<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cp 2044/2019

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2020:II.CP.2044.2019
Evidenčna številka:VSL00035502
Datum odločbe:10.06.2020
Senat, sodnik posameznik:Suzana Ivanič Lovrin (preds.), mag. Gordana Ristin (poroč.), Barbka Močivnik Škedelj
Področje:DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:spor o obsegu zapuščine - obseg zapuščine - darilna pogodba - pooblastitev - dvig denarnih sredstev - lastništvo denarnih sredstev - poraba dvignjenega denarja v skladu z naročilom - trditveno in dokazno breme stranke - nedokazanost

Jedro

Ker tožeči stranki ni uspelo dokazati, da bi kritičnega dne zapustnica podarila tožnici večjo vsoto denarja, ampak je tožena stranka dokazala, da jo je zapustnica tedaj na banki le pooblastila, ne more uspeti z zahtevkom, da je lastnica tega denarja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da v zapuščino po pokojni M. M. ne sodi 57.000,00 EUR, kar je iz računa dvignila tožnica in ga prenesla na svoj račun, ker je ta denar last tožnice. Zavrnilo je tudi zahtevek na plačilo pravdnih stroškov. Naložilo je plačilo pravdnih stroškov tožeči stranki.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Graja dokazno oceno sodišča o tem, kaj je bilo tožnici in priči R. R. znanega o namenu obiska banke 10. 5. 2013. Sodišče zmotno šteje, da je priča izpovedala, da tožnica ni vedela, da je zapustnica tistega dne želela dvigniti denar. Priča je izpovedala, da se tožnici ni sanjalo, da jo bo zapustnica pooblastila za svoj bančni račun. Ni dvoma, da dvig denarja in pooblastilo ni enako opravilo. Enako velja za razlog, zakaj je zapustnica želela imeti denar takoj. Priča je povedala, da ga je zapustnica želela dati tožnici. Nerazumljiv zaključek sodišča pa je, da naj bi zapustnica dvignila denar zaradi obnove stanovanja. Ni predmet tega postopka kdaj in kako je tožnica obravnavani denar porabila. Gre za ugotavljanje, da je zapustnica denar namenila tožnici, ker je zanjo skrbela. Obe pa sta izpovedali, da je obnova zapustničinega stanovanja pred nakazilom zneska 57.000,00 EUR bila financirana tudi z njunimi lastnimi sredstvi. To je pomembno, saj sta vedeli, da je tožnica oporočna dedinja stanovanja in da vlagata v bodoče tožničino premoženje. Po stališču sodišča bi tožnica morala dokazati, da je denarna sredstva porabila pred zapustničino smrtjo, kar pa je nepomembno. Priča B. B. je povedala, da je bila tožnica tista, pri kateri je zapustnica živela in je nanjo padla celotna skrb za zapustnico, ko so pomočnice odšle. To je pritrdila tudi priča R. R. in Ž. Ž. Priča B. B. je tudi izpovedala, da ji zapustnica o tem, komu bo zapustila svoje premoženje, ni govorila v obdobju tik pred njeno smrtjo. Sodišče pa napačno interpretira navedeno pričo, da ne izhaja, da naj bi slednja zapustnici nudila največ nege. Tožnica ni skrivala, da so pri negi pomagali tudi drugi. Zato so insinuacije sodišča o tem, da je nenavadno, da zapustnica priči B. B. ni nič zapustila, neutemeljene. Zato ni mogoče slediti zmotnemu predvidevanju sodišča, da je zapustnica nameravala svoja sredstva tožnici zapustiti po smrti in ne pred njo. Dokazni postopek je pokazal obratno in sicer, da zapustnica pred smrtjo ni govorila o tem, komu bo zapustila svoje premoženje, saj je že poskrbela za to. Bistvo izročitve denarnih sredstev je bilo izogniti se plačilu davka. Sklepanje sodišča, da bi bilo logično skleniti pogodbo o dosmrtnem preživljanju, je špekulativno in nezakonito. Za dvignjen denar in izročitev tožnici je želela nagraditi tožnico za njeno skrb in ljubezen. Dokazna ocena ni objektivizirana, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 14. točke 339. člena. 8. člen ZPP ne pomeni, da je to sodnikova subjektivna ocena. Ocena mora biti preverljivo obrazložena. Neprerekanih dejstev ni mogoče šteti za priznana, če je stranka sama predložila listine, ki obstoj takega dejstva ne dokazujejo. Iz zapustničine zdravstvene dokumentacije ne izhaja, da bi bila močno dementna in da bi bilo zato z njo mogoče manipulirati. Takšna diagnoza ni bila postavljena. Sodišče pa kar sklepa, da je trpela za demenco. Kognitivni upad je normalen proces staranja in ne pomeni, da ni bila sposobna oblikovati svoje volje. To ne izhaja iz listin in je zato podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbija stroškovni del. Tretji toženec ima bivališče v Ljubljani, izbral si je odvetnika, ki ima sedež v Celju in zato ne gredo stroški odvetnika iz Celja.

