VSL Sodba II Cpg 260/2020

Jedro

Za presojo, da je pogodba o upravljanju nehala veljati, ni bistveno, da se je pod dopis o odpovedi pogodbe o upravljanju podpisala C. C. kot pooblaščenka etažnih lastnikov poslovne stavbe D. in K., pač pa večina, s katero je bila izglasovana ta odpoved.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožnica je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti toženki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 274,50 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

Obrazložitev

Izpodbijana sodba

1. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe je razvidno, da je tožnica upravnica soseske A. v Ljubljani, ki jo sestavlja tudi poslovna stavba na naslovih D. in K. v Ljubljani. Kot taka je od toženke, ki je v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica devetih posameznih delov te poslovne zgradbe, zahtevala plačilo stroškov upravljanja, obratovanja in vzdrževanja za obdobje od 1. 9. 2016 do 8. 12. 2016.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek kot zavrnilo, svojo odločitev pa je oprlo na sledeča pravno odločilna dejstva: (1) tožnica je na podlagi Pogodbe o opravljanju storitev upravljanja soseske A. v Ljubljani z dne 16. 6. 1996 in Aneksa z dne 17. 4. 1997 (A1 do A3) (v nadaljevanju: Pogodba) upravljala sosesko A.; (2) soseska A. predstavlja kompleks več stanovanjskih hiš; (3) v okviru te stanovanjske soseske se nahaja tudi poslovna stavba z ID številko 0000-3626 na K. ter D. v Ljubljani; (4) toženka je etažna lastnica devetih posameznih delov na K. ter D.; (5) tožnica je 29. 2. 2016 prejela pisno odpoved omenjene Pogodbe o upravljanju; (6) v tej odpovedi (B2) so etažni lastniki tožnico obvestili, da se ji na podlagi sklepa etažnih lastnikov z dne 24. 2. 2016, ki je bil sprejet z 78,3919 % solastnih deležev, odpoveduje Pogodba s šestmesečnih odpovednim rokom; (7) tožnici je bil hkrati z odpovedjo vročen tudi izvleček iz zapisnika zbora etažnih lastnikov z vsebino, ki se nanaša na odpoved Pogodbe; (8) odpoved Pogodbe (ta dopis) je kot pooblaščenka etažnih lastnikov omenjene poslovne zgradbe podpisala C. C.; (9) nato so etažni lastniki za obdobje od 1. 9. 2016 dalje sklenili novo pogodbo o upravljanju z družbo D.; (10) toženka je od 1. 9. 2016 dalje novemu upravniku poravnavala vse izstavljene računa iz naslova upravljanja; (11) tožnica kljub prepovedi opravljanja upravniških storitev ni hotela opraviti primopredaje poslov; (12) do primopredaje poslov novemu upravniku je prišlo prišlo šele 8. 12. 2016 na podlagi začasne odredbe Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 2411/2016 z dne 6. 12. 2016.

3. Ob sklicevanju na tretji odstavek 60. člena SZ-1 je sodišče prve stopnje pojasnilo, da etažni lastniki sklep o odstopu od pogodbe o upravljanju sprejmejo na enak način, kot je določen za določitev upravnika. Ob sklicevanju na prvi odstavek istega člena pa je pojasnilo, da lahko lastniki kadarkoli odstopijo od pogodbe z odpovednim rokom najmanj treh mesecev. Presodilo je, da so etažni lastniki poslovne zgradbe, v kateri ima tudi toženka svoje prostore, to veljavno storili. Zato tožnica od odpovedi dalje neutemeljeno zahteva plačilo stroškov upravljanja, obratovanja in vzdrževanja.

Pritožba tožnice in odgovor toženke

4. Proti tej sodbi se je tožnica pravočasno pritožila. Navedla je, da je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek na podlagi ugotovitev sodišča v nasprotju z dokumenti v samem spisu, kot tudi na podlagi napačne uporabe materialnega prava. Iz odpovedi, na katero se sklicuje sodišče, naj bi bilo razvidno, da je podpisana zgolj s strani C. C., ki se je podpisala pod „Etažni lastniki poslovne stavbe B. - D. in K. po pooblastilu“, vendar pooblastila etažnih lastnikov k odpovedi niso bila priložena. Na drugi strani odpovedi se sicer nahaja še „Izvleček iz zapisnika zbora etažnih lastnikov“, ki da ga je 25. 2. 2016 zapisala in podpisala M. G., iz tega izvlečka pa ni mogoče preveriti, da bi veljavna večina etažnih lastnikov odpovedala Pogodbo o upravljanju. Poleg tega tega je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, rekoč, da za veljavno odpoved ni dovolj sklicevanje na odločitev zbora etažnih lastnikov po SZ, pač pa mora biti izkazano soglasje večine etažnih lastnikov. Za veljavno odpoved veljajo določila SPZ in OZ, ne pa določila SZ.

