VSL Sodba II Cp 806/2020

Jedro

Toženec je posekal drevesa na gozdnem zemljišču in si tako pridobljen les prilastil, ne da bi se o tem dogovoril s tožnikom kot solastnikom nepremičnine. Upoštevaje 66. člen SPZ prisvojitev lesa ni imela podlage v zakonu niti v tožnikovem dovoljenju, zato je zahtevek utemeljen na podlagi 190. člena OZ.

Ni pomembno, ali posek lesa v gozdu predstavlja uporabo nepremičnine ali njeno upravljanje in pobiranje plodov. V nobenem primeru solastnik – v odsotnosti drugačnega dogovora – nima podlage za prisvojitev koristi iz solastne nepremičnine. Ugotovitev, da se je toženec brez pravnega temelja okoristil v škodo tožnica, utemeljuje zahtevek za vrnitev koristi.

Utemeljeni sta trditvi, da je bila ocena vrednosti posekanega lesa nujna za postavitev določnega zahtevka in da je ocena terjala strokovno znanje. Ker ga po neizpodbijani tožbeni trditvi tožnik nima, je bil strošek potreben za pravdo. Zahtevek za njegovo povrnitev je zato utemeljen.

Toženčev pomislek v odgovoru na pritožbo, da bi ga bilo mogoče priznati le v okviru stroškov postopka, ni utemeljen. Tožnik ga je postavil v okviru zahtevka in ga obrazložil. Ni razloga, da sodišče ne bi odločilo o njegovi utemeljenosti.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zvezi z dopolnilno sodbo spremeni tako,

- da se v 1. točki izreka znesek 323,64 EUR zviša za 276 EUR,

- da se 2. točka izreka glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 8 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 918,69 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo."

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v zvezi z dopolnilno sodbo v izpodbijanem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 8 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 244,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 323,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe in da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Z dopolnilno sodbo je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Tožnik v pritožbi zoper sodbo predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi še zahtevku za 276 EUR, podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče je spregledalo, da je tožnik zahteval tudi povrnitev stroškov za cenilno mnenje B. z dne 17. 10. 2017. V prizadevanjih za mirno rešitev spora je pridobil cenitev, ki mu je omogočala oceno vrednosti posekanega lesa. Nujna je bila tudi za kasnejšo postavitev zahtevka. Tako je tudi stališče v sodni praksi (sodba VSL I Cp 167/2017 z dne 23. 5. 2017).

Odločitev o stroških je napačna, ker je imel sam bistveno višje stroške kot toženec. Plačati je moral sodnega izvedenca (481 EUR) in sodno takso (102 EUR).

3. Toženec v pritožbi zoper ugodilni del sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, naj ji pritožbeno sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Kljub temu da gre za spor majhne vrednosti, je sodišče štelo tožnikovo prvo pripravljalno vlogo za pravočasno. Dokazov, predlaganih v tej vlogi, ne bi smelo upoštevati. Če je sodišče upoštevalo to vlogo, bi moralo upoštevati tudi navedbe, podane v toženčevem odgovoru na navedeno vlogo.

Obravnavanje zahtevka na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi ni imelo podlage v tožbenih trditvah. Tožba je bila tipično odškodninska. Zaradi zmotne opredelitve se sodišče ni izreklo o ugovoru zastaranja. Četudi je šlo za neupravičeno obogatitev, bi moral tožnik primarno zahtevati vrnitev tega, zaradi česar je bil prikrajšan, tj. les v zatrjevani količini in kvaliteti.

Tožnik ni ne trdil ne dokazal, da je toženec posekal več lesa, kot je ustrezalo njegovemu solastninskemu deležu. Gre le za les, ki ga zaradi slabe kvalitete nihče od solastnikov ni hotel in ki ga je toženec glede na svoje nizke dohodke spravil iz gozda za kurjavo.

Ne drži, da sta bili izpovedbi tožnika in njegove žene (dokaz je bil predlagan v prvi vlogi) prepričljivi in verodostojni. Njuni izpovedbi nista skladni s tožbenimi navedbami niti z ostalimi dokazi. Zato je podano nasprotje med dokazi in razlogi in sodbe. V tožbi je trdil, da je toženca zalotil pri obeh posekih in da je to videla tudi žena, v prvi vlogi pa je navedel, da ga pri poseku v 2017 ni nihče od njiju videl. Z ničemer ni dokazano, da je hlod hrasta, ki je bil 2017 na toženčevem domu, posekan v gozdu v solasti pravdnih strank. Če bi sodišče upoštevalo poročilo policije z dne 13. 12. 2014, izpovedb tožnika in njegove žene ne bi moglo šteti kot verodostojne. Listina namreč potrjuje njegove navedbe. Ker tožnik ni navedel, katera drevesa so bila posekana v 2014 (vrsta, kvaliteta, količina), je tožba nesklepčna. Odkazilni manual in izvedensko mnenje R. nista smela biti opredeljena kot navedbe, ampak sta predstavljala dokaz. Izvedenec ni odgovoril na toženčeva jasna in konkretna vprašanja.