3. Na vročeno pritožbo je odgovoril tretji toženec in predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej zadevi je odločilno, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da bi zapustnica 10. 5. 2013 podarila tožeči stranki 57.000,00 EUR in da je prišlo do sklenitve darilne pogodbe po 533. členu OZ. Tožeča stranka je trdila, da je bilo darilo dejansko izročeno tako, da je zapustnica pooblastila tožnico, da z njenega računa prenese na svoj račun ta denar in ga nato dvigne. Kot zapustničin motiv pa je bilo v trditveni podlagi navedeno, da je tožnica skrbela za zapustnico zadnji dve leti in da se je zato zapustnica odločila, da ji izroči vse svoje premoženje. Nepremičnine ji je zapustila z oporoko, denarna sredstva pa je po trditvah tožbe, izročila na opisan način. Denar naj bi ji izročila zato, da ne bi bilo treba plačati visokega davka od dediščine. Sodišče prve stopnje pa je po opravljenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je zapustnica kritičnega dne, to je 10. 5. 2013, naročila tožnici, da ta denar prenakaže na svoj račun in ga dvigne. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica le pooblaščenka na računu in da ni imela naloga zapustnice, da ta sredstva prenakaže na svoj račun in jih dvigne zase.

6. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje pojasnilo, zakaj ni sledilo izpovedbi tožnice (točka 29 do 32). Tožničina izpovedba ni bila konsistentna in v marsičem ni bila podprta z izpovedbami drugih strank in prič. Ni mogoče trditi, kot meni pritožba, da je bila izpovedba tožnice in njene hčere R. R. skladna. Priča je izpovedala, da je zapustnica želela imeti denar zato, da bodo s tem denarjem šli v preurejanje njenega stanovanja in je pooblastila tožnico, da njej ne bi bilo treba še enkrat hoditi na banko. Priča je tudi izpovedala, da je že prej peljala zapustnico na banko, da je dvignila 10.000,00 EUR za preureditev stanovanja in je preklicala pooblastila drugotožencu. Tožnica pa je glede renoviranja stanovanja oziroma sredstev povedala, da je za renoviranje plačala tožnica. Ravno o tem, kaj in s katerim denarjem je bilo že opravljeno renoviranje, je neskladje. Pomembno pa je zato, ker je hči izpovedala, da naj bi šli na banko zato, da bi zapustnica dvignila denar za preureditev njenega stanovanja; tožnica pa je trdila, da je bilo renoviranje opravljeno s tožničinim denarjem. Priča je tudi povedala, da je zapustnica hotela imeti denar doma, ne pa na računu zato, da ga bo dala tožnici. Pritožba zmotno meni, da ni pomembna tožničina izpoved o tem, kaj se je z denarjem zgodilo po dvigu iz njenega računa. Sodišče je tudi v tem delu primerjalo tožničino izpoved s trditveno podlago in ostalimi dokazi. Tako je priča M. M. v svoji izpovedbi nekonsistentna in sama s seboj v nasprotju, saj ji je na vprašanje sodišča, kako se lahko v dveh mesecih in pol porabi toliko denarja, odgovorila, da zato, ker so že prej porabili sredstva za prenovo stanovanja in oskrbo pokojne iz lastnih rezerv in so se pravzaprav poplačali za nazaj. Tožnica pa ni tega tako trdila in ni predložila sodišču listinskih dokazov o tem. Pritožba ima sicer prav, da poraba sredstev po domnevni daritvi, pravno ni pomembna. Vendar je pomembna poraba denarja v zvezi z zatrjevano tožbeno podlago oziroma dokazno oceno o tem, zakaj je zapustnica podarila tožnici ta denar in je ta prenesla sredstva na svoj račun.

7. Pritožba zmotno meni, da se je sodišče zmotno spuščalo v oceno dolžnosti plačevanja davkov. Sodišče je ocenilo ta dejstva v luči tožničinih trditev o tem, da je bila odločitev tete, da ji denar podari, zato da se izogne plačilu davka na dediščino. Če je v vsakem primeru potrebno plačati davek, tedaj ta trditev ne more biti pravno odločilna.