5. V odgovoru na tožbo je tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe ter povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

Posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti

6. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah za postopke v sporih majhne vrednosti (495. člen ZPP). Sodbo, izdano v takem postopku je mogoče izpodbijati le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). V sporu majhne vrednosti je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, ki ga med postopkom ugotovi sodišče prve stopnje (prvi odstavek 458. člena ZPP).

7. O pritožbi je na podlagi določila petega odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica.

K odločitvi o pritožbi

8. Pritožba ni utemeljena.

9. Sodišče prve stopnje je v obširni sodbi temeljito, izredno podrobno in popolno ugotovilo vsa odločilna pravna dejstva in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

10. Kateri pritožbeni razlog tožnica uveljavlja z navedbo, da je prvostopenjska ugotovitev v nasprotju z dokumenti v samem spisu, pritožbeno sodišče iz pritožbe ni moglo razbrati, saj ta navedba ni konkretizirana. Iz določila 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP izhaja, da sodišče zagreši absolutno bistveno kršitev določil takrat, kadar je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ter med samimi temi listinami. Vendar iz pritožbenih navedb, da je odpoved pogodbe podpisala C. C. po pooblastilu etažnih lastnikov ter da pooblastilo k odpovedi ni bilo priloženo, utemeljitev tega pritožbenega razloga ne izhaja. Torej bi lahko uveljavljala le pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, tega pa v tem sporu, kot rečeno, pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (13. točka obrazložitve), da je iz zapisnika zbora etažnih lastnikov z dne 24. 2. 2016 (B3) razvidno, da so sklep o odpovedi Pogodbe o upravljanju sprejeli etažni lastniki poslovne zgradbe, katerih lastniški delež predstavlja 78,3919 %. K temu zapisniku je priložen tudi seznam s podpisi etažnih lastnikov, ki so glasovali za ta sklep (B4), v njem pa so navedeni tudi solastniški deleži posameznih etažnih lastnikov. Na ta dejstva je pritožbeno sodišče vezano. Upoštevajoč citirana določila 60.člena SZ-1 pa za presojo, da je Pogodba nehala veljati, ni bistveno, da se je pod dopis o odpovedi pogodbe upravljanju podpisala C. C. kot pooblaščenka etažnih lastnikov poslovne stavbe D. in K., pač pa večina, s katero je bila izglasovana ta odpoved.

12. Pritožbena navedba, da iz priloženega zapisnika ni mogoče preveriti, da bi veljavna večina etažnih lastnikov odpovedala pogodbo o upravljanju pa je ob popolnoma konkretizirani prvostopenjski ugotovitvi, podkrepljeni z zapisnikom, do te mere abstraktna, da pritožbeno sodišče nanj ne more konkretno odgovoriti.

13. Zakaj naj bi kljub jasnemu določilu 60. člena SZ-1, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, le SPZ in OZ lahko predstavljala podlago za veljavno odpoved pogodbe, pritožnica ne pojasni. Ker pa sta citirani določili prvega in tretjega odstavka 60. člena SZ-1 jasni, je tudi ta pritožbeni razlog neutemeljen.

14. Na pritožbene navedbe (1) o zakonski obveznosti za imenovanje upravnika, (2) o tem, da pogodba o upravljanju spada med mandatne pogodbe, (3) o značilnosti teh pogodb, (4) o dispozitivnosti in kogentonsti pogodbenih določil take pogodbe... pa pritožbeno sodišče ne odgovarja, saj nobena od teh navedb ne predstavlja izpodbijanja prvostopenjske sodbe. Zato ne more pripeljati do drugačne odločitve (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče kot tako zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo, saj tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP.

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

16. Ker pritožnica svojih stroškov pritožbenega postopka ni prijavila, je izrek o teh stroških odpadel. Pač pa mora toženki, ki je vložila odgovor na pritožbo, povrniti njene pravdne stroške. Le-te je pritožbeno sodišče, upoštevajoč Odvetniško tarifo (tarifna številka 21) odmerilo na 225,00 EUR (375 točk x 0,60 EUR), upoštevajoč 22 % DDV pa na 274,50 EUR. Če tega zneska tožnica toženki ne bo poravnala v 15 dneh (to je v paricijskem roku, ki ga je v odgovoru na pritožbo postavila toženka) od prejema te sodbe, ji bo morala plačati tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

Datum zadnje spremembe:

05.10.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 712/2010
• VSL sodba II Cp 1154/2013
• VSK sodba I Cpg 24/2005