Sodišče ni upoštevalo stroškov spravila lesa in poseka, ki za leto 2014 znašajo 93,96 EUR, za leto 2017 pa 66,50 EUR. Navedba v sodbi, da bi v zvezi s temi stroški moral predlagati dokaze, je v nasprotju s stališčem v sodni praksi, po katerem se stroški odštejejo že na podlagi ugotovitve, da vedno nastanejo.

Odločitev o stroških je napačna, ker je toženec, ki je kril stroške prvega in drugega dopolnilnega mnenja, imel višje stroške kot tožnik.

4. Toženec v odgovoru na tožnikovo pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Tožnik v odgovoru na toženčev odgovor nasprotuje njegovim navedbam. Na toženčevo pritožbo ni odgovoril.

5. Tožnikova pritožba je utemeljena. Toženčeva pritožba ni utemeljena.

6. Ker gre za spor majhne vrednosti, je sodbo sodišča prve stopnje dovoljeno izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe torej ni dovoljeno izpodbijati zaradi nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja niti zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

7. Morebitno zmotno stališče v izpodbijani sodbi o pravočasnosti navedb in dokaznih predlogov, ki jih je tožnik podal v prvi pripravljalni vlogi, ne predstavlja nobene od bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženčeva pritožbena trditev, da sodišče ni upoštevalo nekaterih njegovih navedb, je ostala neobrazložena – toženec ni navedel, katera navedba ni bila upoštevana – in se zato o utemeljenosti smiselno uveljavljene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni mogoče izreči.

8. Neutemeljen je očitek o zmotni materialnopravni presoji. Ključna ugotovitev v sodbi je, da je toženec posekal drevesa na gozdnem zemljišču in si tako pridobljen les prilastil, ne da bi se o tem dogovoril s tožnikom kot solastnikom nepremičnine. Upoštevaje 66. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) je sodišče zaključilo, da prisvojitev lesa ni imela podlage niti v zakonu niti v tožnikovem dovoljenju in da je zato zahtevek utemeljen na podlagi 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

9. Stališče je pravilno. Za odločitev v zadevi ni pomembno, ali posek lesa v gozdu predstavlja uporabo nepremičnine ali njeno upravljanje in pobiranje plodov. V nobenem primeru solastnik – v odsotnosti drugačnega dogovora – nima podlage za prisvojitev koristi iz solastne nepremičnine.¹ Ugotovitev, da se je toženec brez pravnega temelja okoristil v škodo tožnica, utemeljuje zahtevek za vrnitev koristi.

10. Četudi bi bil zahtevek utemeljen tudi na odškodninski podlagi, se sodišču o tem ni bilo treba izreči. Iz enakega razloga je neutemeljen tudi očitek, da se ni izreklo o ugovoru zastaranja z vidika zakonskih določb o zastaranju odškodninskih terjatev.

11. Ker se je o odločilnih dejstvih toženec imel možnost izjaviti, ni podana niti kršitev pravice do izjave, ki naj bi bila storjena s tem, ker sodišče zahtevka ni obravnavalo na odškodninski podlagi.

12. Toženec v pritožbi ne zatrjuje, da je že v postopku pred sodiščem prve stopnje uveljavljal, da je možna vrnitev prisvojenega lesa. Očitek o zmotni materialnopravni presoji, ki temelji na trditvi, da je bila možna vrnitev v naravi, zato ni utemeljen.

13. Zatrjevana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Z navedbami, s katerimi jo utemeljuje, toženec uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa napak pri prenosu vsebine dokazov v sodbo.

14. Ker v sporu majhne vrednosti pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljen, se o utemeljenosti pritožbenih trditev o zmotni oceni predloženih dokazov pritožbeno sodišče ne bo izreklo. To velja tako za navedbe v zvezi z verodostojnostjo izpovedbe tožnika in njegove žene, prepričljivostjo izvedenskega mnenja in dokazanostjo stroškov, ki naj bi jih imel toženec s spravilom lesa.

15. Podobno velja za pritožbene trditve o nesklepčnosti tožbe. Morebitna kršitev razpravnega načela v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog.

16. Utemeljen je tožnikov pritožbeni očitek v zvezi z upoštevnostjo stroška za cenilno mnenje, pridobljeno pred pravdo. Ker se sodišče prve stopnje o tej trditvi ni izreklo, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na to, da gre za spor majhne vrednosti in so tako potekli roki, v katerih se lahko pravdni stranki izrekata o navedbah in dokazih nasprotne stranke, je pritožbeno sodišče lahko sámo odpravilo napako (prvi odstavek 354. člena ZPP).

17. V postopku pred sodiščem prve stopnje toženec ni ugovarjal tožbeni trditvi, da je za oceno vrednosti posekanega lesa pridobil mnenje cenilca gozdarske stroke, da te vrednosti ni znal oceniti sam in da je bila zato pridobitev cenitve nujna. Navedbe o nepotrebnosti navedenega stroška v odgovoru na pritožbo so zato neupoštevne (453. člen v zvezi s 452. členom ZPP).

18. Utemeljeni sta trditvi, da je bila ocena vrednosti posekanega lesa nujna za postavitev določnega zahtevka in da je ocena terjala strokovno znanje. Ker ga po neizpodbijani tožbeni trditvi tožnik nima, je bil strošek potreben za pravdo. Zahtevek za njegovo povrnitev je zato utemeljen.

19. Toženčev pomislek v odgovoru na pritožbo, da bi ga bilo mogoče priznati le v okviru stroškov postopka, ni utemeljen. Tožnik ga je postavil v okviru zahtevka in ga obrazložil. Ni razloga, da sodišče ne bi odločilo o njegovi utemeljenosti.² Strošek cenilnega mnenja nesporno znaša 276 EUR.

20. Ker se je s tem spremenil delež uspeha pravdnih strank, kar terja spremembo odločitve o stroških, se ni treba izreči o utemeljenosti pritožbenih navedb obeh pravdnih strank zoper to odločitev.

21. Tožnikovi stroški, potrebni za postopek, znašajo skupno 1.237,37 EUR, in sicer gre za strošek zastopanja na obravnavi in vloge ter materialne stroške, vse povečano za 22 % davek na dodano vrednost, ter za sodno takso (102 EUR) in za izvedenino (263,05 EUR). Toženčevi potrebni stroški znašajo 887,11 EUR in vključujejo strošek zastopanja na obravnavi in vlog. Podrobnejša specifikacija je razvidna iz stroškovnikov, ki so v spisu. Sodišče ni priznalo stroškov, ki nimajo podlage v Odvetniški tarifi in ki niso bili potrebni za postopek. Izvedenina je bila plačana iz sredstev sodišča. Glede prevoznega stroška stranke ni izkazano, da ne bi obstajala cenejša povezava z javnim prevoznim sredstvom (6. člen Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku).

22. Tožnikov uspeh je zaokroženo 85 %. Tak delež stroškov mu je toženec dolžan povrniti (gre za 1.051,76 EUR), on pa tožencu 15 % njegovih stroškov, potrebnih za postopek (gre za 133,07 EUR). Po medsebojnem pobotanju je tožnik upravičen do povrnitve 918,69 EUR.

23. Po navedenem in po preizkusu sodbe z vidika po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) je sodišče druge stopnje tožnikovi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se znesek, ki ga je toženec dolžan plačati tožniku, zviša za 276 EUR, ter spremeni odločitev o stroških ob upoštevanju deleža uspeha strank v pravdi (prvi odstavek 354. člena ZPP), toženčevo pritožbo pa kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo (353. člen ZPP).

24. Ker je tožnik s pritožbo uspel, toženec pa ne, je tožnik upravičen do povrnitve potrebnih stroškov pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ti znašajo skupno 240,66 EUR, in sicer gre za strošek za pritožbo (250 točk), 2 % materialnih stroškov, oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost in za sodno takso za pritožbo (54 EUR).

25. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od zneska dolžnih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa sledi utrjenemu stališču sodne prakse, oblikovanem po sprejetju pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.

-------------------------------
¹ Po 66. in 67. členu SPZ imajo solastniki pravico uporabljati stvar skupaj z drugimi solastniki in sorazmerno svojemu solastninskemu deležu. Za posle v zvezi z rednim upravljanjem je potrebno soglasje solastnikov, katerih deleži sestavljajo več kot polovico vrednosti. Plodovi se delijo med solastnike v sorazmerju z njihovimi idealnimi deleži.
² Tako tudi sodba VS RS II Ips 195/2015 z dne 14. 4. 2016.

Datum zadnje spremembe:

07.10.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cp 1435/2017
• VSL sklep I Cp 2800/2009
• VSL sklep III Cp 2003/99