8. Pritožba uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 15. točke drugega odstavka 339. člena. Res je na zapisniku na list. št. 154 zapisano, da je priča izpovedala, da tožnica ni vedela, da jo bo mati pooblastila na računu. Vendar je treba tudi pritožbi odgovoriti, da ne drži trditev iz pritožbe, da priča sploh ni izpovedala, da naj bi bil dvignjeni denar namenjen obnovi stanovanja. Res je, da so izpovedbe priče nekonsistentne, in da je po eni strani res izpovedala, da je bil namen zapustnice, da denar izroči tožnici, vendar je tudi navajala, da je šlo za denar za obnovo stanovanja. Če bi šlo za jasno darilno pogodbo za 57.000,00 EUR, bi bila izpovedba obeh v tej smeri jasna in konsistentna. Zato iztrganje posameznega stavka iz pričevanja priče, še ne pomeni, da dokazni oceni ni mogoče slediti.

9. Pritožba nato navaja izpovedbo priče B. B. o tem, da je priča izpovedala, da je poleg pomoči, predvsem tožnica skrbela za zapustnico. Pri tem spregleda, da je sodišče sledilo tožnici, da je res dve leti skrbela za teto in ni v tem delu sledila tretje tožencu. Vendar se že iz oporoke glede nepremičnin vidi, da je teta tožnici zapustila nepremično premoženje. Brezpredmetne pa so pripombe sodišča o tem, da je nenavadno, da zapustnica ni ničesar zapustila priči B. B., ki je tudi občasno pomagala pri negi. Gre za dodatek, ki ni pravno relevanten in ni vplival na pravilnost in zakonitost sodbe. Vendar je treba tudi ugotoviti, da nobena priča ni izpovedala, da bi zapustnica drugim ljudem zaupala, da je tožnici podarila ta denar. Izpovedba tožničine hčere pa tudi ni skladna s tožničino izpovedbo glede dogodkov in izjav zapustnice, kar naj bi se dogajalo kritičnega dne, to je 10. 5. 2013 na banki.

10. Ni pravilen očitek pritožbe, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje subjektivna in da ni objektivizirana. Zato ni podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena. Sodišče je obrazložilo, zakaj tožnici ni sledilo oziroma v čem sta si izpovedbi tožnice in njene hčere nekonsistentni.

11. Pritožba na koncu graja tudi ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je bila zapustnica kritičnega dne in vse do svoje smrti lucidna in da ni imela težav s spominom in je želela vse urejati sama. Do tega sklepa je sicer prišlo na podlagi vpogleda v zdravstveno dokumentacijo, katero je predložila tožena stranka in na podlagi neprerekanih dejstev iz odgovora na tožbo tretjetoženca z dne 17. 10. 2018. Vendar je treba na to odgovoriti, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ker tožeča stranka ni uspela dokazati same darilne pogodbe, zato se sodišče res ni v sodbi eksplicitno opredelilo o trditvi tožene stranke, da zapustnica v trenutku zatrjevanega darila ni bila razsodna. Pomembno je, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica delovala v imenu in za račun zapustnice na podlagi bančnega pooblastila, vendar ni dokazala volje zapustnice in naloga, da ta sredstva prenese v last tožeče stranke. Zato ni pomembno, kaj je sodišče prve stopnje ugotavljalo o zapustničini demenci.

12. Pritožba še graja izrek o stroških in sicer v delu, ko je sodišče priznalo stroške za odvetnika tretjetožene stranke, ki je odvetnik iz Celja, tožnik pa je iz Ljubljane. Sodna praksa je bila res nekoliko neenotna glede priznavanja stroškov odvetniku za vožnjo v drugi kraj. Vendar je nazadnje prevladalo stališče, da ima stranka pravico izbrati si tistega odvetnika, ki mu zaupa, saj gre za odnos med stranko in odvetnikom in tudi ima pravico, da ta odvetnik pride na glavno obravnavo in ni treba stranki za to dobiti substituta iz Ljubljane1. Sodišče je opravilo tri glavne obravnave, šlo je za pomembna zaslišanja prič in strank, zato je imela stranka pravico do prisotnosti svojega odvetnika in s tem za povrnitev plačila stroškov prevoza za tega odvetnika.

13. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. in 154. člena ZPP. Tožnica ni uspela s pritožbo, navedbe tretjetoženca iz odgovora pa niso pripomogle k reševanju te zadeve.

-------------------------------
1 Primerjaj I Cpg 243/2018, VSM II Cp 899/2018.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 74, 533, 766

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
07.10.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQwNTY3