slednja najprej opozarja, da je J. J. (v nasprotju z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča) na spremstvih nudila spolne storitve, kar naj bi izhajalo iz izpovedbe N. N., a nima prav. N. N. je res izpovedala, da je J. J. nudila intimne storitve na spremstvu, a N. N. ni imela spolnih odnosov v istem prostoru kot J. J., zato ni dokazano, da je tudi slednja spolne odnose nudila, sama je to namreč zanikala. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz dokaznega postopka izhaja, da so se dekleta javljala obtožencem, ne pa tudi, da so se jim morala javljati. Iz prestreženih pogovorov, ki jih pritožnica izpostavlja v pritožbi, je namreč razvidno le, da so se javljala, da gredo na spremstvo ali da so se vrnile s spremstva, ne pa, da so se obtožencem morala javljati. Dekleta so se za spremstva namreč dogovarjala tudi sama, spremstva so opravljala le dekleta, ki so to želela, javljala pa so se predvsem zaradi lastne varnosti, kar državna tožilka tudi sama ugotavlja v pritožbi.

80. Pritožnica opozarja, da je stališče prvostopenjskega sodišča v točki 186 obrazložitve izpodbijane sodbe, da obtoženci nad dekleti niso izvajali nadzora pri nudenju spolnih storitev, izrazito protispisno. Poudarja, da so dekleta, preden so šla v sobo s stranko, na to opozorile natakarja, ki je o tem vodil natančno evidenco o nudenju spolnih storitev in njihovem trajanju. Dekle je nato od spolne storitve zaslužen denar izročilo obtožencu, ki je bil tisti večer natakar. Obtožena B. B. in A. A. sta določila po kakšni ceni dekleta nudijo spolne storitve, za kakšno obdobje ta cena velja, v obeh lokalih pa sta zagotovila in uredila večje število ustrezno opremljenih sob za nudenje spolnih odnosov (imeli so tudi nadzor nad zasedenostjo sob). Ali je dekle šlo s stranko v sobo, pa so lahko preverili po video nadzornem sistemu. Vse te okoliščine po oceni državne tožilke pomenijo, da so obtoženci izvajali nadzor nad nudenjem spolnih storitev deklet, za katerega so določili pogoje (čas in kraj nudenja spolnih storitev, ceno in delež, ki je pripadel posameznemu dekletu).

81. Pritožbene navedbe niso utemeljene. Pritožbeno sodišče v točki 186 obrazložitve izpodbijane sodbe ni zaznalo zatrjevane protispisnosti. Prvostopenjsko sodišče je življenjsko logično in skladno s pravilno ugotovljenimi dejstvi v dokaznem postopku presodilo, da naštete aktivnosti obtožencev niso predstavljale kazenskopravno relevantnega nadzora obtožencev nad nudenjem spolnih storitev deklet. Višje sodišče pritrjuje presoji prvostopenjskega sodišča, da so dekleta, ko so šla mimo šanka, povedala ali nakazala, da gredo v sobo s stranko, to storila zaradi lastne varnosti. Dejstvo je, da so spolne storitve opravljale v nočnem lokalu, kamor so zahajale stranke, ki jih niso vedno poznale, pri čemer je jasno, da nudenje spolnih storitev neznancem za dekleta vsakič predstavlja neko novo tveganje (tako je na primer izpovedala tudi L. L., str. 55 prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave dne 14. 2. 2018). Zaradi tveganosti nudenja spolnih storitev v nočnih lokalih s specifično klientelo in kjer so se uživale alkoholne pijače (pa tudi druge opojne substance), ne preseneča, da so bile v lokalih video kamere. Dekleta so vedela, da so kamere nameščene (to izhaja iz njihovih izpovedb), a te niso bile nameščene v sobah, kjer so se nudile spolne storitve, niti v sobah, kjer so prebivale. Kot že pojasnjeno, video nadzor ni bil postavljen zaradi nadzorovanja deklet, ampak zaradi varnosti vseh, ki so se nahajali v lokalih.

82. Nedvomno so obtoženci v lokalih vodili tudi dnevne in mesečne evidence. V dnevne evidence so se vpisovali dnevni zaslužki deklet od storitev table dance, konzumacija pijač, ples ob drogu, lap dance, pri čemer evidence vključujejo tudi zneske, ki so jih dekleta dobila od nudenja spolnih storitev. Iz mesečnih evidenc pa je razvidno, katera dekleta so delala v posameznem mesecu na katere dneve in koliko so zaslužile tisti dan, ne vključujejo pa zneskov za spolne odnose (natančna analiza vseh zaseženih evidenc je razvidna iz točk 255 do 263 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki je pritožnica ne problematizira). Državna tožilka po presoji pritožbenega sodišča neutemeljeno enači vodenje evidenc o opravljenih storitvah deklet s takšnim nadzorom deklet, ki bi (ob upoštevanju drugih s strani državne tožilke izpostavljenih okoliščin) pomenil njihovo izkoriščanje. Povsem logično je namreč, da so obtoženci vodili evidence o opravljenih storitvah deklet, saj se je na tak način vedelo, koliko denarja je zaslužilo posamezno dekle in zlasti koliko denarja ji morajo (ali ne) obtoženci na koncu meseca še izplačati (po sicer nenavadnem sistemu izplačevanja plač, ki ga je sodišče prve stopnje temeljito analiziralo v točkah 264 do 275 obrazložitve izpodbijane sodbe). Drži, da gre pri tem za neke vrste nadzor nad izvrševanjem storitev deklet, ampak je bil namen tega nadzora v tem, da je vsako dekle prejelo plačo glede na to, koliko storitev je opravilo, ni pa šlo za nadzor storilcev nad žrtvami kaznivega dejanja zlorabe prostitucije. Pogoji dela (kraj, čas in predvsem cena nudenja spolnih storitev ter delež, ki je pripadel dekletom) so bili dekletom znani še preden so se zaposlila pri A. A. in so na te pogoje pristala zaradi lastne želje oziroma interesa, zato državna tožilka ne more uspeti z navedbami v smeri, da določanje pogojev izvajanja spolnih storitev s strani obtožencev in vodenje evidenc o opravljenih storitvah deklet pomeni nadzor nad nudenjem spolnih storitev deklet.

83. Državna tožilka svoje pritožbene navedbe glede usmerjanja in izvrševanja nadzora nad dekleti pri nudenju spolnih storitev podkrepi z izpovedbo tajnega delavca TD 11, ki je povedal, da je med obiskom v lokalu nek starejši moški stopil v lokal in je prosil za spolno storitev od V. V. Nato je C. C. stopil do njega (tajnega delavca) in povedal, da se opravičuje, ampak če misli spiti še kakšno pijačo z njo (V. V.) ali kaj drugega, če ne, mora V. V. iti, ker bi moški šel z njo rad v sobo. TD 11 je odgovoril, da ni problema, C. C. pa je komentiral, da je to njihovo delo, zato so tukaj, da kaj zaslužijo in da ima „poln kufer“ žensk, ker so zdolgočasene, da ni nič življenja v njih.

84. Pritožbeno sodišče pritrjuje pravilni presoji prvostopenjskega sodišča, da navedena okoliščina ne izkazuje trditve o tem, da so obtoženi (konkretno C. C.) usmerjali in izvrševali nadzor nad dekleti pri nudenju spolnih storitev (točka 377 obrazložitve izpodbijane sodbe). Iz povzete izpovedbe tajnega delavca namreč izhaja le, da je obtoženi C. C. vprašal tajnega delavca, ali se bo še naprej družil z V. V., saj si je njene družbe zaželel nekdo drug. Iz dokaznega postopka nedvomno izhaja, da so dekleta lahko zavrnila stranko, v kolikor z njo niso želela imeti spolnega odnosa, zato ne drži, da bi V. V. dejansko „morala iti“²² v sobo z neznanim moškim. Dejstvo, da je C. C. obvestil tajnega delavca in V. V. o zainteresirani stranki, pomeni le to, da se je V. V. lahko odločila, ali bo šla v sobo z novo stranko, kar je bilo nedvomno v obojestranskem ekonomskem interesu dekleta in obtožencev, saj je dekle lahko zaslužilo z nudenjem spolnih storitev bistveno več kot s konzumiranjem pijače (če se je za to odločila).

85. Državna tožilka v pritožbi povzame izpovedbe D. D., S. S., O. O., M. M., L. L., N. N., Priče 1, U. U., P. P. in tajnih delavcev TD 11 in TD 22 glede (prostovoljnosti) nudenja spolnih storitev v lokalih A. A., glede tega, kdo je določal cene spolnih storitev, glede konzumacije pijače s strankami, delitve zaslužka od spolnih storitev, spremstev, fantovščin, striptiza, table dancev in lap dancev. Zaključi, da iz povzetih izpovedb izhaja, da so navzven dekleta ponujala ples in družbo po pogodbah, praviloma sklenjenih za dve uri na dan, dejansko pa se je v lokalih pod okriljem obtožencev izvajala prostitucija v organizaciji obtožencev. Poudari, da so bili obtoženci tisti, ki so določali cene storitev in pogoje, pod katerimi so dekleta nudila storitve, za dekleta pa so tudi sami organizirali spremstva in fantovščine.

86. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi izpovedbe zgoraj navedenih prič natančno povzelo, jih skrbno analiziralo po vseh zgoraj naštetih sklopih ter upoštevajoč ostale dokaze v spisu pravilno zaključilo, da s strani državne tožilke izpostavljene okoliščine bodisi niso izkazane bodisi ne predstavljajo izkoriščanja v smislu zakonskega znaka obtožencem očitanega kaznivega dejanja zlorabe prostitucije. Pritožbene navedbe, ki v tem delu vsebinsko ne presegajo golega povzemanja izpovedb prič, ne morejo ovreči tehtnih in argumentiranih zaključkov prvostopenjskega sodišča. Slednje je pravilno ugotovilo, da so dekleta v lokalih A. A. nudila spolne storitve z vednostjo obtožencev (čeprav so bile zaposlene kot plesalke oziroma animatorke), čemur državna tožilka v pritožbi niti ne oporeka. Dokazni postopek (zlasti izpovedbe deklet) je nedvomno pokazal, da so dekleta nudila spolne storitve prostovoljno, in le tista dekleta, ki so to želela, pri čemer so bila kot rečeno seznanjena s pogoji dela (krajem, časom in predvsem ceno nudenja spolnih storitev) še preden so se zaposlila pri A. A. in so na te pogoje pristala. Drži tudi, da so obtoženci za dekleta organizirali spremstva in fantovščine, pa vendar državna tožilka spregleda, da so dekleta na spremstva in fantovščine hodila na lastno željo, lahko pa so se za spremstva dogovarjale tudi same, brez vednosti obtožencev. Tako so namreč izpovedala dekleta, njihove izpovedbe v tem delu pa so potrjene s pogovori med stranko z imenom Z. Z. in B. B. (iz katere izhaja, da se je Z. Z. tudi sam dogovarjal z dekleti), pogovori med N. N. in B. B. z dne 19. 11. 2015, 21. 2. 2016 in 5. 3. 2016 (iz katerih izhaja, da se je N. N. tudi sama dogovarjala za stranke) in pogovorom med B. B. in Ž. Ž. z dne 4. 12. 2015 (ko B. B. sporoči stranki, da ima „punca pač svoje cene“), kar sodišče prve stopnje pravilno pojasni v točkah 195 do 218 obrazložitve izpodbijane sodbe.

87. Sodišče prve stopnje je v točki 189 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da so bila dekleta pri izbiri strank omejena na goste lokalov, kar je nedvomno specifika prostituiranja v lokalih. Pri tem je bistveno, da so se prostituirala le tista dekleta, ki so to želela, pri čemer so lahko brez posledic in brez nagovarjanja obtožencev stranko, s katero niso želela imeti spolnega odnosa, tudi zavrnile. Pritožnica sicer utemeljeno opozarja, da se je sodišče prve stopnje na tem mestu nekoliko nepravilno izrazilo z zapisom, da v kolikor „stranka izbere osebo, ki ji bo za plačilo nudila spolne storitve in ne obratno, to še ne pomeni, da je ta oseba zato obravnavana kot blago oz. predmet, saj bi sicer že vsako koriščenje spolnih storitev za plačilo že samo po sebi pomenilo zlorabo prostitucije“. Drži namreč, da je razpolaganje z osebo kot predmetom zakonski znak kaznivega dejanja trgovine z ljudmi (ki se obtožencem po modificirani obtožbi ne očita), pri obravnavanem kaznivem dejanju zlorabe prostitucije pa oseba ohranja status subjekta, pri čemer mora biti izkazana neka minimalna podrejenost osebe, ki izvaja prostitucijo, osebi, ki zaradi izkoriščanja pri tem sodeluje. A glede na to, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe jasno, razumljivo in življenjsko logično pojasnilo, da v konkretni zadevi ni dokazana niti takšna podrejenost deklet obtožencem, državna tožilka s to sicer umestno pritožbeno grajo ne more uspeti.

88. Državna tožilka napada dokazno oceno sodišča prve stopnje, da so se dekleta sama dogovorila glede časa, v katerem mora dekle popiti naročeno pijačo, češ da so trajanje konzumacije določili obtoženci. Pri tem se opira na izpovedbo priče D. D., da je B. B. postavila časovne omejitve pitja dragih pijač z gosti, in tajnega delavca TD 11, da si vsakih 15 minut dobil vprašanje s strani zaposlenih ali bodo še pili pijačo.

89. Pritožbene navedbe niso utemeljene. Državna tožilka sicer korektno povzame izpovedbi D. D. in tajnega delavca TD 11 v tem delu, a spregleda druge dokaze, ki jih je sodišče pretehtalo pri presoji, ali so obtoženci dekletom resnično dali navodilo o tem, koliko časa naj pijejo pijačo z gosti lokala (točke 157 do 160 obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno sledilo izpovedbam deklet (L. L., O. O. in J. J.), da so se same dogovorile, koliko časa bodo z gostom, da ne bi prihajalo do tega, da bi bili različni gosti obravnavani različno (npr. da bi dekle z nekim gostom pol ure pila eno pijačo, drugo dekle pa bi od gosta odšlo že po petnajstih minutah). Nenazadnje so dekleta od konzumacij prejemale denarni delež, zato jim je bilo v interesu, da gosti spijejo čim več pijač v čim krajšem času, pa tudi da po konzumaciji od njih koristijo spolne usluge. Tako tudi po presoji pritožbenega sodišča dejstvo, da je B. B. spraševala tajnega delavca, ali bo še pil pijačo, niti zgoraj povzeta izpovedba D. D., še ne izkazujeta, da so obtoženci določili čas trajanja konzumacije.

90. Državna tožilka navaja še, da so dekleta imela sklenjene pogodbe za 12 ur, dejansko pa so delale cele dneve oziroma nekatere vse dni v tednu. Opira se na zagovor obtoženega A. A., da se je delalo, ko so bili gosti, ko gostov ni bilo, pa so sedeli cele noči, in zaključi, da so mu bila dekleta na razpolago najmanj od devete ure zvečer do tretje oziroma četrte ure zjutraj. V zadnjem obdobju pa je obtoženi A. A. sklepal z dekleti pogodbe o zaposlitvi za 36 ur le zaradi sprememb zakonodaje. Opozarja, da so obtoženci kršili delovnopravno zakonodajo, kar dodatno dokazuje, da je bil namen obtožencev navzven prikazati navidezno legitimnost prisotnosti deklet v lokalih.

91. Da je obtoženi A. A. kot delodajalec kršil delovnopravno zakonodajo, je ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da se dekletom kot delovni čas neupravičeno ni upoštevala njihova celotna prisotnost na delovnem mestu. To izhaja zlasti iz zagovora obtoženega A. A., iz prijav deklet v zavarovanje, iz izpovedb deklet, poročil o tajnem delovanju in izpovedb obeh tajnih delavcev in posnetkov video nadzora v obeh lokalih, kar sodišče prve stopnje natančno analizira v točkah 148 do 153 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pri tem pa ne gre za kršitev 175. člena KZ-1, ampak gre za kršitev delovnopravne zakonodaje, kar ni predmet tega postopka. Res je, da pogodbe o zaposlitvi, ki jih je obtoženi A. A. sklenil z dekleti, niso pokrivale spolnih storitev, ki so jih nudile, da storitve niso bile navedene na ceniku storitev, da zanje niso izdajali računov, in da so dekletom njihov delež izplačevali na roke, kar ni presenetljivo, saj gre za zakonsko neurejeno (a ne prepovedano) dejavnost. Drži tudi, da so nekatera dekleta sprva delala brez dovoljenj in da v tem času niso prejela zavarovanja za socialno varnost, so pa prejela plačilo za opravljene storitve. Tudi v tej okoliščini pritožbeno sodišče vidi kršitev delovnopravne zakonodaje, ne pa kršitev v kontekstu izkoriščanja prostitucije deklet.

92. Delovnopravne (pa tudi davčne) kršitve lahko predstavljajo indic, da je bilo storjeno kaznivo dejanje zlorabe prostitucije, vendar v predmetni zadevi niso bile ugotovljene nobene dodatne okoliščine, ki bi izkazovale, da so obtoženci storili očitano kaznivo dejanje oziroma da so pri prostituciji deklet sodelovali zaradi izkoriščanja in s tem posegli v njihovo spolno samoodločbo.

93. Pravilnih ugotovitev prvostopenjskega sodišča ne omaje pritožbeno sklicevanje na sodbo upravnega oddelka Vrhovnega sodišča RS X Ips 319/2013 z dne 6. 3. 2014. Iz navedene sodbe izhaja, da če organ, pristojen za izdajo dovoljenja za prebivanje, zazna resne razloge za sum, da bo delodajalec izvrševal kazniva dejanja, kot so posredovanje pri prostituciji, trgovina z ljudmi in zloraba prostitucije, in da obstajajo resni razlogi za sum, da bo tujec, ki prosi za dovoljenje, postal žrtev teh kaznivih dejanj, potem izdajo dovoljenja za prebivanje v RS na podlagi 55. člena Zakona o tujcih (Ztuj-2) zavrne. Državna tožilka pravilno navaja, da je pridobivanje dovoljenj za prebivanje zaradi izvrševanja in skrivanja kaznivih dejanj nedopustno. Vendar pa pritožnica ne pojasni natančneje, katere so bile tiste okoliščine, ki naj bi jih zaznal organ, pristojen za izdajo dovoljenj za prebivanje, pri dekletih, zaposlenih pri A. A. v inkriminiranem obdobju, in zakaj naj bi te okoliščine predstavljale resne razloge za sum, da bo obtoženec izvršil kaznivo dejanje ali da bodo dekleta postala žrtve kaznivih dejanj. Dejstvo, da so se dekleta v lokalih A. A. med drugim ukvarjala tudi z nudenjem spolnih storitev, ne pomeni avtomatično, da so bila žrtve kaznivih dejanj.

94. Po oceni državne tožilke naj bi dekleta na izkoriščanje prostitucije s strani obtožencev pristale zaradi svoje ranljivosti. Spolne usluge naj bi nudile zaradi ekonomske stiske in težkih življenjskih okoliščin. Zasluženi denar so praviloma pošiljale svojim bližnjim v domovino. Svoje pritožbene navedbe opre na zagovor obtoženega A. A., izpovedbe deklet, S. S., H. H., R. D., R. E., Š. Š., R. F. in tajnih delavcev TD 11 in TD 22 glede slabih razmer v matičnih državah in družinah deklet, želje po boljšem življenju in glede pošiljanja denarja domov.

95. Pritožbeno sodišče v zvezi s temi pritožbenimi navedbami poudarja, da opis kaznivega dejanja v konkretnem delu ne zajema dejstev v zvezi z ranljivim položajem oziroma ekonomsko stisko deklet. Kljub povedanemu pa sodišče prve stopnje pritrjuje presoji prvostopenjskega sodišča, da dekleta niso pristala na izkoriščanje prostitucije zaradi njihove ranljivosti, ampak zlasti zaradi želje po hitrem in visokem zaslužku, torej je bilo vodilo njihovega ravnanja zlasti ekonomski interes. Nedvomno drži, da dekleta prihajajo iz držav, kjer je življenjski standard nizek, kjer je velika brezposelnost, zaposleni pa imajo za slovenske razmere nizke plače. Res je tudi, da so dekleta z zaslužki, ki so jih prejela pri A. A., finančno pomagala svojim družinam v domačih državah. A glede na vsa v konkretni zadevi pravilno ugotovljena dejstva (dekleta so bila odrasla, zrela in sposobna sprejemati lastne odločitve, večina se jih je prostituirala že prej, sama so izrazila željo po delu pri A. A., niso vsa dekleta nudila spolnih storitev, nudenje spolnih odnosov ni bil njihov edini vir prihodka, saj so zaslužile tudi s konzumacijami, plesi, fantovščinami, rojstnimi dnevi, moto zbori, dekleta so imela srednješolsko ali univerzitetno izobrazbo, pogovorno so govorila slovenski jezik) je tehten zaključek sodišča prve stopnje, da dekleta v prostitucijo niso bila primorana in da so imela tudi druge možnosti pridobitve zaslužka, pa jih niso iskala.

96. Eden izmed obtožbenih očitkov zoper A. A. in B. B. je tudi v tem, da sta pridobivala dekleta ter organizirala in uredila prihod tujih deklet v Republiko Slovenijo. Državna tožilka v pritožbi navaja, da iz dokazov v spisu izhaja, da sta zagotavljala ranljiva dekleta za nudenje spolnih storitev v lokalih. Pri tem se sklicuje na prestrežene pogovore med B. B. in R. G. iz Moldavije, iz katerih po oceni pritožnice izhaja, da R. G. zanjo ureja dekleta v Moldaviji. Opozarja, da je R. G. zvodnica, saj je v Moldaviji zoper njo potekal kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja trgovine z ljudmi.

97. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je pri osebah, ki se omenjajo v zvezi z urejanjem dokumentacije deklet iz matičnih držav (R. G., R. H., R. I.), šlo za agentke deklet. To namreč izhaja iz izpovedb deklet, pri čemer je sodišče prve stopnje nedvomno ugotovilo, da so vsa dekleta, razen L. L., preden so se zaposlila pri A. A., enako ali podobno delo opravljala v drugih nočnih lokalih v Sloveniji ali v tujini. Nobeno od deklet nihče ni silil v prihod v Slovenijo, celo nasprotno, same so izrazile željo po prihodu in delu v Sloveniji, konkretno pri A. A., saj so glede zaposlitve same kontaktirale z A. A. in B. B. ali preko svojih agentov ali znanstev z drugimi dekleti in so se pri A. A. zaposlile na svojo željo in prostovoljno. Nekatera dekleta, ki so prišla iz tuje države, so potne stroške za prihod plačale same, za nekatera dekleta je denar založil A. A. in so denar vrnile, nekaterim dekletom pa denarja za prevozne stroške ni bilo potrebno vrniti. Navedenih ugotovitev prvostopenjskega sodišča ne omajejo pritožbene navedbe, da se je denar za agentke pošiljal na ime fizičnih oseb in preko finančnih sistemov, ter ocena državne tožilke, da je cena okoli 500,00 EUR močno presegala znesek za potne stroške prihoda dekleta. Niti dejstvo, da je v Moldaviji zoper R. G. potekal kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja trgovine z ljudmi (katerega epilog iz podatkov spisa ni razviden) zaradi domneve nedolžnosti še ne pomeni, da je slednja zvodnica.

98. Državna tožilka v pritožbi graja tudi oceno prvostopenjskega sodišča, da B. B. in A. A. nista odobravala droge. Povzame del izpovedbe D. D., iz katerega izhaja, da je drogo morala jemati, ker je bila v to prisiljena. Po oceni pritožnice je bil način delovanja obtožencev tak, da je stranka na prvem mestu in ji je bilo treba ugoditi, kar je pomenilo tudi uživanje droge ob druženju z dekleti.

99. Pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je v točkah 139, 140 in 465 prepričljivo pojasnilo zakaj šteje, da obtožena A. A. in B. B. uživanja droge v lokalih nista odobravala, opredelilo pa se je tudi do zgoraj izpostavljenega dela izpovedbe D. D. glede tega, da je bila prisiljena v jemanje droge. Ostala dekleta (P. P., M. M., R. R., U. U., Priča 1, R. J.) so namreč izpovedala, da alkoholiziranost in droga nista bili zaželeni, da jih je B. B. prosila, naj ne pijejo toliko, in da so dekleta uživanje drog pred B. B. skrivala, kar potrjuje tudi pogovor na naslovu P. št. 0633 z dne 20. 1. 2016. Pregled prepisa zvočnega posnetka zaslišanja priče D. D. z dne 8. 11. 2017 (str. 147 do 150) pritožbeno sodišče utrjuje v prepričanju, da niti D. D. nihče ni silil v uživanje droge. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ocenilo (točka 465 obrazložitve izpodbijane sodbe), da v dogodku, ki ga opisuje, gre za to, da je D. D. uživala drogo na zahtevo gosta, pri čemer bi to lahko zavrnila, pa se je za uživanje droge in nudenje spolne storitve gostu sama odločila, saj se ni želela odpovedati zaslužku.

