VSL Sklep II Cp 318/2020

Jedro

Odločilni dejavnik za veljavnost ustne oporoke so izredne razmere kot vzrok, da zapustnik ni mogel sestaviti pisne oporoke. Lahko so objektivnega značaja (nevsakdanji dogodki – npr. poplava, potres, epidemija, vojna ipd) ali subjektivnega značaja – vezane na konkretnega oporočitelja (npr. nenadna težka bolezen ali nepričakovano poslabšanje bolezni, nesreča ipd). Sodišče jih tolmači ozko, ugotavlja pa jih v vsakem primeru posebej glede na konkretne okoliščine primera. V obravnavanem primeru se je že na podlagi navedb matere pritožnice in obeh hčera oporočnega dediča na zapuščinski obravnavi zanesljivo prepričalo, da izredne razmere niso bile niti zatrjevane niti med strankami sporne. Ni bilo razlogov za prekinitev zapuščinskega postopka in za napotitev na pravdo zaradi spornih dejstev (210. člen ZD). Ker manjka osnovni pogoj za veljavnost ustne oporoke: izredne razmere, da zapustnica ni mogla napraviti pisne oporoke, je pravno pravilna presoja, da v pritožbi ponovno opisane ustno izražene želje zapustnice ne predstavljajo pravno relevantne ustne oporoke.

Zapustnica je bila po ugotovitvah sodišča vdova brez potomcev, njeni bratje in sestra so pokojni. Ugotovljeni zakoniti dediči so njihovi dediči oz. potomci (vključno z oporočnim dedičem). Zapustnikovi bratje in sestre po drugem odstavku 25. člena ZD sodijo v krog relativnih nujnih dedičev: nujni dediči so le tedaj, če so trajno nezmožni za delo in nimajo potrebnih sredstev za življenje. Potomci zapustnikovih bratov in sester, ki bi v obravnavanem primeru dedovali, če zapustnica ne bi napravila pisne oporoke, pa po zakonu nimajo lastnosti nujnih dedičev. Zanje ne velja vstopna pravica.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potri izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo obseg zapuščine po zapustnici (sredstva na računih pri bankah, neizplačani pokojninski prejemki pri ZPIZ, dve nepremičnini). Na podlagi lastnoročne oporoke z dne 4. 4. 1992, razglašene 30. 9. 2019, je za oporočnega dediča celotne zapuščine razglasilo zapustničinega nečaka A. A. (očeta pritožnice).

2. Ugotovilo je, da je bila zapustnica vdova brez otrok ter da so njeni starši ter bratje in sestre pokojni; da je 4. 4. 1992 napravila lastnoročno oporoko, v kateri je za dediča vsega svojega premoženja določila svojega nečaka A. A., da so zakoniti dediči oporoko priznali kot pristno in veljavno; da sta se kot dedinji priglasili tudi hčerki oporočnega dediča po zatrjevani ustni oporoki, s katero naj bi jima zapustnica v letu 2005 naklonila hišo, vsaki do ene polovice; da je bila zapustnica tedaj sposobna svojo voljo zapisati; da izredne razmere ob ustni oporoki niso bile zatrjevane in da so bile kot priče ustne oporoke navzoče oporočni dedinji in njuni predniki (mati, oče, stara mati); da med dediči ni bilo spora o relevantnih okoliščinah.

