VSL Sodba II Cp 2157/2019

Jedro

Jezikovna razlaga bistvenega besedila prvega odstavka 191. člena OZ pove, da se določba lahko uporabi, kadar plačnik ve, da dolg ne obstaja, a kljub temu plača in da se ta določba ne more uporabiti, kadar plačnik ne ve, da dolg v resnici ne obstaja. Vprašanje krivde za zmoto o obstoju dolga pri uporabi 191. člena OZ ni pomembno. V prid pravilnosti takšnega razumevanja besedila 191. člena OZ govori tudi smisel te določbe: le če se je plačnik zavedal, da plačuje, čeprav v resnici plačila ne dolguje in ni okoliščin, ki bi temu njegovemu dejanju lahko odvzemale pomen prostovoljne privolitve v prikrajšanje, plačnik nima pravice zahtevati plačila nazaj ravno zato, ker je prostovoljno privolil v prikrajšanje in to jasno izrazil s plačilom dolga. Sklepanje o privolitvi v prikrajšanje (na čemur je utemeljena izguba pravice terjati nazaj plačilo, ki je bilo opravljeno brez pravne podlage) pa je izključeno v primeru, ko plačnik (ob plačilu) zmotno meni, da obstoji dolg, ki ga plačuje, čeprav tudi morda zmota ni opravičljiva.

V obravnavanem primeru gre za klasičen obogatitveni zahtevek po določilu prvega odstavka 190. člena OZ, pri katerem mora, kdor je bil brez pravne podlage obogaten na škodo drugega, prejeto vrniti. Določilo 191. člena OZ izrecno govori o vednosti o neobstoju dolga in ima zato po nasprotnem razlogovanju (a contrario) vsakdo, ki je nekaj plačal v zmoti, pravico zahtevati nazaj izplačani znesek. Zmota pri plačilu nedolga je tako eden tipičnih primerov neupravičene obogatitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo 6.247,28 EUR s pripadki, ker je presodilo, da je tožena stranka neupravičeno obogatena, ker tožeča stranka ob izplačilu odkupne vrednosti police življenjskega zavarovanja po pomoti ni odštela zneska, že izplačanega predujma. Sodišče je zavrnilo obrambo tožene stranke, da tožeča stranka nima pravice terjati nazaj plačanega predujma, ker je ob odkupu police življenjskega zavarovanja razpolagala tudi s podatkom, da je bil predujem v višini 6.247,28 EUR že izplačan, in je vedela, da je po plačilu predujma toženi stranki dolžna plačati samo še razliko do odkupne vrednosti police življenjskega zavarovanja.

2. Odločitev sodišča z obsežno pritožbo izpodbija tožena stranka iz vseh razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Bistvo zelo obsežne obrazložitve pritožbe je, da je sodišče zmotno uporabilo določilo 190. in 191. člena Obligacijskega zakonika (OZ), pri tem se sklicuje na primer VSC Cp 352/99, ki ga k pritožbi ne predloži.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Bistveni del prvega odstavka 191. člena OZ se glasi: „kdor plača, čeprav ve, da ni dolžan...“. Jezikovna razlaga povzetega besedila pove, da se določba lahko uporabi, kadar plačnik ve, da dolg ne obstaja, a kljub temu plača in da se ta določba ne more uporabiti, kadar plačnik ne ve, da dolg v resnici ne obstaja (primerjalno 8. točka obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišče III Ips 18/2007 z dne 18. 2. 2009). Vprašanje krivde za zmoto o obstoju dolga pri uporabi 191. člena OZ ni pomembno (9. točka obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča III Ips 18/2007 z dne 18. 2. 2009). V prid pravilnosti takšnega razumevanja besedila 191. člena OZ govori tudi smisel te določbe: le če se je plačnik zavedal, da plačuje, čeprav v resnici plačila ne dolguje in ni okoliščin, ki bi temu njegovemu dejanju lahko odvzemale pomen prostovoljne privolitve v prikrajšanje, plačnik nima pravice zahtevati plačila nazaj ravno zato, ker je prostovoljno privolil v prikrajšanje in to jasno izrazil s plačilom dolga. Sklepanje o privolitvi v prikrajšanje (na čemur je utemeljena izguba pravice terjati nazaj plačilo, ki je bilo opravljeno brez pravne podlage) pa je izključeno v primeru, ko plačnik (ob plačilu) zmotno meni, da obstoji dolg, ki ga plačuje, čeprav tudi morda zmota ni opravičljiva.

6. Stališče pritožbe, da bi sodišče o utemeljenosti tožbenega zahtevka moralo odločiti na podlagi določila 191. člena OZ, je zato zmotno. Odgovor na vprašanje, ali bi tožeča stranka lahko in celo morala vedeti, da je pred odkupom police življenjskega zavarovanja izplačala predujem, za uporabo določila 191. člena pravno ni pomemben.

7. Tudi po presoji pritožbenega sodišča gre v obravnavani zadevi v pritožbenem zahtevku za klasičen obogatitveni zahtevek po določilu prvega odstavka 190. člena OZ, pri katerem mora, kdor je bil brez pravne podlage obogaten na škodo drugega, prejeto vrniti. Določilo 191. člena OZ izrecno govori o vednosti o neobstoju dolga in ima zato po nasprotnem razlogovanju (a contrario) vsakdo, ki je nekaj plačal v zmoti, pravico zahtevati nazaj izplačani znesek. Zmota pri plačilu nedolga je tako eden tipičnih primerov neupravičene obogatitve. Ugotovljena dejstva ne dajejo podlage za zaključek, da je tožena stranka vedoma izplačala nedolg, ampak je njeno izplačevanje kvečjemu posledica neskrbnosti referenta pri obračunu odkupne police življenjskega zavarovanja, zato tožeča stranka lahko zahteva vrnitev neutemeljeno izplačanega zneska.

8. Relevantno dejansko stanje, ki v pritožbenem postopku ni sporno:

- tožeča stranka je s toženo stranko sklenila polico za življenjsko zavarovanje;

- na podlagi pogodbe o predujmu je toženi stranki tožeča stranka 6. 12. 2012 izplačala predujem v višini 6.248,28 EUR;

- tožena stranka je ugodila tudi zahtevku za odkup police življenjskega zavarovanja in tožencu izplačala znesek 7.545,67 EUR;

- ob izračunu odkupne vrednosti police referent po pomoti ni odštel zneska izplačanega predujma;

- v dopisu z dne 1. 12. 2015 in z dopisom 11. 1. 2016, je tožeča stranka zahtevala vračilo neupravičeno izplačanih sredstev v višini predujma.

9. Pritožba obrazloženo uveljavlja predvsem razlog zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno, da zadevo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kot je obrazloženo zgoraj, sodišče ni imelo podlage, da o utemeljenosti tožbenega zahtevka odloči na podlagi 191. člena OZ, zato je bilo potrebno pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

10. Tožena stranka je v pritožbenem postopku propadla, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

Datum zadnje spremembe:

07.10.2020

Podobni dokumenti:

• VSK sodba Cp 194/2008
• VSL sklep I Cp 1624/2009
• Sodba II Ips 17/94