Glede C. C. in Č. Č.

100. Pritožnica se ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da obtoženi C. C., Č. Č. in B. B. deklet niso vozili k strankam. Izpostavlja pogovor med C. C. in A. A. z dne 27. 7. 2015 ob 16.18 uri (Ktt A-1, št. 566), v katerem je A. A. C. C. povedal, da ga ne misli plačevati po 70 EUR za prevoz „pičke“ na določeno mesto. C. C. mu je odgovoril, da mu je zadnjič rekel, da ob svojem delu dela še to, nato pa je A. A. prekinil pogovor.

101. S temi pritožbenimi navedbami državna tožilka poskuša izkazati, da so imeli obtoženci razdeljene, vnaprej določene vloge v hudodelski združbi, po potrebi pa so opravljali tudi druge naloge. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je na podlagi vsega zgoraj navedenega pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da dokazni postopek ni podkrepil očitkov tožilstva o izkoriščanju prostitucije deklet, ki so bila zaposlena pri A. A., zato se utemeljeno ni opredeljevalo do očitkov glede delovanja obtožencev znotraj hudodelske združbe. Poleg tega po presoji pritožbenega sodišča izpostavljen pogovor niti ne potrjuje zatrjevanega dejstva, da so zgoraj našteti obtoženci dekleta dejansko tudi peljali k strankam.

102. Ne drži, da je sodišče prve stopnje z ugotovitvijo, da sta obtožena C. C. in Č. Č. v času odsotnosti A. A. in B. B. samostojno vodila lokal, jima poročala, sprejemala goste v lokal, stregla goste in od njih sprejemala denar za storitve deklet (op. za pijače in plese), vodila evidence opravljenih storitev, dekletom izročala denar (op. od konzumiranja pijače in plesov), dejansko ugotovilo njuno odgovornost za očitano kaznivo dejanje zlorabe prostitucije. Kot že pojasnjeno, zgolj vodenje evidenc od opravljenih storitev deklet (in izročanje denarja za pijače in plese dekletom „na roke“) še ne pomeni, da so izvršili očitano kaznivo dejanje oziroma da so jih nadzorovali v smislu podrejanja deklet obtožencem.

103. Pravilna je tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje, da ni dokazano, da sta C. C. in Č. Č. opravljala delitev zaslužka od nudenja spolnih storitev deklet in jim njihovega deleža od spolnih storitev nista izročala, saj dekleta v svojih izpovedbah tega niso potrdila. Državna tožilka se v tem delu selektivno in pavšalno sklicuje na izpovedbe J. J., D. D. in Priče 1 (pri čemer ne navede, kaj naj bi glede tega konkretno povedale) in na dejstvo, da so se vodile evidence tudi glede spolnih storitev deklet, zato s temi pritožbenimi navedbami ne more omajati pravilnih razlogov sodišča prve stopnje (točki 377 in 380 obrazložitve izpodbijane sodbe).

104. V nadaljevanju pritožnica izpostavlja okoliščine, ki po njeni oceni kažejo na to, da je imel C. C. pomembno vlogo pri novačenju deklet. Pritožbene navedbe državne tožilke v luči dejstva, da se po obtožbi obtoženemu C. C. novačenje deklet ne očita, niso relevantne in se zato pritožbeno sodišče do slednjih ne bo opredeljevalo.

105. Glede na to, da sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo obstoja vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja zlorabe prostitucije, se za nerelevantne izkažejo tudi pritožbene navedbe, s katerimi državna tožilka poskuša izpodbiti sicer pravilne, dokazno podprte in argumentirane dokazne zaključke prvostopenjskega sodišča, da Č. Č. in C. C. z očitanim kaznivim dejanjem nista pridobila premoženjske koristi. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v tem delu sklicuje na tehtno obrazložitev sodišča prve stopnje v 382. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jih državna tožilka zgolj z drugačno dokazno oceno nedvomno ugotovljenih dejstev ne more omajati.

Glede drugih vprašanj

106. Državna tožilka v pritožbi vztraja, da so dekleta obtoženega A. A. klicala „Karabas“²³ zaradi njegove karakterne podobnosti s tem zlobnim likom in ne zaradi njunih fizičnih sličnosti, saj je za Karabasa značilna dolga brada, dekleta pa o tem na zaslišanjih niso želela izpovedovati v prisotnosti A. A., kar je razumljivo. Pri tem se sklicuje na prestrežen pogovor iz hiše na naslovu P. med M. M. in O. O., da ju zanima, ali bo nova punca plesala, da je ne bo Karabas dražil.

107. Pritožbene navedbe niso utemeljene. Drži, da iz raznih upodobitev zlobnega lutkarja Karabasa izhaja, da ima slednji izrazito dolgo brado, ki je obtoženec nima. A navedeno, upoštevajoč dejstvo, ki mu državna tožilka ne oporeka, da nobena izmed deklet ni povedala, da je A. A. klicala Karabas zaradi njegovih karakternih značilnosti (ampak zaradi njune fizične podobnosti), pa tudi izpovedbo D. D., da so dekleta, ko je A. A. hotel govoriti o problemih, bile do njega nesramne in so ga preslišale, ne izkazuje, da so se ga bale. Tega v ničemer ne izkazuje niti s strani pritožnice izpostavljen pogovor med dekletoma.

108. Pritožnica neutemeljeno graja tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je v točkah 387 in 388 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da so se v lokalu X. dejansko oddajala prenočišča, a A. A. gostov, ki so prenočili, očitno ni prijavil policiji. Navedeno izhaja iz izdanih računov za prenočišča za 20,00 EUR (v prilogah B 178/99-107) in podatkov PP M. z dne 11. 1. 2018, zato pritožnica ne more uspeti z oceno, da so bili izdani računi lažni, in navedbami, da je D. D. izpovedala, da v lokalih ni prespal noben gost in da tajna delavca prenočevanja gostov nista zaznala.

Sklepno o očitanem kaznivem dejanju zlorabe prostitucije pod točko II izreka izpodbijane sodbe

109. Upoštevajoč izhodišča, ki jih je pritožbeno sodišče uvodoma pojasnilo glede razlage zakonsko nedefiniranega pojma izkoriščanja prostitucije, se odločitev prvostopenjskega sodišča, ki v ravnanju obtožencev ni prepoznalo vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, izkaže za pravilno. Iz ugotovljenih okoliščin v predmetni zadevi namreč izhaja, da so obtoženci sicer sodelovali pri prostituciji deklet, zaposlenih pri A. A., pa vendar medsebojne koristi in dajatve obtožencev in deklet niso bile v tako očitnem nesorazmerju, da bi bila zaradi tega dekleta omejena v svoji osebni in ekonomski svobodi.

Glede očitkov kaznivega dejanja trgovine z ljudmi po 113. členu KZ-1 (točka I izreka izpodbijane sodbe)

110. Obtoženemu A. A. se očita storitev kaznivega dejanja trgovine z ljudmi v temeljni obliki (prvi odstavek 113. člena KZ-1), in sicer, da je zaradi izkoriščanja prostitucije drugo osebo novačil, nastanil in z njo kako drugače razpolagal in to ne glede na privolitev te osebe (točka I izreka).

111. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da imata določbi 113. člena KZ-1 in 175. člena KZ-1 vsebinsko podoben zakonski znak, prva zaradi izkoriščanja prostitucije, druga zaradi izkoriščanja sodelovali pri prostituciji več oseb. Glede razlage in pomena pomensko odprtega in obema kaznivima dejanjema skupnega zakonskega znaka izkoriščanja prostitucije se je pritožbeno sodišče že opredelilo. Kaznivo dejanje trgovine z ljudmi pa opis dejanja dopolnjuje z zahtevo, da se z osebo na določen način razpolaga ali se jo novači, menja, prenaša nadzor nad njo ali pri teh ravnanjih posreduje.²⁴ Kljub izpostavljeni podobnosti gre za dve različni kaznivi dejanji, ki sta uvrščeni v različni poglavji Kazenskega zakonika. Kaznivo dejanje trgovine z ljudmi spada med kazniva dejanja zoper človečnost, ki obsegajo inkriminacijo najhujših kaznivih dejanj, kaznivo dejanje zlorabe prostitucije pa med kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost glede katerih na splošno žrtve vendarle nimajo tako visoke kazenskopravne zaščite, kot v primeru žrtev pri kaznivem dejanju trgovine z ljudmi. Bistven razlikovalni element med obema kaznivima dejanjema je torej položaj žrtve. Ta ima pri kaznivem dejanju trgovine z ljudmi status objekta, razčlovečenega posameznika brez svobodne volje (ne glede na to, ali v različne inkriminacije oškodovanec privoli), medtem ko ima žrtev pri kaznivem dejanju zlorabe prostitucije še vedno položaj subjekta, a je s storitvijo kaznivega dejanja poseženo v njeno spolno integriteto, pri čemer ohrani določeno stopnjo avtonomije in spolne samoodločbe.²⁵

112. Izkoriščanje prostitucije torej predstavlja bistvo izvršitve tako enega kot drugega kaznivega dejanja za storilca, vendar se pri kaznivem dejanju trgovine z ljudmi s posameznikom razpolaga kot z blagom, pri kaznivem dejanju zlorabe prostitucije pa posameznik ohrani določeno stopnjo suverenosti.²⁶ Če bo sodišče ugotovilo obstoj prisilne prostitucije (fizične ali psihične), zlasti pa, da je zaradi različnih vrst prisile za oškodovanko prostitucija stanje, ki se mu oškodovanka ne more ali ne upa upreti zaradi primeroma ekonomskih, fizičnih, intelektualnih ali drugačnih razlogov, ki dokazujejo njeno ranljivost in nemoč, bo lahko takšna dejanska podlaga predstavljala obeležje kaznivega dejanja trgovine z ljudmi (žrtev kot objekt inkriminacije).²⁷ V kolikor pa dokazni postopek ne podpira takšnih dokaznih zaključkov, pa mora sodišče presoditi, ali gre (ali ne) za izkoriščanje prostitucije v smislu kaznivega dejanja po 175. členu KZ-1 (žrtev kot subjekt inkriminacije).

113. V luči zgoraj navedenih izhodišč glede presoje kaznivega dejanja trgovine z ljudmi, katerega bistvo je, da se s posameznikom razpolaga kot z blagom,²⁸ je že opis kaznivega dejanja pod točko I šibek. Iz slednjega po presoji pritožbenega sodišča sicer izhajajo dejstva in okoliščine, ki vsebinsko napolnjujejo zakonski znak izkoriščanja prostitucije, niso pa v zadostni meri opisani elementi razpolaganja z D. D. kot z razčlovečenim predmetom.

114. Že iz tega razloga pritožnica ne more uspeti s pritožbenimi navedbami v smeri, da je izkoriščanje D. D. za razliko od izkoriščanja drugih deklet preraslo v kaznivo dejanje trgovine z ljudmi. Pravilna pa je tudi presoja prvostopenjskega sodišča, da ni izkazano, da je A. A. izkoristil naivnost in mladost D. D., jo zvabil pod svoje okrilje, nastanil ter jo prepričal, da se je prodajala strankam.

115. Pritožnica korektno povzema Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta št. 2011/36/EU z dne 5. 4. 2011 o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti njenih žrtev, iz katere izhaja, da gre pri žrtvah trgovine z ljudmi za specifično skupino oškodovancev, ki jim evropska zakonodaja in sodna praksa priznavata posebno zaščito. Držijo tudi teoretična izhodišča, ki jih pritožnica izpostavi glede ranljivosti žrtev trgovine z ljudmi (Pojasnilno poročilo h konvenciji Sveta Evrope o ukrepanju proti trgovini z ljudmi z dne 16. 5. 2005²⁹). A nima prav, ko zatrjuje, da je bila v takem položaju D. D.

116. Ni dvoma, da D. D. izhaja iz težkih življenjskih razmer in je bila v času zaposlitve pri A. A. stara 19 let, kot poudarja državna tožilka, pa vendar pri tem neutemeljeno zanemari izpovedbo S. S. (njene mame), ki je bila prisotna na sestanku z A. A. glede zaposlitve D. D. Iz njene izpovedbe izhaja, da so se pogovarjali o delu erotične plesalke. Iz dokaznega postopka izhaja, da je to delo D. D. tudi opravljala, dokler se ni sama odločila za prostituiranje, da bi več zaslužila, ne pa, ker bi jo A. A. k temu nagovarjal oziroma jo k temu prisilil. Tako je dne 1. 10. 2015 sama povedala tajnima delavcema, kar pravilno oceni sodišče prve stopnje v točki 442 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pravilna je torej ocena sodišča prve stopnje, da razlog za nudenje spolnih odnosov ni bila njena ranljivost oz. brezizhoden položaj, ki ji ni ponujal nobene druge možnosti (kot v pritožbi neutemeljeno vztraja državna tožilka), temveč predvsem njen ekonomski interes (tajnima delavcema je povedala tudi, da si je lahko po nekaj mesecih prostituiranja že kupila avto C. na lizing). Ob povedanem niti ni izkazano, da je obtoženi A. A. D. D. sistematično novačil in jo nagovarjal k nudenju spolnih odnosov, kot v pritožbi vztraja pritožnica. Slednjega ne izkazuje izpovedba D. D., da ji je A. A. rekel naj ne bo ozkogleda (op. pri izbiri gostov). Kot rečeno, iz dokaznega postopka izhaja, da se je za nudenje spolnih odnosov odločila sama zaradi večjega zaslužka, pri čemer si je stranke izbirala po želji in je lahko brez posledic katerokoli tudi zavrnila.

117. Držijo pritožbene navedbe, da je bila D. D. hospitalizirana v V. od 26. 10. 2015 do 6. 11. 2015 in da je imela zdravstvene težave že v preteklosti. Drži tudi, da se je njeno zdravstveno stanje poslabšalo v času zaposlitve pri A. A. Vendar pritožnica neutemeljeno ne sprejema tehtne presoje prvostopenjskega sodišča iz točke 404 obrazložitve izpodbijane sodbe, da izkazane predhodne zdravstvene težave D. D. pomenijo, da ni zbolela zaradi A. A., ampak se ji je v tem času stanje poslabšalo (tudi zaradi nerazumevanja z drugimi dekleti), zaradi česar je bila bolniško odsotna. Njena izpovedba glede tega, da je neprestano prejemala klice in doživljala pritiske s strani A. A. in B. B., ko je bila bolniško odsotna, pa ni potrjena s prisluhi, kot pravilno pojasni sodišče prve stopnje (enkrat jo je klicala B. B. in jo vprašala kako se počuti) v točki 399 obrazložitve izpodbijane sodbe.

118. Niti ni izkazan očitek, da naj bi obtoženec D. D. omejeval gibanje. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, je dokazni postopek pred prvostopenjskim sodiščem pokazal, da dekleta (vključno z D. D.) v gibanju niso bila omejena. Iz izpovedbe D. D. in S. S. namreč izhaja tudi, da je hodila v trgovino in kamp, v Ljubljano, vsak teden, ko je imela proste dni, pa je prišla domov z lastnim avtomobilom (točka 425 obrazložitve izpodbijane sodbe).

119. Pritožbeno sodišče tudi verjame D. D., da je A. A. prišel v njeno sobo, ko je spala, jo opazoval in ji govoril kako ima lepe joške, kar je nedvomno neprimerno in zavržno ravnanje obtoženca, a ob upoštevanju ostalih ugotovljenih dejstev in okoliščin predmetne zadeve še ne izkazuje zakonskih znakov kaznivega dejanja trgovine z ljudmi ali zlorabe prostitucije.

120. Pritožnica svoje pritožbene navedbe o ranljivosti D. D. in njenem brezizhodnem položaju podkrepi s citiranjem dela njene izpovedbe o tem, da „popiercana in potetovirana“ težko v Sloveniji dobi službo. Pritožbeno sodišče tudi v zvezi z vprašanjem zaposljivosti D. D. pritrjuje presoji prvostopenjskega sodišča, da je slednja nedvomno vpadljivega videza (v kar se je sodišče druge stopnje z vpogledom v spisovno gradivo prepričalo tudi samo), pa vendar to ne more biti razlog za njeno težko zaposljivost, saj zaposlitev v Sloveniji lahko dobijo tudi osebe z nekoliko nenavadnim videzom.

121. Tudi pritožbeno sodišče verjame D. D. (katere izpovedbo pritožnica v pritožbi povzame), da je A. A. spoznala, ko je bila stara le 16 let in da sta nekaj mesecev, preden se je zaposlila pri njem, imela spolni odnos. Vendar pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo njeni izpovedbi, da se je za spolni odnos z A. A. odločila, ker se ga je bala, saj ni izpovedovala o fizičnem ali psihičnem nasilju A. A. zoper njo (predhodno sta se srečevala na moto zborih), njena mama S. S. pa je izpovedala, da se je z A. A. D. D. rada pogovarjala in jo je razumel.

122. Pritožnica graja odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je v sodni spis sprejelo slike, revijo in spletno komunikacijo, ki jo je glede D. D. predložil obtoženec, s čimer naj bi jo močno očrnil. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče v spis utemeljeno sprejelo predložene dokaze glede D. D., saj gre za obremenilno pričo, dokaze pa tudi pritožbeno sodišče ocenjuje za relevantne glede na obtožbeni opis kaznivega dejanja in se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na pravilno obrazložitev sodišča prve stopnje glede pravočasnosti in relevantnosti predloženih dokazov (11. in 13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Poleg tega ocena prvostopenjskega sodišča, da ima D. D. „nedvomno osebnostne težave“, ne predstavlja takšne strokovne ugotovitve, ki je sodišče prve stopnje ni sposobno podati in bi jo lahko podal le izvedenec ustrezne stroke. Sodišče prve stopnje si je na podlagi njenega neposrednega zaslišanja (na glavni obravnavi je bila zaslišana dvakrat, dne 8. 11. 2017 in 20. 12. 2017) ustvarilo lasten vtis o priči in utemeljeno presodilo, da se pri D. D. kljub posebnim osebnostnim potezam ni pojavil dvom v njeno prištevnost. Ocena verodostojnosti njene izpovedbe pa je vsekakor naloga sodišča, ne pa izvedenca.

Sklepno o očitanem kaznivem dejanju trgovine z ljudmi pod točko I izreka izpodbijane sodbe

123. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da dokazni postopek ni podprl očitkov pod točko I izreka izpodbijane sodbe, ki so v luči kaznivega dejanja trgovine z ljudmi nedorečeni že na ravni opisa dejanja, glede kaznivega dejanja zlorabe prostitucije pa so ostali nedokazani.

Glede kršitve kazenskega zakona (točki I in II izreka izpodbijane sodbe)

124. Državna tožilka navaja, da je prvostopenjsko sodišče ugotovilo vse zakonske znake očitanih kaznivih dejanj, pa je obtožene oprostilo v nasprotju z določbama 113. in 175. člena ZKP. Opozarja, da je izpodbijana sodba izrečena v neposrednem nasprotju z veljavno sodno prakso Višjega sodišča v Ljubljani in Vrhovnega sodišča RS, pri čemer prvostopenjsko sodišče ni v ničemer obrazložilo odstopa od uveljavljene sodne prakse.

125. Ne drži pritožbena teza, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vse zakonske znake kaznivih dejanj, pa je obtožene kljub temu oprostilo. Prvostopenjsko sodišče je namreč jasno, logično in prepričljivo pojasnilo, da ni izkazan zakonski znak „izkoriščanja“ pri kaznivem dejanju zlorabe prostitucije v točki II izreka izpodbijane sodbe (točka 487 obrazložitve izpodbijane sodbe).

126. Pravilne odločitve prvostopenjskega sodišča ne omajajo pritožbene navedbe državne tožilke, da sodišče neutemeljeno izpostavlja prostovoljnost deklet (če bi bilo dejanje storjeno s silo ali grožnjo se bi obtožencem očitala druga izvršitvena oblika) in dejstvo, da se niso počutile izkoriščane, da so neprimerne primerjave delitve zaslužka z delavci v gospodarstvu ter da ni mogoče šteti obtožencem v korist, da so zagotavljali prostore za nudenje spolnih storitev. Dejstvo, da so bila dekleta polnoletna, odrasla in so v preteklosti delala v drugih nočnih klubih ter da so pri sebi ves čas imela potne liste po presoji državne tožilke ni relevantno (saj bi v primeru njihove mladoletnosti šlo za kvalificirano obliko kaznivega dejanja). Meni, da gre za okoliščine, ki lahko vplivajo le na težo kaznivega dejanja in na kazensko sankcijo.

127. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pritožnica na tem mestu selektivno naniza le nekaj okoliščin, s katerimi je sodišče prve stopnje podkrepilo številna druga ugotovljena dejstva, ki tudi pritožbeno sodišče utrjujejo v prepričanju, da obtoženci pri prostituciji deklet niso sodelovali zaradi izkoriščanja. Bistveno je zlasti, da obtoženci deklet niso nadzorovali ne med delom ne v prostem času, da niso vsa dekleta nudila spolnih storitev, da so tista dekleta, ki so nudila spolne storitve, lahko zavrnila stranke, da niso bila omejena v svojem gibanju, da so imela pogodbe o zaposlitvi, zdravstveno, pokojninsko zavarovanje, da so lahko šla na dopust ali bila bolniško odsotna, da so bila seznanjena s pogoji dela in nanje pristala. Z drugimi besedami, res je, da s strani državne tožilke izpostavljene okoliščine niso ključne pri presoji izkazanosti zakonskega znaka izkoriščanja, a vendarle pomenijo podporne okoliščine, ki jih je prvostopenjsko sodišče utemeljeno izpostavilo.

128. Pritožnica ne more uspeti niti z navedbami, da je splošno znano, da žrtve tovrstnih kaznivih dejanj nerade pričajo in zaradi strahu pred obtoženci njihovo vlogo zmanjšujejo oziroma relativizirajo. Prvostopenjsko sodišče je namreč izpovedbe deklet in vseh ostalih prič presojalo v kontekstu njihove vloge v tem kazenskem postopku, predvsem pa v povezavi z drugimi dokazi v spisu in zagovori obtožencev. Tako je opravilo temeljito analizo njihovih izpovedb in natančno obrazložilo, zakaj se je odločilo slediti izpovedbi določene priče ali ne, takšne dokazne ocene verodostojnosti njihovih izpovedb pa pritožnica z zgoraj povzeto posplošeno pritožbeno navedbo ne more ovreči.

129. Pritožnica v nadaljevanju izpostavlja slovensko sodno prakso na področju kaznivega dejanja zlorabe prostitucije (sodba VSRS I Ips 79651/2010 z dne 27. 3. 2014, sodba VSRS I Ips 6021/2010 z dne 5. 3. 2015, sodba VSRS I Ips 84746/2010 z dne 11. 12. 2014 in sodba VSL II Kp 58554/2012 z dne 19. 1. 2018). V zvezi s temi pritožbenimi navedbami se pritožbeno sodišče najprej sklicuje na uvodni del sodbe, v katerim je pojasnilo izhodišča za presojo obstoja zakonskih znakov kaznivega dejanja zlorabe prostitucije. Ob tem dodatno pojasnjuje, da stališča glede konkretizacije in izkazanosti zakonskega znaka „izkoriščanja prostitucije“ v izpostavljenih odločbah niso enoznačna in avtomatično uporabljiva, saj mora sodišče, ko ugotavlja, vrednoti in presoja obstoj določenega pravno relevantnega dejstva, izhajati iz konkretne kazenske zadeve, tako glede vsebine obtožbenih očitkov, kot tudi glede samega dejanskega stanja.³⁰ Analiza le - tega pa je v predmetni zadevi pokazala, da očitek „izkoriščanja prostitucije“, v obsegu in na način kot ga je zatrjevalo tožilstvo v tem postopku, obtožencem ni dokazan, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje³¹.

130. Državna tožilka glede očitkov po I. točki izreka sodbe neutemeljeno navaja, da so podani zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja trgovine z ljudmi na škodo D. D., saj je šlo za načrtovano in organizirano novačenje D. D. in njeno nastanitev za potrebe prostituiranja v lokalih A. A., pri čemer je A. A. izkoristil njeno ekonomsko in osebno stisko. Vztraja, da je zaradi tega D. D. pristala na pozicijo razvrednotenja lastnega dostojanstva in da je šlo za takšno stopnjo podrejenega razmerja, ki ga pokriva zakonski znak „ne glede na morebitno privolitev osebe“. Poudarja, da podrejenega razmerja z okovi ni več in da gre za sodobne pojavne oblike podrejenosti v ekonomskem, osebnostno dostojanstvenem in psihološkem smislu.

131. Pritožnica s temi pritožbenimi navedbami zgolj ponavlja očitke zoper obtoženega A. A. in ponuja lastno dokazno oceno izvedenih dokazov ter sicer pravilna teoretična izhodišča za presojo kaznivega dejanja trgovine z ljudmi, s čimer ne omaja pravilne presoje prvostopenjskega sodišča, da v ravnanju A. A. niso podani zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja trgovine z ljudmi in tudi ne kaznivega dejanja zlorabe prostitucije. Kot pojasnjeno zgoraj, je presoja prvostopenjskega sodišča, da ni dokazano, da je A. A. D. D. „zaradi izkoriščanja prostitucije novačil, nastanil ali z njo kako drugače razpolagal“ in tudi ne zakonski znak „izkoriščanje prostitucije“, pravilna.

Glede izrečene kazni za kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva (točka III izreka izpodbijane sodbe)

132. Pritožnica se v zadnjem delu pritožbe glede obsodilnega dela sodbe neutemeljeno zavzema za izrek višje zaporne kazni obtoženemu A. A. Navaja, da je sodišče prve stopnje obtožencu neupravičeno izreklo minimalno zaporno kazen dveh mesecev zapora, saj je istočasno storil še dve drugi kaznivi dejanji. Glede na količino zaseženega orožja in vse druge konkretne okoliščine te zadeve predlaga izrek petnajstmesečne zaporne kazni.

133. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vse okoliščine, od katerih sta odvisni izbira in odmera kazenske sankcije, in jih ustrezno ovrednotilo. Za svojo odločitev je navedlo prepričljive razloge (točka 500 obrazložitve izpodbijane sodbe), ki jih pritožnica z zgoraj povzetimi precej skopimi pritožbenimi navedbami v ničemer ne more ovreči. Argumenta, da je obtoženec hkrati storil še dve očitani kaznivi dejanji, rezultat predmetnega kazenskega postopka ne podpira. Sodišče prve stopnje je težo kaznivega dejanja (to je količino prepovedanega orožja, ki ga je obtoženec hranil) pravično upoštevalo tako pri izbiri kot pri odmeri kazenske sankcije. Na katere „druge konkretne okoliščine te zadeve“ meri pritožnica, ko se zavzema za izrek petnajstmesečne zaporne kazni, slednja ne pojasni in se pritožbene navedbe ne da preizkusiti.

134. Zaradi teže kaznivega dejanja, ki jo določajo količina, vrsta in način hrambe prepovedanega orožja, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča edina ustrezna zaporna kazen. Obtoženec je namreč protipravno hranil avtomatsko puško in dva pripadajoča nabojnika ter nelegalno predelano dvocevno puško „prelamača“. Iz albuma fotografij hišne preiskave (l. št. 2093) izhaja tudi, da orožje ni bilo hranjeno v za to posebej namenjeni zaklenjeni omarici, ampak je bilo prosto dostopno v obtoženčevi hiši. Sodišče prve stopnje je pri odmeri kazni pravilno upoštevalo težo kaznivega dejanja, ustrezno pa je pretehtalo tudi olajševalne okoliščine (obtoženčevo nekaznovanost, starost in slabo zdravstveno stanje). Posebno olajševalno okoliščino je utemeljeno videlo v dejstvu, da je obtoženec oče mladoletnega otroka z učnimi težavami, na katerega je negativno vplivalo dejstvo, da sta se njegova starša (hkrati) nahajala v priporu, in ob vsem navedenem obtožencu ob uporabi omilitvenih določil izreklo pravično kazen dveh mesecev zapora.

K pritožbi zagovornika obtoženega A. A. (točka III izreka izpodbijane sodbe)

135. Obtoženčev zagovornik meni, da je izrečena kazen prestroga oziroma previsoka in da bi bila na mestu pogojna obsodba. Navaja, da je sodišče prve stopnje v preveliki meri upoštevalo obteževalne okoliščine, olajševalnim pa naj bi dalo premajhno težo. Posebej izpostavi, da obtoženec ni imel streliva za zaseženo orožje, da je kaznivo dejanje priznal in obtoženčevo ljubezen do sina.

136. Pritožbene navedbe niso utemeljene. Kot rečeno v točki 134 obrazložitve te sodbe, na katero se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na tem mestu v celoti sklicuje, je sodišče prve stopnje ob pravilnem vrednotenju vseh relevantnih okoliščin v predmetni zadevi obtožencu izreklo pravično zaporno kazen. Te ugotovitve ne omaje pritožbena navedba, da obtoženec ni imel streliva za zaseženo orožje, saj se mu hramba le tega niti ni očitala. Zagovornikove navedbe o obtoženčevem priznanju krivde so zavajajoče. Obtoženec namreč krivde za očitano kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po prvem odstavku 307. člena KZ-1 ni priznal. V zagovoru je povedal le, da mu je orožje ostalo od vojne, skritega ga je imel 20 let, bilo mu je všeč in ga je hranil. Ko je bil povprašan glede okoliščin kaznivega dejanja, pa se je zagovarjal z molkom (prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 14. 6. 2017, str. 25, 26). Navedenega ni mogoče šteti za konstruktivno priznanje obtoženca, ki bi ga sodišče moralo vrednotiti kot tehtno olajševalno okoliščino. Pritožnik ne more uspeti niti s poudarjanjem ljubezni obtoženca do svojega sina. Sodišče druge stopnje ne dvomi, da ima obtoženec svojega sina rad, res je tudi, da je tekom postopka večkrat izrazil zaskrbljenost za njegovo dobrobit, predvsem zaradi odrejenega pripora obtoženca in B. B. A je sodišče prve stopnje navedeno okoliščino ustrezno ovrednotilo kot posebno olajševalno okoliščino in obtožencu izreklo pravično dvomesečno zaporno kazen. Ob tem ni mogoče mimo dejstva, da je sodišče prve stopnje obtožencu v izrečeno kazen vštelo čas, prestan v pridržanju in priporu, ki presega trajanje s to sodbo izrečene zaporne kazni. Zato zagovornik ne more uspeti s poudarjanjem vpliva prestajanja izrečene zaporne kazni na obtoženčevega otroka.

137. Zagovornik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS). Poudarja, da so bile v primerljivih zadevah (Sodbe VSRS I Ips 88515/2010 z dne 11. 4. 2013, I Ips 92097/2010 z dne 31. 5. 2012, I Ips 296/2009 z dne 4. 2. 2010 in sklep VSL I Kp 383/2006) obtožencem v enakih ali hujših okoliščinah izrečene milejše kazenske sankcije, in sicer pogojne obsodbe.

138. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v kazenskem pravu velja načelo individualizacije kazenskih sankcij, kar pomeni uporabo takšne kazenske sankcije, ki je v sorazmerju z nevarnostjo konkretnega kaznivega dejanja in ki je prilagojena storilčevi osebnosti. Glede na navedeno načelo sodišče izmed možnih sankcij izbere tisto, ki je po njegovi presoji najprimernejša, upoštevajoč vse ugotovljene okoliščine in vse možnosti, predvidene v kazenskem zakoniku. V okviru uporabe istega kazenskega predpisa so lahko okoliščine, ki jih sodišče upošteva, različne. Ob upoštevanju posebnosti posamezne zadeve pa je lahko različno tudi njihovo vrednotenje³².

139. Sodišče je obtožencu izreklo in odmerilo pravično kazen z upoštevanjem vseh zakonskih kriterijev, kot pojasnjeno zgoraj. Sodišče je torej pravilno presodilo, da je glede na okoliščine tega primera kazen, ki jo je odmerilo v okviru, določenem v kazenskem zakoniku (ob uporabi omilitvenih določil), najprimernejša. Višina izrečene kazni pa tudi bistveno ne odstopa od kazni, ki se izrekajo v vsebinsko podobnih primerih. Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da zagovornikova pritožbena ocena, da naj bi šlo v izpostavljenih kazenskih zadevah za enake oziroma celo hujše primere ni z ničemer konkretizirana. Zagovornik namreč ni pojasnil, katere naj bi bile tiste okoliščine, zaradi katerih naj bi bile citirane že razsojene zadeve enake ali hujše. Navedene zadeve po presoji pritožbenega sodišča ne omogočajo sklepanja, da se praviloma v podobnih zadevah, kot je obravnavana, izrekajo pogojne obsodbe.