3. Hči oporočnega dediča P. P. vlaga pritožbo zoper sklep in ugovor zoper zapisnik zapuščinske obravnave. Kot podpisnica pritožbe se ji pridružuje in pritožbo potrjuje njena sestra V. V. Zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov in predloga višjemu sodišču ne podajata. Pritožnica pojasnjuje, kdo vse in v kakšni vlogi je bil vabljen na zapuščinsko obravnavo. Opisuje njen potek. Ne ve, ali je njena babica vedela, zakaj je vabljena na sodišče. Sodnica je prebrala njeno pisno izjavo. Dvomi, da jo je res napisala babica. O veljavnosti ustne oporoke se v njej ni opredelila. Pritožnica, njena sestra in mama so želele na sodišču prebrati svoje pisne izjave, priložene k pritožbi, a jim je bilo to onemogočeno. Vprašana, ali je zapustnica že leta 2005 želela zapustiti svoj dom pritožnici in njeni sestri, je to potrdila, izrečeno je bilo večkrat. Sodišče bi moralo upoštevati trditve vseh članov družine. Za oporoko ni smel zvedeti nihče od sorodnikov. Ni bilo mogoče pridobiti nevtralnih oseb za priče. Sestra je bila na obravnavi močno prizadeta, sodnica je rekla, da ji ni treba pojasnjevati, če ne more. Vseeno je povedala, kakšna je bila zapustničina želja, ni pa uspela povedati, da je bila zapustnica njena botrica in da jo je imela zelo rada. Opisuje družinske razmere: s sestro in mamo so morale zaradi družinskega nasilja zapustiti dom leta 2012, 2014 je bil oporočni dedič kazensko obsojen zaradi nasilja v družini, tečejo sodni postopki med staršema, v katerih omenjata tudi pisno oporoko. Oporočni dedič je dobro vedel, kaj oporoka ponazarja, vse premoženje je prejel sam. Botrica (zapustnica) je odšla v dom upokojencev 2011. Oporočni dedič je po njeni smrti in že prej z njenih računov dvignil privarčevana sredstva (250.000,00 EUR), da bi se izognil plačilu davka na dediščino. To bi moralo sodišče raziskati. Če bi vsi dediči vedeli za to, bi se lahko priglasili k dedovanju vsaj za nujni delež, sodišče jih o tem ni vprašalo. Vprašanje o uveljavljanju nujnega deleža bi moralo sodišče zastaviti vsaj pritožnici in njeni sestri. V nastali življenjski situaciji bi bilo treba upoštevati želje zapustnice. Oporočni dedič je prejel dediščino na podlagi odplačnega posla v 27 letih, ki ga ni opravil sam, ampak vsi štirje člani družine. Sodišče bi ga moralo vprašati, ali je res, kar sta zatrjevali njegovi hčerki in njuna mama. Proti nepošteni osebi se lahko zahteva razveljavitev oporoke deset let od njene razglasitve.

4. Oporočni dedič je sporočil, da ne bo odgovarjal na pritožbo, ker je sodišče odločilo pravilno. Zakoniti dediči niso odgovorili na pritožbo. S pisno vlogo je odgovorila na pritožbo druga hči oporočnega dediča V. V. in se ponovno pridružila pritožbenim navedbam. Navaja, da ne drži pojasnilo pooblaščenca oporočnega dediča na naroku, da bosta s pritožnico dobili svoj dedni delež po očetu, ker z njim niso več ena družina in lahko prosto razpolaga s svojim premoženjem.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče v okviru pritožbenih navedb in po uradnem preizkusu, ko mora po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP¹, ugotavlja, da je sklep pravilen in ni obremenjen z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami.

7. Pritožnica sama priznava, da so bile na zapuščinsko obravnavo povabljene in da so se na njej o zatrjevani ustni oporoki izjavile obe hčerki oporočnega dediča in njuna mama kot priča. To izhaja tudi zapisnika zapuščinske obravnave, ki je v spisu. Sodišče razpiše narok in nanj povabi prizadete osebe (drugi odstavek 205. člena ZD²), ki jih določi glede na podatke, s katerimi razpolaga. To so npr. osebe, ki so poklicane k dedovanju po oporoki ali po zakonu. V obravnavanem primeru, ko je na podlagi vloge pritožničine matere razpolagalo s podatki o ustni oporoki, je na obravnavo pravilno povabilo obe zatrjevani dedinji po ustni oporoki in priče, ki naj bi potrdile obstoj ustne oporoke.

8. Zaslišanje strank in prič je namenjeno le ugotavljanju pravno relevantnih dejstev. O pogojih za veljavnost ustne oporoke je sodišče pričo - pritožničino mamo - opozorilo že v pripravah na zapuščinsko obravnavo. Kot izhaja iz drugega odstavka 72. člena ZD, gre za izredno obliko oporoke, ki sicer ni vezana na kakšno listino, zato pa za njeno veljavnost zakon predpisuje strožje pogoje. Velja samo v primeru, ko zapustnik zaradi izrednih razmer v času testiranja ni mogel napraviti pisne oporoke. Neveljavna pa so določila ustne oporoke, s katerimi se kaj zapušča oporočnim pričam, njihovim zakoncem, njihovim prednikom, njihovim potomcem in njihovim sorodnikom v stranski vrsti do vštetega tretjega kolena sorodstva ali zakoncem vseh teh oseb (75. člen ZD).

9. Odločilni dejavnik za veljavnost ustne oporoke so torej izredne razmere kot vzrok, da zapustnik ni mogel sestaviti pisne oporoke. Lahko so objektivnega značaja (nevsakdanji dogodki – npr. poplava, potres, epidemija, vojna ipd) ali subjektivnega značaja – vezane na konkretnega oporočitelja (npr. nenadna težka bolezen ali nepričakovano poslabšanje bolezni, nesreča ipd). Sodišče jih tolmači ozko, ugotavlja pa jih v vsakem primeru posebej glede na konkretne okoliščine primera. V obravnavanem primeru se je že na podlagi navedb matere pritožnice in obeh hčera oporočnega dediča na zapuščinski obravnavi zanesljivo prepričalo, da izredne razmere niso bile niti zatrjevane niti med strankami sporne. Ni bilo razlogov za prekinitev zapuščinskega postopka in za napotitev na pravdo zaradi spornih dejstev (210. člen ZD). Ker manjka osnovni pogoj za veljavnost ustne oporoke: izredne razmere, da zapustnica ni mogla napraviti pisne oporoke, je pravno pravilna presoja, da v pritožbi ponovno opisane ustno izražene želje zapustnice ne predstavljajo pravno relevantne ustne oporoke. Medsebojna naklonjenost in povezanost zapustnice, pritožnice in njene sestre v času zapustničinega življenja ob dejstvu, da slednja zatrjevane volje ni testirala na oblično pravilen način, ob ustnem izražanju volje pa ni bilo izrednih razmer, ki bi preprečevale zapis pisne oporoke, ne dajeta podlage za pravno priznanje ustnih izjav zapustnice v smislu veljavnega ustnega oporočnega razpolaganja.

10. Prav tako se je sodišče že z izjavami pritožnice, njene sestre in matere prepričalo, da so bile priče zatrjevane ustne oporoke oporočni dedinji sami, njuna mati, oče - oporočni dedič - in njegova mati, njuna babica. Po takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožba ne izpodbija, je pravilna tudi presoja, da bi bilo ustno oporočno razpolaganje v korist oporočnih prič skladno z določbo 75. člena ZD neveljavno. Nadaljnje zasliševanje ostalih zatrjevanih prič ustne oporoke oz. ugotavljanje strinjanja oporočnega dediča z njo ni bilo potrebno. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Pritožnici tudi ni bila kršena pravica do izjave (absolutna bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD) ker, kot trdi v pritožbi, ni mogla oddati svoje pisne izjave oz. izpovedati o pristnih vezeh z zapustnico in o družinskih družinskih razmerah z oporočnim dedičem, ker ne gre za pravno odločilna dejstva glede veljavnosti ustne oporoke.

11. Zapustnica je bila po ugotovitvah sodišča vdova brez potomcev, njeni bratje in sestra so pokojni. Ugotovljeni zakoniti dediči so njihovi dediči oz. potomci (vključno z oporočnim dedičem). Zapustnikovi bratje in sestre po drugem odstavku 25. člena ZD sodijo v krog relativnih nujnih dedičev: nujni dediči so le tedaj, če so trajno nezmožni za delo in nimajo potrebnih sredstev za življenje. Potomci zapustnikovih bratov in sester, ki bi v obravnavanem primeru dedovali, če zapustnica ne bi napravila pisne oporoke, pa po zakonu nimajo lastnosti nujnih dedičev. Zanje ne velja vstopna pravica. Pritožbeno naziranje, da bi moralo sodišče zakonite dediče in pritožnico pozivati k izjavi o uveljavljanju nujnega deleža, je zato zmotno.

12. Pritožnica v obravnavanem primeru ni niti oporočna niti zakonita dedinja po zapustnici. Zato so njene pritožbene navedbe o obsegu zapuščine in nepravilnih ravnanjih oporočnega dediča pred izdajo sklepa o dedovanju nerelevantne. Na prvi stopnji jih tudi ni bilo. Tudi če bi jih podala, napotitev na pravdo ne bi bila potrebna. Sodišče prekine zapuščinski postopek in napoti na pravdo le dediče, če so med njimi sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica do dediščine ali do dedovanja. (210. in 212. člen ZD).

13. Ker je izpodbijani sklep pravilen v dejanskem in pravnem pogledu in ni obremenjen z uveljavljenimi procesnimi kršitvami niti tistimi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, ga je pritožbeno sodišče potrdilo, pritožbo pa kot neutemeljeno zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

-------------------------------
¹ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami
² Zakon o dedovanju, Uradni list SRS, št. 15/1976 s spremembami

Datum zadnje spremembe:

07.10.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 70/2005
• VSL sklep I Cp 1434/2014
• Sodba II Ips 768/2007