VSL Sodba II Cpg 318/2020

Jedro

Dokazni predlog z zaslišanjem prič ob nejasnih, dvoumnih oziroma nasprotujočih si trditvah ima zgolj značaj informativnega dokaza. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko takšnega dokaza ni izvajalo.

Tožeča stranka zatrjuje kršitev določbe drugega odstavka 214. člena ZPP, ki je relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka in ki je v sporih majhne vrednosti ni mogoče pritožbeno uveljavljati (prvi odstavek 458. člena ZPP).

Pravna teorija in sodna praksa sta si enotni, da mora stranka v sporu majhne vrednosti izvedbo naroka izrecno zahtevati, pri čemer ni mogoče šteti, da dokazni predlog za zaslišanje stranke ali priče pomeni takšno zahtevo, saj ni nujno, da bo sodišče dokaznemu predlogu ugodilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka v roku 8 dni dolžna plačati znesek 424,95 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ji povrniti njene izvršilne in pravdne stroške.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožeča stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP)). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, ki v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarsko pravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi 5. odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP).

6. Tožeča stranka (Mestna občina X, v nadaljevanju X.) zahteva plačilo neplačanih delov računov št. 01 z dne 5.4.2018 in št. 02 z dne 29.4.2019 (prilogi A10 in B3 spisa), ki se nanašata na stroške vzgoje in varstva otrok iz območja tožene stranke (občine C.), ki obiskujejo vrtce v X. Gre za stroške vzgoje in varstva otrok v višini razlike med ceno programov vrtca in plačilom staršev, ki se pokriva iz proračuna občine (t. i. znižanje plačila vrtca). Tožena stranka se plačilu neporavnanih zneskov po navedenih računih upira. Pojasnjuje, da je sporni znesek 103,16 EUR pri plačilu računa št. 01 odštela, ker sta tožnica in njen vrtec pri dveh otrocih iz iste družine (L. T. in S. T.) napačno upoštevala sklep tožene stranke z dne 21.12.2005, s katerim se staršem za najstarejšega v vrtec vključenega otroka iz družine obračun pripravi na podlagi ekonomske cene, ki jo je sprejel občinski svet občine C., razliko pa krije tožena stranka (list. št. 26 spisa). Tako je prišlo z njene strani do preplačil v navedenem znesku, o čemer je z dopisom o delni zavrnitvi računa obvestila tožečo stranko. Tožena stranka torej smiselno zatrjuje predpravdni pobot (311. in 312. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, OZ)). Sporni znesek 321,79 EUR pa je pri plačilu računa št. 02 odštela, ker je bila glede na stalno prebivališče otroka J. D. in enega od njenih staršev tožeča stranka zavezanka za plačilo stroškov vzgoje in izobraževanja te deklice v času od 1.1.2019 do 28.2.2019 in ne tožena stranka, česar tožeča pri računu ni upoštevala. Tudi o tem je tožečo stranko obvestila z dopisom.

7. Zakon o vrtcih (Ur. l. RS, št. 12/96 s spremembami, ZVrt) v 28. členu določa, da sredstva v višini razlike med ceno programov in plačilom staršev zagotavlja občina, v kateri imajo starši skupaj z otrokom, ki je vključen v vrtec, stalno prebivališče oziroma ima stalno prebivališče skupaj z otrokom vsaj eden od staršev. Skladno s 1. odstavkom 28.a člena ZVrt vrtec, ki izvaja javno službo, občini ustanoviteljici mesečno izdaja zahtevke za kritje teh stroškov. V 1. odstavku 28.b člena ZVrt pa je določeno, da lahko občina s svojim aktom določi, da se staršem plačilo za vrtec, ki jim je določeno z odločbo pristojnega centra za socialno delo, še dodatno zniža in o tem obvesti vrtec, ki dodatno znižanje upošteva pri izstavitvi računa staršem in pri izstavitvi zahtevka občini. V skladu s 5. odstavkom 24. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/10 s spremembami, ZUPJS) v primeru, če oseba spremeni stalno prebivališče tako, da se spremeni občina stalnega prebivališča, in je zaradi tega za plačilo znižanega plačila vrtca pristojna druga občina, ministrstvo o tem obvesti obe občini. O spremembi se ne izda posebne odločbe, temveč se šteje, da plačilo v višini razlike med ceno programa in plačilom staršev, vrtcu krije nova občina, ki je razvidna iz podatka o spremembi stalnega prebivališča osebe, kot izhaja iz uradne evidence. Skladno s 6. odstavkom ZUPJS je v mesecu spremembe stalnega prebivališča zavezanec za znižano plačilo vrtca občina, v kateri je imela oseba prijavljeno stalno prebivališče pred spremembo.

8. Tožničino utemeljevanje, da je bila v skladu z veljavnimi predpisi dolžna pri pripravi računa št. 02 z dne 29.4.2019 uporabiti podatke o stalnem prebivališču, ki so bili takrat na voljo v informacijskem sistemu CEUVIZ, ni relevantno, saj med strankama ni sporno, da ti podatki v primeru J. D. za obdobje od 31.12.2018 do 4.2.2019 niso bili usklajeni s centralnim registrom prebivalstva (CRP),¹ da pa so bili v CEUVIZ naknadno ustrezno spremenjeni, nadalje, da je bila zato zavezanka za plačilo stroškov vzgoje in varstva za J. D. v obdobju od 1.1.2019 do 28.2.2019 tožeča in ne tožena stranka, v zvezi s čimer je dne 19.8.2018 izdal odločbo tudi Center za socialno delo, ter da je neskladje pri obračunu teh stroškov, ki je na podlagi pojasnjenega nastalo v višini 321,79 EUR, potrebno odpraviti.² Tožeča stranka je sicer trdila, da naj bi v zvezi s tem že izvedla poračun in da je tožena stranka zato dolžna plačati računa št. 02 v celotnem znesku. Vendar iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje (na katere je pritožbeno sodišče skladno s 1. odstavkom 458. člena ZPP vezano) izhaja, da tožeča stranka ni dokazala, da bi zatrjevani poračun v znesku 321,79 EUR dejansko izvedla, zato je potrebno zaključiti, da je tožena stranka ob plačilu spornega računa ta znesek upravičeno odštela in je tako zahtevek tožeče stranke za njegovo plačilo neutemeljen.

9. Tožeča stranka v pritožbi meni, da naj bi ji sodišče prve stopnje onemogočilo dokazovanje zatrjevanega poračuna v višini 321,79 EUR, s tem ko ni izvedlo predlaganega zaslišanja prič M. N., N. K. in S. S. Ti očitki ne držijo. Dokazni predlog za zaslišanje priče S. S. je tožeča stranka podala šele v drugi pripravljalni vlogi z dne 22.11.2019 (red. št. 13 spisa), čeprav je trditve v zvezi z domnevno izvedbo poračuna podala že v prvi pripravljalni vlogi - dopolnitvi tožbe z dne 17.10.2019 (red. št. 8 spisa), zato ga je sodišče prve stopnje glede na izrecno določbo 451. člena ZPP utemeljeno zavrnilo kot prepoznega. Nadalje gre ugotoviti, da je tožeča stranka v zvezi z zatrjevanim poračunom podala nejasne, dvoumne oziroma nasprotujoče si navedbe, saj je trdila, da naj bi ga izvedla že v marcu 2019 ter hkrati, da je bil opravljen pri računu za oktober 2019.³ Njegov mehanizem in časovni potek bi namreč glede na trditve tožene stranke morala tožeča stranka jasno in natančno navesti oziroma pojasniti. Poleg tega je tožeča stranka kot občina zavezana k spoštovanju določb Zakona o javnih financah (Ur. l. RS, št. 79/99 s spremembami, ZJF) in se torej od nje utemeljeno pričakuje predložitev verodostojnih knjigovodskih listin o zatrjevani odpravi neskladij, vendar tega ni storila. Dokazni predlog z zaslišanjem navedenih prič ob nejasnih, dvoumnih oziroma nasprotujočih si trditvah pa ima le značaj informativnega dokaza. Zato je sodišče prve stopnje vsekakor ravnalo pravilno, ko takšnega dokaza ni izvajalo.⁴

10. V pritožbi tožeča stranka izpostavlja, da naj bi namen zanikanja dejstev v zvezi s spornim zneskom 103,16 EUR po računu št. 01 z dne 5.4.2018, ki jih je sodišče prve stopnje štelo kot priznana oziroma neprerekana, izhajal iz njenih siceršnjih navedb. S tem tožeča stranka zatrjuje kršitev določbe 2. odstavka 214. člena ZPP, ki je relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka in ki je v sporih majhne vrednosti ni mogoče pritožbeno uveljavljati (1. odstavek 458. člena ZPP).⁵ Tudi sicer navedena kršitev ni podana. Tožeča stranka namreč toženkinih ugovornih navedb, da je vrtec pri dveh otrocih iz iste družine (L. in S. T.) napačno upošteval sklep tožene stranke z dne 21.12.2005 (v zvezi s čimer je ta predložila tudi dokaze⁶) in da je zato z njene strani prišlo do preplačil, v dopolnitvi tožbe ni z ničemer prerekala, pač pa je tako v tej kot tudi v naslednji vlogi celo priznala napako pri obračunu stroškov vzgoje in varstva omenjenih otrok toženi stranki (list. št. 41 in št. 60 spisa). Ob tem je trdila, da so se ta preplačila tožene stranke upoštevala pri poračunih v mesecih februar, marec in april 2018, tožena stranka pa je vztrajala, da sta bila opravljena zgolj poračuna za februar 2018 v znesku 40,69 EUR in za marec 2018 v znesku 17,54 EUR, ne pa tudi tretji poračun v mesecu aprilu 2018 za preostali znesek 103,16 EUR, ki ga je zato odštela pri plačilu navedenega računa tožeče stranke. Višine dolžnih poračunov tožeča stranka ni prerekala, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je med strankama sporno le, ali je bil opravljen tretji poračun v mesecu aprilu 2018. Glede na pojasnjeno in ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka zatrjevanega tretjega poračuna v aprila 2018 v dolgovani višini 103,16 EUR ni dokazala in da je tožena stranka v zvezi z odštetjem te svoje zapadle terjatve pri plačilu računa št. 01 podala dne 25.4.2018 pobotno izjavo tožeči stranki (1. odstavek 458. člena ZPP), se tako tudi v tem delu izkaže zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen (311. in 312. člen OZ).

11. V zvezi s poračunom za znesek 103,16 EUR tožeča stranka neutemeljeno graja neizvedbo dokaza z zaslišanjem prič U. R. in M. S., saj je njuno zaslišanje predlagala šele v drugi pripravljalni vlogi z dne 22.11.2019 (red. št. 13 spisa), čeprav je že v prvi pripravljalni vlogi - dopolnitvi tožbe z dne 17.10.2019 (red. št. 8 spisa) trdila, da so se toženkina preplačila upoštevala pri poračunih v mesecih februar, marec in april 2018. Dokazni predlog je bil torej nedvomno prepozen in ga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo (451. člen ZPP).⁷ Smiselno enako velja tudi glede tožničinih navedb, da naj bi bil račun št. 01 z dne 5.4.2018 v celoti izdan v skladu z dogovorom obeh strank, ki jih je tožeča stranka prav tako podala šele v svoji drugi pripravljalni vlogi in jih zato sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo.⁸

12. Končno tudi ne držijo pritožbene navedbe v smeri, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka, ker je izdalo izpodbijano sodbo brez naroka za glavno obravnavo (10. točka 2. odstavka 339. čelna ZPP). Sodišče prve stopnje je namreč po prejemu pripravljalnih vlog iz 452. člena ZPP pravilno ocenilo, da je v obravnavani zadevi mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, pri čemer nobena stranka izvedbe naroka ni zahtevala (2. odstavek 454. člena ZPP). Ob tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da sta si pravna teorija in sodna praksa enotni, da mora stranka v sporu majhne vrednosti izvedbo naroka izrecno zahtevati, pri čemer ni mogoče šteti, da dokazni predlog za zaslišanje stranke ali priče pomeni takšno zahtevo, saj ni nujno, da bo sodišče dokaznemu predlogu ugodilo.⁹ Sodišče namreč ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga stranka, temveč lahko dokazni predlog iz utemeljenih razlogov tudi zavrne,¹⁰ kar je, kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje tudi storilo.

13. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

14. Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe (353. člen ZPP).

15. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Skladno z 2. odstavkom 135.b člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Ur. l. RS, št. 12/96 s spremembami, ZOFVI) je ravno z namenom zagotavljanja točnosti in ažurnosti podatkov o stalnem prebivališču udeležencev vzgoje in izobraževanja v centralni evidenci iz 135.a člena ZOFVI te podatke potrebno pridobiti iz centralnega registra prebivalstva.
² Smiselno enako se je do tožničinih navedb o podatkih iz CEUVIZ opredelilo tudi sodišče prve stopnje v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, zato v zvezi s tem očitani zmotna uporaba materialnega prava, nepopolno ugotovljeno dejansko stanje (ki sicer v skladu s 1. odstavkom 458. člena ZPP ni dovoljen pritožbeni razlog v sporih majhne vrednosti), pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih ter kršitev tožničine pravice do izjave v nobenem primeru ne morejo biti podani.
³ Prva pripravljalna vloga tožnice z dne 17.10.2019 (t. j. dopolnitev tožbe), list. št. 41 in 42 spisa ter njena druga pripravljalna vloga z dne 22.11.2019, list. št. 59 in 60 spisa.
⁴ Podobno oziroma smiselno enako npr. sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 773/2019 z dne 18.9.2019, opr. št. I Cpg 42/2018 z dne 28.11.2018 in opr. št. I Cpg 998/2015 z dne 2.9.2015 ter sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 1478/2013 z dne 20.11.2014.
⁵ Npr. sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cpg 942/2018 z dne 4.4.2019, opr. št. II Cpg 581/2018 z dne 26.11.2018, opr. št. II Cpg 548/2018 z dne 12.11.2018 in opr. št. II Cpg 232/2018 z dne 12.9.2018.
⁶ List. št. 22 in 26 spisa.
⁷ Ob tem pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da v primeru, ko se od tožeče stranke utemeljeno pričakuje predložitev verodostojnih knjigovodskih listin o zatrjevanem poračunu v aprilu 2018 (54. člen ZJF), lahko zaslišanje prič te listinske dokaze le podkrepi oziroma razjasni, ne more pa jih nadomestiti (podobno npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 773/2019 z dne 18.9.2019).
⁸ Npr. sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 421/2019 z dne 29.05.2019, opr. št. II Cpg 581/2018 z dne 26.11.2018, opr. št. II Cpg 686/2015 z dne 06.07.2015 in opr. št. II Cpg 1718/2013 z dne 11.08.2014 ter ter N. Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2006, 3. knjiga, strani 715 do 718.
⁹ Npr. sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cpg 878/2018 z dne 14.12.2018, opr. št. II Cpg 1144/2017 z dne 27.03.2018, opr. št. II Cpg 756/2014 z dne 25.09.2014, opr. št. II Cpg 702/2014 z dne 24.9.2014 in opr. št. I Cpg 1219/2012 z dne 17.10.2013, sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 159/2010 z dne 15.04.2010 ter N. Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2006, 3. knjiga, stran 722.
¹⁰ Npr. sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cpg 878/2018 z dne 14.12.2018 in opr. št. I Cpg 256/2017 z dne 21.6.2017.

Datum zadnje spremembe:

05.10.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cpg 622/2018
• VSL Sodba II Cpg 413/2019
• VSL Sodba II Cpg 230/2020