140. Materialni pogoj za izrek pogojne obsodbe je prepričanje sodišča, da storilec ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Gre za oceno bodočega storilčevega vedenja, pri čemer sodišče v vsakem posameznem primeru upošteva in ocenjuje posebna merila vsebinske narave, določena v 3. odstavku 58. člena KZ-1, ki pa ob upoštevanju vsega zgoraj navedenega³³ tudi po presoji pritožbenega sodišča niso izpolnjena, zato obtoženčev zagovornik s pritožbo ne more uspeti.

Sklepno

141. Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb državne tožilke in obtoženčevega zagovornika pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, na podlagi njih napravilo pravilne dokazne zaključke in zanje navedlo jasne, temeljito razčlenjene in prepričljive razloge. Pravilno je povzelo in natančno ter poglobljeno analiziralo in ovrednotilo relevantne listine in izpovedbe prič posebej in v medsebojni povezavi. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je pravilno zaključilo, da izvedeni dokazi glede kaznivih dejanj v točkah I in II izreka izpodbijane sodbe ne dosegajo zahtevanega dokaznega standarda za obsodilno sodbo, to je gotovosti oziroma prepričanja, in je zato v tem delu obtožence upravičeno oprostilo obtožbe. Obtoženega A. A. je utemeljeno spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja pod točko III izreka in mu ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin in ustreznem tehtanju (posebnih) olajševalnih in obteževalnih okoliščin ob uporabi omilitvenih določil izreklo pravično kazen. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo kazenski zakon in ni zagrešilo zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka.

142. Glede na navedeno in upoštevaje, da pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (383. člen ZKP) ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti, je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede stroškov pritožbenega postopka

143. Glede na šibko dohodkovno in zdravstveno stanje obtoženega A. A., ki je razvidno iz podatkov spisa, ter glede na dejstvo, da je obtoženec dolžan preživljati mladoletnega otroka, ga je višje sodišče v točki II izreka te sodbe v skladu s četrtim odstavkom 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, in sicer sodne takse, ki bi jo sicer moral plačati, saj njegov zagovornik s pritožbo zoper odločbo o kazenski sankciji ni uspel.

144. Ker je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo državne tožilke, na katero so odgovorili zagovorniki B. B. in A. A. ter C. C., je odločilo, da stroški pritožbenega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženih A. A., B. B. in C. C. ter potrebni izdatki in nagrada njihovih zagovornikov bremenijo proračun. Izrek o stroških pritožbenega postopka v tem delu (točka III izreka) temelji na določbah prvega odstavka 96. člena in prvega odstavka 98. člena ZKP.

-------------------------------
¹ Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS (VSRS) I Ips 4267/2015 z dne 28. 11. 2019.
² Sklep VSRS I Kp 20194/2012-11 z dne 29. 10. 2012, tč. 16.
³ Prvi odstavek 380. člena ZKP.
⁴ Obtožnica je bila modificirana dne 14. 6. 2017 in dne 6. 6. 2018.
⁵ dr. Saša Kmet: Zagovornikova odpoved obtoženčevi pravici do zbornega sojenja, Pravna praksa, 1. 34/1220, št. 48 z dne 10. 12. 2015.
⁶ Hermi proti Italiji, št. 18114/02 z dne 18. 10. 2006, Salduz proti Turčiji št. 36391/02 z dne 27. 11. 2008, Pfeifer in Plankl proti Avstriji, št. 10802/84 z dne 25. 2. 1992, Jones proti Združenemu kraljestvu št. 30900/02 z dne 9. 9. 2003, Albert in Le Compte proti Belgiji št. 7496/76 z dne 10. 2. 1982 in drugi.
⁷ Sodbi VSRS I Ips 55582/2011 z dne 27. 11. 2014 in I Ips 24015/2010 z dne 11. 9. 2014, sklepa Višjega sodišča v Ljubljani (VSL) II Kp 13523/2011 z dne 18. 10. 2016 in II Kp 12489/2015 z dne 11. 1. 2018.
⁸ Zakonodajalec namreč niti primeroma ni navedel izvršitvenih oblik izkoriščanja.
⁹ Sodba VSL X Kp 26592/2017 z dne 8. 5. 2020.
¹⁰ Odločba Ustavnega sodišča RS, U-I-220/98 z dne 16. 7. 1998, točka 8.
¹¹ Pri spolni samoodločbi gre za vidik temeljne pravice do splošne svobode ravnanja, uresničen v zagotovitvi pravice človeka, da se v spolnem pogledu svobodno, prosto razvije. Damjan Korošec, Spolnost in kazensko pravo, Založba Uradni list RS, Ljubljana, 2008, str. 113.
¹² Katja Filipčič in drugi, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1) - VZK, Uradni list RS, Ljubljana, 2019, str. 1076.
¹³ Sodba VSL II Kp 5242/2010 z dne 16. 2. 2012.
¹⁴ VZK, Uradni list RS, Ljubljana, 2019, str. 1076-1078.
¹⁵ Pritožnica se glede pomena izkoriščanja prostitucije sklicuje na sodbo VSRS I Ips 6021/2010-558 z dne 5. 3. 2015, a je njeno povzemanje stališča iz navedene sodbe, da zakonski znak „zaradi izkoriščanja“ pomeni, da ima storilec kaznivega dejanja korist od prostituiranja in prejema denar, preskopo, saj zanemari specifike citirane zadeve (grožnja, mladoletna oseba).
¹⁶ dr. Miha Šošić, prof. dr. Damjan Korošec: Izkoriščanje kot izrecen del biti obprostitucijskih kaznivih dejanj v sodobnem primerjalnem kazenskem pravu, Pravnik, Ljubljana 2019, letnik 74 (136), št. 9-10, str. 567.
¹⁷ Podatek dostopen na spletni strani http://evem.gov.si/info/skd-seznam/.
¹⁸ Tako mag. Štefan Horvat: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 780.
¹⁹ Gre za pogovor, ki je del dokaznega gradiva v drugem kazenskem postopku.
²⁰ Sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 5242/2010 z dne 16. 2. 2012.
²¹ S to pritožbeno navedbo državna tožilka neutemeljeno navaja, da so obtoženci kršili določbe 75. in 77. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1).
²² V dokaznem postopku so vsa dekleta povedala, da je bilo nudenje spolnih odnosov strankam njihova prostovoljna odločitev, zato ni izkazan očitek, da so se dekleta „morala“ prostituirati, kot pravilno pojasni sodišče prve stopnje v točki 385 obrazložitve izpodbijane sodbe.
²³ Karabas Barabas je zlobni lik (zlobni lutkar) iz ruske pravljice Buratino avtorja Leva Nikolajeviča Tolstoja, ki temelji na italijanski pravljici Dogodivščine Ostržka (Le avventure di Pinocchio) avtorja Carla Collodija.
²⁴ Sodba VSRS XI Ips 11586/2015-241 z dne 24. 4. 2015.
²⁵ Damjan Korošec, Spolnost in kazensko pravo, Založba Uradni list RS, Ljubljana, 2008, str. 113: Pri spolni samoodločbi gre za vidik temeljne pravice do splošne svobode ravnanja, uresničen v zagotovitvi pravice človeka, da se v spolnem pogledu svobodno, prosto razvije.
²⁶ Sodba VSL II Kp 11523/2016 z dne 14. 12. 2018.
²⁷ Sodba VSL II Kp 11523/2016 z dne 14. 12. 2018, Sodba I Ips 11523/2016 z dne 19. 9. 2019.
²⁸ Kar v pritožbi na strani 19 pravilno izpostavi državna tožilka.
²⁹ Ranljivost je vsaka stiska (fizična, psihična, čustvena, družinska, družbena, ekonomska), zaradi katere je posamezna oseba pripravljena pristati na izkoriščanje.
³⁰ Sodba VSL X Kp 26592/2017 z dne 8. 5. 2020.
³¹ Pritožnica iz istih razlogov ne more uspeti s sklicevanjem na odločitev VSRS v zadevi I Ips 2897/2009-105 z dne 10. 11. 2011 glede izkazanosti zakonskih znakov kaznivega dejanja trgovine z ljudmi.
³² Sodba VSRS I Ips 163/2004 z dne 7. 10. 2004.
³³ Zlasti v točkah 134 do 136 obrazložitve te sodbe.

Datum zadnje spremembe:

15.10.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Kp 11523/2016
• VSRS Sodba I Ips 47610/2015
• VSL Sodba X Kp 26592/2017